Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (50.601-50.700)

1. dę́ža, f. 1) der Kübel (zlasti posoda za maslo); — 2) der Bienenkorb, C.; — 3) die Mulde, die Maltertruhe, C.; — iz nem. "Döse", Mik.
2. dę́ža, f. = kvas, drožice, C., (diža) jvzhŠt.; — umešeno testo: deža shaja, Podgorjane- Štrek. (LjZv.); — prim. srvn. deisme, frankovsko: dös'n, Sauerteig, Štrek. (LjZv.).
də̀žej, m. dem. dež, sanfter Regen, Guts., Rož.- Kres.
dəžə̀k, -kà, m. dem. dež; sanfter Regen; (dȇžək, jvzhŠt.).
dežę̑ł, f. = dežela, Cig., Jan., Mik.; Notri v deveto dežel, Npes.- Glas.; srečna Olentova dežel! Jurč.; pesem gre v dežel, das Lied verbreitet sich unter das Volk, Cig.; vsa naša dežel pripoveduje, Levst. (Zb. sp.); knjigo v d. poslati, prišla je knjiga v d., Levst. ( LjZv.); tudi: v déžeł, nk.
dežéla, * -ę̑, f. 1) das Land; deželo prepovedati komu, jemanden verbannen, Meg.; žitna, vinska d., ein Getreide-, Weinland; deveta d., ein fernes, mythisches Land; krtova dežela = das Grab; v krtovo deželo iti = sterben; — 2) (po nem.) das Land (im Gegensatz zur Stadt): iz mesta in z dežele, LjZv.; — tudi: dežę̑la.
deželák, m. = deželjan, Jarn., Mur., C.; deželjaki bližnjih dežel, Vod. (Izb. sp.).
deželàn, -ána, m. = deželan, Trub.
dežę́łən, * -łna, adj. Land-, Landes-; deželni glavar, der Landeshauptmann, deželni zbor, der Landtag, deželni odbor, der Landesausschuss, d. poslanec, der Landesabgeordnete, deželno sodišče, das Landesgericht, deželni zaklad, der Landesfond, deželno zastopstvo, die Landesvertretung, nk.; tudi: dežéłən.
deželjàn, -ána, m. der Landeseingeborene, Mur., Cig.; Ptolemeus je prvič svoje deželjane in veljake vkup zvabil, schrieb seinen ersten Reichstag aus, Dalm.; — der Landsmann, Alas., Dict., Mur., Ravn.; sreča mu je za učenca naklonila mladeniča, deželjana, ne rojaka, Str.
deželjȃnka, f. die Landeseingeborene, Cig.; die Landsmännin ( prim. deželjan).
deželjȃnstvọ, n. die Eingeburt, die Landsmannschaft, Cig.
dežełnoknjížən, -žna, adj. landtäflich, DZ.
dežełnosǫ́dnji, adj. landesgerichtlich, Jan.
dežełnovládən, -dna, adj. Landesregierungs-, Cig.
deželoznȃnstvọ, n. die Länderkunde, Cig., Jan.
dežę̑łski, * adj. 1) Landes-; deželska gospoščina, Trub.; deželske postave, Krelj; deželski oblastnik, Schönl.; deželska reč, Landesangelegenheit, Cig.; deželski zlati denarji, Landesgoldmünzen, DZ.; — 2) weltlich: duhovska in deželska oblast, Cig.; deželski ljudje, Jsvkr.
dę́žən, -žna, das Heilkraut, die Bärenklau (heracleum sphondylium), Cig., Jan., C., Medv. (Rok.).
dəžev, adj. deževa mavra, der Regenbogen, Trub.- Mik.
dəževȃnje, n. anhaltender Regen; povsodnje d., der Landregen, Cig. (T.).
dəževáti, -ȗje, vb. impf. anhaltend regnen; v eno mer dežuje; — nebo močno dežuje, Levst. (Zb. sp.).
dəžę́vən, -vna, adj. regnerisch: deževno vreme, regnerisches Wetter; deževen veter, Regen bringender Wind, Dict.; deževna rja, der Mehlthau, Cig., Jan.
dəžę̑vje, n. anhaltendes Regenwetter; o deževju, zur Regenzeit.
dəžę́vnica, f. 1) das Regenwasser; — 2) der Regenwurm (lumbricus terrestris), V.-Cig.; — 3) der Mistblätterschwamm, Cig., C.; — 4) pl. deževnice, die Hyaden, das Regengestirn, Cig., C.
dəžę́vnik, m. 1) der Regenpfeifer (charadrius pluvialis), Cig.; grivasti d., der Halsbandregenpfeifer (char. hyaticula), Cig.; — 2) = hudournik, die Thurmschwalbe (cypselus apus), Dol.- Z.; — 3) der Dickfuß (oedicnemus crepitans), C., Z.; — ( die Rohrdommel, Dalm.); — 4) = deževnica, der Regenwurm (lumbricus terrestris), Erj. (Ž.), C.
dę́žica, f. dem. 1. deža, kleiner Kübel, Jan., M.
dəžína, f. das Regenwasser, C.
dəžíti, -ím, vb. impf. 1) regnen, Mur., Cig., Jan., C., Mik., Boh.; deží, es regnet, Cig., Trub.; ne bo dežilo, Dalm.; Če na Gregorjevo deži, bode dobro leto, Navr. (Let.); dežilo je iz nebes ogenj in žveplo, Trub.; — oblaki dežé, Krelj; — 2) regnen lassen: on hoče dežiti črez neverne, Krelj; kamenje in skale iz nebes dežiti, Bas.; oče deži črez pravične in nepravične, Jap. (Sv. p.).
dəžljáti, -ȃm, vb. impf. = po malem dežiti, Dol.
dəžníca, f. = deževnica, M., Erj. (Min.).
dəžník, m. der Regenschirm, Cig., Jan., C., nk.
diadēm, m. obglavni ukras, pos. vladarski, das Diadem.
diagnōstičən, -čna, adj. diagnostisch.
diagnōstika, f. znanstvo o diagnozi, die Diagnostik.
diagnōza, f. spoznanje bolezni, die Diagnose.
diagonāla, f. die Diagonale, Cig. (T.), Cel. (Geom.); — prim. prekotnica.
diagonālən, -lna, adj. diagonal, Cig. (T.).
dialēktičən, -čna, adj. dialektisch, Cig. (T.).
dialēktika, f. znanstvena metoda modroslovskega razmotrovanja, die Dialektik.
dı̑bla, f., Met.; pogl. dipla.
dı̑blati, -am, vb. impf., Met.; pogl. diplati.
díčək, -čka, m. diček moj! mein Herzchen! C.
díčən, -čna, adj. ruhmvoll, Cig.; — prächtig, Z., M.; moj dični, mein Geliebter, moja dična, meine Geliebte, Npes.- M., Notr.; sinek moj dični! (tako se dobrikajo detetu) Notr.- Erj. (Torb.).
díčica, f. d. moja! mein Herzchen, C.
díčiti, dı̑čim, vb. impf. 1) lobpreisen, ogr.- Mur., Jan.; d. se, sich brüsten, Habd.; — 2) kosen: lepo se dičita ptička dva, Notr.- Z.; — 3) d. koga, kaj, zieren, jemandem, einer Sache zur Zierde gereichen, Cig., nk.
didāktičən, -čna, adj. poučen, didaktisch, Cig. (T.).
didāktika, f. die Didaktik, Cig. (T.).
dideldȃjčək, -čka, m. dem. dideldajek; der Sprudler, womit man eine Mischung von Wein mit Sauerwasser moussieren macht, C., Glas.; prim. direndaj.
dideldȃjək, -jka, m. = dideldajček, Z.
dietētičən, -čna, adj. diätetisch, Jan.
dietētika, f. nauk, kako je treba živeti in se hraniti, die Diätetik.
dı̑gati, -am, vb. impf. fiedeln, Cig.; ( prim. digo, digo: tako se oponaša godenje na gosli).
dı̑h, m. der Hauch, Cig., Jan., C.; Tvoj dih je ustvaril solnca nova, Vod. (Pes.); strupeni dih, der Gifthauch, Cig.; — der Athemzug; do zadnjega diha, Mik.; — der Athem, Mur., Cig., Jan.; lahek d., leichtes Athmen, Z.
diháłən, -łna, adj. Athmungs-: dihalna živila, Athmungsnährstoffe, Erj. (Som.).
dihȃłke, f. pl. = skrge, Erj. (Izb. sp.).
dihȃłnik, m. = dihalo 1), C.
dihálọ, n. 1) das Athmungsorgan, Cig. (T.), Erj. (Ž.), Svet. (Rok.), nk.; — 2) der Duft, ogr.- Mik., C.; — tudi: díhalọ, Valj. (Rad).
díhanje, n. 1) das Athmen; — 2) das Riechen.
díhati, dı̑ham, -šem, vb. impf. athmen; težko d., einen schweren Athem haben; d. kaj iz sebe, etwas ausathmen; v sebe d., einathmen; v koga d., jemanden anathmen; z enimi usti mrzlo in vroče dihati (= drugače govoriti in drugače misliti), Krelj; — hauchen: veter diše, kamor hoče, Trub.; — 2) = duhati, riechen: vzemi mravljincev eno pest, preteri jih in diši tisto, Jurč.; — schnupfen: tobak d., Z., Podkrnci- Erj. (Torb.).
díhavica, f. die Schwerathmigkeit, Z.
díhavičən, -čna, adj. schwerathmig, Slom.
dı̑hət, -hta, m. der Wohlgeruch, der Duft, M., (diht) Mur., Jan.; (tudi: dihèt, -ę́ta, ogr.- C.).
dihetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. schnell athmen, C.
dı̑hljaj, m. der Athemzug; poslednji d., der letzte Athemzug, Cig., Jan., M.
dihljáti, -ȃm, vb. impf. sanft hauchen: d. vonj na koga, jemanden anduften, Cig.
dı̑hnik, m. die Ranke (sisymbrium sp.), Koborid- Erj. (Torb.).
díhniti, dı̑hnem, vb. pf. 1) hauchen; d. v koga, einen anhauchen, d. na kaj, etwas behauchen, Cig.; — 2) einen Athemzug thun.
dihtẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) stark athmen, schnauben, Cig., Jan.; tako dihtim, kakor kovaški meh, Jurč.; Savel je dihtel pretenje in morijo, "Saul schnaubete mit Dräuen und Morden", Sv. pis.- Cig.; — d. po čem, nach etwas heftig verlangen, lechzen, Cig., Jan., Šol., C.; človek, ki po visokosti dihti, Ravn.; tudi: d. za čim, C.; — 2) einen Geruch verbreiten, Mik.; duften, Mur.; prim. dehteti.
dihtìv, -íva, adj. begierig, Cig., Jan.; eifrig, C.; mladostna kraljica je dihtivo poslušala razgovor, Glas.
dihtívost, f. die Strebsamkeit, der Eifer, SlN.
dijáče, -eta, n. das Studentlein: ubogo d., SlN.
dijáčiti, -ȃčim, vb. impf. 1) Student sein, Zora; — 2) d. za mrličem, eine Leiche besingen, (dj-) Dol.- Cig.
dijáčki, adj. 1) lateinisch, Habd.; — 2) = dijaški, Mik.
diják, m. der Student, Habd., Mur., Cig., Jan., nk.
dijákon, m. der Diakon.
dijákonstvọ, n. das Diakonat, Cig., Jan.
dijakováti, -ȗjem, vb. impf. Student sein, Bas.
dijamānt, m. = demant.
dijáški, adj. Studenten-, Jan., nk.; dijaško življenje, das Studentenleben, nk.
dijȃštvọ, n. das Studententhum, die Studentenschaft, nk.
dijávol, m. = hudič, Kr.
díka, f. die Pracht, die Herrlichkeit, Z., Burg., Mik.; d. nebeška, die himmlische Glorie, Mur.; Salomon v svoji diki, C.; dika obladanja, der Triumph, C.; — die Zierde, der Ruhm, Cig., Jan., C., nk.
dı̑la, f. das Brett, die Diele; — = lopar, V.-Cig.; — das Nudelbrett, Vod. (Izb. sp.); — pl. dile, der Dachboden: na dilah, auf dem Dachboden; prim. nem. Diele, bav. die dielen = der Dachboden, C.
dı̑last, adj. brettartig; — brettern.
dilēma, f. der Doppelsatz, der Doppelschluss, das Dilemma, Cig. (T.).
diletānt, m. kdor se iz veselja postransko s kako rečjo peča, der Dilettant.
diletāntinja, f. die Dilettantin, nk.
diletantīzəm, -zma, m. der Dilettantismus.
diletantováti, -ȗjem, vb. impf. Dilettant sein: vse preveč diletantujemo, Levst. (Zb. sp.).
dı̑lica, f. dem. dila; das Brettchen.
dı̑lj, adv. v dilj zvoni = v nedeljo k maši prvič "vabi", Št.- Erj. (Torb.); = na dilj zvoni, C.; — vse v dilj, vse v en dilj gre dež, ohne Unterbrechung, Lašče- Erj. (Torb.).
dı̑lnat, adj. brettern, Cig.
diluviālən, -lna, adj. Diluvial-: diluvialna tvorba, das Diluvialgebilde, Cig. (T.).
dilūvij, m. naplavnina iz predčloveške dobe, das Diluvium, Cig. (T.).
dìm, díma, m. der Rauch; ves v dimu, rauchumhüllt, C.; dim je v sobi, es raucht im Zimmer; nehal je dim, es hat ausgeraucht, Cig.; meso na dim, v dim obesiti, das Fleisch zum Selchen aufhängen; iz dima v ogenj = aus dem Regen in die Traufe, Met.
díma, f. krava dimaste barve.
dimáča, f. = dimlje, C.
dimálja, f. = dima, Lašče- Levst. (M.).
dímast, adj. wie vom Rauch gefärbt, schwarzroth, rauchgelb.
dimè, -ę́ta, m. schwarzrother Ochs, Mik., Valj. (Rad).

50.101 50.201 50.301 50.401 50.501 50.601 50.701 50.801 50.901 51.001

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA