r (72.197-72.296)

72197. očítiti, -ı̑tim, vb. impf. 1) kund thun, Z.; — o. se, sich zeigen, prangen, V.-Cig.; — 2) versinnlichen, V.-Cig.
72198. očı̑tljaj, m. = očitek, Cig.
72199. očítnica, f. die öffentliche Sünderin, Valj. (Rad).
72200. očítnost, f. 1) die Stattlichkeit, Gor.; — 2) die Oeffentlichkeit; — 3) die Augenscheinlichkeit, die Unverkennbarkeit, die Evidenz; — 4) die Offenheit, Kr.
72201. očı̑toma, adv. 1) öffentlich, Mur.; — 2) augenscheinlich, Mur., C.; — 3) offen, C.
72202. očı̑tost, f. 1) die Oeffentlichkeit, Cig., C.; — 2) die Augenscheinlichkeit, Cig.; — 3) die Offenheit, Let.
72203. očitovȃnje, n. die Äußerung, die Demonstration, Jan.
72204. očitováti, -ȗjem, vb. impf. 1) äußern, offenbaren, Dict., C., Zora; svoje misli o., Cig.; vero o., Krelj; — demonstrieren, Jan.; — 2) bekannt machen, ogr.- C.; o. zapoved, kajk.- SlN.
72205. očivẹ̑st, adj. 1) offenbar, Habd.- Mik.; — 2) očivesto, frei, offen, C.
72206. očivẹ́stən, -stna, adj. 1) augenscheinlich, offenbar, zweifellos, C., ogr.- Mik., BlKr.; — 2) aufrichtig, Mur.
72207. ǫ̑čivẹ́stiti, -vẹ̑stim, vb. impf. offenbar machen, C.; beurkunden, zeigen, C.
72208. očivẹ́stnost, f. die Augenscheinlichkeit, C.
72209. očivı̑dəc, -dca, m. der Augenzeuge, Cig., nk.
72210. očivídən, -dna, adj. augenscheinlich, offenbar, Cig., Jan., nk.
72211. očivídnost, f. die Augenscheinlichkeit, Cig. (T.), nk.
72212. ọ̑čje, n. coll. die Augen (der Reben, Bäume u. dgl.), die Fruchtaugen, vzhŠt.- C.
72213. očkà, m. das Väterchen; tudi: óčka.
72214. ọ̑čkọ, n. 1) das Äuglein, C.; — 2) das Gänseblümchen (bellis perennis), C.
72215. očlẹníti, -ím, vb. pf. begliedern, Cig.
72216. očlẹ̑nje, n. die Gliederung, DZ.; die Articuliertheit, h. t.- Cig. (T.).
72217. očlovẹčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očlovečiti; humanisieren: odgoji je namen "očlovečevati" človeško stvar, Str.
72218. očlovẹ́čiti, -ẹ̑čim, vb. pf. humanisieren, Z.
72219. óčman, m. = očim, Štrek., Kras, Ip., Ist.- Erj. (Torb.).
72220. očníca, f. 1) die Augenhöhle, Jan., Žnid.; — 2) das Augenglas, Vrtov. (Km. k.), DZ.; pl. očnice, Augengläser, Mur., Cig., Jan., DZ.; pogl. naočniki; — 3) zelena o., das grüne Augenthierchen (euglena viridis), Erj. (Ž.); — 4) das Vergissmeinnicht (myosotis sp.), Žabče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), za Krnom- Erj. (Torb.).
72221. ọ̑čnik, m. der Augenzahn, Jan., C.
72222. očnják, m. 1) der Augenzahn, Cig. (T.), Erj. (Z.); — 2) die Augenkoralle (oculina), Erj. (Z.).
72223. očofáti, -ȃm, vb. pf. besudeln: z blatom o., Cig.
72224. očofováti, -ȗjem, vb. impf. besudeln, ZgD.
72225. očǫ́hati, -am, vb. pf. bekratzen, Z.
72226. očonkljáti, -ȃm, vb. pf. zustutzen, ogr.- M.; — verstümmeln, ogr.- C.
72227. očuh, m. = očih, očim, Mur., Mik., ZgD.
72228. očúhniti, -čȗhnem, vb. pf. 1) in sich zusammensinken, geringer werden: zelje očuhne, rana očuhne, Z., C.; — 2) bolečina očuhne, der Schmerz gibt nach, Z.
72229. očȗməc, -mca, m. die Zeitlose (colchicum autumnale), Vrsno- Erj. (Torb.); — prim. močunec.
72230. 1. očȗn, m. = očim, C.
72231. 2. očȗn, m. die Herbstzeitlose, ogr.- C.; — prim. okun.
72232. očȗt, m. die Empfindung, Cig. (T.).
72233. očútən, -tna, adj. empfindbar, sinnenfällig, Cig. (T.).
72234. očuténje, n. petero o., die fünf Sinne, Krelj.
72235. očútiti, -im, vb. pf. = občutiti, Mur., Cig. (T.), ogr.- C.
72236. očúvati, -am, vb. pf. bewahren: o. od česa, Cig. (T.).
72237. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
72238. ōda, f. vzvišena lirska pesem, die Ode.
72239. odȃja, f., pogl. oddaja 2).
72240. odȃjati, -am, vb. impf., pogl. 1. oddajati 2).
72241. odajȃvəc, -vca, m., pogl. oddajavec 2).
72242. odȃjnik, m., pogl. oddajnik 2).
72243. odáməlj, -mlja, m. = odmev, M.
72244. odȃp, m., Mur., Cig., pogl. vdeb.
72245. odátən, -tna, adj., pogl. oddaten.
72246. odáti, -dám, vb. pf., pogl. oddati 2) in 3); prim. Mik. (V. Gr. IV. 223.).
72247. odáti se, -dám se, vb. pf. zu seinem Nachtheil geben, BlKr.- M.
72248. odaváč, m., pogl. oddavač.
72249. odávati, -vam, vb. impf., pogl. oddavati.
72250. odȃvəc, -vca, m., pogl. oddavec.
72251. odȃvi, adv. = davi, Dol.; — gerade zuvor, Danj.- Mik.
72252. odbácniti, -bácnem, vb. pf. = odbecniti, C.
72253. odbáviti, -bȃvim, vb. pf. abthun: o. posle; zdaj sem vse odbavil, jvzhŠt.; — o. koga, abfertigen, BlKr., jvzhŠt.
72254. odbávljati, -am, vb. impf. ad odbaviti, abthun, abfertigen, Z., jvzhŠt.
72255. odbəcníti, -bácnem, vb. pf. wegstoßen, C.
72256. odbẹ̀g, -bẹ́ga, m. der Ueberläufer, Habd.- Mik.
72257. odbẹ́gati, -am, vb. impf. ad odbegniti, Cig.
72258. odbẹ́gniti, -bẹ̑gnem, vb. pf. entfliehen, M.; — überlaufen: k sovražniku o., Cig.; — od poti o., vom Wege abweichen, Cig.
72259. odbẹ́žati, -ím, vb. pf. weg-, davonfliehen, Cig., C.
72260. odbẹ́žən, -žna, adj. centrifugal, h. t.- Cig. (T.).
72261. odbijáč, m. 1) kdor svinjko odbija (pri igri), Kr.; — 2) kamen o. = odrivač, Levst. (Cest.).
72262. odbijáłən, -łna, adj. zurückschlagend: odbijȃłni udar, der Prellschlag, Cig.; odbijalna moč, Let.; — reflectierend ( phys.), Cig.; — defensiv, Jan.
72263. odbijȃłnik, m. 1) der Abschlaghammer, Jan.; — 2) der Reflector ( phys.), Cig. (T.).
72264. odbijáłnost, f. die Zurückstoßungskraft, Cig.
72265. odbíjanje, n. das Wegschlagen, M.; — das Zurückschlagen: o. žarkov, die Reflexion der Strahlen, Cig.; — das Zurückweisen, die Protestation, Cig.
72266. odbíjati, -am, vb. impf. ad odbiti; 1) wegschlagen, abschlagen; z betičem rudo o., Erz hauen, Cig.; — od cene o., rabattieren, Cig.; — (Bittenden) etwas abschlagen; — hindern: o. od dela, opravki so me odbijali, da nisem mogel priti, BlKr.- M.; — 2) zurückschlagen; sovražnike, sovražne napade o., Cig.; parieren, Jan.; krivico od sebe o., die Schuld von sich schieben, Cig.; — žarke, svetlobo, glas o., reflectieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — o. se od česa, von einem Gegenstande reflectiert werden, Žnid.; — o. prošnje, zurückweisen, Cig.; o. darilo, nicht annehmen wollen, Cig.; — 3) entnageln, entschlagen (odbija se, kar je zabito); kišto o., čep, ki je v sod zabit, o.
72267. odbíjavka, f. die Bundhacke, Savinska dol.
72268. odbı̑tək, -tka, m. der Abschlag, der Abzug im Rechnungswesen, Cig., Jan., Nov.; plačevanje na o., Abschlagszahlungen, Cig.; — der Disconto, der Rabatt, Cig., Jan., Cel. (Ar.); pod o. kupovati in prodajati, escomptieren, DZ.
72269. odbítən, -tna, adj. Abzugs-: odbı̑tni postavek, der Abzugsposten, Cig.; — subtractiv, h. t.- Cig. (T.).
72270. odbı̑təv, -tve, f. die Verweigerung, Jan. (H.).
72271. odbíti, -bı̑jem, vb. pf. 1) durch einen Schlag trennen, wegschlagen, abstoßen; kipu roko o.; o. si roge; — ab-, wegstoßen, Cig.; o. koga, jemanden loswerden, C.; — verhindern: kaj te je od tega dela odbilo? BlKr.- M.; — in Abzug oder Abschlag bringen, Cig., Jan.; odbivši dva odstotka, nach Abschlag von 2%, Cig.; od kupa o., vom Preise abhandeln, Str.; — 2) aufhören zu schlagen: ura je dvanajst odbila; odbije tudi njegova ura, auch seine Stunde wird schlagen, Cig.; — 3) abprellen, reflectieren, Cig., Jan., Cig. (T.); odbita svetloba, Reflexionslicht, Cig. (T.); o. se, abprallen, Cig.; reflectiert werden, Jan. (H.); — den Schlag erwidern, zurückschlagen, sovražnika, silo s silo o., Cig.; o. naskok, den Angriff abwehren, Šol.; udarec o., parieren, Cig., Jan.; o. sum od sebe, den Verdacht von sich ablenken, Cig.; — abschlagen: o. prošnjo, Cig., Jan.; ausschlagen, o. ponudbo, Cig., Jan.; o. komu kaj, jemanden zurückweisen, Cig.; — 4) o. kar je zabito: durch Schlagen öffnen: o. pokrov zaboju, eine Kiste entnageln, Cig.; o. veho sodu, ein Fass aufspunden, Cig.
72272. odbitkováti, -ȗjem, vb. impf. escomptieren, discontieren, C., DZ.
72273. odbitováti, -ȗjem, vb. impf. = odbitkovati, h. t.- Cig. (T.).
72274. odbívati, -am, vb. impf. = odbijati, Cig., M.
72275. odblebetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. das Plappern beenden, Cig.
72276. odblẹ̀sk, -blẹ́ska, m. der Widerschimmer, Cig.
72277. odblìšč, -blíšča, m. = odblesk, Cig.
72278. odbǫ̑bnati, -am, vb. pf. aufhören zu trommeln, abtrommeln, Cig.
72279. odbòj, -bója, m. der Widerschlag, der Rückstoß, der Abprall, Cig., Jan.; die Abstoßung, Cig. (T.), C.; — die Reflexion ( phys.), Cig. (T.), C.; popolni o., totale Reflexion, Sen. (Fiz.), Žnid.; — die Abwehr, der Widerstand, Jan., C., DZ.; zveza za boj in o., Schutz- und Trutzbündnis, Cig. (T.); naskoki in odboji, LjZv.
72280. odbójən, -jna, adj. Abstoßungs-, repulsiv, rückwirkend, Cig., Jan.; odbǫ̑jna moč, Cig.; — Reflexions-: odbojni kot, odbojna ravnina, der Reflexionswinkel, die Reflexionsebene, Cig. (T.); — defensiv, Cig., Jan.; odbojna zveza, Cig.
72281. odbojı̑tost, f. die Abstoßungskraft, h. t.- Cig. (T.).
72282. odbójnost, f. die Abstoßungskraft, Cig. (T.), C.; die Zurückstoßungskraft, die Repulsivkraft, Cig., Jan.
72283. odbolẹ́ti, -ím, vb. pf. aufhören wehe zu thun, Cig.
72284. odbòt, -bǫ́ta, m. na o., à conto, C.
72285. odbǫ́titi, -bǫ̑tim, vb. pf. jemanden quitt und los zählen, bezahlen, Cig.
72286. odbúčati, -ím, vb. pf. 1) = bučeč se oddaliti; — 2) = nehati bučati.
72287. odbútati, -bȗtam, vb. pf. z butanjem odpreti: o. vrata, Cig.
72288. odbútiti, -bȗtim, vb. pf. 1) = odbutniti, Cig.; — 2) abprellen, Cig.
72289. odbútniti, -bȗtnem, vb. pf. durch einen Stoß aufschlagen: o. vrata, Cig.
72290. odcapljáti, ** -ȃm, vb. pf. = capljaje oditi.
72291. odcẹ̑dək, -dka, m. kar se odcedi, der Abguss, Cig., Jan.
72292. odcẹdíti, -ím, vb. pf. kleinweise abrinnen lassen, abseihen; vodo o. od česa, Cig.; — o. se, langsam abrinnen: povezniti škaf, da se odcedi voda.
72293. odcẹ́janje, n. das Abseihen, M.; — das Abrinnen, Nov.
72294. odcẹ́jati, -am, vb. impf. ad odcediti; kleinweise abrinnen lassen, wegseihen; — voda se odceja; das Wasser fließt langsam ab, Levst. (Močv.); — jed se mu je pričela odcejati (= v slast iti), Zv.
72295. odcẹ́javəc, -vca, m. der Abflusscanal, C.
72296. odcẹ̑jək, -jka, m. = odcedek, Jan.

   71.697 71.797 71.897 71.997 72.097 72.197 72.297 72.397 72.497 72.597  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani