Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (59.701-59.800)

  1. klepetȃnje, n. 1) das Klappern; k. z zobmi, das Zähneklappern; — 2) das Geplapper, das Klaffen; das Klatschen.
  2. klepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. 1) klappern; z. zobmi k.; mlin klepeče; — 2) schnell reden, plappern, plaudern; unnütz reden, Nachtheiliges von anderen ausplaudern, klatschen; rada klepeče.
  3. klepetàv, -áva, adj. gern schnatternd, geschwätzig, klatschhaft; klepetave ženske.
  4. klepetávast, adj. = klepetav, LjZv.
  5. klepetȃvəc, -vca, m. der Rasseler, der Klappermann, Cig., Jan.
  6. klepetávən, -vna, adj. = klepetav, Cig.
  7. klepétəc, -tca, m. 1) die Klapper; die Ratsche, GBrda; die Charfreitagratsche, M., BlKr.; — die Klapper auf einer Stange oder einem Baume als Vogelscheuche, Cig., M., BlKr., jvzhŠt.; — 2) die Windfege (zum Reinigen des Getreides), Cig., C.; — 3) der Schuh des Mühlrumpfes und der Rührnagel an demselben, C., Cig. (T.); k. trese grot, da leti zrnje med kamena, Gor.; — 4) plauderhafter Mensch, das Klappermaul, die Klatsche.
  8. klepȇtež, m. = klepetanje, C.
  9. klepetúh, m. der Schwätzer, der Keifer, Jan. (H.).
  10. klepetúlja, f. 1) die Klapper, die Rassel, Mur., Cig.; — 2) das Klappermaul, die Plaudertasche, die Klatsche.
  11. klepı̑, f. pl. = klepalo, das Dengelzeug, Jan. (H.).
  12. klepı̑n, m. = star dedec, C.
  13. klepíš, m. die Mandelfrucht, Z., DZ.; — stsl.
  14. klȇpka, f. 1) die Kuhglocke, Cig.; — 2) das Schlaghäusel, der Vogelschlag, V.-Cig., C., M.; = keha, ZgD.; — 3) die Schließe ( z. B. am Mantel), C.
  15. klépniti, klę̑pnem, vb. pf. einen Klapplaut bewirken: einen Klapp versetzen, Cig.; — zufallen: pokrov klepne, der Deckel fällt zu, C.; — erklirren, M.
  16. klésati, klę́šem, vb. impf. (Steine) behauen, Z., C.; umetniki so klesali podobe iz mramorja, Erj. (Min.); — konj se kleše, das Pferd schlägt mit dem hinteren Hufeisen an das vordere an, Z.; — prim. kresati.
  17. klesk, m. = lešnikar, der Nusshäher, Frey. (F.).
  18. klę́sniti, klę̑snem, vb. pf., Šol., C.; pogl. klecniti.
  19. klẹ̑st, m. 1) die Abästung, C., M.; — 2) abgehauener Ast, ogr.- C.
  20. klẹ̑stək, -stka, m. abgehauener Ast, Bes.
  21. klẹstı̑łnik, m. langes, am Ende gekrümmtes Hackmesser, Svet. (Rok.); das Abästmesser, Cig., Kr., Goriš.
  22. klẹstína, f. abgehackter Zweig, Cig.; coll. abgehackte Zweige, Z.
  23. klẹ́stiti, -im, vb. impf. 1) behacken, behauen; drevje k.; abhacken; veje k., Cig.; — 2) prügeln, Cig.; — 3) derb auftretend einhergehen, C.
  24. klẹ̑stje, n. das Abholz, Z.; abgehauene Aeste in Buschen gebunden, als Futter oder auch als Dünger, Gor.
  25. klẹ́stniti, klẹ̑stnem, vb. pf. 1) beschneiden, abästen, C.; — 2) schlagen, C.
  26. 1. klẹ̀šč, klẹ́šča, m. die gemeine Zecke oder der Holzbock (ixodes ricinus), Cig., Jan., Mik., Erj. (Ž.); — prim. klošč.
  27. 2. klẹ̑šč, m. = kleščman, Cerkljanski hribi- Štrek. (LjZv.).
  28. klẹ́ščast, adj. zangenförmig, Cig., Jan.
  29. klẹ́šče, f. pl. 1) die Zange; beraške k., die Biegzange, V.-Cig.; — v kleščah biti, in der Klemme sein; — die Krebsschere; — die Fresszange, Cig.; — 2) das Charnier an der Sägemühle, V.-Cig.; — 3) "ona lesena kamba, s katero navadno kak dečak mej oranjem navrača plužna kolesca, da prav teko po jamljišči (razoru)", Erj. (Torb.); die Pflugnarbe, Cig.
  30. klẹ̑ščəc, -əca, m. neka vinska trta: der Ortlieber, Vrtov. (Vin.), Rihenberk, Hal.- Erj. (Torb.); beli ali drobni k., Trumm.; rumeni, modri k., C.
  31. kleščək, -čka, m. = lešnikar, der Nusshäher, C.; — prim. klesk.
  32. klẹščenína, f. abgehackte Reiser, C.
  33. klẹ́ščenje, n. das Behacken, das Abästen.
  34. klẹ́ščevəc, -vca, m. okleščeno deblo, Št.
  35. klẹščevína, f. der Wunderbaum (ricinus), Cig.
  36. klẹ̑ščevje, n. = kleščje, Nov.
  37. klẹ́ščice, f. pl. dem. klešče; 1) kleine Zange; — 2) der Kloben in der Uhr, Cig. (T.), C.; — 3) eine Art Falleisen, vzhŠt.- C.
  38. klẹ́ščiti, -im, vb. impf. = kleščariti, C.
  39. klẹ̑ščje, n. das Abholz, Z., BlKr.
  40. klẹ̑ščman, m. der Hirschkäfer (lucanus cervus), Notr.- Cig., Idrija- Štrek. (LjZv.).
  41. klẹ̑ščnica, f. die Zangenhälfte, M.
  42. klẹ̑ščnik, m. 1) großer Vorderzahn, Cig., M.; mlečni kleščniki, Nov.; — 2) = dlesk, C.; — 3) oni kolček na plužni, za katerega drži pri oranju kleščar, Gor.; — prim. klešče 3).
  43. klẹ̑t, -ı̑, f. der Keller; — der oberirdische Keller, vzhŠt.- C.
  44. klẹtánja, f. ein schlechter Keller, C.
  45. klę̑tba, f. das Fluchen, Jan.; kletbo hočejo odpraviti, jvzhŠt.
  46. 1. klẹ̑tən, -tna, adj. Keller-; klẹ̑tni oddušek, das Kellerloch, Jan.
  47. 2. klę́tən, -tna, adj. fluchenswert, Cig.
  48. klę̑təv, -tve, f. das Fluchen; der Fluch, die Verwünschung; strašna k.
  49. klę́ti, kółnem, vb. impf. 1) fluchen; eden moli, drugi kolne; k. s hudičem, s šentom, itd., solche Worte aussprechend fluchen, C.; k. koga, jemanden verfluchen, fluchend schelten; očeta, mater k.; — 2) k. se, schwören, schwörend betheuern, Dict., Cig., C.
  50. klẹtína, f. = kletka, Vrt.
  51. klę́tje, n. das Fluchen.
  52. klẹ̑tka, f. 1) der Käfig; k. polna vrabcev, Dalm.; — der Vogelschlag, Meg., C.; ptiče v kletko loviti, Dol., jvzhŠt.; — 2) eine Art Weinpresskasten, C.
  53. 1. klẹ̑tnik, m. = kletar, Guts., Cig.
  54. 2. klę̑tnik, m. der Flucher, kajk.- Valj. (Rad).
  55. klę̑tva, f. = kletev.
  56. klę̑tvica, f. das Fluchwort, der gesprochene Fluch.
  57. klę̑tvina, f. das Fluchen, Cig., Šol.; med največe grehe šteje naš narod kletvino, LjZv.; — der Fluch, Mur., Cig., Jan.; s strupom kletvine sebe ubiti, Valj. (Rad); tudi: kletvína.
  58. klę̑vəc, -vca, m. = preklinjavec, Mur., Jan.
  59. kleveta, f. = obrekovanje, Zora; — stsl.
  60. klevetáti, -ȃm, vb. impf. = obrekovati, C., nk.; — stsl.
  61. klevetljìv, -íva, adj. obrekljiv, Vrt.; — stsl.
  62. klevetnik, m. = obrekovavec, nk.; — stsl.
  63. klę̑vsa, f. schlechtes Pferd, Mik. (Et.).
  64. klı̑c, m. der Ruf, Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.
  65. klíca, f. der Keim, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); zobova k., der Zahnkeim, Erj. (Som.); pren. nova k. izprijenosti, Zv.; — der Keimtrieb, Cig., Jan., C.
  66. klicȃj, m. das Ausrufungszeichen, Cig., Jan., nk.
  67. klicáłən, -łna, adj. klicȃłni sklon, = klicalnik, Mur.; klicalno povelje, die Einberufungsordre, DZ.; klicalni rok, der Einberufungstermin, Cig.
  68. klicȃłnik, m. der Vocativ ( gramm.), Cig., Jan., nk.
  69. klícanje, n. das Rufen; k. na Boga, die Anrufung Gottes, Krelj; k. na boj, die Herausforderung zum Kampfe, Cig.
  70. 1. klícati, klı̑čem, vb. impf. rufen; na pomoč, na pomaganje k., um Hilfe rufen; pijače k. v krčmi, ein Getränk verlangen, Jurč.; po imenu k., beim Namen rufen, nennen; — anrufen: Boga k., duhove k.; anrufen: v Boga k. ob sili, Ravn.; na Boga k., Krelj, Trub., Dalm.; na svetnike k., Z.; na boj k., zum Kampfe herausfordern; pod orožje k., das Aufgebot ergehen lassen, Cig.; k. koga na pravico, zur Verantwortung ziehen, Z.; namestnika k., den Ersatzmann einberufen, DZ.; — laden, Cig.; na pir k., Z.; — locken, Cig.; sovo klicati s čovinkom, jvzhŠt.; — aufrufen: po vrsti k., Cig.; — verkündigen, verlautbaren, Cig.; k. po občinah zakon, Levst. (Nauk); ure k., die Stunden abrufen, Cig.; — nennen, k. se, heißen, Cig., Jan.; Pravi Bog se kliče Bog ljubezni, Preš.; (menda po it. chiamarsi).
  71. 2. klícati, -cam, -čem, vb. impf. = kliti, ogr.- C., Z.
  72. klicȃvəc, -vca, m. der Rufer, Mur., Cig., Jan.; glas klicavca v puščavi, C.
  73. klicȃvka, f. die Ruferin, Cig.
  74. klicenòs, -nǫ́sa, m. der Keimträger, Cig. (T.).
  75. klı̑č, m. das Rufen, C.; — die Versteigerung: na klič staviti, öffentlich versteigern, C., Ist.- Nov.; če bodeš tako gospodaril, prideš hitro na klič, (= propade ti, kar imaš), Vrsno- Erj. (Torb.).
  76. klíčən, -čna, adj. Keim-, Cig., Tuš. (B.), Cig. (T.).
  77. klíčica, f. dem. klica; das Keimchen, ogr.- C.
  78. klı̑čje, n. coll. 1) Keime, C.; — 2) belo kličje, das Täschelkraut (thlaspi perfoliatum), Medv. (Rok.).
  79. klı̑čnica, f. das Keimloch, Cig. (T.), Tuš. (B.).
  80. klı̑čnik, m. das Keimbläschen: iz mehurčiča se razvije klica, zato ga imenujemo kličnik, Erj. (Izb. sp.).
  81. klı̑k, m. der Ruf, Jan.
  82. 1. klíka, f. der Keimtrieb ( z. B. des Getreides), C., Z.
  83. 2. klīka, f. svojat, die Clique, nk.
  84. klíkniti, klı̑knem, vb. pf. ausrufen, Jan., nk.
  85. kliktáti, -ȃm, vb. impf. schreien (vom Adler), Mik. (Et.).
  86. klīma, f. = klimat, Jan. (H.).
  87. klīmat, m. podnebje, das Klima, Cig. (T.); — rus.
  88. klimātičən, -čna, adj. podnebja se tičoč, klimatisch, Cig. (T.), nk.
  89. 1. klìn, klína, m. 1) = zagozda, der Keil, C., Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — 2) der Pflock, der Döbel, der Holznagel, der Bolzen; klin s klinom, = ein Keil treibt den andern; klin se s klinom izbija, Jurč.; na klin obesiti, auf den Nagel hängen; — die Leitersprosse.
  90. 2. klìn, -ína, m. = 2. klen, Gor.
  91. klínast, adj. 1) keilförmig, Cig., Jan., Cig. (T.); klinasto pismo, die Keilschrift, Jan., Cig. (T.); klinasto se končevati, sich auskeilen ( min.), Cig. (T.); — 2) pflockartig, holznagelförmig.
  92. klinčȃłnica, f. die Klöppelmaschine, DZ.
  93. klı̑nčati, -am, vb. impf. 1) klince biti (otročja igra), Dol.; — klince premikati po vejicah (otročja igra), BlKr.; — 2) klöppeln, Jan.; na bučah tenke mrežice k., nk.
  94. klı̑nčək, -čka, m. dem. klinec; 1) das Pflöckchen, das Holznägelchen, ein kleiner Bolzen; — klinčki, Zündhölzchen; = netilni klinčki, Jan.; = užigalni klinčki, Cig.; — der Rechenstift, Jan.; — 2) die Nelke (dianthus), Mur., Cig., Jan.; — klinčki, Gewürznelken, Mur., Št.
  95. klı̑nčevje, n. coll. = klinci: die Klöppel (bei der Verfertigung von Spitzen gebraucht), SlN.
  96. klı̑nčič, m. die Nelke (dianthus), Tuš. (B.).
  97. klı̑nčka, f. neko kiselo jabolko, C.
  98. klı̑nčkati, -am, vb. impf. klöppeln, Cig.
  99. klínčkov, adj. Nelken-, Jan.
  100. klínčkovəc, -vca, m. der Nelkenstock, Jan.

   59.201 59.301 59.401 59.501 59.601 59.701 59.801 59.901 60.001 60.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA