r (61.201-61.300)

61201. košə̀k, -škà, m. dem. koš; 1) das Rückenkörbchen; — das Obstpflückkörbchen, C.; — das Armkörbchen, Dol.- Cig.; — 2) cvetni k., die zusammengesetzte Blüte, der Blütenkorb, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 3) der Mostkuchen bei Weinpressen, C.; — tudi: kóšək.
61202. kóšəlj, -šlja, m. 1) die nicht einen Krautkopf bildende Kohlpflanze, C.; — 2) der Moosbusch, C.; — 3) der Halskamm des Pferdes, BlKr.- M.
61203. košeníca, f. kraj, kjer trava tolika zrase, da se ne popase, ampak pokosi, BlKr.; die Heuwiese, Dict., Jan., C., Rib.- M., LjZv.; — die Bergheuwiese, Cig.
61204. košeníčica, f. 1) dem. košenica; — 2) der pfeilförmige Ginster (genista sagittalis), Medv. (Rok.).
61205. košenīlja, f. = košeniljka, Cig.
61206. košenīljast, adj. cochenillenfarbig, Cig.
61207. košenīljka, f. die Scharlach-Schildlaus oder Cochenille (coccus cacti), Erj. (Ž.).
61208. 1. košenína, f. 1) das abgemähte Gras, Cig.; das Bergheu, Cig., Mik., Valj. (Rad); — 2) die Grasfläche, die zum Mähen bestimmt ist, das Wiesenland.
61209. 2. košenína, f. na kosce razrezana (razkošena) slanina = zaseka, Kras, Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.).
61210. košénje, n. das Mähen.
61211. košeplèt, -plę́ta, m. der Korbflechter, DSv.
61212. košet, m. = kozel, Rez.- C.
61213. koševàt, -áta, adj. = košat, Svet. (Rok.), Gor.
61214. košẹ́vati, -am, vb. impf. zu mähen pflegen, Jan., Mik., Erj. (Torb.).
61215. koševína, f. die abgemähte Wiese, Mur., Cig., Jan.; — menda hs.
61216. košę̑vje, n. das Gestrüpp, C.
61217. košę̑vnica, f. 1) koševnice so "naopične palice pri košu na vozu", Sv. Peter (Goriš.)- Erj. (Torb.); — 2) das Flechtwerkzeug zum Flechten der Haare (eine hölzerne große Nadel), Rib. (V.)- Cig.; prim. 1. koša.
61218. košìč, -íča, m. dem. koš; — die Korbmuschel, Cig.
61219. košı̑čək, -čka, m. das Körbchen, Cig.
61220. košiti se, -im se, vb. impf. = košatiti se, Jarn.
61221. košlję̑vje, n. coll. = košlji, nicht Köpfe bildende Krautpflanzen, C.
61222. košníca, f. 1) der Korb, Jan., Krelj; — der Bienenkorb, Cig., C.; na deske poveznjene slamnate košnice, Levst. (Beč.); — 2) der Weinpresskasten, C.; — 3) neka bekova trta, Ip.- Erj. (Torb.).
61223. kóšnja, f. die Mahd; ob košnji, zur Zeit der Mahd; košnjo kupiti, prodati.
61224. košnják, m. der Matrose, der seinen Platz auf dem Mars hat, der Marsgast, Cig. (T.), DZ.
61225. košp, m. = košpa, Tolm.- Kres.
61226. kǫ́špa, f. 1) der Holzschuh, C., Erj. (Torb.), Gor.; — 2) nerodno spleten koš, GBrda; — prim. it. cospo, Holzschuh.
61227. kòšt, kóšta, m. = kašta, kašča, die Getreidekammer, Rož. ( Kor.)- Navr. (Let.), Savinska dol.; polhno žita v koštu je, Npes.-Schein.
61228. kǫ̑šta, f. = hrana, die Kost; — iz nem.
61229. koštáti, -ȃm, vb. impf. = veljati, stati (kosten); — iz nem.
61230. kǫ̑štinge, f. pl. Unkosten, Mik.; — iz nem.; pogl. troški.
61231. 1. košúlja, f. 1) der Korb, Z.; — okrogel, iz srobotine spleten košek z majhno odprtino, v katerega se lešniki, orehi i. t. d. spravljajo, C., M., Kras; — 2) ein Handwägelchen mit geflochtenem Wagenkorb, Idrija.
61232. 2. košúlja, f. = srajca, Jan., Mik., Zora, Jurč., BlKr.
61233. košúljica, f. dem. 1. košulja; — die Kronenspelze, der Kelch der Gräser, Cig.
61234. košúta, f. 1) die Hirschkuh; severna k., die Rennthierkuh, Cig., Jan.; — 2) Name einer hirschfarbenen Kuh, Cig.; "govedje ime", Tolm.- Erj. (Torb.).
61235. košútica, f. dem. košuta.
61236. košȗtje, n. = rušje, die Zwergkiefer (pinus pumilio), Cig., Tuš. (R.), C.
61237. košȗtka, f. dem. košuta.
61238. košȗtnik, m. 1) der Hirsch in der Brunstzeit, Mur., Cig.; — 2) der Bergenzian (gentiana lutea), Cig., Tuš., na Čavnu, pod Kaninom- Erj. (Torb.).
61239. košutnják, m. der Hirschpark, der Hirschzwinger, Cig., C., Vrt.
61240. 1. kǫ́t, m. 1) der Winkel; v kotu čepeti; vse kote preiskati, premesti; po vseh kotih iztikati — morski k., die Bucht, C.; — 2) die Auszüglerwohnung: imam k. v hiši; velik kos kruha si je izgovoril pa kot do smrti, Gor.; imel je izgovorjen kot, Jurč.; na kotu biti, im Ausgedinge sein, Dol.- M.; na kotu živeti, DZ.; brat mi mora kot dajati do smrti, Jurč.; — 3) der Winkel ( math., phys.): prav, oster, top k., rechter, spitzer, stumpfer Winkel, Cig. (T.), Cel. (Geom.); odbojni k., der Reflexionswinkel, odklonski k., der Ablenkungswinkel, Sen. (Fiz.); vidni k., der Sehwinkel, Erj. (Som.); dvogledni k., die Parallaxe, Cig. (T.); — pl. kota (poleg: koti), Mur., Mik. (V. Gr. IV. 24.); vsa kota iztekniti, Str.
61241. 2. kòt, kóta, m. die Brut, Valj. (Rad).
61242. kòt, conj. = kakor, wie, Mur., Gor.; belo kot sneg, Met.; kot bi, gleichwie, wenn, Jan.; — = ko, als (za komparativom), C., Cig., Jan., Gor.; — als (in der Eigenschaft): jaz, kot oče tvoj, nk.; — iz: koti = kakoti ( prim. kakti), Mik.
61243. kōta, f. = volk, der geschmolzene Eisenklumpen im Hochofen, Gor., Vod. (Pes.); — prim. it. cotta, kar se enkrat žge ( n. pr. apna).
61244. kotáč, m. 1) das Rad, Habd.- Mik., Cig., C., vzhŠt.; kola na dva kotača, zweirädriger Karren, Zora; — 2) die Schlittenkufe, der Schlittenlauf: sani po kotačih drče, C.; — 3) das Halbrad der Wiege: po kotačih zibel teče, BlKr.
61245. kotáča, f. durch Querhölzer verbundene Bäume, um darauf Lasten zu wälzen, die Schrotleiter, C.
61246. kotáčək, -čka, m. dem. kotač, das Rädchen, Valj. (Rad).
61247. kotáčiti, -ȃčim, vb. impf. Unterschleif geben, Ip.- Erj. (Torb.).
61248. kotȃčka, f. 1) die Schiebtruhe, C.; — 2) die Winkelschlange (ilysia scytale), Erj. (Z.).
61249. kotȃčnica, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
61250. kotȃčnik, m. kotačniki, Räderthiere (rotatoria), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
61251. kotalícati, -am, vb. impf. wälzen, Jan.; vehtro babo k., Tržič- Levst. ( LjZv. I. 345.), Pjk. (Črt. 2.).
61252. kotalíti, -ím, vb. impf. rollen machen, wälzen, Jan., Dol.; — prim. kataliti, kotati.
61253. kotaljáti, -ȃm, vb. impf. rollen machen, wälzen, Cig.; — prim. kataljati.
61254. kotánəc, -nca, m. 1) die Spirale: kača se zvije v kotanec, Dol.; — 2) iz slame spleten kolut, ob katerem se noge smicajo, Dol.
61255. kotangēnta, f. die Cotangente ( math.), Cig. (T.).
61256. kotánja, f. die Vertiefung, die Grube, Cig., Jan., Erj. (Torb.), Dol.- LjZv.; die Vertiefung des Nestes, Vrt.; — obistna k., das Nierenbecken, Erj. (Som.); — die Mulde: dolina je polna malih gričev in kotanj ali drag, LjZv.; — die Schlucht, M., C.; — die Erdhöhle, Jan.
61257. kotánjast, adj. grubenartig, kesselförmig, Jan.; — voll Grübchen, Z.
61258. kotȃnje, n. das Wälzen, das Rollen, Mur., Cig.
61259. kotánjica, f. dem. kotanja, das Grübchen, Jan.; das Wangengrübchen, Cig.; kotanjice na obrazu, C.; srčna k., die Herzgrube, C.
61260. kǫ́tast, adj. winkelicht, winkelig, Mur., Cig.
61261. kotáti, -ȃm, vb. impf. rollen, kollern machen, wälzen, Mur., Cig., Jan.; Zdaj podseke kotam, Danj. (Posv. p.); sobota pogače vkup kota, Pjk. (Črt.); — k. se, sich wälzen, rollen, kollern, Cig., Jan., Cig. (T.); Svinja se v blatu kota, Danj. (Posv. p.); kjer se volk kota, tam dlako pusti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — k. se s kom, sich balgen, ringen, Jan., Kres; vola se kotata = se bodeta, vzhŠt.; — tudi: kótati, Mur.
61262. kǫ̑tčək, -čka, m. dem. kotec, das Winkelchen.
61263. 1. kǫ́təc, -tca, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Jarn., Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
61264. 2. kótəc, -tca, m. 1) eine Abtheilung im Stalle ( z. B. für Kälber), C.; — 2) der Schweinestall, Jarn., Jan., C., ogr.- Mik., Bolc, Klanec v Istri- Erj. (Torb.); — 3) der Hühnerkäfig, C., BlKr.; — der Vogelkäfig, nad Mariborom- C.; — 4) die Rübengrube, C.; — 5) der Presskuchen, jvzhŠt.; ( prim. koš); — prim. stsl. kotьcь, cella, stvn. chuti, Mik. (Et.).
61265. kǫ́təčnik, m. = kočnik, kotnik, Škrinj.
61266. kǫ́tək, -tka, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
61267. kótəł, -tla, m. 1) der Kessel; kotel se loncu smeje = ein Esel schilt den andern Langohr, Npreg.- Z.; parni k., der Dampfkessel, Sen. (Fiz.); — 2) die Pauke, Dict., Jan., C.; v kotle biti, die Pauken schlagen, Cig.; — 3) eine Vertiefung im Erdboden, der Bergkessel, Cig., Jan., M.; — tolmun v vodi, BlKr.; — prim. stsl. kotьlъ, got. katils, Mik. (Et.).
61268. kótəłc, m. dem. kotel.
61269. kótəłčək, -čka, m. dem. kotelc.
61270. kǫ́tən, -tna, adj. Winkel-: kotna daljina, die Winkeldistanz, Cig. (T.); kotni zob, der Backenzahn, Cig. (T.); razdrobi kotne zobe mladim oroslanom, ogr.- Valj. (Rad).
61271. kotešnik, m., Guts., Jarn., Mur.; pogl. kotečnik, kočnik.
61272. kòti, conj. = kot, C., Levst. (Sl. Spr.).
61273. kǫ́tic, m. = kotič, (kutic) kajk.- Valj. (Rad).
61274. kotìč, -íča, m. dem. kot, das Winkelchen.
61275. kotı̑čək, -čka, m. dem. kotič; das Winkelchen; solzni k., der Thränenwinkel, Cig.
61276. kotiljōn, m. neki ples, der Cotillon, Cig.
61277. kotínati, -am, vb. impf. Verstecken spielen, Jan. (H.).
61278. kotíšče, n. der Winkel, entlegener Ort, Bes.
61279. kotíti, -ím, vb. impf. Junge werfen, Mur., Cig., Mik.; mačke, psice kotijo, Trst. (Let.); brüten, Mur., Cig., M., Cv.; — kótiti, Mur.
61280. kotiv, m. = hotiv, fotiv, der Bastard, SlGor.
61281. kotivəc, -vca, m. = kotiv, C.
61282. kotížiti se, -ı̑žim se, vb. impf. = sich wälzen: krava se kotiži, kakor bi hotela povreči, Buče ( Št.)- C.
61283. kótla, f. eine mit einem hohlen Baume eingefasste Wasserquelle, ein Wasserkessel (als Brunnen), Cig.; — die durch herabschießendes Wasser gemachte Grube, V.-Cig.; die Lache, Nov.- C.; — žaba rodi se v domači kotli, Nov.; — = vdrtina, Dol.- LjZv.
61284. kotlák, m. eine Art Zwergobstbaum, C.
61285. kotlánja, f. = kotlina, eine Vertiefung im Erdboden, Cig.; das Kesselthal, Let.; die Bergschlucht, C.
61286. kotlánjiti se, -ȃnjim se, vb. impf. sich kesseln, V.-Cig.
61287. kótlast, adj. kesselförmig.
61288. kótləc, -əca, m. dem. kotel, Valj. (Rad).
61289. kotlę̑n, ** adj. Kessel-: kotlene saje, der Kesselruß, Cig.
61290. kotlenína, f. das Kupfergeschirr, die Kupferware, Mur., C.
61291. kotlę́nka, f. der Kesselofen, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
61292. kotlìč, -íča, m. dem. kotel; 1) das Kesselchen; — der Weihwasserkessel, C.; — das Kesselthal, Notr.; — 2) pl. kotlíči, das Maiglöckchen (convallaria majalis), Lanišče v Čičih- Erj. (Torb.).
61293. kotlı̑čək, -čka, m. dem. kotlič; kleiner Kessel, M.
61294. kotlína, f. eine kesselförmige Vertiefung im Erdboden, das Kesselthal, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes., nk.; das Becken ( geogr.), Cig. (T.); jezerska k., das Seebecken, Cig. (T.).
61295. kotlínast, adj. kesselartig, nk.
61296. kotlínica, f. dem. kotlina, Rut. (Zg. Tolm.).
61297. kotlíšče, n. der Kesselherd, Cig., DZ.; der Kesselraum, Levst. (Pril.).
61298. kotlíti, -ím, vb. impf. Grübchen um ein Bäumchen oder einen Weinstock machen ( z. B. um ihn zu düngen), Mur., Cig., vzhŠt.
61299. kotljáti se, -ȃm se, vb. impf. sich wälzen: kure se v pesku kotljajo, Z.; — sich drehen: pes se kotlja, preden se uleže, Dol.; — sich hindurch arbeiten: k. se skozi kako ozko luknjo ali skozi pregrajo, BlKr.; — prim. kotati.
61300. kótlovəc, -vca, m. der Kesselstein, C.

   60.701 60.801 60.901 61.001 61.101 61.201 61.301 61.401 61.501 61.601  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani