Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (60.701-60.800)

  1. kompās, m. severnica, der Compass, Cig., Jan., Cig. (T.).
  2. kompāsnik, m. die Compassbüchse, Cig. (T.).
  3. kompāsovnik, m. = kompasnik, Cig. (T.).
  4. 1. kǫ́mpati, -pam, -pljem, vb. impf. = klopotati, C.
  5. 2. kǫ́mpati, -pam, -pljem, vb. impf. = kopati, baden, GBrda.
  6. kompȃva, f. die stengellose Eberwurz (carlina acaulis), Cig., Jan., Tuš. (R.); tudi: kǫ́mpava, Kr.- Valj. (Rad); — kompȃva = kostanjeva ježica, Tolm.- Štrek. (Let.); — prim. popava.
  7. kǫ̑mpəc, -pca, m. = klopotec; schlechtes Ei, Sv. Jakob na Savi- Erj. (Torb.).
  8. 1. kompę̑ta, f. ein zänkisches Weib, C.
  9. 2. kompę̑ta, f. = kopeta, Ig (Dol.).
  10. kompetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. zanken, murren, C.
  11. komplę́ksija, f. die Zusammenfassung, die Complexion ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.).
  12. komplikácija, f. die Verwickelung, die Complication ( phil.), Cig. (T.).
  13. kǫ́mplje, -pəlj, f. pl. die Fessel, C.; v komplje mu deno roke, Levst. (Rok.); — prim. lat. compes, Fessel. (?)
  14. kǫ́mpolja, f. 1) Jan.; nav. pl. kompolje, die Hochebene, Cig., C.
  15. kompōt, m. zavarjeno sadje, das Compot.
  16. 1. komȗn, m. eine Vertiefung im Wasser, Mur., Met., Štanga (Gor.)- Valj. (Rad); — prim. tolmun.
  17. 2. komȗn, m. 1) die Commune, die Gemeinde, Cig., Jan., C.; — 2) der Gemeindeplatz, der Marktplatz, BlKr.- M.; — prim. it. il comune, die Gemeinde.
  18. komunikácija, f. občevanje, die Communication, nk.
  19. komus, m. der Bullenbeißer, vzhŠt.- Let. 1871. 182.
  20. komúza, f. slab klobuk, DSv.
  21. konáti, -ȃm, vb. pf. endigen: = do kraja dotirati, Nov.; pravdo k., schlichten, C.
  22. kǫ́ncəlj, -clja, (-cəljna), m. entkernter Maiskolben, C.; = prim. 1. kocelj 1).
  23. koncēpt, m. osnutek spisa, das Concept, Jan., Cig. (T.).
  24. koncēptən, -tna, adj. Concepts-, Jan.
  25. koncę́sija, f. pripust, dovolitev, die Concession, DZ., nk.
  26. koncipiēnt, m. der Entwerfer ( z. B. von Urkunden), der Concipient.
  27. koncipīst, m. der Conceptsbeamte, der Concipist, Cig., Jan.
  28. koncljȃnje, n. die Balgerei, Tržič- Štrek. (LjZv.).
  29. koncljáti, -ȃm, vb. impf. hin und her reißen, Tržič- Štrek. (LjZv.); — prim. kanclati se.
  30. končȃj, m. 1) = pika, der Schlusspunkt, Cig.; — 2) = končnica, die Endung, Jan.
  31. končàn, -ána, m. = končar: gornji in spodnji končani, Zv.
  32. končȃnje, n. die Beendigung; — die Vertilgung, die Vernichtung, Mur., Cig.
  33. kónčast, adj. zwirnartig, Cig.
  34. končȃtelj, m. der Beendiger, Šol.
  35. končáti, -ȃm, vb. pf. 1) beenden; pravda je bila z lepo končana, wurde gütlich beigelegt, Cig.; — k. se, enden, ein Ende nehmen; kako se je končala pravda? — 2) zugrunde richten; pijančevanje ga je končalo; — z delom se k., sich zu Tod arbeiten, Cig.; sam se je končal, er hat Hand an sich selbst gelegt; — končaj ga! dass ihn doch! M.; končana reč! eine verzweifelte, arge Sache, V.-Cig.
  36. končȃva, f. 1) die Beendigung, das Ende, C.; — 2) die Zugrunderichtung, C.
  37. končávati, -am, vb. impf. ad končati; 1) beenden, M., Z.; schließen, Cig.; Nemec govor končava z glagolom, Levst. (Zb. sp.); — k. se, enden, Jan.; — 2) vernichten: lažnike končavaš, Dalm.; končavaš te, kateri lažejo, Trub.
  38. končȃvəc, -vca, m. 1) der Beendiger, Dalm.; — 2) der Vernichter: angel k., Dalm.
  39. konče, adv. = konči, C., Mik.
  40. kónčək, -čka, m. 1) das Endchen, das Endstückchen (eines Fadens, einer Kerze u. dgl.); konček motvoza, sveče; — 2) der Faden, Levst. (Zb. sp.).
  41. kȏnčema, adv. = konči, Št.- Cig., Jan., Bes., Vest. (I. 6.).
  42. kónčən, -čna, adj. 1) End-, Schluss-, Mur., Cig., Jan., nk.; kȏnčni zlog, die Endsilbe, Mur., Cig.; končna brzina, die Endgeschwindigkeit, Cig. (T.); — schließlich, nk.; endgiltig, nk.; — 2) endlich, Mur., Cig., Jan., Cel. (Ar.).
  43. končę̑n, adj. zwirnen, Cig., Jan.; končene nogavice, BlKr.
  44. končę̑nat, adj. = končen, Cig.
  45. končeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) im Beendigen begriffen sein; k. se, enden, Jan.; — endigen, ausgehen, Jan., nk.; — 2) zugrunde richten.
  46. končevȃvəc, -vca, m. der Vernichter, Cig.
  47. kónčevje, n. coll. Zwirn: pretrga vrvi, kakor bi bilo končevje, Jurč.
  48. kȏnči, adv. wenigstens, Mur., Jan., C., DZ.; konči ti bi me naj pustil pri miru, BlKr.; naj gre, konči bo mir, jvzhŠt.
  49. končíca, f. das Schwartenbrett, C., Z.
  50. kónčič, m. dem. konec; = konček 1).
  51. končína, f. 1) der äußerste Theil einer Sache; pl. končine, die Extremitäten, Jan., Cig. (T.); k. prstov, die Fingerspitzen, C.; — končine, die Ausläufer, Cig.; die Grenzen, C., Nov.; iz vseh krajev in končin, SlN.; — 2) der Endpunkt, DZ.; — 3) die Endung, der Ausgang ( gramm.), C.
  52. končka, adv. = konči, C.
  53. končki, adv. aufrecht, C.
  54. končljìv, -íva, adj. endlich, vergänglich, Cig. (T.), Krelj- M.
  55. končljívost, f. die Endlichkeit, Cig. (T.).
  56. kónčnat, adj. zwirnen, Jan. (H.).
  57. končníca, f. das Endtheil (einer Sache: z. B. das Webertrumm), Cig.; das End- oder Fußbrett eines Bettes, Cig.; das Endbrett am Bienenstock, Valj. (Rad), Navr. (Spom.); prednja, zadnja k., Gol.; — die Endung, der Wortausgang, Cig., Jan., Cig. (T.); — = končnik 1), Jan.; — tudi: kónčnica, Valj. (Rad).
  58. kónčnik, m. 1) der Afterdarm, der Mastdarm, Cig.; — 2) = končnica, das Endbrett am hölzernen Bienenstock, C., Tolm.- Štrek. (Let.); — 3) der Endlaut, Jan. (H.).
  59. končnína, f. der schlechtere Tuchrand, die Anschrote, Cig.
  60. kónčnost, f. die Endlichkeit, Mur., Cig., nk.
  61. kónəc, -nca, m. 1) das Aeußerste eines Dinges, das Ende; sprednji, zadnji, zgornji, dolnji k., das vordere, hintere, obere, untere Ende; volkodlak je v sprednji konec volk, v zadnji konec človek, LjZv.; prednji, zadnji k., das Vorder-, Hintertheil; — die Spitze, k. prsta, jezika; der Zipfel; — pl. konci, das Kopfholz, die Rüste (bei den Köhlern), V.-Cig.; das Trumm, das Zettelende (bei den Webern), Cig.; Reststücke (vom Zeuge), Cig.; sami konci so! Gor., jvzhŠt.; — brez konca in kraja, ohne Ende; — zlo smo si v konce, wir sind einander abgeneigt, Cig., Z.; — po koncu (konci), aufrecht; po koncu se držati; lasje mu stoje, stopijo po koncu (zu Berge); po koncu biti, sich aufbefinden, nicht im Bette liegen; na konec, aufrecht, C.; — črez konec pasti, kopfüber fallen, C.; — na konec mi je prišlo, ich erinnere mich, C.; črez konec bežati, über Hals und Kopf fliehen, C.; — 2) der Anfang; od konca, anfangs, zu Anfang; od konca začeti, von neuem beginnen; od konca do kraja (konca), vom Anfang bis zum Ende, von A bis Z; nima ne konca ne kraja, ist unendlich, Cig.; — 3) das Ende; do konca, bis zum Ende; brez konca, ohne Ende; gänzlich, gründlich, Cig., Jan., C.; do konca neznan, vollständig unbekannt, Erj. (Torb.); do konca predrugačiti, Levst. (Nauk); do konca len, grundfaul, Cig.; do konca kaj razumeti, etwas aus dem Grunde verstehen, Cig.; vsaki reči trdo do konca iti, jeder Sache auf den Grund zu kommen suchen, Ravn.; s konca, am Ende, Z.; zum Beschlusse, Cig.; — die Beendigung, der Schluss; tako stori, pa bo konec, mache es so, und das Lied hat ein Ende, Cig.; pri koncu biti, zu Ende sein; na koncu, zum Beschluss, Cig.; na konec, zuletzt, C.; na konec konca, zu allerletzt, ogr.- C.; — der Ausgang; kakšen konec bo to imelo? — 4) das Ende, die Vernichtung; k. sveta, der Untergang der Welt; saj te ne bo k., es kostet dich ja nicht den Kopf; ne bo vsega k., če —, die Welt wird deshalb nicht zugrunde gehen, wenn —; ravno tak k. vas bo, ihr werdet dasselbe Ende nehmen, mesta je bilo k., die Stadt ward zerstört, Ravn.- Mik.; k. vzeti, jemati, ein Ende nehmen, vergehen, zugrunde gehen; od suše vse konec jemlje, jvzhŠt.; od žalosti k. jemati, vor Leid vergehen, Cig.; k. dati, zugrunde richten, C.; — 5) der Zweck, das Ziel, Cig., Jan.; iz tega konca, in dieser Absicht, C.; — 6) der Zwirn, Cig., Jan., BlKr.; klobko domačega konca, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); pl. konci, der Zwirn, Mur., Cig., Met.
  62. kónəc, praep. c. gen. am Ende; k. vasi; k. jezika se rado opotika, Npreg.- Jan. (Slovn.); konec oči te ne morem videti, ich kann dich durchaus nicht leiden, Senožeče- Erj. (Torb.); — prim. skonec.
  63. konfīn, m. die Grenze, C.; — prim. it. confine.
  64. konfīna, f. = konfin, Št.
  65. konflı̑kt, m. spor, navzkrižje, der Conflict, Cig. (T.).
  66. koníca, f. 1) die Spitze, Cig. (T.), DZ., Erj. (Min.), Gor.- Mik.; die Messerspitze, Bes.; — končni hrustanec med rebri, der Schwertfortsatz, Erj. (Som.); — 2) = končica, končnica, C.
  67. koníčast, adj. spitzig, Erj. (Torb.); lisičji ušesi sta koničasti, Vrt.
  68. kōničən, adj. conisch, kegelförmig, Cig. (T.).
  69. kònj, kónja, m. 1) das Pferd; vozni, vprežni k., das Zugpferd, Cig.; priročni, odročni k., das links, rechts gehende Pferd, Z.; k. pod sedlo, das Sattelpferd, Mur., Cig.; k. kraj ruda, das Pferd neben dem Sattelpferde, Mur., Cig.; = vnanji k., Cig.; k. na vojko, k. kraj vojke, das vordere Pferd links, rechts beim Viergespann, Mur., Cig.; ježni k., das Reitpferd, Cig., Jan.; področni k., das Handpferd (das dem Reiter nachgeführt wird), Cig., Jan.; tovorni k., das Saumpferd, Cig., Jan.; na konju, zu Pferde; na konju biti, alle Schwierigkeiten überwunden haben; zdaj sem na konju; močen kakor konj; dela kakor konj; ni ne na konja ne na osla = es ist weder gehauen noch gestochen, Cig.; — 2) verschiedene Vorrichtungen: k. na ognjišču, der Feuerbock, Cig.; — strojarski k., der Falzbock, Cig.; — der bewegliche Futtertrog vor den Wirtshäusern, C.; — das obere Gestell einer Weinpresse, Št.- C.; — = bik, locenj, der Rebenbogen, Cig., C.; — der Hammer an der Thüre, Cig.; — der Heftelhaken, C.; — konji, die Dachsparren, Kras- Erj. (Torb.); — der Buckel an einem Holzstamme, Cig.; les po konju cepiti, Cig.; — der Pferdesattel (sella equina) ( anat.), V.-Cig.; — 3) povodni k., das Flusspferd (hippopotamus amphibius), Jan., C., Erj. (Ž.); — 4) die Akelei (aquilegia sp.), vas Soča- Erj. (Torb.); — rusi konj, die Stechpalme (ilex aquifolium), Stara Gora (pri Gorici)- Erj. (Torb.).
  70. konjáč, m. 1) der Pferdeknecht, C., Z.; — 2) der Wasenmeister, der Abdecker, Cig., C., Nov.- ZgD., Notr.
  71. konjačı̑ja, f. die Behausung des Abdeckers, V.-Cig.
  72. konjȃčka, f. die Wasenmeisterin, Notr.
  73. konják, m. 1) der Pferdestall, Cig., Jan., C.; iskri konji so jim stali v konjaku, Zv.; le urno zapri kobilo v konjak, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Pferdehufnagel, Tolm.- Štrek. (Let.).
  74. konjánik, m. der Reiter, Habd.- Mik., Mur.
  75. konjáništvọ, n. die Reiterei, kajk.- Valj. (Rad).
  76. konjȃščnica, f. die Behausung des Abdeckers, Cig.
  77. konjȃštvọ, n. das Abdeckergewerbe, Cig.
  78. kónjcəlj, -clja, m. = konjec 2), kobilica, die Heuschrecke, Zilj.- Jarn. (Rok.), Bes., KrGora.
  79. kónjče, -eta, n. dem. konj, das Pferdchen.
  80. kónjəc, -njca, m. dem. konj; 1) das Pferdchen; lesen k., Zv.; — der Gaul, Zilj., Jarn. (Rok.); — 2) = kobilica, die Heuschrecke, C.
  81. konjə̀k, -njkà, m. dem. konj; das Pferdchen, Valj. (Rad); kónjek, Mur.
  82. konjekòv, -kǫ́va, m. der Hufschmied, Levst. (Zb. sp.).
  83. konjəník, m. = konjik, Mur., Jan., vzhŠt.
  84. konjənı̑štvọ, n. = konjištvo, Mur., DZ.
  85. konję̑tina, f. das Pferdefleisch, C.
  86. konjevína, f. die Pferdehaut, Jarn.
  87. konjevlȃdnik, m. der Pferdelenker, Cig.
  88. konjı̑c, m. das Rösslein, Valj. (Rad).
  89. konjíca, f. das Reiterheer, die Cavallerie, Npes.- Cig., Jan., nk.; kǫ́njica, Nov.; ( nam. konjnica).
  90. konjícəlj, -clja, m. das Rösslein, Valj. (Rad).
  91. konjìč, -íča, m. dem. konj; 1) das Rösslein; — der Springer (im Schachspiel), Cig., Jan.; — 2) die Heuschrecke, Mur., Jan., C.; — 3) der Nähkolben der Riemer, V.-Cig.; — 4) = bik, locenj, die Bogenrebe, die Tuckrebe, C., Št.- Z.; — 5) der Streichbaum am Webstuhle, Jan. (H.); — 6) der Heftelhaken, k. in kobilica = dedec in babica, SlGor.- C.; — das Spinnspulhäkchen, C.; — 7) morski k., das gemeine Seepferdchen (hippocampus brevirostris), Erj. (Ž.); — 8) neka užitna goba, C., Glas.
  92. konjı̑čək, -čka, m. dem. konjič; 1) das Rösslein; — 2) die Heuschrecke: kobilice in konjički so veselo črčali in drgali, Glas.
  93. konjı̑čkati se, -am se, vb. impf. pastirska igra, vzhŠt.- Vest. I. 126., Pjk. (Črt. 131.).
  94. kǫ́njik, m. der Soldat zu Pferde, der Reiter, der Cavallerist; ( nam. konjnik, Met., Levst. [Rok.]).
  95. konjína, f. 1) das Pferdefleisch, Cig.; die Pferdehaut, Mur., Cig.; — duh po konjini, der Pferdegeruch, Cig.; — 2) = slabo seno, konjsko seno, Razdrto- Erj. (Torb.).
  96. konjı̑ški, adj. Reiter-, Cavallerie-; ( nam. konjniški).
  97. konjı̑štvọ, n. die Cavallerie; ( nam. konjništvo).
  98. kǫ̑njka, f. neka smokva, Ip.- Erj. (Torb.).
  99. konjník, m. = konjik, Met., Levst. (Rok.).
  100. kǫ́njski, adj. Pferde-, Ross-; konjsko meso; konjski zdravnik, der Curschmied, Jan.

   60.201 60.301 60.401 60.501 60.601 60.701 60.801 60.901 61.001 61.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA