Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (56.297-56.396)

  1. izklẹ́stiti, -im, vb. pf. mit dem Abästen fertig werden, ganz abästen.
  2. izklẹ́ščiti, -im, vb. pf. mit der Zange ausreißen, Cig.; — erzwingen, Cig.
  3. izklę́ti, -kółnem, vb. pf. aufhören zu fluchen.
  4. izklìc, -klíca, m. das Ausrufen, der Ausruf, Cig.
  5. izklícati, -klı̑čem, vb. pf. 1) herausrufen, Cig.; Al' obhajilo 'zkliče Iz grobov ven mrliče? Preš.; — 2) mit dem Ausrufen ( z. B. der Stunden) zuende kommen, Mur.
  6. izklicávati, -am, vb. impf. ad izklicati; 1) herausrufen, Mur.; — 2) ausrufen ( z. B. die Stunden), Mur.
  7. izkliceváti, -ȗjem, vb. impf. = izklicavati, Mur., C.
  8. izklicevȃvəc, -vca, m. der Ausrufer, Cig.
  9. izklíčən, -čna, adj. Ausrufs-: izklı̑čna cena, (-cna) Cig.
  10. izklínčati, -klı̑nčam, vb. pf. klinčaje izgotoviti, nk.
  11. izklínčiti, -klı̑nčim, vb. pf. mit Pflöcken ausstecken, Z.
  12. izklíti, -klíjem, vb. pf. entkeimen, Cig., C.
  13. izkljəváti, -kljújem, vb. pf. = izkljuvati, Cig., Levst. (Sl. Spr.).
  14. izkljȗčba, f. die Ausschließung, C., nk.
  15. izkljúčən, -čna, adj. = izključljiv, DZ., nk.
  16. izkljúčenje, n. die Ausschließung, nk.
  17. izključeváłən, -łna, adj. Ausschließungs-: izključevȃłni razlogi, Ausschließungsgründe, DZkr.
  18. izključeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izključiti; ausschließen, nk.
  19. izključíłən, -łna, adj. ausschließlich, nk.
  20. izkljúčiti, -kljȗčim, vb. pf. ausschließen, Cig. (T.), nk.; — rus.
  21. izključìv, -íva, adj. = izključljiv, C., SlN.
  22. izključljìv, -íva, adj. = ausschließlich, Cig. (T.), nk.
  23. izkljuváti, * -kljújem, vb. pf. mit dem Schnabel auspicken, aushacken; oči komu i.; jedrce iz oreha i.
  24. izkljuvávati, -am, vb. impf. ad izkljuvati; i. se, sich herauszupicken suchen, Vrt.
  25. izklopíti, -ím, vb. pf. ausschließen, ogr.- C.
  26. izkmę́tovati, -ujem, vb. pf. mit der Bestellung des Feldes fertig werden, Z.
  27. izknjı̑žba, f. die Extabulation, Cig., Jan., nk.
  28. izknjı̑žbən, -bna, adj. die Extabulation betreffend, Jan. (H.).
  29. izknjíženje, n. die Extabulation, nk.
  30. izknjížiti, -knjı̑žim, vb. pf. extabulieren, Cig., Jan., nk.
  31. izknjižnína, f. die Extabulationstaxe, Jan.
  32. izkobacáti, -ȃm, vb. pf. auf allen Vieren hervorkommen, Z., Št.; vsi izkobacajo iz vode, Pjk. (Črt.); — i. se, sich ungeschickt herausarbeiten, Jan., Cig.; izkobacala sta se iz snega, Erj. (Izb. sp.).
  33. izkobáliti se, -bȃlim se, vb. pf. = izkobacati se: i. se iz postelje, Dol.
  34. izkobetáti, -etȃm, vb. pf. herausflattern, Zora.
  35. izkobíliti se, -bı̑lim se, vb. pf. = izkobaliti se, Dol.
  36. izkobíniti se, -ı̑nim se, vb. pf. verderben: sod starine se mi je izkobinil, LjZv.
  37. izkǫ̑ckati, -am, vb. pf. vermittelst der Würfel ausspielen, Cig.
  38. izkoditi, -im, vb. pf. erbetteln, Jan. (H.), Z., vzhŠt.; nam. izkolditi; — prim. kolditi.
  39. izkodljáti, -ȃm, vb. pf. volno i., die Wolle auflockern, Z.; — perutnina se izkodlja, kadar se v pesku koplje, Z.
  40. izkojíti, -ím, vb. pf. aufziehen, Z.; bil je z Erodežem tetrarhom izkojen, er war der Milchbruder des Herodes, Trub.
  41. izkółčiti, -kȏłčim, vb. pf. i. si nogo, sich den Fuß am Hüftgelenk ausrenken, C., Z., Svet. (Rok.); tovor in hoja sta izkolčila žival ( t. j. noge živali), SlN.; Naj se bedro ti izkolči! Levst. (Zb. sp.).
  42. izkȏłčkati, -am, vb. pf. = izkolčiti: izkolčkano govedo, C.
  43. izkolẹ́hati, -am, vb. pf. herauszerren, herausarbeiten, C.; i. se, sich herausarbeiten: iz blata, iz postelje i. se, vzhŠt.- C., Dol.; i. se, aussiechen, Jan.
  44. izkomatáti, -ȃm, vb. pf. = razkomatati, ausschirren, Cig.
  45. izkòp, -kópa, m. die Ausgrabung: i. jame, Cig.
  46. izkopáč, m. zweizackiger Misthaken, Dol., jvzhŠt.
  47. izkopanína, f. etwas Ausgegrabenes, ausgegrabener Gegenstand, SlN., nk.; das Fossil, Vrtov.- Cig.
  48. 1. izkópati, -kǫ́pljem, -kopáti, -pȃm, vb. pf. 1) herausgraben, ausgraben: i. zaklad; oči i., die Augen auskratzen; vrana vrani oči ne izkoplje; i. jajca = kopiti, C.; — 2) fertig graben: i. jamo; das Hauen beenden: izkopali smo vinograde; — 3) i. se, sich herausarbeiten: i. se iz dolgov.
  49. 2. izkǫ̑pati, -pam, -pljem, vb. pf. baden; dete i., ein Kind baden; — i. se, sich baden; dobro sem se izkopal.
  50. izkopávanje, n. das Ausgraben.
  51. izkopávati, -am, vb. impf. ad 1. izkopati; ausgraben.
  52. izkǫ̑pčati, -am, vb. pf. entschnallen, Z.
  53. izkǫ̑pək, -pka, m. izkopki, Fossilien, Cig. (T.).
  54. izkǫ́pən, -pna, adj. die Ausgrabung betreffend, Ausgrabungs-, Jan. (H.).
  55. izkopína, f. das Ausgegrabene, izkopine, die Ausgrabungen, Let.
  56. izkopitljáti, -ȃm, vb. pf. schwerfällig herauskommen: i. iz jezera, Bes.; komaj sem iz jame izkopitljal, Levst. (Zb. sp.).
  57. izkǫ̑pkati, -am, vb. pf. durch Graben ( z. B. mit den Fingern) zum Vorschein bringen, aufgrübeln, Cig.
  58. izkopkováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkopkati; aufgrübeln, Cig.
  59. izkopljína, f., nk., pogl. izkopanina, izkopina.
  60. izkopnẹ́ti, -ím, vb. pf. = skopneti, Z.
  61. izkopováti, -ȗjem, vb. impf. = izkopavati.
  62. izkostíti, -ím, vb. pf. ausgräten: i. ribo, V.-Cig.
  63. izkǫ́šati, -am, vb. pf. i. zrnje, (durch Schlagen mit der Garbe) herausbringen, Cig.
  64. izkoščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izkostiti; ausgräten, Cig.
  65. izkoščíčiti, -ı̑čim, vb. pf. entkernen (vom Steinobst): i. slivo, C.
  66. izkotáti se, -ȃm se, vb. pf. ausgebrütet, geworfen werden, Mur.; tele se je izkotalo, vzhŠt.
  67. izkotíti, -ím, vb. pf. 1) werfen, gebären (o živalih), C.; i. se, geworfen, geboren werden, C., vzhŠt.; — ausbrüten, Z.; — 2) i. se, aufhören Junge zu werfen, Cig.
  68. izkótniti, -kǫ̑tnem, vb. pf. = izkotiti: izkotnilo se je tele, vzhŠt.
  69. izkováti, -kújem, vb. pf. 1) beim Schmieden verbrauchen, verschmieden, Cig.; — 2) ausprägen, Cig., Jan.; — 3) ausbrüten, ersinnen, Cig.
  70. izkozláti, -ȃm, vb. pf. = izbljuvati, ausspeien.
  71. izkǫ́žati, -kǫ̑žam, vb. pf. = izkožiti, Jan.
  72. izkǫ́žiti, -kǫ̑žim, vb. pf. aushäuten, Cig., C.
  73. izkúhati, -kȗham, vb. pf. 1) durch Kochen herausziehen, auskochen: i. mast, Cig.; — 2) i. se, durch Kochen den besten Gehalt verlieren, Cig.; izkuhano meso.
  74. izkuhováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkuhati, Cig.
  75. izkȗp, m. 1) die Einlösung, Cig., DZ.; der Loskauf, Jan., Mik.; — 2) der Erlös, C.
  76. izkupčeváti, -ȗjem, vb. pf. = s kupčevanjem doseči, Trub.
  77. izkupíčək, -čka, m. der Erlös, Šol., Let., (skup-), V.-Cig., Jan., nk.
  78. izkupílọ, n. der Erlös, Cig., DZ., (skup-), Jan.
  79. izkúpiti, -im, vb. pf. 1) loskaufen, Mur., Cig., Jan.; einlösen: zastavo i., Cig., C.; kupon i., Cig. (T.); ( hs., rus.); — 2) für die Ware Geld bekommen, lösen; danes še nisem nič izkupil; i. denarja iz česa, Ravn. (Abc.); hiše ino njive so prodajali ino izkupljene denarje nosili, Ravn.; — 3) etwas Widerwärtiges sich zuziehen, übel ankommen: i. kaj, i. jo, i. si jo, (skupiti) Cig., Jan.; tako dolgo je iskal, da jo je izkupil, Gor., jvzhŠt.; izkupil (skupil) je tako, da mu je zvenelo tri dni po ušesih, LjZv.; slabo je izkupila kaka soseda, ako je hotela kaj na uho pošepetati, Str.
  80. izkupovȃnje, n. die Einlösung, DZ.
  81. izkupováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkupiti: loskaufen, einlösen, Mur., Cig.
  82. izkúpščina, f. 1) der Einlösungspreis, Cig.; — 2) = izkupilo, C.
  83. izkȗs, m. der Versuch, das Experiment, die Probe, Cig. (T.), Vrt.; izkuse delati, experimentieren, Cig. (T.); i. s puhalnico, die Löthrohrprobe, Cig. (T.); po teoriji in po izkusih, Žnid.; die Probe ( math.), Cig. (T.).
  84. izkȗsa, f. die Versuchung: vražja i. (skusa), ogr.- C.; nas ne vpeljaj na izkuso ("na scusso"), Alas.; ne vpeljaj nas v izkuso ("vu skusu"), kajk.- Valj.
  85. izkȗsba, f. die Probe, Cig.; — die Erfahrung, C.
  86. izkȗsək, -ska, m. der Versuch, die Probe, C.; na i., zur Probe, C.
  87. izkúsən, -sna, adj. Experimental-, Cig. (T.); Probe-, Cig., C.; izkȗsni papir, das Probierpapier, das Reagenzpapier, Cig. (T.); — empirisch, Jan.
  88. izkusílọ, n. das Prüfungsmittel, der Probierstein ( fig.), Cig., Jan.
  89. izkusı̑telj, m. der Versucher, kajk.- Valj. (Rad).
  90. izkúsiti, -kȗsim, vb. pf. 1) eine Probe, einen Versuch machen, versuchen; i. kamen vzdigniti, i. vse poravnati; izkusi na vse kraje, izkusi, kar moreš, versuche alle Wege, Cig.; i. koga, jemanden auf die Probe stellen, Cig.; — 2) prüfen; i. kamen, vino, prüfen, Cig.; — izkušen, erprobt, erfahren: i. človek; — 3) Erfahrungen machen, erfahren; marsikaj sem že izkusil na svetu; izkusil boš pri vojakih, kaj je pokorščina; obilo hudega si i., Levst. (Zb. sp.); — 4) i. se, (in einem Wettkampf) sich messen, C.; Jaz ga imam pod sabo, Da se skusit ( nam. izkusit) gre s tabo, Npes.-K.; ( nav. skusiti; toda prim. izkusiti, Krelj, Dalm., Trub., in stsl., hs., rus. isk-.).
  91. izkȗsnik, m. kamen i., der Probierstein, Cig. (T.).
  92. izkusnína, f. die Probegebür, Cig.
  93. izkȗstvən, -stvəna, adj. Erfahrungs-, empirisch; i. dokaz, ein Erfahrungsbeweis; izkustveno znanstvo, die Erfahrungswissenschaft, Cig. (T.); izkustvena verjetnost, die Wahrscheinlichkeit a posteriori ( opp. umstvena v., a priori), h. t.- Cig. (T.); — prim. izkustvo.
  94. izkȗstvənost, f. die Erfahrungsmäßigkeit, Cig. (T.).
  95. izkȗstvọ, n. die Erfahrung, die Empirie, h. t.- Cig. (T.); to je izkustvu protivno, Žnid.; narodi so bili nevedna deca, brez potrebnega izkustva, Navr. (Let.); — stsl.
  96. izkȗša, f. = izkus, Mur.
  97. izkušȃj, m. die Probe ( math.), Cig. (T.).
  98. izkušáłən, -łna, adj. Probier-: izkušȃłni papir, das Reagenzpapier, Cig. (T.); izkušalni kamen, der Probierstein, C.
  99. izkušálọ, n. das Probewerkzeug, Cig.; — izkušala, Reagentien ( chem.), Cig. (T.).
  100. izkúšanəc, -nca, m. der Probelehrling, Cig.

   55.797 55.897 55.997 56.097 56.197 56.297 56.397 56.497 56.597 56.697  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA