Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (61.197-61.296)

  1. koščı̑čnica, f. koščičnice, Steinfrüchtler (drupaceae), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
  2. koščína, f. die Gicht, Cig., Jan., UčT.
  3. košə̀c, -šcà, m. dem. koš; tudi kóšəc.
  4. košeglàv, -gláva, adj. ohne Kopfbedeckung, C.
  5. košə̀k, -škà, m. dem. koš; 1) das Rückenkörbchen; — das Obstpflückkörbchen, C.; — das Armkörbchen, Dol.- Cig.; — 2) cvetni k., die zusammengesetzte Blüte, der Blütenkorb, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 3) der Mostkuchen bei Weinpressen, C.; — tudi: kóšək.
  6. kóšəlj, -šlja, m. 1) die nicht einen Krautkopf bildende Kohlpflanze, C.; — 2) der Moosbusch, C.; — 3) der Halskamm des Pferdes, BlKr.- M.
  7. košeníca, f. kraj, kjer trava tolika zrase, da se ne popase, ampak pokosi, BlKr.; die Heuwiese, Dict., Jan., C., Rib.- M., LjZv.; — die Bergheuwiese, Cig.
  8. košeníčica, f. 1) dem. košenica; — 2) der pfeilförmige Ginster (genista sagittalis), Medv. (Rok.).
  9. košenīlja, f. = košeniljka, Cig.
  10. košenīljast, adj. cochenillenfarbig, Cig.
  11. košenīljka, f. die Scharlach-Schildlaus oder Cochenille (coccus cacti), Erj. (Ž.).
  12. 1. košenína, f. 1) das abgemähte Gras, Cig.; das Bergheu, Cig., Mik., Valj. (Rad); — 2) die Grasfläche, die zum Mähen bestimmt ist, das Wiesenland.
  13. 2. košenína, f. na kosce razrezana (razkošena) slanina = zaseka, Kras, Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  14. košénje, n. das Mähen.
  15. košeplèt, -plę́ta, m. der Korbflechter, DSv.
  16. košet, m. = kozel, Rez.- C.
  17. koševàt, -áta, adj. = košat, Svet. (Rok.), Gor.
  18. košẹ́vati, -am, vb. impf. zu mähen pflegen, Jan., Mik., Erj. (Torb.).
  19. koševína, f. die abgemähte Wiese, Mur., Cig., Jan.; — menda hs.
  20. košę̑vje, n. das Gestrüpp, C.
  21. košę̑vnica, f. 1) koševnice so "naopične palice pri košu na vozu", Sv. Peter (Goriš.)- Erj. (Torb.); — 2) das Flechtwerkzeug zum Flechten der Haare (eine hölzerne große Nadel), Rib. (V.)- Cig.; prim. 1. koša.
  22. košìč, -íča, m. dem. koš; — die Korbmuschel, Cig.
  23. košı̑čək, -čka, m. das Körbchen, Cig.
  24. košiti se, -im se, vb. impf. = košatiti se, Jarn.
  25. košlję̑vje, n. coll. = košlji, nicht Köpfe bildende Krautpflanzen, C.
  26. košníca, f. 1) der Korb, Jan., Krelj; — der Bienenkorb, Cig., C.; na deske poveznjene slamnate košnice, Levst. (Beč.); — 2) der Weinpresskasten, C.; — 3) neka bekova trta, Ip.- Erj. (Torb.).
  27. kóšnja, f. die Mahd; ob košnji, zur Zeit der Mahd; košnjo kupiti, prodati.
  28. košnják, m. der Matrose, der seinen Platz auf dem Mars hat, der Marsgast, Cig. (T.), DZ.
  29. košp, m. = košpa, Tolm.- Kres.
  30. kǫ́špa, f. 1) der Holzschuh, C., Erj. (Torb.), Gor.; — 2) nerodno spleten koš, GBrda; — prim. it. cospo, Holzschuh.
  31. kòšt, kóšta, m. = kašta, kašča, die Getreidekammer, Rož. ( Kor.)- Navr. (Let.), Savinska dol.; polhno žita v koštu je, Npes.-Schein.
  32. kǫ̑šta, f. = hrana, die Kost; — iz nem.
  33. koštáti, -ȃm, vb. impf. = veljati, stati (kosten); — iz nem.
  34. kǫ̑štinge, f. pl. Unkosten, Mik.; — iz nem.; pogl. troški.
  35. 1. košúlja, f. 1) der Korb, Z.; — okrogel, iz srobotine spleten košek z majhno odprtino, v katerega se lešniki, orehi i. t. d. spravljajo, C., M., Kras; — 2) ein Handwägelchen mit geflochtenem Wagenkorb, Idrija.
  36. 2. košúlja, f. = srajca, Jan., Mik., Zora, Jurč., BlKr.
  37. košúljica, f. dem. 1. košulja; — die Kronenspelze, der Kelch der Gräser, Cig.
  38. košúta, f. 1) die Hirschkuh; severna k., die Rennthierkuh, Cig., Jan.; — 2) Name einer hirschfarbenen Kuh, Cig.; "govedje ime", Tolm.- Erj. (Torb.).
  39. košútica, f. dem. košuta.
  40. košȗtje, n. = rušje, die Zwergkiefer (pinus pumilio), Cig., Tuš. (R.), C.
  41. košȗtka, f. dem. košuta.
  42. košȗtnik, m. 1) der Hirsch in der Brunstzeit, Mur., Cig.; — 2) der Bergenzian (gentiana lutea), Cig., Tuš., na Čavnu, pod Kaninom- Erj. (Torb.).
  43. košutnják, m. der Hirschpark, der Hirschzwinger, Cig., C., Vrt.
  44. 1. kǫ́t, m. 1) der Winkel; v kotu čepeti; vse kote preiskati, premesti; po vseh kotih iztikati — morski k., die Bucht, C.; — 2) die Auszüglerwohnung: imam k. v hiši; velik kos kruha si je izgovoril pa kot do smrti, Gor.; imel je izgovorjen kot, Jurč.; na kotu biti, im Ausgedinge sein, Dol.- M.; na kotu živeti, DZ.; brat mi mora kot dajati do smrti, Jurč.; — 3) der Winkel ( math., phys.): prav, oster, top k., rechter, spitzer, stumpfer Winkel, Cig. (T.), Cel. (Geom.); odbojni k., der Reflexionswinkel, odklonski k., der Ablenkungswinkel, Sen. (Fiz.); vidni k., der Sehwinkel, Erj. (Som.); dvogledni k., die Parallaxe, Cig. (T.); — pl. kota (poleg: koti), Mur., Mik. (V. Gr. IV. 24.); vsa kota iztekniti, Str.
  45. 2. kòt, kóta, m. die Brut, Valj. (Rad).
  46. kòt, conj. = kakor, wie, Mur., Gor.; belo kot sneg, Met.; kot bi, gleichwie, wenn, Jan.; — = ko, als (za komparativom), C., Cig., Jan., Gor.; — als (in der Eigenschaft): jaz, kot oče tvoj, nk.; — iz: koti = kakoti ( prim. kakti), Mik.
  47. kōta, f. = volk, der geschmolzene Eisenklumpen im Hochofen, Gor., Vod. (Pes.); — prim. it. cotta, kar se enkrat žge ( n. pr. apna).
  48. kotáč, m. 1) das Rad, Habd.- Mik., Cig., C., vzhŠt.; kola na dva kotača, zweirädriger Karren, Zora; — 2) die Schlittenkufe, der Schlittenlauf: sani po kotačih drče, C.; — 3) das Halbrad der Wiege: po kotačih zibel teče, BlKr.
  49. kotáča, f. durch Querhölzer verbundene Bäume, um darauf Lasten zu wälzen, die Schrotleiter, C.
  50. kotáčək, -čka, m. dem. kotač, das Rädchen, Valj. (Rad).
  51. kotáčiti, -ȃčim, vb. impf. Unterschleif geben, Ip.- Erj. (Torb.).
  52. kotȃčka, f. 1) die Schiebtruhe, C.; — 2) die Winkelschlange (ilysia scytale), Erj. (Z.).
  53. kotȃčnica, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
  54. kotȃčnik, m. kotačniki, Räderthiere (rotatoria), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
  55. kotalícati, -am, vb. impf. wälzen, Jan.; vehtro babo k., Tržič- Levst. ( LjZv. I. 345.), Pjk. (Črt. 2.).
  56. kotalíti, -ím, vb. impf. rollen machen, wälzen, Jan., Dol.; — prim. kataliti, kotati.
  57. kotaljáti, -ȃm, vb. impf. rollen machen, wälzen, Cig.; — prim. kataljati.
  58. kotánəc, -nca, m. 1) die Spirale: kača se zvije v kotanec, Dol.; — 2) iz slame spleten kolut, ob katerem se noge smicajo, Dol.
  59. kotangēnta, f. die Cotangente ( math.), Cig. (T.).
  60. kotánja, f. die Vertiefung, die Grube, Cig., Jan., Erj. (Torb.), Dol.- LjZv.; die Vertiefung des Nestes, Vrt.; — obistna k., das Nierenbecken, Erj. (Som.); — die Mulde: dolina je polna malih gričev in kotanj ali drag, LjZv.; — die Schlucht, M., C.; — die Erdhöhle, Jan.
  61. kotánjast, adj. grubenartig, kesselförmig, Jan.; — voll Grübchen, Z.
  62. kotȃnje, n. das Wälzen, das Rollen, Mur., Cig.
  63. kotánjica, f. dem. kotanja, das Grübchen, Jan.; das Wangengrübchen, Cig.; kotanjice na obrazu, C.; srčna k., die Herzgrube, C.
  64. kǫ́tast, adj. winkelicht, winkelig, Mur., Cig.
  65. kotáti, -ȃm, vb. impf. rollen, kollern machen, wälzen, Mur., Cig., Jan.; Zdaj podseke kotam, Danj. (Posv. p.); sobota pogače vkup kota, Pjk. (Črt.); — k. se, sich wälzen, rollen, kollern, Cig., Jan., Cig. (T.); Svinja se v blatu kota, Danj. (Posv. p.); kjer se volk kota, tam dlako pusti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — k. se s kom, sich balgen, ringen, Jan., Kres; vola se kotata = se bodeta, vzhŠt.; — tudi: kótati, Mur.
  66. kǫ̑tčək, -čka, m. dem. kotec, das Winkelchen.
  67. 1. kǫ́təc, -tca, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Jarn., Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
  68. 2. kótəc, -tca, m. 1) eine Abtheilung im Stalle ( z. B. für Kälber), C.; — 2) der Schweinestall, Jarn., Jan., C., ogr.- Mik., Bolc, Klanec v Istri- Erj. (Torb.); — 3) der Hühnerkäfig, C., BlKr.; — der Vogelkäfig, nad Mariborom- C.; — 4) die Rübengrube, C.; — 5) der Presskuchen, jvzhŠt.; ( prim. koš); — prim. stsl. kotьcь, cella, stvn. chuti, Mik. (Et.).
  69. kǫ́təčnik, m. = kočnik, kotnik, Škrinj.
  70. kǫ́tək, -tka, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
  71. kótəł, -tla, m. 1) der Kessel; kotel se loncu smeje = ein Esel schilt den andern Langohr, Npreg.- Z.; parni k., der Dampfkessel, Sen. (Fiz.); — 2) die Pauke, Dict., Jan., C.; v kotle biti, die Pauken schlagen, Cig.; — 3) eine Vertiefung im Erdboden, der Bergkessel, Cig., Jan., M.; — tolmun v vodi, BlKr.; — prim. stsl. kotьlъ, got. katils, Mik. (Et.).
  72. kótəłc, m. dem. kotel.
  73. kótəłčək, -čka, m. dem. kotelc.
  74. kǫ́tən, -tna, adj. Winkel-: kotna daljina, die Winkeldistanz, Cig. (T.); kotni zob, der Backenzahn, Cig. (T.); razdrobi kotne zobe mladim oroslanom, ogr.- Valj. (Rad).
  75. kotešnik, m., Guts., Jarn., Mur.; pogl. kotečnik, kočnik.
  76. kòti, conj. = kot, C., Levst. (Sl. Spr.).
  77. kǫ́tic, m. = kotič, (kutic) kajk.- Valj. (Rad).
  78. kotìč, -íča, m. dem. kot, das Winkelchen.
  79. kotı̑čək, -čka, m. dem. kotič; das Winkelchen; solzni k., der Thränenwinkel, Cig.
  80. kotiljōn, m. neki ples, der Cotillon, Cig.
  81. kotínati, -am, vb. impf. Verstecken spielen, Jan. (H.).
  82. kotíšče, n. der Winkel, entlegener Ort, Bes.
  83. kotíti, -ím, vb. impf. Junge werfen, Mur., Cig., Mik.; mačke, psice kotijo, Trst. (Let.); brüten, Mur., Cig., M., Cv.; — kótiti, Mur.
  84. kotiv, m. = hotiv, fotiv, der Bastard, SlGor.
  85. kotivəc, -vca, m. = kotiv, C.
  86. kotížiti se, -ı̑žim se, vb. impf. = sich wälzen: krava se kotiži, kakor bi hotela povreči, Buče ( Št.)- C.
  87. kótla, f. eine mit einem hohlen Baume eingefasste Wasserquelle, ein Wasserkessel (als Brunnen), Cig.; — die durch herabschießendes Wasser gemachte Grube, V.-Cig.; die Lache, Nov.- C.; — žaba rodi se v domači kotli, Nov.; — = vdrtina, Dol.- LjZv.
  88. kotlák, m. eine Art Zwergobstbaum, C.
  89. kotlánja, f. = kotlina, eine Vertiefung im Erdboden, Cig.; das Kesselthal, Let.; die Bergschlucht, C.
  90. kotlánjiti se, -ȃnjim se, vb. impf. sich kesseln, V.-Cig.
  91. kótlast, adj. kesselförmig.
  92. kótləc, -əca, m. dem. kotel, Valj. (Rad).
  93. kotlę̑n, ** adj. Kessel-: kotlene saje, der Kesselruß, Cig.
  94. kotlenína, f. das Kupfergeschirr, die Kupferware, Mur., C.
  95. kotlę́nka, f. der Kesselofen, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
  96. kotlìč, -íča, m. dem. kotel; 1) das Kesselchen; — der Weihwasserkessel, C.; — das Kesselthal, Notr.; — 2) pl. kotlíči, das Maiglöckchen (convallaria majalis), Lanišče v Čičih- Erj. (Torb.).
  97. kotlı̑čək, -čka, m. dem. kotlič; kleiner Kessel, M.
  98. kotlína, f. eine kesselförmige Vertiefung im Erdboden, das Kesselthal, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes., nk.; das Becken ( geogr.), Cig. (T.); jezerska k., das Seebecken, Cig. (T.).
  99. kotlínast, adj. kesselartig, nk.
  100. kotlínica, f. dem. kotlina, Rut. (Zg. Tolm.).

   60.697 60.797 60.897 60.997 61.097 61.197 61.297 61.397 61.497 61.597  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA