Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (56.101-56.200)

  1. izgnojíti se, -ím se, vb. pf. aufhören zu eitern, auseitern, ausschwüren, Cig.
  2. izgnȗsək, -ska, m. tudi pl. izgnuski, die Darmentleerung, Mur.; der Unrath von Bienen, C.
  3. izgodíti, -ím, vb. pf. 1) zur Reife bringen, auszeitigen; i. se, zur Reife gelangen, Mur., Cig.; ptiči so se izgodili, Dol.; sovraži ga, kar se je izlegel in izgodil, Jurč.
  4. izgodnjáti, -ȃm, vb. pf. reif machen, reif werden lassen, Cig.; kokoš jajca izgodnja in iznese, Nov.; i. se, zur Reife kommen, reif werden, Cig.; (o lanu), Mur.; (o ptičih), flügge werden, Mur., Cig., Jan., Št.; izgodnjan, gereift: izgodnjani in porabni možje, SlN.
  5. izgǫ̑ja, f. die Erziehung, nk.; — prim. vzgoja.
  6. izgojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izgojiti, nk.
  7. izgojíti, -ím, vb. pf. die Erziehung beenden, auferziehen, Jan., nk.; — prim. vzgojiti.
  8. izgola, adv. = zgolj, C.
  9. izgolȃjsati, -am, vb. pf. izgurati: izgolajsano kljuse, Erj. (Izb. sp.).
  10. izgółčati, -ím, vb. pf. = izgovoriti, ausreden, zu Ende reden, vzhŠt.- C.
  11. izgolíti, -ím, vb. pf. kahl machen, Z.
  12. izgoljufáti, -am, vb. pf. durch Betrug herauslocken, erlangen; i. iz (od) koga kaj.
  13. izgółtati, -am, vb. pf. s težavo dopovedati, Gor.
  14. izgołtíti, -ím, vb. pf. = izgoltati: posamezne besede, kakor po sili izgolčene, Jurč.
  15. izgomlẹ́ti, -ím, vb. pf. "da bi ti ušesa izgomlela!" tako govori mati otroku, ako je neče poslušati, pod Krnom- Erj. (Torb.); — prim. gomleti.
  16. izgòn, * -góna, m. 1) der Austrieb, Cig.; — die Ausweisung, die Verbannung, Cig. (T.); i. iz dežele, DZ.; — 2) der Triebweg für das Vieh, Cig., Notr.- Svet. (Rok.), vzhŠt., BlKr.- Let.
  17. izgóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) abhetzen: izgonjena živina, Kr.; — 2) i. se, das Brunften beenden, Z.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, Z.; izgonjen, verbuhlt, ausgemergelt, Cig., C., Gor.; — 4) izgonjen, läufig, Cig.; — geil, Cig.; — ausgelassen, muthwillig, Cig.; izgonjeni otroci, Polj.
  18. izgǫ̑nje, f. pl. = izgon 2), gonje, Cig., Svet. (Rok.), Polj.
  19. izgǫ́njenəc, -nca, m. ein geiler Mensch, Cig.; — = razposajen otrok, Polj.
  20. izgǫ́njenica, f. = izgonjenka, C.
  21. izgǫ́njenka, f. ein geiles, unzüchtiges Frauenzimmer, Cig.
  22. izgǫ́njenost, f. die Geilheit, Cig.
  23. izgǫ́sti, -gǫ́dem, vb. pf. aufhören zu geigen, zu musicieren; godci so izgodli; — i. gosli, eine Violine ausspielen, Cig.; izgodene gosli, Cig.; i. se, sich müde geigen, UčT.
  24. izgotȃvljati, -am, vb. impf. ad izgotoviti, im Fertigmachen begriffen sein; nisem še čisto izgotovil, ravno zdaj izgotavljam, jvzhŠt.
  25. izgotǫ́viti, -ǫ̑vim, vb. pf. fertig machen, vollenden; i. kako delo; danes še nismo izgotovili, heute sind wir noch nicht mit der Arbeit fertig geworden.
  26. izgovę́diti se, -ę̑dim se, vb. pf. = dogovediti se 1), sich entsinnen, sich bewusst werden, M., Z.
  27. izgozdíti se, -ím se, vb. pf. sich auskeilen, nachlassen (o zagozdi), Jan. (H.).
  28. izgȗba, * f. der Verlust; pod izgubo, bei Verlust, Cig., nk.; — izgubo imeti, na izgubi biti, Verlust erleiden; v izgubo prodati, mit Verlust verkaufen; — der Entgang, Jan.
  29. izgȗbək, -bka, m. der Verlust, M.
  30. izgubíčək, -čka, m. = izguba, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., C., Dalm.
  31. izgubı̑tək, -tka, m. = izguba, Cig., Jan., C.
  32. izgubíti, -ím, vb. pf. 1) verlieren; denar i., pri igri i.; pravdo, stavo i.; službo i.; pamet i., ein Narr werden; glavo i., den Kopf (die Besonnenheit) verlieren; i. upanje, srce, die Hoffnung, den Muth verlieren; vero pri ljudeh, veljavo i.; veliko krvi i.; posoda je slabi duh izgubila; barvo i.; roge, dlako i.; krava je mleko izgubila; izpred oči izgubiti koga, aus den Augen verlieren; — i. se, in Verlust gerathen, verloren gehen; vol se je izgubil; izgubljena ovca; i. se kam, irgendwohin verschwinden; i. se kakor kafra, Cig.; izgubi se, packe dich! verschwinde! glas se izgubi, verhallt; moralisch verloren gehen: v mestu se bode deček izgubil; izgubljen sem, ich bin verloren; — ves izgubljen je, er ist ganz verwirrt, zerstreut, ("verloren") Cig., Jan., jvzhŠt.; — 2) abortieren, Ip., Kras- Erj. (Torb.).
  33. izgubívati, -am, vb. impf., nk., pogl. izgubljati.
  34. izgúbljati, -am, vb. impf. ad izgubiti, verlieren.
  35. izgubljávati, -am, vb. impf. = izgubljati, Levst. (Rok.), Dol.
  36. izgublję́nəc, -nca, m. der Verlorene, C.; izgubljenec se je spet našel, Ravn.; — tavali so sem ter tja kakor izgubljenci, LjZv.
  37. izgubljeváti, -ȗjem, vb. impf. = izgubljati, Jan. (H.).
  38. izgubník, m. der verlustig geworden ist, DZ.
  39. izgúgati, -am, vb. pf. herausschaukeln, Cig.; — auswackeln: i. zob, Cig.; iz spanja i., entrütteln, Cig.
  40. izgúliti, -im, vb. pf. abwetzen, Cig.; i. obleko, Cig.; i. se, sich entfasern, Cig.; — abnützen, abarbeiten, Cig.
  41. izhábiti, -hȃbim, vb. pf. beschädigen, verderben, Cig., Mik.; verstümmeln, C.; — schänden, C.
  42. izhȃja, f. der Ursprung, die Ursache, C.
  43. izhajalíšče, n. der Ursprungsort, Cig.; — der Austrittspunkt ( mech.), Cig. (T.).
  44. izhȃjanje, n. 1) das Hervorgehen, der Ausgang, Cig., M.; — 2) das Auskommen.
  45. izhȃjati, -am, vb. impf. ad iziti, izhoditi; 1) heraus-, hervorkommen: solnce izhaja, die Sonne geht auf ( nam. v knjigah nav. vzhajati, prim. Cv. VIII. 4.); — erscheinen: časniki izhajajo vsak dan; — abstammen, Cig., Jan.; iz kakega rodu, od Davida i., Cig.; — iz česa i., aus etwas hervorgehen, die Folge sein, Cig., Jan., nk.; to izhaja iz tega, das hat seinen Grund darin, Cig.; — 2) (po nem.) auskommen, sein Auskommen finden; težko i., z malim i., sich mit Wenigem behelfen; ali boš izhajal z denarjem? dobro i. s kom; ni i. ž njim; — 3) i. se (dobro, slabo), ausschlagen, ausfallen, Cig.
  46. izhȃjək, -jka, m. die Folge, das Ergebnis, der Ausgang, Cig., C.
  47. izhítiti se, -hı̑tim se, vb. pf. ausschlagen: izhitili bi se mu po komolci tvori, Navr. (Let.).
  48. izhladíti, -ím, vb. pf. auskühlen; i. sobo; i. se, ganz kühl, kalt werden.
  49. izhlapčeváti, -ȗjem, vb. pf. aufhören Knecht zu sein, Cig.
  50. izhlȃpək, -pka, m. das Verdunstete, der Verdunstungsabgang, DZ.
  51. izhlapẹ̑nje, n. die Verdunstung, die Verflüchtigung, Cig.
  52. izhlapẹ́ti, -ím, vb. pf. verdunsten, verdampfen, sich verflüchtigen, Cig., Jan., Cig. (T.).
  53. izhlapẹ́vanje, n. das Verdunsten ( nam. -ivanje, nk.).
  54. izhlapẹ́vati, -am, vb. impf. ad izhlapeti; sich verflüchtigen, DZ.
  55. izhlapíšče, n. die Ausdünstungsstätte: močvirje — izhlapišče nezdravja in pustobe, Jurč.
  56. izhlapíti, -ím, vb. pf. verdampfen machen, verflüchtigen, Mur., Cig.
  57. izhlápljati, -am, vb. impf. ad izhlapiti, Jan.
  58. izhlapljìv, -íva, adj. leichtverdunstend, flüchtig ( chem.), Cig., Jan., C.; izhlapljive kisline, Bleiw. ( Let.).
  59. izhlapljívost, f. die Flüchtigkeit ( chem.), Cig.
  60. izhlíniti, -hlı̑nim, vb. pf. erheucheln, Cig.
  61. izhòd, ** -hǫ́da, m. 1) die Handlung des Ausgehens: der Auszug, der Ausmarsch, Mur., Cig.; družni izhodi, Ausflüge, Str.; — i. blaga, der Austritt der Waren, DZ.; — der Aufgang: solnčni izhod, Dict., Dalm., Cv.; der Osten, Jan. (H.); ( nam. vzhod; prim. izhajati); — 2) der Ort des Hinausgehens: der Ausgang, Cig., nk.; i. sklada, das Schichtenende, Cig. (T.); — die Kathode, Sen. (Fiz.); — 3) der Ausfluss, die Emanation, Cig., Jan., C.; — 4) der Erfolg, das Resultat, C., DZ., Zora; i. glasovanja, DZ.
  62. izhǫ̑dək, -dka, m. 1) izhodki kosti, die Beinausläufe, C.; — 2) die Folge, C.; — der Ausgang, der Erfolg, C.
  63. izhǫ́dən, -dna, adj. 1) Ausgangs-, Jan. (H.); — 2) = vzhoden, Jan. (H.).
  64. izhodíšče, n. der Ausgangspunkt, der Anfangspunkt, Cig., Cig. (T.), C., DZ., Cel. (Geom.); pojdite na izhodišča cest, Jap. (Sv. p.); vseh rev izhodišče, Bas.
  65. izhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) durch Gehen bahnen, austreten; izhojena pot; — 2) durch gemachte Wege erlangen, erlaufen, Cig.; dolg i., die Schuld eintreiben, BlKr.- Mik.; durch Fürsprache erwirken, C.; i. komu obilno pripomoč, Navr. (Let.); peneze i. od koga, jemandem Geld entlocken, Fr.- C.; — 3) i. se, sich müde gehen; izhojen, vom Gehen matt, C.; — 4) auskommen: z drvi i., C.; ali boš izhodil s tem denarjem? vzhŠt.; prim. izhajati 2).
  66. izhomotáti, -ȃm, vb. pf. aus der Verlegenheit ziehen: i. se, sich aus der Verlegenheit ziehen, C., nk.
  67. izhudoúmiti se, -ȗmim se, vb. pf. wahnsinnig werden, Zilj.- Jarn. (Rok.).
  68. izhȗjšati, -am, vb. pf. = shujšati, Jan. (H.).
  69. izı̑d, m. = izhod 4), der Ausgang, der Erfolg, Mur., Cig., Jan., C., nk.; izid imej na misli pri vsem, kar počneš, Ravn.
  70. izı̑dək, -dka, m. = izid, Jan.
  71. izíhtiti se, -im se, vb. pf. 1) ausschluchzen, Cig.; — 2) die Wuth ausschäumen lassen, Cig.
  72. izı̑ma, f. = izimek, Cig. (T.).
  73. izı̑mati, -mam, -ljem, vb. impf. ad izeti; herausnehmen: entreißen, Mur.
  74. izı̑mək, -mka, m. die Ausnahme, Jan., Cig. (T.), DZ.; po izimku, ausnahmsweise, Levst. (Nauk); colni i., der Zollausschluss, DZ.
  75. izímən, -mna, adj. exceptiv, ausnahmsweise, Ausnahms-, Jan., Cig. (T.); izimni slučaji, Levst. (Pril.), SlN.
  76. izı̑mkoma, adv. ausnahmsweise, in Ausnahmsfällen, Cig. (T.), DZ., Levst. (Pril., Cest.).
  77. izı̑moma, adv. = izimkoma, Cig. (T.).
  78. izískati, -íščem, vb. pf. durchsuchen, Mur.; — erforschen, Cig. (T.); — stsl., rus.
  79. iziskȃva, f. die Untersuchung, C.; — prim. iziskati.
  80. iziskávanje, n. = iziskovanje: i. slovanskih jezikov, LjZv.
  81. iziskávati, -am, vb. impf. = iziskovati, Z.
  82. iziskovȃnje, n. die Untersuchung, die Forschung, Cig.
  83. iziskováti, -ȗjem, vb. impf. ad iziskati; untersuchen, forschen, Mur., Cig.
  84. iziskovȃvəc, -vca, m. der Inquirent, Cig.
  85. izíti, izídem, izšə̀ł (izášəl, Krelj, izə̀šəł, C.), vb. pf. 1) herausgehen, hervorkommen, Cig., Jan.; kadar nečisti duh od človeka izide, Krelj; aufgehen, Cig.; solnce je izešlo, Dalm.; prim. Cv. VIII. 4.; — erscheinen, (o knjigi), ergehen (o ukazu), Cig., Jan., nk.; izešel je drugi zvezek, Cv.; — 2) i. se, einen Ausgang nehmen, ausfallen; i. se po sreči, gut, glücklich enden; geschehen, in Erfüllung gehen; izidi se volja tvoja; kako se je izašlo ("zašlo") ali zgodilo? Krelj; izešlo se je, es ist in Erfüllung gegangen, C.; v tem pomenu tudi: iziti, Cig.; — 3) i., ausreichen: ravno je izešlo, jvzhŠt., (po nem. "ausgehen").
  86. izjáditi se, -jȃdim se, vb. pf. seinen Zorn auslassen, austoben, Jan. (H.).
  87. izjágnjiti se, -jȃgnjim se, vb. pf. ablammen, Cig.
  88. izjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) herausreiten, Cig., Jan.; — 2) zum Reiten abrichten, bereiten, Cig.; — 3) durch Reiten schwächen, Cig.
  89. izjáliti se, -jȃlim se, vb. pf. unfruchtbar werden: krava se je izjalila, Cig.
  90. izjalovẹ́ti, -ím, vb. pf. unfruchtbar, gelt werden, Cig.
  91. izjalovíti se, -ím se, vb. pf. = izjaloveti, Cig.; — ohne Erfolg bleiben, misslingen, Cig. (T.), nk.
  92. izjámičati, -am, vb. pf. mit dem Grabstichel ausgraben, Cig.
  93. izjásniti, -jȃsnim, vb. pf. 1) ausheitern: i. se, sich ausheitern; — 2) klar machen, erklären, erläutern, Cig.; — prim. razjasniti.
  94. izjȃva, f. die Aeußerung, die Erklärung, nk.
  95. izjáviti, -jȃvim, vb. pf. eine Erklärung abgeben, nk.; — rus.
  96. izjȃvkati, -am, vb. pf. aufhören zu jammern.
  97. izjávljati, -am, vb. impf. ad izjaviti, nk.
  98. izję́cati, -ję̑cam, vb. pf. = izjecljati, Cig.
  99. izjecljáti, -ȃm, vb. pf. stotternd vorbringen, ausstammeln; z veliko težavo je izjecljal nekaj besed.
  100. izję́čati se, -ím se, vb. pf. sich abächzen, Cig.

   55.601 55.701 55.801 55.901 56.001 56.101 56.201 56.301 56.401 56.501  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA