r (73.101-73.200)

73101. odsę́biti, -im, vb. pf. trennen, Jan.; o. se, sich lostrennen, sich absondern, SlN.
73102. odsę̑bnica, f. die Retirade, C.; — der Leibstuhl, Jan., DZ.
73103. odsę̑bnji, adj. rechtsgehend: o. vol, C.; ǫ́dsebnji, SlGor.
73104. odsẹ̑čək, -čka, m. kar se odseka, das Abhäcksel, C.; das Abschnitzel, Cig.
73105. odsẹ́čən, -čna, adj. 1) odsẹ̑čni lok, der Stichbogen, der Segmentbogen, Cig. (T.); — 2) Sections-, nk.; prim. odsek 3).
73106. odsẹ́či, -sẹ́čem, vb. pf. 1) wegmähen, Cig.; — 2) odsečen, kurz angebunden, kratkih in ujedljivih besedi, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 3) = odsekati, Jsvkr.
73107. odsẹ̑čnica, f. črta o., die Sectionslinie ( math.), Cig. (T.).
73108. odsẹ́dati, -am, vb. impf. ad odsesti; 1) vom Sitz steigen, absitzen, Cig., Jan., SlN.- C.; — 2) o. se, gut vonstatten gehen, einen guten Fortgang nehmen, Cig., Jan., M., C.; delo se odseda, Kr.; kako se ti bo to kaj odsedalo? Nov.; schnell zurückgelegt werden, pot se ji je odsedala, da je bilo kaj, LjZv.
73109. odsẹ́dən, -dna, adj. kar se odseda, schnell fortschreitend, ausgiebig, M.; odsedno delo, C.; delo ni odsedno, die Arbeit geht nicht vom Fleck, Cig.
73110. odsẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) durch Sitzen abbüßen, absitzen: kazen o., Cig., DZ.; ječo o., C.; — 2) aufhören zu brüten, Cig.
73111. odsẹdẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsedeti: absitzen: o. kazen, DZ.
73112. odsedláti, -ȃm, vb. pf. absatteln: o. konja, Mur., Cig.
73113. odsedlováti, -ȗjem, vb. impf. absatteln, Cig.
73114. odsẹhdȏb, adv. = odsehmal, Z.
73115. odsẹhmȃł, adv. = odsihmal, von nun an.
73116. odsəhníti, -sáhnem, vb. pf. abdorren.
73117. odsẹjáti, -sẹ̑jem, vb. pf. das Säen vollenden, M.
73118. odsẹ̀k, -sẹ́ka, m. 1) das Abhauen, das Abhacken, Cig.; — die Section ( math.), Cig. (T.); — 2) das Abgehackte: der Abschnitt, das Segment ( math.), Cig. (T.), C., Cel. (Geom.); — 3) die Section (eine Unterabtheilung eines Ausschusses), Cig., nk.; odbor je izvolil odseke, nk.
73119. odsẹ́kati, -sẹ̑kam, vb. pf. abhacken, abhauen; o. komu glavo; psu rep o.; vejo o.; kos železa o.; — o. se = odrezati se, frisch antworten, sich auszeichnen, Z.
73120. odsẹkávati, -am, vb. impf. = odsekovati.
73121. odsẹkovȃnje, n. das Abhacken, das Abhauen.
73122. odsẹkováti, -ȗjem, vb. impf. ad odsekati; abhacken, abhauen.
73123. odsẹ́kovəc, -vca, m. das Mitglied einer Section, C.
73124. odsẹ́kovən, -vna, adj. Sections-: odsekovni kolegij, das Sectionscollegium, DZ.
73125. odséliti se, -sę́lim se, vb. pf. wegsiedeln, auswandern, C., Let.; ausziehen, Jan.
73126. odseljeváti se, -ȗjem se, vb. impf. ad odseliti se; wegsiedeln, Z.
73127. odsę̑łnik, m. der Auswanderer, Jan. (H.).
73128. odsẹnčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad odsenčiti, Jan.
73129. odsẹ́nčiti, -sẹ̑nčim, vb. pf. nuancieren, Jan.; (po rus. ottênitь).
73130. odsənjmováti, -ȗjem, vb. pf. aufhören zu markten, ausmarkten, (odsejm-) Cig.
73131. odsəsáti, -ȃm, vb. pf. wegsaugen, Cig.
73132. odsẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. absitzen, absteigen, Cig., Jan., nk.
73133. odsẹ̀v, -sẹ́va, m. der Widerschein, der Reflex, der Abglanz, Cig. (T.), C., nk.
73134. odsẹválọ, n. das Reflexionsinstrument, Cig. (T.).
73135. odsẹ́vanje, n. die Reflexion des Lichtes.
73136. 1. odsẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsijati; widerstrahlen, reflectiert werden, Jan., Cig. (T.), C., Mik., nk.; od stene odseva, Kr.; (= o. se, Vrt.).
73137. 2. odsẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsejati; daran sein, das Säen zu vollenden, M.
73138. odsẹ́vən, -vna, adj. Reflexions-: odsẹ̑vni kot, odsevna svetloba, Cig. (T.).
73139. odsíčati, -ím, vb. pf. sich zischend entfernen, Cig.
73140. odsihčas, adv. = odsihdob, C.
73141. odsihdȏb, adv. = odsehdob, von nun an.
73142. odsihmȃł, adv. = odsehmal, von nun an.
73143. odsı̑j, m. der Widerschein, der Reflex, Cig., Jan., Cig. (T.), C.
73144. odsijáti, -sı̑jem, vb. pf. zu widerstrahlen anfangen, reflectiert werden, Cig. (T.).
73145. odsíkniti, -sı̑knem, vb. pf. wegspritzen, Cig.
73146. odsípati, -sı̑pam, -pljem, vb. impf. ad odsuti; wegschütten (von trockenen Dingen), Mur., Cig.; ( vb. pf. = odsuti, Št.).
73147. odsipávati, -am, vb. impf. = odsipati; wegschütten (von trockenen Dingen), Mur.
73148. odskákati, -kam, -čem, I. vb. pf. springend sich entfernen, davonspringen; — II. odskȃkati, -am, vb. impf. ad odskočiti, M.
73149. odskakávati, -am, vb. impf. = odskakovati, Jan. (H.).
73150. odskakljáti, -ȃm, vb. pf. hüpfend sich entfernen, davonhüpfen.
73151. odskakováti, -ȗjem, vb. impf. ad odskočiti; wegspringen; iskre odskakujejo, Funken sprühen, Cig.; — zurückspringen, Cig.; abprallen, žoga odskakuje od tal.
73152. odskǫ́bljiti, -im, vb. pf. weghobeln, Mur.
73153. odskǫ̑čək, -čka, m. das abgesprungene Ding, der Absprung, Cig.
73154. odskǫ́čən, -čna, adj. Abprallungs-, Prall-: odskǫ̑čni strel, der Prallschuss, Cig.; odskočni kot, der Absprungswinkel, Cig.
73155. odskočíšče, n. mesto, od koder kdo skoči, Telov.
73156. odskóčiti, -skǫ̑čim, vb. pf. sich durch einen Sprung entfernen, wegspringen; o pravem času sem odskočil, da se ni voz na me zvrnil; udaril sem po kamenu, in velik kos je odskočil; — možje so bili uže odskočili od prvega pogovora, Jurč.; — zurückspringen, zurückfahren; zurückprallen, abprallen; žoga je visoko od tal odskočila.
73157. odskočník, m. = odpadnik: odskočniki od vere, Pohl.- Valj. (Rad).
73158. odskòk, -skǫ́ka, m. der Absprung, der Quersprung, Cig.; — der Rücksprung, das Zurückprallen, der Abprall, Cig., Jan., Valj. (Rad).
73159. odskúbsti, -skúbem, vb. pf. wegrupfen, abzupfen.
73160. odskútiti se, -skȗtim se, vb. pf. das Nest (mit Eiern oder Jungen) verlassen (von den Alten), C.; — das Haus trotzig verlassen: žena se je odskutila, C.; — prijatelj se mi je odskutil, der Freund hat mich treulos verlassen, SlGor.- C.
73161. odslȃnjati, -am, vb. impf. ad odsloniti; weglehnen, Cig., M.; odslanjala je tiho vrata svoje izbe, Jurč.
73162. odsláti, ǫ́dšljem, vb. pf. wegsenden, absenden, Cig., Šol., C., Dalm.; — odslan, entlassen, Dict.; — o. koga, abweisen, C.
73163. odslẹ̑, adv. von nun an, hinfort, Mur.
73164. odslẹ̑j, adv. = odsle.
73165. ódslẹn, adv. = odsle, C.
73166. odslíšati, -slı̑šim, vb. pf. nicht erhören, abweisen, Mik.
73167. odslóniti, -slǫ́nim, vb. pf. weglehnen; o. desko od stene, Cig.; o. zapah ali pokrov, s katerim so mesteje zaslonjene, den Ofendeckel weglehnen, Dol.; vhodišče o. komu, Jurč.; duri se tiho in skrivaj majhno odslonijo, Jurč.
73168. odslovíti, -ím, vb. pf. den Abschied geben, verabschieden, Cig.; o. hlapca, deklo, Gor., Dol.; ondan je imela ženine, pa jih je odslovila, Jurč.; ausweisen: pijane ljudi iz čakalnice o., DZ.
73169. odslȗga, f. der Gegendienst, Cig.; — hs.
73170. ódsluž, m. das Abdienen, vzhŠt.
73171. odslȗžba, f. der Gegendienst, Jan., Cig. (T.).
73172. odslȗžək, -žka, m. das Abdienen, M.; — das ( z. B. für eine Schuld) Abgediente, C.
73173. odslúžən, -žna, adj. Abschieds-: odslȗžnọ pismo (pri vojakih), der Abschiedsbrief, der Abschied, Cig., C.
73174. odslúženəc, -nca, m. der Ausgediente, Cig.
73175. odsluževáti, -ȗjem, vb. impf. ad odslužiti; abdienen, abverdienen, Mur., Cig., Jan.
73176. odslúžiti, -im, vb. pf. 1) abdienen, Mur., Cig., Jan.; z vožnjo dolg o., Cig.; — 2) aufhören zu dienen, ausdienen, Cig., M., C.; unbrauchbar, unnütz werden, C.; konj je odslužil, Z.; — 3) o. se, durch das Dienen schwach, unnütz werden, C.
73177. odslȗžnik, m. der ausgedient hat: vojaški o., Vrt.
73178. odsmodíti, -ím, vb. pf. durch Sengen entfernen, weg-, absengen, Cig., Jan.
73179. odsmǫ́jati, -am, vb. impf. ad odsmoditi; wegsengen, Cig.
73180. odsmolíti, -ím, vb. pf. entpechen, Cig.
73181. odsmúkati, -kam, -čem, vb. pf. durch Abstreifen entfernen, wegstreifen, Cig.
73182. odsnę́ti, -snámem, vb. pf. wegnehmen, abschneiden: veje z žago gladko o., Pirc.
73183. odsnováti, -snújem, vb. pf. abzetteln, Cig.; — abspulen, Z.
73184. odsǫ́čən, -čna, adj., SlN., pogl. odsoten.
73185. odsǫ́čnost, f., SlN., pogl. odsotnost.
73186. odsǫ̑d, adv. von hier, Meg., C., Trub., Dalm.; o. iti, weggehen, Krelj, vzhŠt.
73187. odsǫ̑dba, f. die Aburtheilung, DZ.
73188. odsǫ́diti, -im, vb. pf. 1) durch ein Urtheil absprechen, aberkennen, o. komu kaj, Cig.; — 2) als Antheil, Schicksal bestimmen, bescheiden, M., Z.; Bog nam ni odsodil tega veselja, Levst. (Zb. sp.); rojenice so rojenčku dobro odsodile, Glas.; — 3) aburtheilen, DZ.; entscheiden, Zora.
73189. odsòj, -sója, m. = odsij; o. zverinskega kroga, das Zodiacallicht, Jan. (H.).
73190. odsǫ́jati, -am, vb. impf. ad odsoditi; 1) durch Urtheile absprechen, aberkennen, Cig.; stvarna pravica se odsoja ali prisoja, DZ.; — 2) aburtheilen: o. hudodelstvo, DZ.
73191. odsójən, -jna, adj. den Sonnenstrahlen nicht ausgesetzt, absonnig, Jan., Mik.; — prim. osojen.
73192. odsojeváti, -ȗjem, vb. impf. = odsojati, Cig.
73193. odsǫ̑jnik, m. die Nordseite eines Berges, die Winterlehne, Ravn.- Cig.
73194. odsȏłnčən, -čna, adj. absonnig, gegen Norden gewendet, Cig., Jan., C.; odsolnčna stran, die Nordseite, V.-Cig.
73195. odsȏłnčje, n. die Sonnenferne (aphelium), Cig., Jan., Jes.
73196. odsȏłnje, n. = odsolnčje, Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.).
73197. odsòp, -sópa, m. das Ausschnaufen, Cig.
73198. odsopíhati, -am, vb. pf. 1) = sopihaje oditi; — 2) ausschnaufen: o. si od dela, C.; (= o. se, Cig.); — o. si, seinen Zorn mäßigen, C.
73199. odsópsti, -sópem, vb. pf. ausschnaufen, zu Athem kommen, Mur., V.-Cig.; — o. si, sich erholen: o. si od strahu, od strmenja, Ravn.; = o. se, Cig.
73200. odsǫ́tən, -tna, adj. = nenavzočen, nk.; — prim. hs. odsutan po rus. otsutstvennyj.

   72.601 72.701 72.801 72.901 73.001 73.101 73.201 73.301 73.401 73.501  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani