r (56.501-56.600)

56501. izlizováti, -ȗjem, vb. impf. ad izlizati.
56502. izlǫ̑č, m. = razred (Classe), (zloč) ogr.- Valj. (Rad).
56503. izlǫ́čati, -am, vb. impf. ad izločiti; ausscheiden, nk.; i. iz sebe, absondern, DZ.; i. se, sich ausscheiden, nk.; iz bakrenice izloča se modra galica v lepih kristalih, Erj. (Min.).
56504. izlǫ̑čba, f. die Ausscheidung, Cig.; — die Ausnahme, Cig.
56505. izlọ̑čək, -čka, m. das Abgesonderte, Cig. (T.); — kleiner Abschnitt im Buche, (zloček) Valj. (Rad); — der Vorbehalt, Cig.
56506. izlǫ́čən, -čna, adj. ausschließlich, Jan., Zv.
56507. izlǫ́čenje, n. die Ausscheidung, Cig.; — der Bann, Cig.
56508. izločevȃnje, n. die Absonderung (i. pota, sline itd.), Cig. (T.).
56509. izločeváti, -ȗjem, vb. impf. = izločati; ausscheiden, absondern, Cig. (T.), nk.; — ausschließen, fern halten, Cig. (T.), Nov.- C.
56510. izločíłən, -łna, adj. = izločljiv, ausschließlich: izločilna pravica, DZ.
56511. izločílọ, n. 1) das Absonderungsorgan, Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) die Ausschließung, DZ.
56512. izločı̑təv, -tve, f. die Ausscheidung, die Ausschließung, Jan.
56513. izlǫ́čiti, -im, vb. pf. ausscheiden, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); absondern ( zool.), Cig. (T.), nk.; ausschließen, Cig., Jan., Cig. (T.); excommunicieren, ZgD.
56514. izločljìv, -íva, adj. ausschließlich, Cig. (T.), ZgD., DZ.
56515. izlòg, -lǫ́ga, m. die Geschichte ("historia"), Alas.
56516. 1. izlǫ́kati, * -kam, -čem, vb. pf. ausschlappern: pes je mleko izlokal iz sklede.
56517. 2. izlǫ́kati, -am, vb. pf. auswölben, Mur.
56518. izlǫ́kniti, -lǫ̑knem, vb. pf. ausbiegen, Cig., C., Mik.; — auswölben, M.
56519. izlòm, * -lóma, m. der Ausbruch, das Ausbrechen, Z.
56520. izlǫ̑mək, -mka, m. der Ausbruch, Z.
56521. izlómiti, -lómim, vb. pf. durch Brechen herausbringen, ausbrechen, Cig.
56522. izlózən, -zna, adj. kar je iz loze, aus dem Haine, Štrek.
56523. izlǫ̑žba, f. = razstava, die Ausstellung, Jan., nk.; — hs.
56524. izložı̑telj, m. der Aussteller, Nov.- C., nk.
56525. izložíti, -ím, vb. pf. 1) herauslegen, auspacken, ausladen; — = razstaviti, ausstellen, Jan., nk.; — 2) = razložiti, auslegen, deuten, erklären, Mur., Cig., Jap. (Sv. p.).
56526. izložníca, f. die Ausstellerin, Jan. (H.).
56527. izložník, m. der Aussteller, Jan. (H.), C.
56528. izlúčati, -am, vb. pf. mit dem Werfen fertig werden: vse kamenje i., alle Steine geworfen haben; = i. se, sich verwerfen, Cig.
56529. izlúditi, -im, vb. pf. verlocken, verführen: ženske so me izludile, Fr.- C., jvzhŠt.
56530. izlúgati, -am, vb. pf. = izlužiti, Cig.
56531. izlúknjati, -lȗknjam, vb. pf. auslochen, durchlöchern, Cig., C.
56532. izlúpiti, -im, vb. pf. ausschälen.
56533. izlúskati, -lȗskam, vb. pf. aushülsen, Cig.
56534. izlúščiti, -im, vb. pf. aushülsen; jedrce i., auskernen, Cig.; i. koruzo, Pjk. (Črt.); losgelöst: izluščeni kristali, lose Krystalle, Cig. (T.).
56535. izlúženəc, -nca, m. die ausgelaugte Asche, Cig., Nov.
56536. izluževȃłnica, f. die Laughütte, Cig.
56537. izlúžiti, -im, vb. pf. 1) auslaugen; dež bode pepel izlužil, Nov.; izlužen pepel, ausgelaugte Asche, Cig.; — durch die Lauge herausbringen: i. madež iz perila, Cig.; — 2) in der Lauge ausbeizen, Cig.; kože se v lužnici izlužijo, Vrt.
56538. izmȃgati, -am, vb. impf. ad izmoči; i. komu kaj, jemandem etwas auswirken, Cig.
56539. izmagováti, -ȗjem, vb. impf. auswirken, Cig.
56540. izmáhati se, -am se, vb. pf. sich durchschlagen, sich herausarbeiten, Cig.
56541. izmájati, -mȃjam, -májem, vb. pf. i. perilo, die Wäsche im Wasser ausschwenken, Lašče- Levst. (Rok.).
56542. izmakatáti, -atȃm, -áčem, vb. pf., Cig., pogl. 2. izmeketati.
56543. izmȃkati, -kam, -čem, vb. impf. ad izmočiti; auswässern (durch Wasser, Salze, Säuren u. dgl. entziehen), Cig.
56544. izmákniti, -nem, vb. pf., pogl. izmekniti.
56545. izmáknjenje, n. die Verrenkung, Cig.
56546. izmȃla, adv. = iz mala, von Kindheit an, C.
56547. izmȃlati, -am, vb. pf. ausmalen; — i. sobo; mit Farben abbilden, Cig.
56548. izmáljati, -am, vb. pf. = razmaljati, kleinweise austheilen: kruh med otroke i., Cig., M.; — durch kleine Ausgaben verthun, verspellen: svoj denar i., Cig.
56549. izmámiti, -mȃmim, vb. pf. durch Bethörung herauslocken, erschwindeln: i. iz koga kaj, Cig., Jan.; izmamil je iz njega marsikatero skrivnost, Cv.; tudi: i. koga za kaj, Cig.
56550. izmȃnjšati, -am, vb. pf. = zmanjšati, verkleinern, vermindern, Levst. (Nauk); — prim. rus. izmalitь, verkleinern.
56551. izmȃnjšək, -ška, m. die Verminderung, die Reduction, Levst. (Pril.).
56552. izmanjševáti, -ȗjem, vb. impf. = zmanjševati, verkleinern, vermindern, Levst. (Pril.).
56553. izmanjšílọ, n. die Verminderung: i. dohodkov, Levst. (Pril.).
56554. izmanjšljìv, -íva, adj. verkleinernd: izmanjšljiva beseda, das Verkleinerungswort, Vrt., Let.
56555. izmastíti, -ím, vb. pf. ausquetschen, auskeltern, Šol.; vse grozdje i., C.; — prim. zmastiti, mestiti.
56556. izmastíti se, -ím se, vb. pf. feist werden, C.
56557. izmaščeváti se, -ȗjem se, vb. pf. sich genug rächen, Z., nk.
56558. izmaševáti, -ȗjem, vb. pf. die Messe zuende lesen, Z.
56559. izmȃtati, -am, vb. impf. ad izmotati, Erj. ( LjZv.).
56560. izmázati, -mȃžem, vb. pf. durch Schmieren, Salben verbrauchen, Cig.
56561. izmȃzək, -zka, m. der Rest eines Schmiermittels (eines Fettes, einer Salbe), Lašče- Erj. (Torb.); — = izvržek, der Abschaum, Cig.
56562. izmę́cati, -mę̑cam, vb. pf. abzwingen, entpressen: i. komu kaj, Cig.
56563. izmẹ̑čək, -čka, m. das Ausgeworfene, der Auswurf; i. tega sveta, Pohl.- Valj. (Rad).
56564. izmečíti, -ím, vb. pf. weich machen, i. se, weich werden, Cig.
56565. izmečkáti, * -ȃm, vb. pf. durch Quetschen etwas herausbringen, ausquetschen, Cig.
56566. izmèd, praep. c. gen. zwischen (zwei oder mehreren Dingen), mitten aus (einer Menge) hervor; popeljem Izraelce izmed njih, Ravn.- Mik.; eden izmed vas, einer aus eurer Mitte; najstarši izmed bratov, der Aelteste unter den Brüdern.
56567. izmədlẹ́ti, -ím, vb. pf. = zmedleti, mager, schwach werden, Z.; žito na polju je izmedlelo, Z.
56568. izməglíca, f. der Nebelregen, Cig. (T.), C.; — hs.
56569. izmehčáti, -ȃm, vb. pf. = zmehčati, Z.; — i. se, durch Abliegen weich werden: hruške so se izmehčale, jvzhŠt.
56570. izmehkúžiti, -ȗžim, vb. pf. verweichlichen, Cig.
56571. izməhnátiti, -ȃtim, vb. pf. flaumig machen, vzhŠt.- C.
56572. izmèj, praep. c. gen. = izmed.
56573. izmę́kati, -am, vb. impf. ad izmečiti, Cig.
56574. 1. izmeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. aufhören zu meckern, ausmeckern, Cig.
56575. 2. izməkətáti, -ətȃm, -áčem, vb. pf. = izmektati, (izmakatati) Cig.
56576. izməkníti, -máknem, vb. pf. 1) ausreißen: i. zob, C., vzhŠt.; — ausrupfen, Mur., C.; — 2) entrücken; blazinico komu izpod glave, stolček izpod nog i.; i. se, aus seiner Lage weichen; entgleiten, Cig.; glava se mu izmakne na roke, Zv.; — i. se, sich entziehen, M.; entweichen, Cig.; — i. si nogo, kolk, verrenken, Cig.; — 3) = zmekniti, entwenden, Jan.
56577. izməktáti, -ȃm, vb. pf. gehörig rütteln, Dol.
56578. izmẹ̑mba, f. der Austausch: i. izrecil, der Austausch der Erklärungen, DZ.
56579. izmẹ̑na, f. 1) die Verwechslung, Cig. (T.); — die Abwechslung: po izmeni, wechselweise ( math.), Cig. (T.); zemljo na izmeno pali solnce in pustoši burja, Zv.; — 2) die Ausartung, der Ausbund (im schlimmen Sinne), der Wechselbalg, Cig.; die Unform: izmene in izpake, Hip. (Orb.); kdo bi slutil pod tacimi izmenami (= popačenimi priimki) naše tri rojake? Navr. (Let.); ein Monstrum, Dict.; — der Zwitter, Dol.- M., Brdo ( Gor.)- Svet. (Rok.).
56580. izmẹ̑nast, adj. unförmlich, monströs, Dict.
56581. izməncáti, -ȃm, vb. pf. 1) durch Reiben herausbringen; zrna iz klasu i.; — 2) mit dem Zerreiben fertig werden: i. proso, das Austreten der Hirse beenden, jvzhŠt.
56582. izmẹ̑nce, adv. wechselweise, C.
56583. izmẹnè, -ę́ta, m. der Wechselbalg, Cig.; psovka: ti izmene grdi ti! Lašče- Levst. (Rok.).
56584. izmẹ́ničən, -čna, adj. izmẹ̑nični kot, der Wechselwinkel ( math.), Tuš.- Cig. (T.), Cel. (Geom.).
56585. izmenı̑t, adj. Wechsel-, i. kot, ein Wechselwinkel, izmenite rime, Wechselreime, h. t.- Cig. (T.); izmenito, abwechselnd, SlN.; — hs.
56586. izmenı̑təv, -tve, f. die Auswechslung, Cig.
56587. izmẹ́niti, * -im, vb. pf. 1) auswechseln, Mur., Jan.; verwechseln, Cig. (T.); — ablösen: nova straža staro izmeni, Navr. (Let.); — 2) i. se, sich ändern, Mur.; Izmene se kače v zvezdice, Npes.- Kres; — ausarten, Cig.
56588. izmẹ̑nja, f. der Austausch, die Auswechslung, Mur., Cig., Jan., DZ.; i. knjig, Cig.; i. straže, die Ablösung der Wache, Cig.
56589. izmẹnjalíšče, n. der Auswechslungsort, DZ.
56590. izmẹ́njati, -am, I. vb. pf. auswechseln, austauschen; i. denar, i. klobuk; i. stražo, ablösen, Cig.; — II. vb. impf. ad izmeniti, = izmenjavati, Mur.
56591. izmẹnjȃva, f. die Auswechslung, Jan.
56592. izmẹnjávati, -am, vb. impf. ad I. izmenjati, = izmenjevati.
56593. izmẹnję́nec, -nca, m. der Zwitter, Hip. (Orb.).
56594. izmẹnję́nik, m. 1) der Wechselbalg, Cig.; — 2) der Zwitter, Poh.
56595. izmẹnjevȃnje, n. das Auswechseln, das Austauschen.
56596. izmẹnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izmenjati, izmeniti; auswechseln, austauschen.
56597. izmẹnljìv, -íva, adj. auswechselbar, Jan. (H.).
56598. izmẹ̑noma, adv. abwechselnd: vstajal je in pletel koš, potem spet molil, in tako dalje izmenoma, Cv.
56599. 1. izmésti, -métem, vb. pf. 1) herausfegen; i. smeti iz kota; — 2) ausfegen; i. kot; — i. se (o nebu), auswittern, Šol.
56600. 2. izmę́sti, -mę́tem, vb. pf. ausbuttern, Jan. (H.).

   56.001 56.101 56.201 56.301 56.401 56.501 56.601 56.701 56.801 56.901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani