Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (56.201-56.300)

  1. izjẹ̑d, f., Z., nav. pl. izjẹ̑di, was man beim Speisen als nicht entsprechend unverzehrt lässt, solche Speisereste; tudi: die Viehfutterreste, Mur., Cig., Jan., Lašče- Erj. (Torb.), Polj., Št.; izjedi delati, = pri jedi izbirati, odrezavati, na stran devati, kar ni po godu, Z., Ljub.; izjedi ne maramo, ostankov pa, Z.; mišje izjedi, der Mäusefraß, Z.; der Schaden an Feldfrüchten, den das Wild durch Abfressen verursacht, V.-Cig.; (tudi: izjed, m., Cig.).
  2. izjẹ̑da, f. 1) der durch reißendes Wasser bewirkte Berg- oder Thalriss, Bes.- C.; — 2) pl. izjede, das beim Fressen übrigbleibende Viehfutter: voli so pustili izjede, Goriš.- C.; — prim. izjedi.
  3. izjẹ́dati, -am, vb. impf. 1) anfressen, Cig.; črv izjeda zrno, kajk.- Valj. (Rad); rja železo izjeda, Cig.; ausätzen: i. divje meso, Cig.; — ausreißen: voda travnik izjeda, Z.; — 2) quälen: izjedajo me skrbi, Cig.; i. se, sich abgrämen, Cig.
  4. izjẹ́dav, adj. izbirčen v jedi, Dol.
  5. izjẹ̑dčje, n. coll. = izjedki, (izjesčje) C.
  6. izjẹ̑dək, -dka, m. izjedki = izjedi, Navr. (Let.).
  7. izjẹ́dina, f. = izjed: mišja i., Cig., Nov.; pl. izjedine, Kr.- Valj. (Rad).
  8. izjẹ̑dka, f. poljska i., der Teufelsabbiss (succisa pratensis), Medv. (Rok.), Nov.
  9. izjednáčiti, -ȃčim, vb. pf. = izenačiti, SlN., Cel. (Ar.).
  10. izję̑m, m. = izjema, Mur.
  11. izję̑ma, f. die Ausnahme, Cig., Jan., nk.
  12. izjẹ̑mati, -mam, -mljem, I. vb. impf. ad izjeti; herausnehmen: ausnehmen, Ausnahmen machen, ausschließen, Cig., Jan., nk.; — II. izjemáti, -jémljem vb. pf. mit dem Herausnehmen, Nehmen fertig werden; tako dolgo je jemal, da je vse izjemal, jvzhŠt.
  13. izję̑mba, f. = izjema, Cig.
  14. izję̑mce, adv. = izjemoma, C.
  15. izję̑mək, -mka, m. die Ausnahme, der Ausnahmsfall, Mur., Cig., Jan.; — prim. izimek.
  16. izję́mən, -mna, adj. exceptionell, Ausnahms-, Cig., Jan., nk.; izjẹ̑mni stan, der Ausnahmszustand, Cig., Jan., C.; izjemno, ausnahmsweise, Cig., Jan., C., nk.; — prim. izimen.
  17. izję̑mnica, f. die Auszüglerin, vzhŠt.
  18. izję̑mnik, m. der Auszügler, vzhŠt.
  19. izję̑moma, adv. ausnahmsweise, Cig., C., nk.
  20. izjẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. 1) ausfressen; od črvov, miši izjeden; (o rji), Cig.; ausätzen, Cig.; — i. se, sich aus der Klemme reißen, sich herausarbeiten, Cig.; — 2) i. koga pod zemljo, durch Zänkereien ins Grab bringen, Cig.; — i. se s kom, sich mit jemanden zerzanken, Cig., C.
  21. izję̑tək, -tka, m. das Ausgenommene, Cig.
  22. izję́ti, -jámem, vb. pf. herausnehmen, herausheben, Cig. (T.); ausnehmen, Cig.; izjemši, ausgenommen, C., nk.
  23. izjẹ̑zd, m. der Ausritt, Cig., Jan.
  24. izjẹ́zditi, -jẹ̑zdim, vb. pf. = izjahati; — izježen, ausgelassen, KrGora.
  25. izjezíti se, -ím se, vb. pf. aufhören zu zürnen.
  26. izjẹ̑ža, f. = izjezd, Cig.
  27. izję́žiti, -im, vb. pf. iz ježic spraviti: kostanj i., BlKr.
  28. izjǫ́kati se, -kam, -čem se, vb. pf. sich ausweinen, aufhören zu weinen, Cig., Jan.
  29. izjúžiti se, -jȗžim se, vb. pf. izjuži se (vreme), es tritt Thauwetter ein, (zj-) Cig., C.
  30. izkadíti, -ím, vb. pf. 1) wegrauchen, durch Rauchen vertreiben: lisice i., Cig.; — 2) ausrauchen; izkadil sem, ich bin mit dem Rauchen fertig; i. pipo tobaka; — 3) i. se, aufhören zu rauchen: izkadilo se je, der Rauch ist verflogen; sich verflüchtigen, verdunsten, Cig.; — vergehen: izkadile so se mu norčije, Cig.
  31. izkadúnjčiti se, -ȗnjčim se, vb. pf. schief werden (o lesu), Cig.; — prim. kadunja.
  32. izkȃja, f. die Ausdünstung, Cig., C.
  33. izkájati, -am, vb. impf. ad izkaditi, Cig.
  34. izkalíti se, -ím se, vb. pf. auskeimen: izkaljen kostanj, Nov.
  35. izkalúžiti, -ȗžim, vb. pf. = skaliti, Jan. (H.).
  36. izkȃp, m. das Auströpfeln: izliti na izkap, ausneigen, Cig.
  37. izkȃpanje, n. das Ausgraben, Mur., jvzhŠt.
  38. 1. izkȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad izkopati, ausgraben, Mur., Cig.; krompir i., jvzhŠt.
  39. 2. izkápati, -kȃpam, -pljem, vb. pf. tropfenweise ausfließen, austropfen; vino je iz soda izkapalo, Cig.; — i. se, durch Abtropfen verbraucht werden: sveča se je izkapala, Gor.
  40. izkapljáti, -ȃm, vb. pf. = 2. izkapati.
  41. izkȃšljati, -am, vb. pf. 1) durch Husten herausbringen, aushusten; i. krvi, Cig., Jan.; — 2) i. se, aufhören zu husten, aushusten.
  42. izkašljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izkašljati.
  43. izkȃvkati, -kam, -čem, vb. pf. = izluščiti: kostanj iz griče (ježice) i., GBrda- Erj. (Torb.).
  44. izkȃvsati, -am, vb. pf. 1) aushacken (mit dem Schnabel), Cig.; — 2) zerhacken (mit dem Schnabel): kokoši so vso salato izkavsale, jvzhŠt.
  45. izkàz, -káza, m. der Ausweis, die Nachweisung, die Legitimation, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; potni i., das Reisedocument, DZ.
  46. 1. izkȃza, f. 1) = izkaz, C., Kr.- Valj. (Rad); — 2) die Auszeichnung, Kr.- Valj. (Rad); — prim. skaza.
  47. 2. izkȃza, f. 1) der Verderb, Cig.; — žitna i., C.; — die Vereitelung, Cig.; izkazo komu storiti, jemandem einen Strich durch die Rechnung machen, (sk-) Jurč., Zora; izkazo delati, in die Quere kommen, Kr.; — 2) der Fehler, das Gebrechen, Cig., C.; — 3) der Pfuscher: mojster i., lovec i., ein schlechter Jäger, C.; — (piše in govori se nav. skaza; toda prim. stsl. izkaza, v istem pomenu).
  48. izkázanje, n. die Erweisung, die Bezeigung.
  49. izkȃzast, adj. mit Gebrechen behaftet, (sk-) C.
  50. izkázati, -žem, vb. pf. 1) darthun, erweisen; to se bo izkazalo pred sodnikom; sina modrost izkaže očetov uk, Škrinj.- Valj. (Rad); — i. se, sich ausweisen, sich legitimieren, Cig. (T.), nk.; — 2) zeigen; svojo moč, svojo nevoljo i. s čim; — beweisen, erweisen, bezeigen; milost, ljubav, prijateljstvo, čast komu i.; pravico i. komu, jemandem Recht widerfahren lassen; tu se je izkazala božja milost; — i. se, sich zeigen: izkaže se mu v snu gospodična, kajk.- Valj. (Rad); — sich auszeichnen; — sich bewähren; i. se pravičnega moža; sich bezeigen: hvaležnega se i.; da mu se zahvalne izkažemo, kajk.- Valj. (Rad).
  51. izkȃzba, f. der Verderb, die Entstellung, (sk-) Cig., C.; — das Verderbte, das Entstellte, Levst. (M.); — prim. izkaziti.
  52. 1. izkȃzək, -zka, m. der Ausweis, Cig., Jan., Nov.- C., nk.
  53. 2. izkȃzək, -zka, m. der Schade, (sk-) C.; — prim. izkaziti.
  54. izkázən, -zna, adj. 1) Ausweis-, Legitimations-: izkȃzno pismo, Cig., Jan., DZkr.; — 2) erweislich: izkazna škoda, DZ.
  55. izkazílọ, n. das Beweismittel, Svet. (Rok.); das Document (durch welches etwas ausgewiesen wird), der Ausweis, die Legitimation, Jan., DZ., DZkr., Valj. (Rad).
  56. izkazíti, -ím, vb. pf. verderben, verpfuschen; i. kako delo; vse izkazi, kar v roke prime; trikrat premišljeno, še rado izkaženo, Npreg.- Polj.; vino i., den Wein verfälschen, Cig.; vreme nam je veselico izkazilo; — entstellen, Cig.; i. ude, verstümmeln, Cig.; — entehren, schänden, Meg., Dict.- Mik.; — i. se, schlecht ausfallen: izkazilo se mi je delo; verderben, ( intr.); vino se je izkazilo; izkazilo se je, die Sache ist zu Wasser geworden, Cig.; ( nav. skaziti; toda prim. stsl., rus. iskaziti; izkažen, Trub.).
  57. izkazljìv, -íva, adj., Cig., pogl. izkazen 2).
  58. izkȃznica, f. die Legitimationskarte, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), DZkr.; živinska i., der Viehpass, DZ.
  59. izkazník, m. der Verderber, (sk-) Guts., Cig.
  60. izkazovȃnje, n. das Erweisen.
  61. izkazováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkazati; 1) ausweisen, erweisen; i. svoje pravice, Let.; — 2) bezeigen: čast i.; — 3) i. se, sich auszeichnen, sich bewähren, sich bezeigen, Cig.
  62. izkažénje, n. Verderbung; die Verstümmelung: i. samega sebe, DZ.
  63. izkažénost, f. die Verderbtheit, die Corruption, Cig. (T.).
  64. izkekljáti, -ȃm, vb. pf. ausstottern, ausstammeln, Cig.
  65. izkelíti, -ím, vb. pf. ausleimen, Jan. (H.).
  66. izkəsáti se, -ȃm se, vb. pf. = skesati se, Jan. (H.).
  67. izkídati, -kı̑dam, vb. pf. 1) ausschaufeln: i. blato, Cig.; i. sneg, Z.; i. gnoj, ausmisten; izkidala sem (iz hleva), ich habe den Stall ausgemistet; — 2) i. se, sich forttrollen: izkidaj se, Z., jvzhŠt.; ali ni prav, da se kar najhitreje izkida izpred nas? Jurč.
  68. izkı̑dək, -dka, m. nav. pl. izkidki, der aus dem Stalle geworfene Mist, Fr.- C.
  69. izkidováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkidati, Jan. (H.).
  70. izkíhati, -kı̑ham, -šem, vb. pf. 1) beim Niesen herauswerfen: i. kaj, Cig.; — 2) i. se, mit dem Niesen fertig werden, ausniesen: komaj sem se izkihal, C.
  71. izkíhniti, -kı̑hnem, vb. pf. bei einem Nieser herauswerfen, herausniesen, Cig.
  72. izkı̑pək, -pka, m. nav. pl. izkipki, kar prek piskra izkipi, (sk-) C.
  73. izkipẹ́ti, -ím, vb. pf. beim Sieden herausfließen, überfließen; polovica mleka je izkipela.
  74. izkipẹ́vati, -am, vb. impf. beim Sieden überzufließen pflegen, Cig.
  75. izkladáč, m. der Auslader, C.
  76. izklȃdanje, n. das Ausladen, C.
  77. izklȃdati, -am, vb. impf. 1) ausladen; — 2) = izlagati 2), Trub.
  78. izkladȃvəc, -vca, m. = izkladač, C.
  79. izklȃja, f. = izkladanje, C.
  80. izklámiti, -im, vb. pf. abnarren: denarja iz koga i., Cig., C.
  81. izklapoúhati, -ȗham, vb. pf. i. koga, jemanden abohrfeigen, jvzhŠt.
  82. izklasíti se, -ím se, vb. pf. Aehren ansetzen, Vrt.; izklasila se še ni pšenica, SlN.
  83. izklásti, -kládem, vb. pf. 1) = izložiti, ausladen, DZ.; — 2) verfüttern, Cig.; vse smo izkladli, Polj.
  84. izkláti, -kǫ́ljem, vb. pf. 1) durch Spalten herausbringen, ausspalten, Cig.; — 2) = poklati, zaklati, Mur.
  85. izklẹ́jati, -am, vb. pf. ausleimen, Cig.
  86. izklenı̑təv, -tve, f. die Ausschließung, Cig., Jan., nk.
  87. izkléniti, -klę́nem, vb. pf. 1) aus dem Joche spannen, ausjochen, Cig.; i. vole, jvzhŠt.; i. se, sich aus dem Joche losmachen, Dict., Cig.; vol se je izklenil, jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Mur., Cig., Jan., C., nk.
  88. izklèp, -klę́pa, m. der Ausschluß, Cig., Jan.; sodnji i. od vseh pravic, die Praeclusion, Cig.
  89. izklẹpáłən, -łna, adj. exclusiv, Jan.
  90. 1. izklẹ́pati, -klẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad izkleniti; 1) ausjochen, Cig., jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Cig., Jan., nk.
  91. 2. izklépati, -klę́pljem, vb. pf. aushämmern, ausdengeln; i. si koso, srp.
  92. izklepávati, -am, vb. impf. ad 2. izklepati, aushämmern, ausdengeln.
  93. izklepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. ausplappern.
  94. izklepovȃłnik, m. = kotlarski bet, Cig.
  95. izklepováti, -ȗjem, vb. impf. = izklepavati.
  96. izklésati, -ę́šem, -esȃm, vb. pf. ausmeißeln, C., Z., nk.; moj kip pa naj bode izklesan iz belega marmorja, ZgD.; žlebina v živo skalo izklesana, LjZv.
  97. izklẹ́stiti, -im, vb. pf. mit dem Abästen fertig werden, ganz abästen.
  98. izklẹ́ščiti, -im, vb. pf. mit der Zange ausreißen, Cig.; — erzwingen, Cig.
  99. izklę́ti, -kółnem, vb. pf. aufhören zu fluchen.
  100. izklìc, -klíca, m. das Ausrufen, der Ausruf, Cig.

   55.701 55.801 55.901 56.001 56.101 56.201 56.301 56.401 56.501 56.601  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA