Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (60.697-60.796)

  1. kompa, f. die Fähre, C.
  2. kompāktən, -tna, adj. jedrnat, compact, Cig. (T.).
  3. kompanı̑ja, f. oddelek vojaštva, stotnija, die Compagnie.
  4. kompanı̑jski, adj. Compagnie-; k. poveljnik.
  5. kompās, m. severnica, der Compass, Cig., Jan., Cig. (T.).
  6. kompāsnik, m. die Compassbüchse, Cig. (T.).
  7. kompāsovnik, m. = kompasnik, Cig. (T.).
  8. 1. kǫ́mpati, -pam, -pljem, vb. impf. = klopotati, C.
  9. 2. kǫ́mpati, -pam, -pljem, vb. impf. = kopati, baden, GBrda.
  10. kompȃva, f. die stengellose Eberwurz (carlina acaulis), Cig., Jan., Tuš. (R.); tudi: kǫ́mpava, Kr.- Valj. (Rad); — kompȃva = kostanjeva ježica, Tolm.- Štrek. (Let.); — prim. popava.
  11. kǫ̑mpəc, -pca, m. = klopotec; schlechtes Ei, Sv. Jakob na Savi- Erj. (Torb.).
  12. 1. kompę̑ta, f. ein zänkisches Weib, C.
  13. 2. kompę̑ta, f. = kopeta, Ig (Dol.).
  14. kompetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. zanken, murren, C.
  15. komplę́ksija, f. die Zusammenfassung, die Complexion ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.).
  16. komplikácija, f. die Verwickelung, die Complication ( phil.), Cig. (T.).
  17. kǫ́mplje, -pəlj, f. pl. die Fessel, C.; v komplje mu deno roke, Levst. (Rok.); — prim. lat. compes, Fessel. (?)
  18. kǫ́mpolja, f. 1) Jan.; nav. pl. kompolje, die Hochebene, Cig., C.
  19. kompōt, m. zavarjeno sadje, das Compot.
  20. 1. komȗn, m. eine Vertiefung im Wasser, Mur., Met., Štanga (Gor.)- Valj. (Rad); — prim. tolmun.
  21. 2. komȗn, m. 1) die Commune, die Gemeinde, Cig., Jan., C.; — 2) der Gemeindeplatz, der Marktplatz, BlKr.- M.; — prim. it. il comune, die Gemeinde.
  22. komunikácija, f. občevanje, die Communication, nk.
  23. komus, m. der Bullenbeißer, vzhŠt.- Let. 1871. 182.
  24. komúza, f. slab klobuk, DSv.
  25. konáti, -ȃm, vb. pf. endigen: = do kraja dotirati, Nov.; pravdo k., schlichten, C.
  26. kǫ́ncəlj, -clja, (-cəljna), m. entkernter Maiskolben, C.; = prim. 1. kocelj 1).
  27. koncēpt, m. osnutek spisa, das Concept, Jan., Cig. (T.).
  28. koncēptən, -tna, adj. Concepts-, Jan.
  29. koncę́sija, f. pripust, dovolitev, die Concession, DZ., nk.
  30. koncipiēnt, m. der Entwerfer ( z. B. von Urkunden), der Concipient.
  31. koncipīst, m. der Conceptsbeamte, der Concipist, Cig., Jan.
  32. koncljȃnje, n. die Balgerei, Tržič- Štrek. (LjZv.).
  33. koncljáti, -ȃm, vb. impf. hin und her reißen, Tržič- Štrek. (LjZv.); — prim. kanclati se.
  34. končȃj, m. 1) = pika, der Schlusspunkt, Cig.; — 2) = končnica, die Endung, Jan.
  35. končàn, -ána, m. = končar: gornji in spodnji končani, Zv.
  36. končȃnje, n. die Beendigung; — die Vertilgung, die Vernichtung, Mur., Cig.
  37. kónčast, adj. zwirnartig, Cig.
  38. končȃtelj, m. der Beendiger, Šol.
  39. končáti, -ȃm, vb. pf. 1) beenden; pravda je bila z lepo končana, wurde gütlich beigelegt, Cig.; — k. se, enden, ein Ende nehmen; kako se je končala pravda? — 2) zugrunde richten; pijančevanje ga je končalo; — z delom se k., sich zu Tod arbeiten, Cig.; sam se je končal, er hat Hand an sich selbst gelegt; — končaj ga! dass ihn doch! M.; končana reč! eine verzweifelte, arge Sache, V.-Cig.
  40. končȃva, f. 1) die Beendigung, das Ende, C.; — 2) die Zugrunderichtung, C.
  41. končávati, -am, vb. impf. ad končati; 1) beenden, M., Z.; schließen, Cig.; Nemec govor končava z glagolom, Levst. (Zb. sp.); — k. se, enden, Jan.; — 2) vernichten: lažnike končavaš, Dalm.; končavaš te, kateri lažejo, Trub.
  42. končȃvəc, -vca, m. 1) der Beendiger, Dalm.; — 2) der Vernichter: angel k., Dalm.
  43. konče, adv. = konči, C., Mik.
  44. kónčək, -čka, m. 1) das Endchen, das Endstückchen (eines Fadens, einer Kerze u. dgl.); konček motvoza, sveče; — 2) der Faden, Levst. (Zb. sp.).
  45. kȏnčema, adv. = konči, Št.- Cig., Jan., Bes., Vest. (I. 6.).
  46. kónčən, -čna, adj. 1) End-, Schluss-, Mur., Cig., Jan., nk.; kȏnčni zlog, die Endsilbe, Mur., Cig.; končna brzina, die Endgeschwindigkeit, Cig. (T.); — schließlich, nk.; endgiltig, nk.; — 2) endlich, Mur., Cig., Jan., Cel. (Ar.).
  47. končę̑n, adj. zwirnen, Cig., Jan.; končene nogavice, BlKr.
  48. končę̑nat, adj. = končen, Cig.
  49. končeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) im Beendigen begriffen sein; k. se, enden, Jan.; — endigen, ausgehen, Jan., nk.; — 2) zugrunde richten.
  50. končevȃvəc, -vca, m. der Vernichter, Cig.
  51. kónčevje, n. coll. Zwirn: pretrga vrvi, kakor bi bilo končevje, Jurč.
  52. kȏnči, adv. wenigstens, Mur., Jan., C., DZ.; konči ti bi me naj pustil pri miru, BlKr.; naj gre, konči bo mir, jvzhŠt.
  53. končíca, f. das Schwartenbrett, C., Z.
  54. kónčič, m. dem. konec; = konček 1).
  55. končína, f. 1) der äußerste Theil einer Sache; pl. končine, die Extremitäten, Jan., Cig. (T.); k. prstov, die Fingerspitzen, C.; — končine, die Ausläufer, Cig.; die Grenzen, C., Nov.; iz vseh krajev in končin, SlN.; — 2) der Endpunkt, DZ.; — 3) die Endung, der Ausgang ( gramm.), C.
  56. končka, adv. = konči, C.
  57. končki, adv. aufrecht, C.
  58. končljìv, -íva, adj. endlich, vergänglich, Cig. (T.), Krelj- M.
  59. končljívost, f. die Endlichkeit, Cig. (T.).
  60. kónčnat, adj. zwirnen, Jan. (H.).
  61. končníca, f. das Endtheil (einer Sache: z. B. das Webertrumm), Cig.; das End- oder Fußbrett eines Bettes, Cig.; das Endbrett am Bienenstock, Valj. (Rad), Navr. (Spom.); prednja, zadnja k., Gol.; — die Endung, der Wortausgang, Cig., Jan., Cig. (T.); — = končnik 1), Jan.; — tudi: kónčnica, Valj. (Rad).
  62. kónčnik, m. 1) der Afterdarm, der Mastdarm, Cig.; — 2) = končnica, das Endbrett am hölzernen Bienenstock, C., Tolm.- Štrek. (Let.); — 3) der Endlaut, Jan. (H.).
  63. končnína, f. der schlechtere Tuchrand, die Anschrote, Cig.
  64. kónčnost, f. die Endlichkeit, Mur., Cig., nk.
  65. kónəc, -nca, m. 1) das Aeußerste eines Dinges, das Ende; sprednji, zadnji, zgornji, dolnji k., das vordere, hintere, obere, untere Ende; volkodlak je v sprednji konec volk, v zadnji konec človek, LjZv.; prednji, zadnji k., das Vorder-, Hintertheil; — die Spitze, k. prsta, jezika; der Zipfel; — pl. konci, das Kopfholz, die Rüste (bei den Köhlern), V.-Cig.; das Trumm, das Zettelende (bei den Webern), Cig.; Reststücke (vom Zeuge), Cig.; sami konci so! Gor., jvzhŠt.; — brez konca in kraja, ohne Ende; — zlo smo si v konce, wir sind einander abgeneigt, Cig., Z.; — po koncu (konci), aufrecht; po koncu se držati; lasje mu stoje, stopijo po koncu (zu Berge); po koncu biti, sich aufbefinden, nicht im Bette liegen; na konec, aufrecht, C.; — črez konec pasti, kopfüber fallen, C.; — na konec mi je prišlo, ich erinnere mich, C.; črez konec bežati, über Hals und Kopf fliehen, C.; — 2) der Anfang; od konca, anfangs, zu Anfang; od konca začeti, von neuem beginnen; od konca do kraja (konca), vom Anfang bis zum Ende, von A bis Z; nima ne konca ne kraja, ist unendlich, Cig.; — 3) das Ende; do konca, bis zum Ende; brez konca, ohne Ende; gänzlich, gründlich, Cig., Jan., C.; do konca neznan, vollständig unbekannt, Erj. (Torb.); do konca predrugačiti, Levst. (Nauk); do konca len, grundfaul, Cig.; do konca kaj razumeti, etwas aus dem Grunde verstehen, Cig.; vsaki reči trdo do konca iti, jeder Sache auf den Grund zu kommen suchen, Ravn.; s konca, am Ende, Z.; zum Beschlusse, Cig.; — die Beendigung, der Schluss; tako stori, pa bo konec, mache es so, und das Lied hat ein Ende, Cig.; pri koncu biti, zu Ende sein; na koncu, zum Beschluss, Cig.; na konec, zuletzt, C.; na konec konca, zu allerletzt, ogr.- C.; — der Ausgang; kakšen konec bo to imelo? — 4) das Ende, die Vernichtung; k. sveta, der Untergang der Welt; saj te ne bo k., es kostet dich ja nicht den Kopf; ne bo vsega k., če —, die Welt wird deshalb nicht zugrunde gehen, wenn —; ravno tak k. vas bo, ihr werdet dasselbe Ende nehmen, mesta je bilo k., die Stadt ward zerstört, Ravn.- Mik.; k. vzeti, jemati, ein Ende nehmen, vergehen, zugrunde gehen; od suše vse konec jemlje, jvzhŠt.; od žalosti k. jemati, vor Leid vergehen, Cig.; k. dati, zugrunde richten, C.; — 5) der Zweck, das Ziel, Cig., Jan.; iz tega konca, in dieser Absicht, C.; — 6) der Zwirn, Cig., Jan., BlKr.; klobko domačega konca, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); pl. konci, der Zwirn, Mur., Cig., Met.
  66. kónəc, praep. c. gen. am Ende; k. vasi; k. jezika se rado opotika, Npreg.- Jan. (Slovn.); konec oči te ne morem videti, ich kann dich durchaus nicht leiden, Senožeče- Erj. (Torb.); — prim. skonec.
  67. konfīn, m. die Grenze, C.; — prim. it. confine.
  68. konfīna, f. = konfin, Št.
  69. konflı̑kt, m. spor, navzkrižje, der Conflict, Cig. (T.).
  70. koníca, f. 1) die Spitze, Cig. (T.), DZ., Erj. (Min.), Gor.- Mik.; die Messerspitze, Bes.; — končni hrustanec med rebri, der Schwertfortsatz, Erj. (Som.); — 2) = končica, končnica, C.
  71. koníčast, adj. spitzig, Erj. (Torb.); lisičji ušesi sta koničasti, Vrt.
  72. kōničən, adj. conisch, kegelförmig, Cig. (T.).
  73. kònj, kónja, m. 1) das Pferd; vozni, vprežni k., das Zugpferd, Cig.; priročni, odročni k., das links, rechts gehende Pferd, Z.; k. pod sedlo, das Sattelpferd, Mur., Cig.; k. kraj ruda, das Pferd neben dem Sattelpferde, Mur., Cig.; = vnanji k., Cig.; k. na vojko, k. kraj vojke, das vordere Pferd links, rechts beim Viergespann, Mur., Cig.; ježni k., das Reitpferd, Cig., Jan.; področni k., das Handpferd (das dem Reiter nachgeführt wird), Cig., Jan.; tovorni k., das Saumpferd, Cig., Jan.; na konju, zu Pferde; na konju biti, alle Schwierigkeiten überwunden haben; zdaj sem na konju; močen kakor konj; dela kakor konj; ni ne na konja ne na osla = es ist weder gehauen noch gestochen, Cig.; — 2) verschiedene Vorrichtungen: k. na ognjišču, der Feuerbock, Cig.; — strojarski k., der Falzbock, Cig.; — der bewegliche Futtertrog vor den Wirtshäusern, C.; — das obere Gestell einer Weinpresse, Št.- C.; — = bik, locenj, der Rebenbogen, Cig., C.; — der Hammer an der Thüre, Cig.; — der Heftelhaken, C.; — konji, die Dachsparren, Kras- Erj. (Torb.); — der Buckel an einem Holzstamme, Cig.; les po konju cepiti, Cig.; — der Pferdesattel (sella equina) ( anat.), V.-Cig.; — 3) povodni k., das Flusspferd (hippopotamus amphibius), Jan., C., Erj. (Ž.); — 4) die Akelei (aquilegia sp.), vas Soča- Erj. (Torb.); — rusi konj, die Stechpalme (ilex aquifolium), Stara Gora (pri Gorici)- Erj. (Torb.).
  74. konjáč, m. 1) der Pferdeknecht, C., Z.; — 2) der Wasenmeister, der Abdecker, Cig., C., Nov.- ZgD., Notr.
  75. konjačı̑ja, f. die Behausung des Abdeckers, V.-Cig.
  76. konjȃčka, f. die Wasenmeisterin, Notr.
  77. konják, m. 1) der Pferdestall, Cig., Jan., C.; iskri konji so jim stali v konjaku, Zv.; le urno zapri kobilo v konjak, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Pferdehufnagel, Tolm.- Štrek. (Let.).
  78. konjánik, m. der Reiter, Habd.- Mik., Mur.
  79. konjáništvọ, n. die Reiterei, kajk.- Valj. (Rad).
  80. konjȃščnica, f. die Behausung des Abdeckers, Cig.
  81. konjȃštvọ, n. das Abdeckergewerbe, Cig.
  82. kónjcəlj, -clja, m. = konjec 2), kobilica, die Heuschrecke, Zilj.- Jarn. (Rok.), Bes., KrGora.
  83. kónjče, -eta, n. dem. konj, das Pferdchen.
  84. kónjəc, -njca, m. dem. konj; 1) das Pferdchen; lesen k., Zv.; — der Gaul, Zilj., Jarn. (Rok.); — 2) = kobilica, die Heuschrecke, C.
  85. konjə̀k, -njkà, m. dem. konj; das Pferdchen, Valj. (Rad); kónjek, Mur.
  86. konjekòv, -kǫ́va, m. der Hufschmied, Levst. (Zb. sp.).
  87. konjəník, m. = konjik, Mur., Jan., vzhŠt.
  88. konjənı̑štvọ, n. = konjištvo, Mur., DZ.
  89. konję̑tina, f. das Pferdefleisch, C.
  90. konjevína, f. die Pferdehaut, Jarn.
  91. konjevlȃdnik, m. der Pferdelenker, Cig.
  92. konjı̑c, m. das Rösslein, Valj. (Rad).
  93. konjíca, f. das Reiterheer, die Cavallerie, Npes.- Cig., Jan., nk.; kǫ́njica, Nov.; ( nam. konjnica).
  94. konjícəlj, -clja, m. das Rösslein, Valj. (Rad).
  95. konjìč, -íča, m. dem. konj; 1) das Rösslein; — der Springer (im Schachspiel), Cig., Jan.; — 2) die Heuschrecke, Mur., Jan., C.; — 3) der Nähkolben der Riemer, V.-Cig.; — 4) = bik, locenj, die Bogenrebe, die Tuckrebe, C., Št.- Z.; — 5) der Streichbaum am Webstuhle, Jan. (H.); — 6) der Heftelhaken, k. in kobilica = dedec in babica, SlGor.- C.; — das Spinnspulhäkchen, C.; — 7) morski k., das gemeine Seepferdchen (hippocampus brevirostris), Erj. (Ž.); — 8) neka užitna goba, C., Glas.
  96. konjı̑čək, -čka, m. dem. konjič; 1) das Rösslein; — 2) die Heuschrecke: kobilice in konjički so veselo črčali in drgali, Glas.
  97. konjı̑čkati se, -am se, vb. impf. pastirska igra, vzhŠt.- Vest. I. 126., Pjk. (Črt. 131.).
  98. kǫ́njik, m. der Soldat zu Pferde, der Reiter, der Cavallerist; ( nam. konjnik, Met., Levst. [Rok.]).
  99. konjína, f. 1) das Pferdefleisch, Cig.; die Pferdehaut, Mur., Cig.; — duh po konjini, der Pferdegeruch, Cig.; — 2) = slabo seno, konjsko seno, Razdrto- Erj. (Torb.).
  100. konjı̑ški, adj. Reiter-, Cavallerie-; ( nam. konjniški).

   60.197 60.297 60.397 60.497 60.597 60.697 60.797 60.897 60.997 61.097  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA