Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (56.097-56.196)

  1. izgnésti, -gnétem, vb. pf. herausdrücken, herausdrängen; ausquetschen: i. kaj iz česa, Cig.; — i. se, sich herausdrängen; pren. durchkommen, aus einer Verlegenheit herauskommen, Cig.
  2. izgnẹ́vati se, -gnẹ̑vam se, vb. pf. auszürnen, auswüthen, Mur.
  3. izgníti, -gníjem, vb. pf. verfaulen und ausfallen, Mur., Cig.
  4. izgnívati, -am, vb. impf. ad izgniti, Cig.
  5. izgnojíti se, -ím se, vb. pf. aufhören zu eitern, auseitern, ausschwüren, Cig.
  6. izgnȗsək, -ska, m. tudi pl. izgnuski, die Darmentleerung, Mur.; der Unrath von Bienen, C.
  7. izgodíti, -ím, vb. pf. 1) zur Reife bringen, auszeitigen; i. se, zur Reife gelangen, Mur., Cig.; ptiči so se izgodili, Dol.; sovraži ga, kar se je izlegel in izgodil, Jurč.
  8. izgodnjáti, -ȃm, vb. pf. reif machen, reif werden lassen, Cig.; kokoš jajca izgodnja in iznese, Nov.; i. se, zur Reife kommen, reif werden, Cig.; (o lanu), Mur.; (o ptičih), flügge werden, Mur., Cig., Jan., Št.; izgodnjan, gereift: izgodnjani in porabni možje, SlN.
  9. izgǫ̑ja, f. die Erziehung, nk.; — prim. vzgoja.
  10. izgojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izgojiti, nk.
  11. izgojíti, -ím, vb. pf. die Erziehung beenden, auferziehen, Jan., nk.; — prim. vzgojiti.
  12. izgola, adv. = zgolj, C.
  13. izgolȃjsati, -am, vb. pf. izgurati: izgolajsano kljuse, Erj. (Izb. sp.).
  14. izgółčati, -ím, vb. pf. = izgovoriti, ausreden, zu Ende reden, vzhŠt.- C.
  15. izgolíti, -ím, vb. pf. kahl machen, Z.
  16. izgoljufáti, -am, vb. pf. durch Betrug herauslocken, erlangen; i. iz (od) koga kaj.
  17. izgółtati, -am, vb. pf. s težavo dopovedati, Gor.
  18. izgołtíti, -ím, vb. pf. = izgoltati: posamezne besede, kakor po sili izgolčene, Jurč.
  19. izgomlẹ́ti, -ím, vb. pf. "da bi ti ušesa izgomlela!" tako govori mati otroku, ako je neče poslušati, pod Krnom- Erj. (Torb.); — prim. gomleti.
  20. izgòn, * -góna, m. 1) der Austrieb, Cig.; — die Ausweisung, die Verbannung, Cig. (T.); i. iz dežele, DZ.; — 2) der Triebweg für das Vieh, Cig., Notr.- Svet. (Rok.), vzhŠt., BlKr.- Let.
  21. izgóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) abhetzen: izgonjena živina, Kr.; — 2) i. se, das Brunften beenden, Z.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, Z.; izgonjen, verbuhlt, ausgemergelt, Cig., C., Gor.; — 4) izgonjen, läufig, Cig.; — geil, Cig.; — ausgelassen, muthwillig, Cig.; izgonjeni otroci, Polj.
  22. izgǫ̑nje, f. pl. = izgon 2), gonje, Cig., Svet. (Rok.), Polj.
  23. izgǫ́njenəc, -nca, m. ein geiler Mensch, Cig.; — = razposajen otrok, Polj.
  24. izgǫ́njenica, f. = izgonjenka, C.
  25. izgǫ́njenka, f. ein geiles, unzüchtiges Frauenzimmer, Cig.
  26. izgǫ́njenost, f. die Geilheit, Cig.
  27. izgǫ́sti, -gǫ́dem, vb. pf. aufhören zu geigen, zu musicieren; godci so izgodli; — i. gosli, eine Violine ausspielen, Cig.; izgodene gosli, Cig.; i. se, sich müde geigen, UčT.
  28. izgotȃvljati, -am, vb. impf. ad izgotoviti, im Fertigmachen begriffen sein; nisem še čisto izgotovil, ravno zdaj izgotavljam, jvzhŠt.
  29. izgotǫ́viti, -ǫ̑vim, vb. pf. fertig machen, vollenden; i. kako delo; danes še nismo izgotovili, heute sind wir noch nicht mit der Arbeit fertig geworden.
  30. izgovę́diti se, -ę̑dim se, vb. pf. = dogovediti se 1), sich entsinnen, sich bewusst werden, M., Z.
  31. izgozdíti se, -ím se, vb. pf. sich auskeilen, nachlassen (o zagozdi), Jan. (H.).
  32. izgȗba, * f. der Verlust; pod izgubo, bei Verlust, Cig., nk.; — izgubo imeti, na izgubi biti, Verlust erleiden; v izgubo prodati, mit Verlust verkaufen; — der Entgang, Jan.
  33. izgȗbək, -bka, m. der Verlust, M.
  34. izgubíčək, -čka, m. = izguba, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., C., Dalm.
  35. izgubı̑tək, -tka, m. = izguba, Cig., Jan., C.
  36. izgubíti, -ím, vb. pf. 1) verlieren; denar i., pri igri i.; pravdo, stavo i.; službo i.; pamet i., ein Narr werden; glavo i., den Kopf (die Besonnenheit) verlieren; i. upanje, srce, die Hoffnung, den Muth verlieren; vero pri ljudeh, veljavo i.; veliko krvi i.; posoda je slabi duh izgubila; barvo i.; roge, dlako i.; krava je mleko izgubila; izpred oči izgubiti koga, aus den Augen verlieren; — i. se, in Verlust gerathen, verloren gehen; vol se je izgubil; izgubljena ovca; i. se kam, irgendwohin verschwinden; i. se kakor kafra, Cig.; izgubi se, packe dich! verschwinde! glas se izgubi, verhallt; moralisch verloren gehen: v mestu se bode deček izgubil; izgubljen sem, ich bin verloren; — ves izgubljen je, er ist ganz verwirrt, zerstreut, ("verloren") Cig., Jan., jvzhŠt.; — 2) abortieren, Ip., Kras- Erj. (Torb.).
  37. izgubívati, -am, vb. impf., nk., pogl. izgubljati.
  38. izgúbljati, -am, vb. impf. ad izgubiti, verlieren.
  39. izgubljávati, -am, vb. impf. = izgubljati, Levst. (Rok.), Dol.
  40. izgublję́nəc, -nca, m. der Verlorene, C.; izgubljenec se je spet našel, Ravn.; — tavali so sem ter tja kakor izgubljenci, LjZv.
  41. izgubljeváti, -ȗjem, vb. impf. = izgubljati, Jan. (H.).
  42. izgubník, m. der verlustig geworden ist, DZ.
  43. izgúgati, -am, vb. pf. herausschaukeln, Cig.; — auswackeln: i. zob, Cig.; iz spanja i., entrütteln, Cig.
  44. izgúliti, -im, vb. pf. abwetzen, Cig.; i. obleko, Cig.; i. se, sich entfasern, Cig.; — abnützen, abarbeiten, Cig.
  45. izhábiti, -hȃbim, vb. pf. beschädigen, verderben, Cig., Mik.; verstümmeln, C.; — schänden, C.
  46. izhȃja, f. der Ursprung, die Ursache, C.
  47. izhajalíšče, n. der Ursprungsort, Cig.; — der Austrittspunkt ( mech.), Cig. (T.).
  48. izhȃjanje, n. 1) das Hervorgehen, der Ausgang, Cig., M.; — 2) das Auskommen.
  49. izhȃjati, -am, vb. impf. ad iziti, izhoditi; 1) heraus-, hervorkommen: solnce izhaja, die Sonne geht auf ( nam. v knjigah nav. vzhajati, prim. Cv. VIII. 4.); — erscheinen: časniki izhajajo vsak dan; — abstammen, Cig., Jan.; iz kakega rodu, od Davida i., Cig.; — iz česa i., aus etwas hervorgehen, die Folge sein, Cig., Jan., nk.; to izhaja iz tega, das hat seinen Grund darin, Cig.; — 2) (po nem.) auskommen, sein Auskommen finden; težko i., z malim i., sich mit Wenigem behelfen; ali boš izhajal z denarjem? dobro i. s kom; ni i. ž njim; — 3) i. se (dobro, slabo), ausschlagen, ausfallen, Cig.
  50. izhȃjək, -jka, m. die Folge, das Ergebnis, der Ausgang, Cig., C.
  51. izhítiti se, -hı̑tim se, vb. pf. ausschlagen: izhitili bi se mu po komolci tvori, Navr. (Let.).
  52. izhladíti, -ím, vb. pf. auskühlen; i. sobo; i. se, ganz kühl, kalt werden.
  53. izhlapčeváti, -ȗjem, vb. pf. aufhören Knecht zu sein, Cig.
  54. izhlȃpək, -pka, m. das Verdunstete, der Verdunstungsabgang, DZ.
  55. izhlapẹ̑nje, n. die Verdunstung, die Verflüchtigung, Cig.
  56. izhlapẹ́ti, -ím, vb. pf. verdunsten, verdampfen, sich verflüchtigen, Cig., Jan., Cig. (T.).
  57. izhlapẹ́vanje, n. das Verdunsten ( nam. -ivanje, nk.).
  58. izhlapẹ́vati, -am, vb. impf. ad izhlapeti; sich verflüchtigen, DZ.
  59. izhlapíšče, n. die Ausdünstungsstätte: močvirje — izhlapišče nezdravja in pustobe, Jurč.
  60. izhlapíti, -ím, vb. pf. verdampfen machen, verflüchtigen, Mur., Cig.
  61. izhlápljati, -am, vb. impf. ad izhlapiti, Jan.
  62. izhlapljìv, -íva, adj. leichtverdunstend, flüchtig ( chem.), Cig., Jan., C.; izhlapljive kisline, Bleiw. ( Let.).
  63. izhlapljívost, f. die Flüchtigkeit ( chem.), Cig.
  64. izhlíniti, -hlı̑nim, vb. pf. erheucheln, Cig.
  65. izhòd, ** -hǫ́da, m. 1) die Handlung des Ausgehens: der Auszug, der Ausmarsch, Mur., Cig.; družni izhodi, Ausflüge, Str.; — i. blaga, der Austritt der Waren, DZ.; — der Aufgang: solnčni izhod, Dict., Dalm., Cv.; der Osten, Jan. (H.); ( nam. vzhod; prim. izhajati); — 2) der Ort des Hinausgehens: der Ausgang, Cig., nk.; i. sklada, das Schichtenende, Cig. (T.); — die Kathode, Sen. (Fiz.); — 3) der Ausfluss, die Emanation, Cig., Jan., C.; — 4) der Erfolg, das Resultat, C., DZ., Zora; i. glasovanja, DZ.
  66. izhǫ̑dək, -dka, m. 1) izhodki kosti, die Beinausläufe, C.; — 2) die Folge, C.; — der Ausgang, der Erfolg, C.
  67. izhǫ́dən, -dna, adj. 1) Ausgangs-, Jan. (H.); — 2) = vzhoden, Jan. (H.).
  68. izhodíšče, n. der Ausgangspunkt, der Anfangspunkt, Cig., Cig. (T.), C., DZ., Cel. (Geom.); pojdite na izhodišča cest, Jap. (Sv. p.); vseh rev izhodišče, Bas.
  69. izhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) durch Gehen bahnen, austreten; izhojena pot; — 2) durch gemachte Wege erlangen, erlaufen, Cig.; dolg i., die Schuld eintreiben, BlKr.- Mik.; durch Fürsprache erwirken, C.; i. komu obilno pripomoč, Navr. (Let.); peneze i. od koga, jemandem Geld entlocken, Fr.- C.; — 3) i. se, sich müde gehen; izhojen, vom Gehen matt, C.; — 4) auskommen: z drvi i., C.; ali boš izhodil s tem denarjem? vzhŠt.; prim. izhajati 2).
  70. izhomotáti, -ȃm, vb. pf. aus der Verlegenheit ziehen: i. se, sich aus der Verlegenheit ziehen, C., nk.
  71. izhudoúmiti se, -ȗmim se, vb. pf. wahnsinnig werden, Zilj.- Jarn. (Rok.).
  72. izhȗjšati, -am, vb. pf. = shujšati, Jan. (H.).
  73. izı̑d, m. = izhod 4), der Ausgang, der Erfolg, Mur., Cig., Jan., C., nk.; izid imej na misli pri vsem, kar počneš, Ravn.
  74. izı̑dək, -dka, m. = izid, Jan.
  75. izíhtiti se, -im se, vb. pf. 1) ausschluchzen, Cig.; — 2) die Wuth ausschäumen lassen, Cig.
  76. izı̑ma, f. = izimek, Cig. (T.).
  77. izı̑mati, -mam, -ljem, vb. impf. ad izeti; herausnehmen: entreißen, Mur.
  78. izı̑mək, -mka, m. die Ausnahme, Jan., Cig. (T.), DZ.; po izimku, ausnahmsweise, Levst. (Nauk); colni i., der Zollausschluss, DZ.
  79. izímən, -mna, adj. exceptiv, ausnahmsweise, Ausnahms-, Jan., Cig. (T.); izimni slučaji, Levst. (Pril.), SlN.
  80. izı̑mkoma, adv. ausnahmsweise, in Ausnahmsfällen, Cig. (T.), DZ., Levst. (Pril., Cest.).
  81. izı̑moma, adv. = izimkoma, Cig. (T.).
  82. izískati, -íščem, vb. pf. durchsuchen, Mur.; — erforschen, Cig. (T.); — stsl., rus.
  83. iziskȃva, f. die Untersuchung, C.; — prim. iziskati.
  84. iziskávanje, n. = iziskovanje: i. slovanskih jezikov, LjZv.
  85. iziskávati, -am, vb. impf. = iziskovati, Z.
  86. iziskovȃnje, n. die Untersuchung, die Forschung, Cig.
  87. iziskováti, -ȗjem, vb. impf. ad iziskati; untersuchen, forschen, Mur., Cig.
  88. iziskovȃvəc, -vca, m. der Inquirent, Cig.
  89. izíti, izídem, izšə̀ł (izášəl, Krelj, izə̀šəł, C.), vb. pf. 1) herausgehen, hervorkommen, Cig., Jan.; kadar nečisti duh od človeka izide, Krelj; aufgehen, Cig.; solnce je izešlo, Dalm.; prim. Cv. VIII. 4.; — erscheinen, (o knjigi), ergehen (o ukazu), Cig., Jan., nk.; izešel je drugi zvezek, Cv.; — 2) i. se, einen Ausgang nehmen, ausfallen; i. se po sreči, gut, glücklich enden; geschehen, in Erfüllung gehen; izidi se volja tvoja; kako se je izašlo ("zašlo") ali zgodilo? Krelj; izešlo se je, es ist in Erfüllung gegangen, C.; v tem pomenu tudi: iziti, Cig.; — 3) i., ausreichen: ravno je izešlo, jvzhŠt., (po nem. "ausgehen").
  90. izjáditi se, -jȃdim se, vb. pf. seinen Zorn auslassen, austoben, Jan. (H.).
  91. izjágnjiti se, -jȃgnjim se, vb. pf. ablammen, Cig.
  92. izjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) herausreiten, Cig., Jan.; — 2) zum Reiten abrichten, bereiten, Cig.; — 3) durch Reiten schwächen, Cig.
  93. izjáliti se, -jȃlim se, vb. pf. unfruchtbar werden: krava se je izjalila, Cig.
  94. izjalovẹ́ti, -ím, vb. pf. unfruchtbar, gelt werden, Cig.
  95. izjalovíti se, -ím se, vb. pf. = izjaloveti, Cig.; — ohne Erfolg bleiben, misslingen, Cig. (T.), nk.
  96. izjámičati, -am, vb. pf. mit dem Grabstichel ausgraben, Cig.
  97. izjásniti, -jȃsnim, vb. pf. 1) ausheitern: i. se, sich ausheitern; — 2) klar machen, erklären, erläutern, Cig.; — prim. razjasniti.
  98. izjȃva, f. die Aeußerung, die Erklärung, nk.
  99. izjáviti, -jȃvim, vb. pf. eine Erklärung abgeben, nk.; — rus.
  100. izjȃvkati, -am, vb. pf. aufhören zu jammern.

   55.597 55.697 55.797 55.897 55.997 56.097 56.197 56.297 56.397 56.497  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA