Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (50.201-50.300)

decimālka, f. die Decimale, Cel. (Ar.).
decimováti, -ȗjem, vb. impf. et pf. decimieren, Cig.
dẹčȃj, m. das Kind, Cig.; jokati se kakor dečaj, Jurč.
dẹčák, m. der Bursche, Jan., ogr.- M., nk.; užigajo krese dečaki ("fantje") in možje, Navr. (Let.).
dečáški, adj. Knaben-: dečaška toga, die Knabentoga, Vest.
dẹ̑čəc, -čca, m. = deček, Habd.- Mik.
dẹ̑čək, -čka, m. der Knabe.
dę́čəłski, adj. Mädchen-, mädchenhaft, M.; — jungfräulich, C.
dẹ́čəłstvọ, n. die Mädchenschaft, der Jungfernstand, Trub., Dalm., Schönl.
déčica, f. coll. dem. deca; die Kinderchen, ogr.- C., Danj. (Posv. p.); dẹ́čica, Mur.
dẹ̑čič, m. = deček, Jan.
dẹčı̑nji, adj. 1) den Kindern gehörig, C.; — 2) Kinder-, C.
dẹčı̑nski, adj. 1) = dečinji 1): d. penezi, Pupillengelder, C.; — 2) kindisch, Mur., Cig. (T.); pustne veselice so bile izprva dečinska, kesneje razuzdana radost, Navr. (Let.).
dēčko, -čka, m. der Knabe, Valj. (Rad); ein tüchtiger Knabe; to je dečko! Št.; govori se nav. s čistim ozkim e, Cv.
dẹ́čla, f. 1) das Mädchen, Mur., Cig., Jan., Boh., Štrek., Gor., Kor.; poiščimo dečlo, katera je še devica, Dalm.; dečle pri preslici, Trub.; die Jungfrau, Meg.; — 2) = punčica v očesu, C.
dẹ́člica, f. 1) dem. dečla, das Mägdlein, C., M.; — 2) = punčica v očesu, C.; prim. punčica.
dẹ̀d, -dẹ́da, m. 1) der Großvater, Meg., Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) alter Mann, Habd., Z., Škalska dol. ( Št.)- C.; — 3) žena o svojem možu: moj ded, (= dedej), C.; — 4) rezni d., = rezni stol, die Strohschneidebank, C.; — 5) bobov ded, neka pogača iz bobove moke, Pjk. (Črt. 73.); — 6) die Kratzdistel (cirsium), Z.; prim. dede 2).
dẹ̑dčək, -dčəka, m. dem. dedek, hyp.; 1) der Großvater, Cig.; d. in babica, Ravn.; častiti dedček, Levst. (Zb. sp.); — 2) kleiner bejahrter Mann, M.
dẹdè, -ę́ta, m. 1) = dedec 2), M.; velike starosti dede, Dict.; — 2) die Kratzdistel (cirsium), Medv. (Rok.).
dẹ̑dəc, -dca, m. 1) der Großvater, Meg., Dict., M., Dalm., Trub., Jsvkr.; dedci ino babice nežneje ljubijo vnučeta nego roditelji sinove in hčere, Levst. (Zb. sp.); — 2) bejahrter Mann, Cig., Jan., M., Št.; dedci in babe, LjZv.; — 3) žena o možu: moj dedec, mein Alter, Z.; — 4) die Marionette, Rez.- C.; — 5) die mit Gewinden versehene Walze, die Schraube, Cig., vzhŠt.- C.; — 6) der Haftelhaken; — 7) der Pfahl zwischen dem Druckpflocke (babica) und dem Pressbaum bei der Weinpresse, C.; — 8) der Dengelhammer, C.; — 9) der stählerne Stempel, die Patrize, V.-Cig.; — 10) das Steigrohr, Cig. (T.); — 11) der Wiedehopf (upupa epops), C.; — 12) (mlad) boletus edulis, Ip.- Erj. (Torb.), zapŠt.; — 13) der Flaum des verblühten Löwenzahns, Trst. (Let.).
dẹ̑dej, m. 1) der Großvater, Guts., Mur., Jan.; — 2) ein älterer Mann, Št.; moj d., (žena o možu), jvzhŠt.; — das Männchen, Mik.
dẹ̑dək, -dka, m. dem. ded; 1) das Großväterchen, der Großvater, Mur., Cig., vzhŠt., ogr.- C., BlKr.; — 2) eine Art Kuchen, C.; — 3) der Flaum des verblühten Löwenzahns, C.; — 4) der Knauel (scleranthus perennis), C.
dẹ́dən, -dna, adj. Erb-, Cig., Jan., C.; dedno nasledje, die Erbfolge, Cig. (T.); dedni naslednik, der Erbe, Levst. (Nauk); dedno posestvo, Jurč.
dẹ̑dič, m. 1) der Erbe; oporočni d., der Testamentserbe, nujni d., der Notherbe, Cig., ("dedič [dedov pravnuk ali vnuk], kaže, da se je iz početka imenoval samo on, kdor ostaje doma na dedini [Stammhaus], der Majoratsherr", Levst. (Nauk, 169.)); — 2) — dedec 6), Rez.- C.
dẹ̑dičinja, f. = dedična, Šol.
dẹ̑dična, f. die Erbin, Cig., Jan.; tudi: stsl.
dẹ́dina, f. 1) der Erbbesitz, das Stammhaus, Cig., Jan., C., Dol.; na dedini ostati, Levst. (Nauk); — die Erbschaft, Meg., Dict., Cig., Jan., M., Dalm. (Reg.); Ni umrla teta moja, Da bi, dohtar, mi opravljal Po nji dedino bogato, Preš.
dẹdinolǫ̑vəc, -vca, m. der Erbschleicher, Cig., Jan.
dẹdinolǫ̑vstvọ, n. die Erbschleicherei, Cig., Slc.
dẹ́dinski, adj. Erbschafts-, Erb-, Cig., Jan., C.; dedinska tožba, die Erbschaftsklage, Cig.; dedinska pogodba, der Erbvertrag, Cig., Jan.; dedinski zapustnik, der Erblasser, C.; dedinska država, das Erbreich, Jes.
dẹ́dinstvọ, n. = dediščina, die Erbschaft, M., Z., Zora.
dẹ̑diščina, f. das Erbe, die Erbschaft, Pohl., Mur. (dedščina), Cig., Jan., C., nk.; prim. Cv. IX. 5.
dẹ̑diški, adj. der Erben, Erb-, Cig.
dẹ̑dji, adj. nach Art eines älteren Mannes: po dedje hodi, se drži, C.
dẹ̑dnica, f. = dedična, Cig.
dẹ̑dnik, m. 1) = dedič, Cig., Jan., Vrt., DZ., Levst. (Zb. sp.); — 2) der Herrenpilz (boletus edulis), Rihenberk- Erj. (Torb.).
dẹ̑dniški, adj. = dediški, DZ.
dẹdnodáčən, -čna, adj. Erbzins-: dednodačno zemljišče, Cig.
dẹdnodežę̑łən, -łna, adj. erbländisch, Jan.; tudi: -žéłən.
dednodežę̑łski, adj. erbländisch, Cig.; tudi: -žéłski.
dẹdnolástən, -stna, adj. erbeigen, Jan.
dẹdnozakúpən, -pna, adj. Erbpacht-: dednozakupna pogodba, Cig., Jan.
dednozavę́zən, -zna, adj. erbverbrüdert, Cig., Jan.
dẹ̑dovanje, n. das Erben; ostaline pridejo na dedovanje, bei den Verlassenschaften tritt der Erbanfall ein, Levst. (Pril.).
dẹ̑dovati, -ujem, vb. impf. erben, Cig., Jan., C., M.; ponos se vsem meščanom od roda do roda deduje in zapušča, Jurč.
dẹdovína, f. 1) = dedina, Jan., Šol., C.; — 2) = bodeča neža, BlKr.
dẹ́dščina, f., pogl. dediščina.
dedūkcija, f. die Deduction, Cig. (T.), nk.
deduktīvən, -vna, adj. deductiv, Deductions-, Cig. (T.).
deficiēnt, m. zaradi bolehnosti za službo nesposoben duhovnik, der Deficient.
definīcija, f. die Definition, Cig. (T.); — prim. opredelba.
dę́ga, f. 1) der Jochriemen, Guts.; — 2) der Tragriemen, C.; — pl. dege, roče, s katerimi vreče nosijo, Poh.; — prim. stsl. dęgъ, der Riemen.
degȃnje, n. 1) das Schleudern, Cig.; — 2) die Disputation, ogr.- C.
degáti, -ȃm, vb. impf. 1) schleudern, Cig.; d. kaj s pračo, Cig.; — 2) hinundherbewegen, C.; rütteln, Z.; vrata dega, kdor jih ne more precej odpreti, Kr.; d. se, sich balgen, jagen, fangen u. dgl. ( n. pr. o igrajočih otrocih), Cig., M., Kr.; d. se s kom o čem, disputieren, zanken, ogr.- C.; — 3) d. koga, jemandem zusetzen, ihn aneifern, C., M.; — 4) dummes Zeug schwätzen, C.
dēgət, -gta, m. der Theer, Šol., Cig. (T.), DZ.; — prim. češ. dehet, rus. dégotь, -gtja.
dę̑gmanje, n. der Zank, vzhŠt.- C.
dę̑gmati se, -am se, vb. impf. 1) zanken, disputieren, Mik., vzhŠt.- C., Trst. (Let.); — 2) wetteifern, rivalisieren, Cig. (T.), SlN.- C.; — prim. stsl. degba, Streit.
dę̑gmavəc, -vca, m. der Zänker, vzhŠt.- C.
dę́gniti, dę̑gnem, vb. pf. Strahlen werfen: danes je oblačno, le redko solnce skozi oblake degne, — malo je solnce degnilo, pa se zopet hitro za megle skrilo, ob Muri in Ščavnici, Trst. (Let. 1875, 85.).
dəhlína, f. der Niederschlag vom Hauche ( z. B. auf Glas), (dahlina) Cig.
dəhníti, dáhnem, vb. pf. 1) hauchen; d. v koga; — = dihniti, einen Athemzug thun; človek dahne v eni uri 1150 krat, Kast. (N. c.); — 2) intr. Dahnejo mu sanje v trudno glavo, Levst. (Zb. sp.); — 3) einen (üblen) Geruch von sich geben, riechen: po vinu d., Cig.; meso že dahne, Z., jvzhŠt.
dəhtẹ̑nje, n. heftiges Verlangen: d. po čem, Bes.- C.
dəhtẹ́ti, -ím, (-ẹ̑jem), vb. impf. 1) stark athmen, C.; pes dehteje, Krn- Erj. (Torb.); — 2) sich sehnen, heftig verlangen, C.; človek volčji, ošaben, ki po visokosti dehti, huji je od divje zverine, Ravn.; — 3) duften, C., Vrt.; kakor kadilo dehte dišave iz rož in cvetlic, Ravn.
dəhtìv, -íva, adj. begierig, C.; dehtivo razpečatiti pismo, Bes.
deīst, m. bogovernik, der Deist, Cig.
deīzəm, -zma, m. bogoverstvo, der Deismus, Cig.
dẹ́j, pogl. dejati, II. 2).
dẹjáłẹn, -łna, adj. activ, DZ., nk.
dẹjalína, f. die Verhexung: na dejalini biti, verhext, verschrieen sein, ogr.- Mik., C.
dẹjalíšče, n. die Wirkungsstätte, Cig. (T.).
dẹjáliti, -ȃlim, vb. impf. handeln, wirken, C.; komedijanti igrajo in dejalijo ("djalijo") preoblečeni, Hip. (Orb.).
dẹjáłnost, f. die Thätigkeit, die Activität, DZ.
dejáłnostən, -stna, adj. Activitäts-: dejalnostni priklad, die Activitätszulage, DZ.
dẹjȃnje, n. das Thun: imamo veliko dejanja, wir haben viel Arbeit, viel zu thun, C.; d. s čim imeti, sich mit etwas abgeben, C.; krivo d., sündhaftes Thun, C.; d. in nehanje, das Thun u. Lassen; d. svetnikov, die Geschichte der Heiligen; d. apostolsko, die Apostelgeschichte; das Benehmen, C.; — die Handlung: glavno d., die Haupthandlung; der Act, (pri gledališčnih igrah); das Werk: milosrčno dejanje, ein Werk der Barmherzigkeit.
dẹjȃnski, adj. 1) thatsächlich; dejanska služba (v vojski), der Präsenzdienst, Levst. (Nauk); — 2) praktisch, dejansko vodilo, praktischer Grundsatz, Cig.
dẹjȃnstvən, -tvəna, adj. 1) handelnd, thätig: romanopisci imajo navado, da naposled razodeno sleherne dejanstvene osobe osodo, Let.; — 2) factisch, Cig. (T.).
dẹjȃnstvọ, n. 1) die Praxis, Jan.; — 2) das Factum, die Thatsache, Cig. (T.), Žnid.
dẹjáti, * I. dẹ̑jem, vb. impf. 1) thun: uči ti mene dejati po tvoji volji, Trub.; po njih volji deješ, Dalm.; — nikar tudi tega kaj komu drugemu dejati ne dopustite, Gorne bukve- Let. 1889. 190.; tiho dejem, ich schweige; C.; — 2) sagen: ona deje, LjZv.; — II. dẹ̑m, vb. impf. (tudi včasi pf.) 1) setzen: Ne ve, kam se čez ure dejo, Preš.; — 2) thun: prav demo, Dalm.; nobenega zla ne demo, Trub.; jaz to dem Bogu k časti, Dalm.; dejte pokoro, Trub.; — hudo mi de tobak, der Tabak bekommt mir übel, Polj.; to mi dobro de, Cig.; dobro de jed in pijača človeku, Ravn.; težko mi de, es fällt mir schwer, Cig., Notr.; to nič ne de, das verschlägt nichts, Cig.; Ako spava, Naj bo zdrava, Ak' me skuša Nič ne de, Preš.; kaj ti de pri meni? was fehlt dir bei mir? M.; — dej, z infinitivom: dej ga vzdigniti, hebe ihn, Mik.; dej napraviti sobo, Jurč.; prim. dati (na koncu); — 3) sagen, Alas., Boh., Krelj, M.; dem jaz, sage ich, Dict.; čudo je, dem jaz, Dalm.; kaj deš? = kaj praviš? was sagst du dazu? Cig.; Kaj dem, mati moja vi! Npes.-K.; dejal sem, dejala je, sagte ich, sagte sie, Dol., Gor., Goriš.; — III. dẹ́nem, vb. pf. 1) legen, stellen: puško z rame d., das Gewehr von der Schulter nehmen; d. na mrtvaški oder, aufbahren; otroka spat d., das Kind zur Ruhe betten; d. na-se, anlegen (oblačilo); pod streho d., unter Dach bringen; na verigo, z verige d. psa, anketten, losketten; d. pod ključ, einsperren; iz kože d., aushäuten; v red d., ordnen; v skupine d., gruppieren, Cig. (T.); d. med oklepaja, einklammern, Cig. (T.); v (pod) prepoved d., mit Beschlag belegen; ob glavo d., enthaupten; ob veljavo d., außer Kraft setzen, Jan.; ob službo d., des Dienstes entheben; v pokoj d., pensionieren; na nič d., zugrunde richten; na laž d., der Lüge zeihen; koga nesrečnega d., jemanden unglücklich machen, C.; v pogovor se dene, er ließ sich in ein Gespräch ein, Goriš.; d. se v dogovor, sich ins Einvernehmen setzen, Levst. (Nauk); — ne vem, kam bi se dejal, ich weiß nicht, wohin ich mich wenden, was ich anfangen soll? kam se je toliko ljudi dejalo? wo sind so viele Menschen hingekommen? Cig.; — denimo, nehmen wir an, Cig.; — 2) thun: težko mi dene, es macht mir das Herz schwer, jvzhŠt.; — verfahren, umgehen: lepo, grdo denem s kom, ogr.- C.; — d. komu, jemanden verhexen, verschreien, ogr.- C.
dẹjȃva, f. das Thun, C.; — die Wirkung, C.
dẹjávən, -vna, adj. thätig, activ, Cig.; — wirksam, Jan.; — prim. dejalen.
dẹjávnost, f. die Thätigkeit, Cig., Jan., C., Zora; — die Praktik, Cig.; — prim. dejalnost.
dẹ̑jstvən, -tvəna, adj. wirksam, Cig. (T.); — stsl.
dẹ̑jstvənost, f. die Wirksamkeit, Cig. (T.).
dẹ̑jstvọ, n. die Wirkung, Cig. (T.); = dejanje, Jurč. (Tug.); — stsl., rus.
dẹjstvováti, -ȗjem, vb. impf. wirken, Cig. (T.); moči, katere pri svetlobnih prikaznih dejstvujejo, Žnid.; d. na kaj, einwirken, Cig., nk.; — stsl., rus.
dekāda, f. desetek, die Dekade, Cig. (T.).
dekādičən, -čna, adj. dekadisch, Cig. (T.), Cel. (Ar.).
dekādika, f. desetna sestava, die Dekadik, Cig. (T.).
dekagōn, m. deseterokotnik, das Dekagon, Cig. (T.).
dekȃn, m. der Decan (an der Universität); — der Dechant.
dekanı̑ja, f. die Dechantei, das Decanat.
dekȃnstvọ, n. die Decanswürde; — die Dechantswürde.
dẹ́kelce, n., nam. dekletce, Cig., jvzhŠt.
dẹ́kəłstvọ, n. 1) = devištvo, Krelj; — 2) der Magddienst, Cig.
dẹ́kla, f. 1) das Mädchen (hlapica, die Magd), ogr.- C.; — 2) die Magd; za deklo služiti, als Magd dienen; kuhinjska d., die Küchenmagd; kravja d., die Kuhmagd; mala dekla, die Beimagd, Cig.; — 3) božja dekla, neko bajeslovno bitje, C.; božja dekla = smrt: prej bi bila omečila božjo deklo, belo smrt, Zv.; v vzklikih: božja dekla! jvzhŠt.; divje dekle, nekake Vile, Pjk. (Črt. 33.); — 4) die Dame im Schachspiel, Cig.; — 5) der Bandhaken, die Klammer der Böttcher, Cig.; — 6) neko orodje, s katerim se razbeljen žrebelj prijema, Železniki ( Gor.).
dẹkláča, f. die Dirne, Notr.
dẹklȃj, m. das Mädchen, Cig., C.
deklamácija, f. die Declamation.
deklamovȃnje, n. das Declamieren, nk.
deklamováti, -ȗjem, vb. impf. et pf. declamieren, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.

49.701 49.801 49.901 50.001 50.101 50.201 50.301 50.401 50.501 50.601

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA