Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (65.097-65.196)

  1. mehkȗžnica, f. ein verweichlichtes Weib, Z., Valj. (Rad).
  2. mehkȗžnik, m. der Weichling, der Zärtling, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., nk.
  3. mehkúžnost, f. die Weichlichkeit, Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.
  4. mehlji, adj. compar. ad mehek, BlKr.- Mik.; nam. mečji, mehkejši.
  5. 1. mẹhníca, f. 1) = mehunica, die Weinbeerhülse, jvzhŠt.; — 2) vzbočen krog pod očesom, der Augenring, Cig., Lašče- Levst. (M.); — 3) die Strieme: roke z mehnicami, C.
  6. 2. mehníca, f. mehka hruška, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (LjZv.), Bolc, Podkrnci- Erj. (Torb.); — neka breskva, GBrda- Erj. (Torb.); — prim. mehan, Štrek. (LjZv.).
  7. mehnjáč, m. neki oreh, Volče ( Tolm.)- Erj. (Torb.).
  8. mẹhogòn, -gǫ́na, m. = mehovlek, Cig.
  9. mẹ̑hov, adj. vom Blasebalg, Balg-; mehov pihalnik, das Balgrohr, Cig.; mehova platnica, das Balgbrett, Cig.
  10. mẹ̑hovəc, -vca, m. mehovci, die Schlauchthiere (coelenterata), Erj. (Ž.).
  11. mẹhǫ̑vje, n. coll. das Balgwerk, die Blasebälge, Cig., M.; — die Schläuche, M.; mehovjè, ogr.- Valj. (Rad).
  12. mẹhovlẹ̑čəc, -čca, m. = mehovlek, Šol.
  13. mẹhovlẹ̀k, -vlẹ́ka, m. der Blasebalgtreter, Cig., Levst. (Zb. sp.).
  14. mẹhúlja, f. die leere Weinbeerhülse, SlGosp.- C.
  15. mehúljica, f. dem. mehulja, C.
  16. mẹhúna, f. = mehulja, Mariborska ok.- C.
  17. mẹhuníca, f. menda pravilna oblika nam. mehenica; — prim. mehuna.
  18. mẹhúta, f. die leere Haut der Insectenpuppe, Kr.
  19. mèj, praep. = med, Levst. (Sl. Spr.), Trub., Dalm., Krelj, Dol., BlKr., nk.
  20. méja, f. 1) die Grenze; na meji, an der Grenze; črez mejo uiti; — 2) meja ali živa meja, ein lebendiger Zaun, die Hecke; mejo klestiti; — 3) das Gebüsch, das Gehölz, niederer Wald, der Hain, BlKr.- M., Mik., Cirk.- Baud., Ip., Idrija- Erj. (Torb.), Polj.; v mejo iti, Tolm.; — 4) Klarina m., neka vinska trta, Ip.- Erj. (Torb.), Vrtov. (Vin.).
  21. mejáč, m. 1) der Angrenzer, der Grenznachbar, Mur., Cig., Jan., Ravn.- Valj. (Rad).
  22. mejačíca, f. die Grenznachbarin, Valj. (Rad).
  23. mejáčiti, -ȃčim, vb. impf. m. s kom, jemandes Grenznachbar sein, Cig.
  24. meják, m. 1) der Grenznachbar, Mur., Cig., Jan., Mik.; Ne vrag, le sosed bo mejak, Preš.; — 2) = mejnik, Jan.
  25. mejáš, * m. 1) der Angrenzer, der Grenznachbar, Mur., Cig., Levst. (Cest.), Slom., Št.; — 2) = mejnik, Cig., C., BlKr.- Navr. (Let.), DZkr.
  26. mejášenje, n. das Angrenzen, Cig.
  27. mejašíca, f. die Angrenzerin, die Grenznachbarin, Cig.
  28. mejášiti, -ȃšim, vb. impf. angrenzen, Cig., BlKr., jvzhŠt.; najina trtja mejašijo, unsere Weingärten grenzen aneinander, BlKr.; — tudi: m. se, Zora.
  29. mejáški, adj. Angrenzer-, grenznachbarlich, M.
  30. mejȃšnica, f. črta m., die Grenzlinie, DZ.
  31. mejȃštvọ, n. die Grenznachbarschaft, Št.
  32. mę́jati, -am, vb. impf. = mejiti, Mur.
  33. mejdežę́łən, -łna, adj. = meddeželen, Cig. (T.).
  34. mę́jən, * -jna, adj. Grenz-; mę̑jnọ drevo, der Grenzbaum, Cig.
  35. mejglȃsje, n. = medglasje, Cig. (T.).
  36. méjica, f. dem. meja, Kr.; mejíca, Valj. (Rad); — mejíca, die Grenzlinie, Mur.; der Grenzrain, vzhŠt.- C.
  37. mejíčiti, -ı̑čim, vb. impf. = mejiti 2), Jan.
  38. mejı̑čnik, m. der Riesenklee (melilotus albus), Z.; (meječnik) Cig., Medv. (Rok.).
  39. mejíłən, -łna, adj. begrenzend, scheidend, Cig.; mejı̑łna gorstva, Scheidegebirge, Cig. (T.); = mejilno pogorje, Jes.
  40. mejı̑łnica, f. (črta) m., die Grenzlinie, die Demarcationslinie, Cig.
  41. mejílọ, n. die Begrenzung, die Demarcation, Cig.
  42. mejína, f. das Buschheu, das Buschgras, M., Z.
  43. mejíšče, n. der Grenzpunkt, Cig. (T.), Jan. (H.).
  44. mejíti, -ím, vb. impf. 1) begrenzen, Grenzen setzen; — beschränken, Cig., Jan.; — 2) intr. grenzen; m. s čim, s kom, an etwas grenzen, jemandes Nachbar sein, Cig., Jan.; m. s kraljevstvom, Ravn.; meječa dežela, angrenzendes Land, Cig.; — 3) m. se, angrenzen, anrainen, Guts., Cig., Jan., Fr.- C.
  45. mejkóstən, -tna, adj. mejkostne mišice, die Zwischenmuskeln, Erj. (Som.).
  46. mejmášən, -šna, adj. = medmašen, Vrt.
  47. mejmȃšnica, f. der Ruhralant (inula dysenterica), Medv. (Rok.).
  48. mejníca, f. die Scheidelinie, Cig., Jan.; — gore mejnice, das Grenzgebirge, Cig. (T.).
  49. mejníčiti, -ı̑čim, vb. impf. 1) mit Grenzsteinen versehen, abmarken, Cig., Jan., C.; — 2) m. se, = mejiti, grenzen, Jarn.
  50. mejník, m. das Grenzzeichen, der Grenzstein, der Grenzpfahl, die Grenzsäule; mejnike staviti, Grenzsteine setzen; mejnike prestavljati, Grenzsteine versetzen; mejniki, die Gemarkung ( geogr.), Cig. (T.).
  51. mejnı̑ški, adj. die Grenzzeichen betreffend: mejniške bukve, das Flurbuch, Cig.
  52. mejpalȗbje, n. = medpalubje, das Zwischendeck, DZ.
  53. mejstȃničən, -čna, adj. zwischen den Zellen befindlich, Jan. (H.).
  54. mejstaničnína, f. die Intercellularsubstanz, Erj. (Som.).
  55. mèju, ** praep. = mej, med Trub.- Mik., nk.
  56. mę̑k, m. ein feuchter Weideplatz an einem Flusse: gnati na m., vzhŠt.- C.
  57. 1. mę́ka, f. der durch Anschlagen weich gewordene Theil, der Anschlag (beim Obste), Cig.
  58. 2. mę́ka, f. = beka, Šaleška dol. ( Št.)- C., Trst. (Let.).
  59. mekáč, m. 1) neki oreh, Sv. Jakob na Savi- Erj. (Torb.); prim. mehnjač; — 2) mekači, weichleibige Käfer (malacodermata), Erj. (Ž.).
  60. mekȃk, mehkà, adj. = mehek, Meg., Dalm.
  61. mę́kast, adj. mekasto sadje, angeschlagenes Obst, Cig.; — prim. 1. meka.
  62. məkástiti, -ȃstim, vb. impf. s silo sem ter tja premikati, Cv.; rütteln, Bes.
  63. mékək, méhka, adj. = mehek, Mur.
  64. mekèt, -ę́ta, m. das Meckern, Cig., Jan.
  65. meketáč, m. der Meckerer, Cig.
  66. məkətálọ, n. die Rüttelvorrichtung, DZ.
  67. 1. meketȃnje, n. das Meckern.
  68. 2. məkətȃnje, n. das Rütteln, Cig.; — die Zuckung, Cig.
  69. 1. meketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. meckern; ovce, koze meketajo, mekečejo.
  70. 2. məkətáti, -ətȃm, -áčem, vb. impf. 1) rütteln, beuteln, Cig., Jan., C., Mik.; meketali ("makatali") in gazili so ga, Trub.; mrzlica ga meketa, das Fieber schüttelt ihn, Cig.; — 2) intr. zittern (von erhitzter Luft), flimmern, C.
  71. meketàv, -áva, adj. meckernd, Let.
  72. meketȃvəc, -vca, m. der Meckerer.
  73. məkətávica, f. das Zucken, die Zuckung, Cig.
  74. meketȃvka, f. die Meckernde.
  75. məkę́təc, -tca, m. das Beutelsieb, Hal.- C.
  76. məkətíniti, -ı̑nim, vb. impf. schütteln, rütteln, quälen, plagen, Hal.- C.
  77. məkətljáti, -ȃm, vb. impf. sanft rütteln, (makat-) Mur.
  78. mekína, f. die Getreidehülse: reso noseči mešiček (luščina), v katerem tiči žitno zrno, Tolm.- Štrek. (Let.); nav. pl. mekine, die Kleien: luščine od žita, ki se v stopah pha, posebno od prosa, Kr.; tudi: luski od lanenih glavic, SlGor.
  79. mekínast, adj. einer Getreidehülse ähnlich, Jan. (H.).
  80. mekínav, adj. kleiig, Cig.
  81. məkíniti, -ı̑nim, vb. impf. schütteln, bewegen, Cig., M., Št.- Vest.: m. se, sich bewegen: drevo se mekini, Vest.
  82. mekínovəc, -vca, m. das Hirsekleienbrot, M., C.
  83. meklẹ̀n, -klẹ́na, m., Mur., Cig., Jan., Josch; méklẹn, -klẹ́na, Kamnik- Levst. (M.), Valj. (Rad); məklẹ̀n, Cv.; pogl. maklen.
  84. meklẹ́novəc, -vca, m. = meklen, Josch.
  85. 1. mę́kniti, mę̑knem, vb. pf. weich werden, C.
  86. 2. məkníti, máknem, (mę́knem), vb. pf. 1) = makniti, rücken, einen Ruck geben, Mur., Cig., Jan., C.; Plug na ogon meknem, Danj. (Posv. p.); proč m., Dalm., Trub.; — 2) zucken, Meg., Guts.; bewegen ( phys.), Cig. (T.); m. se, rücken, Cig., M.; makni se! rühre dich! Cig.; — to ga je maknilo (meknolo), das hat ihm Kosten verursacht, C.
  87. mekóta, f. eine Ackerfläche von einer bestimmten Größe, etwas kleiner als ein Joch, vzhŠt.; — prim. hs. mekota, aufgelockerte Erde, Brachacker.
  88. mekotníca, f. eine nasse Ader in einem Acker, Cig.
  89. mę̑kšati, -am, vb. impf. = mehčati, Jan. (H.).
  90. mę̑kši, adj. compar. ad mehek, C., ogr.
  91. məktȃnje, n. das Rütteln, (makt-) Mur.
  92. məktáti, -ȃm, vb. impf. schütteln, rütteln, Mur., C., Mik.; mrzlica me mekta, Z.; to ga je mektalo! (o jeznem človeku), Mik.; — schwingen: palico m., C.; sulico m., Vod. (Pes.).
  93. mekúlja, f. neka črešnja, Rihenberk ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
  94. mekúza, f. der Armleuchter, der Host (chara vulgaris), Cig.; razne mehke trave, rastoče po Cerkniškem jezeru, Erj. (Torb.).
  95. mekúž, m. 1) der Weichling, M.; zapravljivci so pridni in mekuži, kaj-li? Jurč.; človek, mekuž na duši in telesu, Zv.; — 2) = mehkuž, der Krebs gleich nach der Häutung, Jarn., Cig., Jan., Krelj- Mik.; rak m., Erj. (Izb. sp.); — 3) še mehko jajce brez trde lupine, Kras; — 4) die Weizengerste, Notr.
  96. mekúžəc, -žca, m. mekužci, die Weichthiere (mollusca), Erj. (Ž.).
  97. mekúžən, -žna, adj. = mehkužen, Jan., C.
  98. mekúžiti, -ȗžim, vb. impf. = mehkužiti, Cig., Jan.
  99. mekužljìv, -íva, adj. verzärtelt, C.
  100. mekȗžnež, m. = mehkužnež, Cig.

   64.597 64.697 64.797 64.897 64.997 65.097 65.197 65.297 65.397 65.497  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA