r (56.797-56.896)

56797. izostíti, -ím, vb. pf. spitzig machen, Cig.
56798. izotę́ti, -otmèm, vb. pf. retten: i. gotove smrti, Vrt.
56799. izotlíti, -ím, vb. pf. aushöhlen, C.
56800. izotljȃva, f. die Aushöhlung, ogr.- C.
56801. izpáčenost, f. = spačenost, Cig. (T.); — prim. izpaka.
56802. izpáčiti, -im, vb. pf. = spačiti, Cig. (T.), Dalm.; i. se = v nasprotno se izpreobrniti, Mik.; — prim. izpaka.
56803. izpàd, -páda, m. der Ausfall ( z. B. des Getreides aus den Aehren), Cig., Jan.
56804. izpádanje, n. das Herausfallen, M.
56805. izpádati, -pȃdam, vb. impf. ad izpasti; herausfallen, ausfallen; lasje mu izpadajo, die Haare gehen ihm aus, Jurč.
56806. izpȃdək, -dka, m. der Ausfall ( z. B. der Consonanten), Cig. (T.).
56807. izpàh, -páha, m. 1) die Elision: i. samoglasnice, Cig. (T.); — 2) die Verrenkung, (spah) Mur., Jan., Mik.; — 3) der Hautausschlag, Valj. (Rad); nav. pl. izpahi, Dol.; — 4) ein Risalit, Ip.
56808. izpáhati, -pȃham, vb. pf. ausfachen: i. prah iz česa, Jan.; z vrečo žito i., aus dem Getreide den Staub mit einem Sack ausfachen, Z., Dol., vzhŠt.; z dlanjo hlače komu i. = natepsti, Glas.; — prim. opahati.
56809. izpȃhavəc, * -vca, m. der Bestoßhobel, (spah-) Cig., Valj. (Rad); — prim. spehałnik.
56810. izpȃhək, -hka, m., pl. izpahki, der Ausschlag, Jan.
56811. izpȃhljaj, m. die Verrenkung, Jan.
56812. izpáhniti, -nem, vb. pf. = izpehniti.
56813. izpáhnjenje, n. 1) die Ausstoßung: i. iz svetega reda, nk.; — 2) die Verrenkung, Cig.
56814. izpahováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpahniti, Jan.; pogl. izpehovati.
56815. izpȃka, f. = spaka, Mik., Valj. (Rad); (pisava: izpak- utegne biti pravilnejša, toda govori in piše se sploh spak-).
56816. izpakóta, f. = spakota, die Missgeburt, Štrek.
56817. izpáliti, -im, vb. pf. aussengen, ausfeuern: sod i., Cig.
56818. izpámetiti, -im, vb. pf. klug machen, Z.; i. se, klug werden, Z.; sich eines bessern besinnen, Let.
56819. izpámetovati, -ujem, vb. pf. = spametovati, Z.
56820. izpásti, -pádem, vb. pf. 1) herausfallen, ausfallen, Cig., Jan.; entsinken, Cig.; — 2) gelingen: ni mu izpalo, jvzhŠt.; — ausfallen ( germ.): dobro i., nk.
56821. izpásti, -pásem, vb. pf. 1) = popasti, abweiden, Mur., Cig.; travnik i., Polj.; — 2) durch die Weide gut genährt machen: živino i., C.; — i. se, fett werden, Cig.; — 3) i. se nad kom, an jemandem sein Müthchen kühlen, (spasti) Vrsno pod Krnom- Erj. (Torb.).
56822. izpȃš, m. njiva, polje na izpaš = na izpaši, C.; — prim. izpaša.
56823. izpȃša, f. na izpaši so njive, katere lahko popasejo, (der Beschädigung durch Abweiden ausgesetzt), C.; — glede pisave izp- ( nam. sp-), prim. stsl. ispasti nivą, hs. ispaša = paša.
56824. izpašína, f. = izpašnik, Jarn., C., Svet. (Rok.).
56825. izpašı̑nec, -nca, m. = izpašnik, C., kajk.- Valj. (Rad), SlN.
56826. izpašiti se, -im se, vb. pf. = izhlapeti, entdunsten, Dol.- Cig.
56827. izpȃšnik, m. die Trift, der Weideplatz, die Hutweide; glede pisave izp- ( nam. navadno sp-) prim. izpaša.
56828. izpȃšnjak, m. = izpašnik, Valj. (Rad).
56829. izpáziti, -pȃzim, vb. pf. = spaziti, ausspähen, Jan.; izmed množice koga i., Raič ( Glas.).
56830. izpečáti, -ȃm, vb. pf. = spečati: i. blago, anbringen, Cig., nk.
56831. izpéči, -péčem, vb. pf. ausbraten, ausbacken, Mur., Cig.; — prim. speči.
56832. izpẹ̑hanost, f. die Ermattung (vom schnellen Gehen, Laufen), Cig.
56833. izpẹ̑hati, -am, vb. pf. durch schnelles Gehen, Laufen ermüden, Jan., Cig., C.; konja i., das Pferd zusammenreiten, Cig.; ves izpehan prišel je domov, jvzhŠt.; (speh-) Cig., Jan.; i. se, sich außer Athem laufen, jvzhŠt.
56834. izpəhávati, -am, vb. impf. ad izpehniti, Danj.- Valj. (Rad); i. se, ausschlagen: v gobcu se izpehavajo mehurci, Levst. (Nauk).
56835. izpəhníti, -páhnem, vb. pf. 1) herausstoßen, ausstoßen; i. komu oči, die Augen ausstechen, C., Raič (Slov.); i. sodu dno, dem Fass den Boden ausschlagen, Cig.; i. iz sedla, aus dem Sattel heben, Krelj; i. samoglasnico, elidieren, C.; izpahnjen kot, ausspringender Winkel ( math.), Cig. (T.); — 2) verrenken, verstauchen; i. si nogo, roko; i. si vrat, sich den Hals brechen, Krelj; — 3) mit dem Stoßhobel abhobeln, abfügen; i. desko, dogo; pogl. spehniti; — 4) i. se, ausbrechen (vom Ausschlage), Cig., Jan., C.; izpehnilo se mi je nekaj po životu, Z.
56836. izpẹhováti, *** -ȗjem, vb. impf. ad izpẹ́hati, C.
56837. izpelískati, -am, vb. pf. herausschlagen, herausklopfen, Jan. (H.).
56838. izpeljánčək, -čka, m. dem. izpeljanec, Cig.
56839. izpeljánəc, -nca, m. dem Neste entwachsener, ausgeflogener Vogel, Cig., C., Notr., Valj. (Rad), Mik.
56840. izpeljȃnje, n. die Ausführung, Mur.
56841. izpeljȃtəv, -tve, f. die Ausführung, Jan.
56842. izpéljati, -pę́ljem, in: izpeljáti, -ȃm, vb. pf. 1) heraus-, hervorführen, Cig., Jan.; i. gnoj na njivo, Dol.; In je 'zpeljala konj'če tri, Npes.-Vraz; — (aus dem Neste) führen: ptice so že mladičke izpeljale; i. se, das Nest verlassen; ptički so se že izpeljali; entwenden: denar komu iz žepa i., Cig., jvzhŠt.; — i. iz zmote, aus dem Irrthum herausleiten, Cig.; — verlocken: zopet me je izpeljal, wieder hat er mich daran gekriegt, jvzhŠt.; — ableiten, folgern, Cig., Jan., nk.; — 2) etwas fahrend irgendwohin schaffen: prehud je breg, preveč si naložil, ne boš izpeljal, der Berg ist zu steil, die Ladung zu groß, du wirst nicht hinauffahren können; tega še po ravnem ne boš izpeljal; — 3) ausführen, vollführen, durchführen, zustande bringen; vse lepo i.; — i. zid, jarek, eine Mauer aufführen, einen Graben ziehen, Cig.; trto kvišku i., in die Höhe ziehen, Cig.
56843. izpeljȃva, f. 1) = izvoz, die Ausfuhr, Cig., C.; — 2) die Ableitung, die Deduction, Cig., Jan., nk.; — 3) die Ausführung, die Durchführung, Cig., Jan., C., nk.
56844. izpeljávati, -am, vb. impf. ad izpeljati, Cig.; 1) herausführen, herausfahren: i. drva po grdem kolovozniku, Levst. (Zb. sp.); i. ptičke, Z.; — 2) ableiten: besede i., Cig., nk.
56845. izpeljávən, -vna, adj. 1) ausführbar, Cig., C.; — 2) izpeljȃvni, Durchführungs-, Jan. (H.).
56846. izpeljeváłən, -łna, adj. vollziehend, Jan.
56847. izpeljevȃnje, n. 1) das Ausführen, M.; — 2) die Ableitung, die Deducierung, Cig.
56848. izpeljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpeljati; 1) herausführen; starka mladiče izpeljuje, lockt die Vöglein zum Ausfliegen, Z.; — zu entlocken suchen, iz koga kaj i., Z.; — ableiten, folgern, Cig., Jan.; besede i., nk.; — 2) ausführen, vollführen, vollbringen.
56849. izpeljevȃvəc, -vca, m. der Vollstrecker, Jan.
56850. izpeljìv, -íva, adj. = izpeljaven 1), ausführbar, Jan., nk.
56851. izpẹ̑nək, -nka, m. der Abschaum, C.
56852. izpẹ́niti se, -pẹ̑nim se, vb. pf. zu schäumen aufhören, Cig.
56853. izpę́sniti se, -pę̑snem se, vb. pf. entgleiten, entwischen, C., Svet. (Rok.), Dol.
56854. izpẹ́ti, -pójem, vb. pf. 1) aussingen: i. pesem; — 2) i. se, durch Singen erschöpfen, Cig.
56855. izpháti, -phȃm, vb. pf. 1) ausstoßen; — 2) abstampfen; durch Stampfen abnützen, Cig.
56856. izpíhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) durch Blasen herausbringen; prah iz luknje i., herauswehen, Cig.; — 2) das Blasen beenden: jezo i., den Zorn verschnaufen, Cig.
56857. izpíhniti, -pı̑hnem, vb. pf. durch einmaliges Blasen, Wehen herausbringen; — i. se, in Luftblasen auflaufen: testo se izpihne, C.
56858. izpihováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpihniti, izpihati.
56859. izpíjati, -am, vb. impf. ad izpiti; 1) austrinken, Cig.; — 2) i. se, sich durch Trinken zu Grunde richten: izpija in izžira se, Cig.
56860. izpíliti, -pı̑lim, vb. pf. 1) ausfeilen, durchfeilen; žago i.; kolesa za ure i., Jap. (Prid.); — pren. i. pesem, Cig.; — 2) izžagati, aussägen, Cig.
56861. izpiljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpiliti, Cig.
56862. izpípati, -pı̑pam, -pljem, vb. pf. ausraufen, herausreißen, Guts., Cig., M.; koren, repo i., Št.; las si i., Cig.; zob komu i., Gor.
56863. izpípniti, -pı̑pnem, vb. pf. herausrupfen, C.
56864. izpìs, -písa, m. das herausgeschriebene Stück, die ausgeschriebene Stelle, Cig.; der schriftliche Extract, Jan.
56865. izpísati, -šem, vb. pf. 1) herausschreiben, aus einem Buche, einer Schrift ziehen, Cig., Jan., nk.; excerpieren, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) zuende schreiben, ausschreiben; i. list; — i. zvezek, voll beschreiben; — vrata so bila izpisana od kamenja, t. j. udarci od kamenov so se na vratih poznali, Gor.; — 3) verschreiben: dokaj peres i., Cig.; — i. se, sich im Schreiben erschöpfen, Cig.
56866. izpisávati, -am, vb. impf. ad izpisati; = izpisovati, Mur.; — excerpieren: slovstvo za slovnik i., Levst. ( LjZv.).
56867. izpı̑sək, -ska, m. der Auszug (aus einer Schrift), der Extract, Cig., Jan., C.; i. iz kake knjige, Navr. (Let.); izpiski iz zemljiških knjig, DZ.; i. iz matice, der Matrikenauszug, Cig.; — izpiski, Excerpte, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; izpiski iz listin, Regesten, Cig. (T.).
56868. izpískati, * -am, vb. pf. mit dem Spielen auf einem Blasinstrumente (Pfeife, Flöte) fertig werden, Cig.; — i. se, sich im Spielen auf Blasinstrumenten erschöpfen, Z.
56869. izpisnína, f. die Ausschreibegebür, Jan. (H.).
56870. izpisovȃnje, n. das Herausschreiben: das Excerpieren, nk.
56871. izpisovȃtelj, m. der Herausschreiber, der Excerptor, Let.
56872. izpisováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpisati; herausschreiben, ausziehen, excerpieren, Mur., Cig., Jan., nk.
56873. izpisovȃvəc, -vca, m. der Ausschreiber, der Auszieher, der Excerptor, Mur., Cig., nk.
56874. izpı̑š, m. der Ausschlag, vzhŠt.- C.; — der Scorbut, C.
56875. izpíščiti se, -im se, vb. pf. = izpišiti se, Tolm.
56876. izpı̑šək, -ška, m. die Hitzblatter, die Wimmer, C., vzhŠt.
56877. izpíšiti se, -im se, vb. pf. Bläschen bekommen; usta se izpišijo, Mur., C., vzhŠt.; izpišilo se mi je, ich habe einen Ausschlag bekommen, SlGor.
56878. izpìt, -píta, m. das Examen, die Prüfung, Jan., C., SlN.; — hs.
56879. 1. izpítati, -pı̑tam, vb. pf. vola, prašiča i., völlig fett mästen, ausmästen.
56880. 2. izpítati, -pı̑tam, vb. pf. 1) erfragen, auskundschaften, Mur., Cig.; = po ovinkih izprašati, Ip.- Erj. (Torb.); — 2) abfragen, Št.- Cig.; verhören, C.
56881. izpitávanje, n. das Ausfragen, ogr.- Valj. (Rad).
56882. izpitávati, -am, vb. impf. ad izpitati; 1) nach etwas forschen, fragen, Mur., Jan.; i. kaj, ogr.- Valj. (Rad); — 2) ausfragen, M., Zora; učitelj izpitava, ogr.- Valj. (Rad); i. koga, verhören, C.; Če bodo me spitavali ( nam. izp-), Jaz bom jim odgovor dal, Npes.-K.
56883. izpı̑tək, -tka, m. das Austrinken, Jan. (H.).
56884. izpíti, -píjem, vb. pf. 1) austrinken; i. vino iz kupice; i. kupico vina; — aussaugen; i. komu kri, mozeg, Cig.; pren. i. deželo, Cig.; i. njivo, Jan.; izpita prst, Cv.; izpite oči, eingefallene Augen, Cig.; izpit človek, ein ausgemergelter, entkräfteter Mensch, Cig., jvzhŠt.; — 2) = izkaditi: i. lulo tobaka, Cig.; — 3) i. se, sich durch Trinken schwächen, zugrunde richten, Cig.
56885. izpitkováti, -ȗjem, vb. impf. ausfragen, forscheln ("fratscheln"), C.
56886. izpitnína, f. die Prüfungstaxe, Jan. (H.); — prim. izpit.
56887. izpitováti, -ȗjem, vb. impf. ad 2. izpitati; ausforschen, Mur.
56888. izpívati, -vam, vb. impf. ad izpiti; austrinken; ako mi ne poveste, kdo vsak dan darove sneda in izpiva, kar umoriti vas rečem, Ravn.
56889. izplȃča, f. die Auszahlung, Z.; za (na) izplačo nakazati, flüssig machen, DZ.
56890. izpláčanje, n. die Auszahlung.
56891. izpláčati, -am, vb. pf. auszahlen: vse do krajcarja i.; durch Bezahlung ausgleichen: dolg i.; — bezahlen: posle, delavce i.; — vergelten: bom te že izplačal! ich werde es dir schon vergelten! jvzhŠt.; izplačalo ga je! er hat seinen Theil bekommen! jvzhŠt.; — i. se, sich rentieren; to se ti ne bode izplačalo, es wird dir nicht die Mühe lohnen; ne izplača se, es lohnt sich der Mühe nicht; ne izplača se delo, trud, Cig.
56892. izpláčən, -čna, adj. zahlbar, fällig, Cig. (T.), DZ., Cel. (Ar.).
56893. izplačevȃłnica, f. das Zahlamt, Cig., DZ.; deželna i., das Landeszahlamt, DZ.
56894. izplačevȃnje, n. das Auszahlen, das Bezahlen.
56895. izplačeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izplačati; auszahlen; — i. delavce ob sobotah; — i. se, sich rentieren; to delo se izplačuje, man findet seine Rechnung bei dieser Arbeit, Cig.
56896. izplačevȃvəc, -vca, m. der Zahlmeister, Cig., Jan.

   56.297 56.397 56.497 56.597 56.697 56.797 56.897 56.997 57.097 57.197  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani