r (73.697-73.796)

73697. oglę̑nəc, * -nca, m. der Kohlenstoff, Cig. (T.).
73698. oglenẹ̑nje, n. der Verkohlungsprocess, Cig. (T.).
73699. oglenẹ́ti, -ím, vb. impf. zu Kohle werden, verkohlen, Cig., Jan.; pod kamenenimi plastmi pokopano rastje je polagoma oglenelo, Erj. (Min.).
73700. ogleníca, f. 1) der Kohlenmeiler, Z., Rut. (Zg. Tolm.); — 2) = premogovnik, die Kohlengrube, Jan., Nov.; — 3) die Wärmepfanne, Cig.
73701. oglę̑nič, m. dem. oglen; ein Stückchen Kohle, Z.
73702. oglenı̑təv, -tve, f. die Verkohlung, Erj. (Min.).
73703. 1. ogleníti, -ím, vb. impf. in Kohle verwandeln, Cig.
73704. 2. oglẹ́niti, -im, vb. pf. mit Schlamm bedecken, Cig., SlGradec- C.; oglenjena paša, Vrtov. (Km. k.).
73705. oglę̑nje, n. coll. Kohlen, SlGor.- C.
73706. oglę̑nka, * f. die Glühpfanne, das Feuerbecken, Mur., Cig., Jan.
73707. oglenokísəł, -sla, adj. kohlensauer, Cig. (T.).
73708. oglę́štati, -am, vb. pf. die Wartung besorgen; o. živino = opraviti vsa potrebna dela pri njej; tudi: otroke o., die Kinder besorgen; Gor.
73709. oglẹ́vən, -vna, adj. latschig: oglevno je vse, kar je v ustih neprijetno, vlečno, plehko, Vrsno- Erj. (Torb.); — prim. gleviti.
73710. oglína, f. der Coaks, Jan. (H.).
73711. oglı̑nək, -nka, m. der Rist, Bes.; črevlje si prerezati na oglinkih, Andr.; črevlji so me ožulili po členkih in oglinku, Glas.
73712. oglíniti, -im, vb. pf. mit Lehm überziehen, V.-Cig.
73713. oglíšče, n. der Eckpunkt, h. t.- Cig. (T.), Cel. (Geom.).
73714. oglíti, -ím, vb. impf. in Kohle verwandeln, Cig.; o. se, zu Kohle werden, Cig.
73715. ǫ̑glje, n. coll. = ogelje, Kohlen; črn kakor oglje, kohlenschwarz, Cig.; živo oglje, glühende Kohlen, Cig.; o. žgati, Kohlen brennen, Cig.; = o. kuhati, Erj. (Izb. sp.); oblikasto o., die Zapfenkohle, V.-Cig.; kopano o., die mineralische Kohle, DZ.
73716. ogljevodík, m. der Kohlenwasserstoff, Cig. (T.); — češ.
73717. ogljíčən, -čna, adj. ogljı̑čni vodík, der Kohlenwasserstoff, h. t.- Cig. (T.).
73718. ogljičı̑t, adj. kohlenstoffhältig, Cig. (T.).
73719. ǫ̑gljije, n. coll., Cig. (T.), DZ.; pogl. ogelje, oglje.
73720. ogljík, m. der Kohlenstoff, h. t.- Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — prim. hs. ugljik, češ. uhlík.
73721. ogljikokísəł, -sla, adj. kohlensauer, Jan. (H.).
73722. ogljíkov, adj. Kohlenstoff-, Jan. (H.).
73723. ogljikovodík, m. der Kohlenwasserstoff, h. t.- Cig. (T.); lahki, težki o., Sen. (Fiz.).
73724. ogljikovokísəł, -sla, adj. kohlensauer, Jan. (H.).
73725. oglǫ́bati, -bam, -bljem, vb. pf. benagen, C., Z.
73726. oglobíti, -ím, vb. pf. mit einer Geldstrafe belegen, Levst. (Nauk).
73727. oglǫ́dati, -dam, -jem, vb. pf. benagen; o. kost; — abwetzen, Cig.; črevelj me je oglodal, der Stiefel hat mich wund gerieben.
73728. oglǫ̑dək, -dka, m. das Abgenagte, C.
73729. oglokàz, -káza, m. der Winkelweiser (bei den Markscheidern), Cig.
73730. 1. oglovı̑t, adj. eckenreich: oglovita streha, das Polygondach, Cig. (T.).
73731. 2. oglovı̑t, adj. kohlenhältig: ogloviti apnenec, der Kohlenkalk, Cig.
73732. ǫ̑glovje, n. coll. = ogelje, oglje, Cig.
73733. oglȏvna, f. goreče poleno, Volče- Erj. (Torb.); — prim. glovnja.
73734. ǫ̑glovnica, f. das Kohlenbehältnis, die Kohlengrube, Jan., Burg. (Rok.).
73735. oglovodę́nəc, -nca, m. = ogljikovodik, Jan. (H.).
73736. oglúhniti, -glȗhnem, vb. pf. taub werden, Mur., Jan., ogr.- C.
73737. oglupẹ́ti, -ím, vb. pf. taub werden, ogr.- M.; — prim. glup 2).
73738. oglupíti, -ím, vb. pf. taub machen, betäuben, ogr.- Mik.; — prim. glup 2).
73739. oglúšən, -šna, adj. harthörig, Jan.
73740. oglušẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) taub werden, ušesa so mi oglušela od kriča, ich war vom Geschrei betäubt, Cig.; — 2) gefühllos werden: vsi vnanji udje mu ogluše in otrpnejo, LjZv.; prsti so mi na mrazu oglušeli, Polj.
73741. oglušẹ́vati, -am, vb. impf. ad oglušeti; taub werden, Z. nk.
73742. ogluševáti, -ȗjem, vb. impf. ad oglušiti; — o. se, sich taub stellen, nicht hören wollen, Erj. (Izb. sp.).
73743. oglušíłən, -łna, adj. betäubend, nk.
73744. oglušíti, -ím, vb. pf. 1) taub machen, betäuben, Mur., Cig., Jan., Jsvkr.; — o. se, sich taub stellen, Erj. (Izb. sp.); — 2) = oglušeti, Cig., M.; oglušili so bili od same starosti, Jurč.
73745. oglušìv, -íva, adj. betäubend, Cig.
73746. ognáditi, -im, vb. pf., vzhŠt., C.; pogl. obnaditi.
73747. ognésti, -gnétem, vb. pf. 1) abkneten, Z.; — 2) o. se, gequetscht werden, eine Quetschwunde bekommen, Rib.- M., C.
73748. ognèt, -gnéta, m. die Quetschung, Rib., Mik.; eine vom Druck herrührende Schwiele oder Wunde, Polj.
73749. ognȇtək, -tka, m. = ognet, C.; der Leichdorn, Fr.- C.
73750. ognı̑łək, -łka, m. der Faulfleck, Cig.
73751. ognı̑t, adj. = ognil, angefault, C.
73752. ogníti, -gníjem, vb. pf. anfaulen, Jan., C.; ognil, faulfleckig, Cig., Jan.
73753. ogníti, ǫ́gnem, vb. pf. 1) biegen, beugen, Cig. (T.), Ščav.- C.; — 2) o. se, aus dem Wege gehen, ausweichen; o. se koga (česa) in: o. se komu (čemu); ne ogni se mojega šatora! Ravn.- Mik.; David se sulici ogne, Ravn.- Mik.; pijanca (pijancu) se ogni s senenim vozom, Npreg.- Jan. (Slovn.); o. se česa, vermeiden, Cig.; ogni se hudobe, Schönl.; tudi: ógniti se, ǫ́gnem se.
73754. ógnjast, adj. feuerfarben, Cig.
73755. ognjȃva, f. die Feuermasse, Cig.
73756. ognjebljuváłen, -łna, adj. = ognjebljuven, Jan.
73757. ognjebljuvȃłnik, m. der Vulcan, Jan.
73758. ognjebljȗvəc, -vca, m. der Feuerspeier, Cig.
73759. ognjebljúvən, -vna, adj. feuerspeiend, Cig., Jan., M., Nov.- C., nk.; ognjebljuvna gora, Cig.
73760. ognjebljȗvnik, m. feuerspeiender Berg, Nov.- C.
73761. ógnjəc, -gnjəca, (-gənjca), m. 1) das St.-Antonifeuer (eine Schweinskrankheit), Hal.- C.; ( prim. pereči ogenj); — 2) = ognjič 3), C.
73762. ognječȃstje, n. der Feuerdienst, die Feueranbetung, Cig. (T.).
73763. ognjedẹ̑łəc, -łca, m. = ognjar, Cig., Jan.
73764. ognjedẹ̑łski, adj. Feuerwerks-: ognjedelski predmeti, DZ.
73765. ognjedẹ̑łstvọ, n. umetno o., die Feuerwerkerei, Cig.
73766. ognjegȃsəc, -sca, m. der Feuerwehrsmann, nk.
73767. ognjekàz, -káza, m. der Feueranzeiger, Cig.
73768. ognjekȃzəc, -zca, m. = ognjekaz, Cig.
73769. ognjemę́tən, -tna, adj. feuerspeiend, Cig., Jan.; ognjemetne gore, Cv.
73770. ognjemę̑tnica, f. = ognjemetna gora, Nov.
73771. ognjemǫ̑ləc, -lca, m. der Feueranbeter, Cig., Jan.
73772. ognję̑n, adj. Feuer-, feurig; ognjena kepa, der Feuerball; ognjena elektrika, die Pyroelektricität, Cig. (T.); ognjeni meč, das Flammenschwert; ognjena gora, der Vulcan, Cig., Jan.; ognjena barva, die Feuerfarbe, Cig.; — eifrig, hitzig, Cig., Jan., nk.
73773. ognję́nəc, -nca, m. 1) der Karfunkel, Jan.; — 2) der Haarstrang (peucedanum oreoselinum), Rihenberk- Erj. (Torb.); — = goreča ljubezen (rastlina), C.
73774. ognję̑nica, f. 1) die Fieberhitze, Kras; das hitzige Fieber, der Typhus, Habd.- Mik., Cig., Slom., Dol., Št.; — = tudi pereči ogenj pri svinjah, Št.; — 2) praznik matere božje (v 25. dan sušca), "ker tega dne pade na zemljo nebeški ogenj, ki prešine vsako semensko zrnce, da more kaliti in rasti", Rodik (Kras)- Erj. (Torb.); prim. glavnjenica; — 3) die Becherblume (poterium sanguisorba), Ben.- Erj. (Torb.).
73775. ognję̑ničən, -čna, adj. fieberglühend, Cig.
73776. ognję̑nik, m. 1) der Feuerstein, M.; — 2) ein feuerspeiender Berg, Cig. (T.), C.
73777. ognjenína, f. = ognjevina, Cig.
73778. ognję̑niški, adj. vulcanisch, Jes.
73779. ognję̑nost, f. die Feurigkeit, Mur., Cig., Jan.
73780. ognję̑nščak, m. der Typhus, vzhŠt.- C., SlN.
73781. ognjepàž, -páža, m. die Feuermauer, Jan., Nov.- C.
73782. ognjeslǫ̑vje, n. die Feuerlehre, die Pyrologie, Cig.
73783. ógnjev, adj. Feuer-, des Feuers, Mur.; "ognjeva gorkota", pravi kmet, Levst. ( Glas.).
73784. ognjevína, f. der Feuerstoff, C.
73785. ognjevı̑t, adj. feurig: o. potok, ein Feuerbach, Cig.; — pren. feurig, eifrig, nk.
73786. ognjevı̑tost, f. die Feurigkeit, nk.
73787. ọ̑gnjica, f. 1) hitziges Fieber, Notr.- Z.; — 2) der Doppelsame (diplotaxis sp.), Povir (Kras)- Erj. (Torb.); tudi: der Ackersenf (sinapis arvensis), Štrek.
73788. ognjìč, -íča, m. 1) dem. ogenj, ein kleines Feuer, M.; — 2) = pereči ogenj, das Antoniusfeuer (eine Krankheit der Schweine), C.; — 3) die Ringelblume (calendula arvensis), SlGor.- Erj. (Torb.).
73789. ognjíčast, adj. mit dem Antoniusfeuer behaftet: ognjičasta svinja, C.
73790. ognjík, m. der Feuerstein, Mur., Cig.
73791. ognjílọ, n. 1) das Feuerzeug, der Feuerstahl, Meg., Habd., Dict., Cig., C.; — 2) die stählerne Spitze, mit welcher der Mäher die Sense abzieht, bevor er sie schleift, der Sensenstahl, Cig., M., Dol., Erj. (Torb.).
73792. ognjíšče, n. 1) der Feuerherd; na ognjišču kuhati; železno o., der Sparherd, LjZv.; — kovaško o., die Feueresse, Cig., Jan., C.; — eine Feuerstätte unter freiem Himmel, Celovška ok.; — 2) = dom, ZgD., Zora; svoje ognjišče imeti, eigene Haushaltung führen, Cig.; — 3) = gorišče, der Brennpunkt ( phys.), Cig. (T.); — 4) "prisojen in gnojen prostor, kamor na vzpomlad sejejo kapus za vso vas," Tolm.- Erj. (Torb.).
73793. ognjíščəce, n. dem. ognjišče, das Herdchen, Cv.
73794. ognjíščən, -ščna, adj. Herd-; ognjı̑ščna jamica, die Herdgrube.
73795. ognjı̑ščnica, f. das Glas, das sich auf dem Herde der Glashütte ansammelt, das Herdglas, Cig., DZ.
73796. ognjìv, -íva, adj. feurig ( fig.), Jan., Vrt.

   73.197 73.297 73.397 73.497 73.597 73.697 73.797 73.897 73.997 74.097  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani