Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (55.301-55.400)

  1. hudodẹ̑łəc, -łca, m. = hudodelnik, Cig., Jan.; Bog tepe hudodelce po hudodelcih, Ravn.; naj ne mamijo hudodelca, še dalje počenjati kazensko dejanje, Levst. (Nauk).
  2. hudodẹ́łən, -łna, adj. übelthätig, verbrecherisch, Cig., Jan.
  3. hudodẹ́liti, -dẹ̑lim, vb. impf. Uebelthaten begehen, böse handeln, freveln, Mur., Jan., C., Ravn.
  4. hudodẹ̑łka, f. = hudodelnica, Cig., Jan.
  5. hudodẹ̑łnica, f. die Missethäterin, die Verbrecherin, Cig., Jan., nk.
  6. hudodẹ̑łnik, m. der Missethäter, der Verbrecher, Dict., Mur., Cig., Jan., Krelj, Jap., Škrinj.- Valj. (Rad), kajk.- Valj. (Rad), nk.
  7. hudodẹ̑łski, adj. übelthäterisch, verbrecherisch, Mur., Cig., Jan.
  8. hudodẹ̑lstvən, -stvəna, adj. criminell, Cig.
  9. hudodẹ̑lstvọ, n. die Missethat, das Verbrechen, Mur., Cig., Jan., DZ., nk.; slediti vsako h., Levst. (Nauk); h. umora, tatvine, nk.
  10. hudodẹłstvováti, -ȗjem, vb. impf. Missethaten, Verbrechen verüben, Zora.
  11. hudoglèd, -glę́da, adj. finster blickend: h. človek, Jurč.; — = grdogled, scheelsüchtig, Cig.
  12. hudoglę̑dəc, -dca, m. hudogled človek, Valj. (Rad).
  13. hudoglę́dən, -dna, adj. finster, zornig blickend, Fr.- C.; — = grdogleden, scheelsüchtig, Cig.
  14. hudoglę̑dnik, m. der finster, zornig Blickende, C.
  15. hudojezı̑čnik, m. der eine böse Zunge hat, das Lästermaul, Slom.- C.
  16. hudoklę́tən, -tna, adj. der arg flucht, C.
  17. hudoklę̑tnik, m. der arge Flucher, C.
  18. hudolès, -lẹ́sa, m. = hudobika, Z.
  19. hudolẹ́sovina, f. = hudobika, Z.; — der Hartriegel (cornus sanguinea), M., Rib.- C., Lašče- Erj. (Torb.).
  20. hudolẹ́tən, -tna, adj. missjährig, Z.; — mager (o živini in človeku), Gor.
  21. hudolẹ̑tnež, m. magerer Mensch, nk.
  22. hudolẹ̑tnica, f. das Berufkraut (erigeron canadensis), Mur., Medv. (Rok.); — "eine Art Unkraut mit großen Bohnen", vzhŠt., ogr.- C.; — "eine Art Bergblümchen, blassgelb blühend", Mariborska ok.- C.
  23. hudolẹ̑tnik, m. 1) kdor o hudi letini prosjači, Levst. (Zb. sp.); — 2) = čuk, Fr.- C.; — 3) eine Art gemeine Fisole, Celjska ok.- C.
  24. hudolẹ́tovina, f., Z., pogl. hudika.
  25. hudomísəłn, * -səłna, adj. arggesinnt, übeldenkend, Mur., Jan.
  26. hudomišljìv, -íva, adj. Böses sinnend, ogr.- C.
  27. hudomúšən, -šna, adj. böslaunig, C.; hudomušno je pesnikov pleme, Zv.; h. črnogledec, Zv.; schalkhaft; h. človek, hudomušno kaj povedati.
  28. hudomȗšnež, m. = hudomušnik, SlN.
  29. hudomȗšnik, m. hudomušen človek, SlN.
  30. hudomúšnost, f. die Böslaunigkeit, die Schalkheit.
  31. hudonǫ́sən, -sna, adj. unheilbringend, Let.; čaščenje hudonosnih prikazni, Bes.
  32. hudọ̑st, f. die Schlimmheit, die Schärfe, Cig.
  33. hudosúmən, -mna, adj. argwöhnisch, Z.; tesni nauki hudosumnih ljudi, Vod. (Izb. sp.).
  34. hudošę́gast, adj. übelgesittet, Hip.- C.
  35. hudóta, f. das Böse, das Uebel, Blc.-C.
  36. hudoùm, -úma, m. neka trava, ki raste v bukovju, C.
  37. hudoúmən, -mna, adj. = blazen, (hudumen) Jarn.
  38. hudoúmiti, -ȗmim, vb. impf. = blazniti, rasen, (hudumiti) Jarn.; (= h. se, M.).
  39. hudoúmnost, f. = blaznost, (hudumnost) Jarn., Mur.
  40. hudovȃnje, n. der Aerger, Cig.; das Schmälen: h. in groženje inženirjevo, Jurč.
  41. hudováti se, -ȗjem se, vb. impf. böse sein, sich ereifern, sich ärgern; h. se nad kom, über jemanden ungehalten, erbittert sein, Cig., C., Ravn.- Jan. (Slovn.); h. se na koga, jemanden beschimpfen, C.; einen übel anlassen, Cig., C.; kdor nima druzega dela, pa se ob mene huduje (schmält auf mich), Jurč.; tudi h. koga: Pasterke in pasterkinje Bo hud'vala mačeha, Slom.
  42. húdovina, f. = hudovitovina (?): s hudovino nekateri vino barvajo, jvzhŠt.
  43. hudovı̑t, adj. schlimm, schädlich, Nov.- C.
  44. hudovíta, f. = hudovitovina, Z.
  45. hudovı̑tost, f. die Schlimmheit, C.
  46. hudovítovina, f. der wollige Schneeball (viburnum lantana), Cig.
  47. hudovǫ̑ljəc, -ljca, m. der Uebelwollende, Cig., C.; der Boshafte, Jan.
  48. hudovǫ́ljən, -ljna, adj. 1) böswillig, missgünstig, Mur., Cig., Jan., M.; — 2) übelgelaunt, Jan., C.; hudovoljno se držati, Jap. (Prid.).
  49. hudovǫ̑ljnež, m. der Böswillige, der Uebelgesinnte, Cig., C., M.
  50. hudovǫ̑ljnik, m. der Böswillige, Z.; schelmischer Mensch, Cig.
  51. hudovǫ́ljnost, f. 1) die Böswilligkeit, der Argsinn, Cig., ogr.- M.; — 2) der Missmuth, Jan.
  52. hudovoščljìv, -íva, adj. schadenfroh (hudovǫ́ščljiv), Mur.
  53. hudozı̑məc, -mca, m. nav. pl. hudozimci, die Heiligen, deren Festtage in die strenge Winterszeit fallen (Paulus, Antonius, Agnes, etc.), Svet. (Rok.).
  54. hudožéljən, -ljna, adj. übelwollend, schadenfroh, C.
  55. hudožȇljnik, m. der Uebelwollende, M.
  56. hudožéljnost, f. die Schadenfreude, C.
  57. hudožı̑v, -žíva, adj. schlecht aussehend, kränklich, C.
  58. hudožı̑vnik, m. der mühselig Lebende, Notr.
  59. huhȃłka, f. = gugalica, die Schaukel, Št.- C.; — die Hängematte, Valj. (Rad).
  60. huhati, -am, vb. impf. = gugati, C.
  61. huhnjáti, -ȃm, vb. impf., Mur., pogl. hohnjati.
  62. huhúkati, -kam, -čem, vb. impf. schreien (wie die Eule): sova huhuče, C., Z.
  63. hȗj, interj. huj, huj! Zuruf an Schweine, SlGor.- C., jvzhŠt.
  64. hȗjati, -am, vb. impf. 1) = hujšati, Savinska dol.- C.; — 2) h. se, schlimm sein, zürnen, greinen, schelten, M., C.; lamentieren, Koborid- Erj. (Torb.).
  65. hujȃva, f. das Elend, das Missgeschick, die Drangsal, ZgD., Polj.
  66. hujeváti se, -ȗjem se, vb. impf. = hudovati se, sich ärgern, Tolm.- Štrek. (Let.).
  67. hujkáč, m., Jan., pogl. hupkač.
  68. hȗjs, interj. = hus, C., Št.
  69. hujsən, -sna, adj. = hud: h. pes, kajk.- Valj. (Vest.).
  70. hujskáč, m. der Hetzer; — pogl. huskač.
  71. hȗjskati, -am, vb. impf. hetzen; — pogl. huskati.
  72. hújstiti, -im, vb. impf., jvzhŠt., pogl. hustiti.
  73. hȗjšanje, n. 1) das Verschlimmern; — 2) das Abmagern.
  74. hȗjšati, -am, vb. impf. 1) verschlimmern, h. se, sich verschlimmern; — 2) ärgern, Aegernis geben, M., Z.; — 3) mager machen, zehren: bolezen ga hujša, Cig.; — h. se, mager werden, Cig.; — 4) intr. hujšati, mager werden, hagern, Cig., Jan., M.
  75. hȗk, m. 1) der Hauch, Cig.; — 2) das Geräusch, Rez.- C.
  76. húka, f. der Tumult, der Lärm: huka in buka, SlN., Vrt., Zv., Erj. (Izb. sp.).
  77. hukáč, m. der Puster, Cig.
  78. hȗkati, -kam, -čem, 1) hauchen, pusten, Cig., Jan., C. ( BlKr.); v roke h., Vrt.; sv. Luka v roke huka, Ist.- Erj. (Torb.); na pleča in sluhe mu hučejo s toplo sapo, Pjk. (Črt.); — 2) lärmen, schreien, Rez.- C.; — (o sovi), Valj. (Rad).
  79. hȗkež, m. der Haucher: sv. Lukež v roke hukež, Lašče- Erj. (Torb.).
  80. húkniti, hȗknem, vb. pf. 1) hauchen, Cig.; h. v zrcalo, Vrt.; — 2) aufschreien, aufächzen, Bes.
  81. 1. húla, f. der Bug, Gor.- Mik., Valj. (Rad); — prim. hil.
  82. 2. húla, f. die Beschimpfung, Slom.- C.; — hs.
  83. húlati, -am, vb. impf. verspotten: h. koga, C.; — prim. 2. hula.
  84. húlavəc, -vca, m. der Trotzkopf, Mur.
  85. hȗłba, f. der Tadel, C.; — prim. 2. huliti.
  86. hȗlež, m. 1) der Trotzkopf, Mur.; — 2) kozje ime, Krn- Erj. (Torb.).
  87. 1. húliti, hȗlim, vb. impf. 1) biegen, neigen, Hal.- C.; derviši čelo k zemlji hulijo, SlN.; konj ušesa huli, richtet die Ohren nach rückwärts, C.; — h. se, schlummernd nicken, C.; huli se mi = dremlje se mi, vzhŠt.- C.; — 2) h. se, sich ducken, Mur., Cig., Jan.; mačka se huli, Z.; konj se huli = ušesa huli, SlGor.- C.; — sich demüthig stellen, sich verstellen, heucheln, Cig., C.; Bogu se huliti, Z.; — h. se, erbittert sein, trotzen, Mur., Met.
  88. 2. húliti, -im, vb. impf. tadeln, missbilligen, lästern, Cig., C.; oni hulijo, česar ne razumejo, Cv.; — hs.
  89. 3. húliti, -im, vb. impf. blasen: veter huli, C.; — hauchen: v roke huliti = hukati, Fr.- C.; — prim. fuliti.
  90. hulı̑vəc, -vca, m. kdor se huli, Levst. (Zb. sp.); — prim. 1. huliti 2).
  91. 1. húljenje, n. 1) das Sichducken, Valj. (Rad); duckmäuserisches Benehmen, die Verstellung, Cig.
  92. 2. húljenje, n. das Tadeln, das Lästern, Cig.; — hs.
  93. humanīst, m. gojitelj humanizma, der Humanist.
  94. humanīzəm, -zma, m. najbolj na staroklasični uk se upirajoča duševna izobrazba, der Humanismus.
  95. húntalọ, n. der durch die Nase redet, Ist.- C.
  96. húntati, -am, vb. impf. durch die Nase reden, näseln, Jan., Ist.- C.
  97. hupáč, m. der Wiedehopf, vzhŠt.- C.
  98. húpati, -pam, -pljem, vb. impf. (den Laut hup hören lassen), schreien, Mik.
  99. hupkáč, m. = hupač, C., Ščav.
  100. hȗs, interj. Zuruf an Schweine, C.

   54.801 54.901 55.001 55.101 55.201 55.301 55.401 55.501 55.601 55.701  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA