r (501-600)

501. ravnȃvəc, -vca, m. 1) der Ebner, Cig.; — 2) der Geraderichter, Cig.; — 3) der Leiter, der Ordner, Cig.
502. ravnȃvka, f. 1) die Leiterin, Cig.; — 2) ženska, katera žito ravna, die Räderin, Cig.
503. ravnȃvstvọ, n. die Leitung, Cig., C., DZ.
504. rȃvnəc, -vnəca, (-vənca), m. = ravanec, Gor.
505. ravníca, f. die Ebene.
506. rȃvnič, adv. 1) gerades Weges, geradeaus, ogr.- Mik.; — 2) gerade, just, ogr.- C.; — če ravnič, abschon, ogr.- C.
507. ravníčica, f. dem. ravnica; eine kleine Ebene.
508. ravníčina, f. eine kleine Ebene, Gor.
509. rȃvnički, adv. eben, in der Ebene hin, (tudi: ravnı̑čki), Mur.
510. rȃvnik, m. 1) der Richthammer, V.-Cig.; — 2) der Äquator, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Jes., nk.; — 3) ein ebener Platz, Mur.; — die Bergtafel, V.-Cig.
511. ravnílọ, n. 1) das Richtzeug, Cig.; der Richtstock, V.-Cig.; — das Richtscheit, Cig., Jan., M.; das Lineal, Cig., Jan., Cig. (T.), Žnid.; — 2) die Regel, die Norm, Mur., V.-Cig., Jan., DZ., nk.
512. ravnína, f. die Ebene.
513. ravninomę̑rstvọ, n. die Planimetrie, Cel. (Geom.).
514. rȃvniški, adj. Äquatorial-, Cig. (T.); r. tok, Jes.
515. ravnı̑telj, m. der Leiter, ogr., kajk.- Valj. (Rad).
516. ravníti, -ím, vb. impf. = ravnati, ebnen, planieren, Cig., Jan., Cig. (T.).
517. ravnı̑vəc, -vca, m. der Ebner, Cig.
518. rávnja, f. = ravan, Cig.
519. ravnjȃva, f. = ravnina, Mur.
520. ravnǫ̑č, f. = ravnota, die Ebene, C.; — na ravnoč = na ravnost, geradeaus, vzhŠt.
521. ravnočŕtən, -tna, adj. geradlinig, C., nk.
522. ravnodìł, -díla, adj. flachfüßig, Cig.
523. ravnodílast, adj. r. rog, ein Tellerhuf, Cig.
524. ravnodı̑łəc, -łca, m. človek s širokim in ploščatim podplatom, der Plattfuß, Cig., Kras, Lašče- Erj. (Torb.).
525. ravnodúšən, -šna, adj. gleichmüthig, M., nk.
526. ravnodúšnost, f. der Gleichmuth, M., nk.
527. ravnohǫ́tən, -tna, adj. gleichgesinnt, Jurč. (Tug.).
528. ravnoizbǫ̑čen, adj. planconvex, Sen. (Fiz.), DZ.
529. ravnojámast, adj. planconcav, Sen. (Fiz.).
530. rȃvnọkàr, adv. = ravno kar, soeben.
531. ravnokrı̑łəc, -łca, m. ravnokrilci, Geradflügler (orthoptera), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
532. ravnolę́žən, -žna, adj. in einem Niveau liegend, Cig. (T.); — = vodoraven, horizontal, Vrt., Nov.
533. ravnolę̑žje, n. die Lage im gleichen Niveau, Vrt.; — ( das Niveau, Cig. [T.], DZ.).
534. ravnolíčən, -čna, adj. = istoličen, C.
535. ravnolíčnost, f. = istoličnost, Cig.
536. ravnomę́rən, -rna, adj. = someren, ebenmäßig, Cig., Jan., C.
537. ravnomę̑rje, n. = somerje, das Ebenmaß, Cig., Jan., Nov.
538. ravnomę́rnost, f. = somernost, die Ebenmäßigkeit, Cig., Jan.
539. ravnonòg, -nǫ́ga, adj. geradbeinig, Cig.
540. ravnoplòsk, -plǫ́ska, adj. ebenflächig, Cel. (Geom.).
541. ravnoprávən, -vna, adj. = enakopraven, gleichberechtigt, C., nk.
542. ravnoprávnost, f. = enakopravnost, die Gleichberechtigung, nk.
543. ravnoslẹ́dən, -dna, adj. folgerecht, consequent, Cig., Jan., C.
544. ravnosŕčən, -čna, adj. offenherzig, gerade, Mur., Cig., Jan., Vrtov. (Vin.).
545. ravnosŕčnost, f. die Offenherzigkeit, Mur., Cig.
546. rávnost, f. die Ebenheit; — die Geradheit; na r., in gerader Richtung, geradeaus; na r. črez polje iti; na r. iz krčme domov iti; na r. komu kaj povedati, jemandem etwas gerade heraus sagen; tudi: na ravnọ̑st.
547. ravnóta, f. 1) die Ebenheit, Cig.; — 2) die Ebene, Mur., Cig., Jan., C., Gol.- Valj. (Rad).
548. ravnótən, -tna, adj. eben, Cig.
549. ravnotę̑žje, n. = enakotežje, das Gleichgewicht, Cig., Jan., C., nk.
550. ravnotína, f. = ravnota 2), Levst. (Cest.).
551. ravnovȃžje, n. = ravnovisje, Jan.
552. ravnovísən, -sna, adj. horizontal schwebend: ravnovı̑sni drog, die Balancierstange, Cig.
553. ravnovı̑sje, n. die Balance, Cig., Jan.; — das Gleichgewicht, C., Nov.
554. ravnozòb, -zǫ́ba, adj. geradzahnig, Erj. (Z.).
555. rȃvs, m. der Zank, die Rauferei; ravs in kavs; — der Lärm, der Rummel; nočni ravs, Jurč.
556. rȃvsanje, n. das Zanken, die Rauferei; — der Rummel.
557. rȃvsati, -am, vb. impf. 1) mit Ungestüm ergreifen (rappsen), Cig.; — mit den Zähnen hauen (o prašičih), Cig.; — 2) lärmen, Levst. (Rok.); — r. se, zanken; ( prim. bav. einen anraussen, anfahren, ungestüm anreden, Levst. [Rok.]).
558. rávsniti, rȃvsnem, vb. pf. mit Ungestüm ergreifen (rappsen), Cig.; beißen (o psih, prasičih), Cig., Kr.
559. rȃvš, m. das Alpenröslein (rhododendron), Cig., Jan., Tuš. (R.), Josch; — prim. bav. alben-rausch.
560. 1. rȃvšəlj, -šlja, (-šəljna), m. eine Art Netz; — prim. nem. Reuse, bav. reuschen, Levst. (Rok.).
561. 2. rávšəlj, -šlja, m. = ravš, Gor.
562. rȃvšje, n. coll. = ravš, Bes., Nkol.
563. rȃz, m. 1) ein Kreis in etwas Weiches gemacht, BlKr.- Mik.; — 2) das Streichholz beim Getreidemessen, Cig. (T.), BlKr.; (tudi hs.).
564. ràz, I. praep. c. acc. = z, s c. gen. von — herab, von — weg; Je pa rinčica padla Raz mizo na tla, Npes.-Schein.; raz brdo priti, vom Hügel herabkommen, raz vrh proso nositi, raz drevo pasti, raz mizo vzeti, raz konja pasti, stopiti, Mik.; dere se, ko bi jermene razenj rezali, er schreit, als ob man Riemen von ihm herabschnitte, Mik.; gre meso razenj, ko perje raz starega orla, Mik.; pastirci, tecite raz polje! Mik.; raz sebe = narazen, auseinander, Jarn. (Sadj.); brati raz bukve, Polj.; (napačno c. gen.; raz života, Ravn.; nam. raz tudi: z (s) c. acc.: padel je z mizo, z Belo, z Visoko priti [redkeje: z Visokega], Gor.- Mik. (V. Gr. IV. 441.)); — II. praef. znači 1) ločitev (v raznih obzirih), pos. taka, da se dejanje vrši v razne meri ali na raznih mestih: auseinander-, auf-, entzwei-, zer-; razvezati, razodeti, razkriti, razporočiti, razveljaviti; razgnati, raziti se, razdati, razbiti, raztrgati; — 2) razširitev, razmnožitev, okrepčanje: er-; razbliniti, razvaljati; razbeliti, razgreti, razveseliti, razsrditi; — 3) začetek dejanja: razjokati se; — (pred samostalniki: Ex-: razkralj, nk.).
565. ráza, f. 1) die Ritze, die Spalte, Nov., Rihenberk, Vreme- Erj. (Torb.), Štrek.; Rolandova r., der Rolandspalt, Silvijeva r., der Sylvische Spalt, Erj. (Som.); — 2) der Strich ( min.), Cig. (T.), Erj. (Min.); — raze v obličju, die Züge im Gesichte, V.-Cig.; moške raze, Glas.; — 3) neka riba: der Engelroche, Cig.
566. razáłən, -łna, adj. Streich-: razȃłna mera, das Streichmaß, Cig. (T.).
567. razálọ, n. 1) das Streichholz (beim Messen des Getreides), Cig. (T.); — 2) das Nivellierinstrument, Cig. (T.).
568. razapnína, f. der Regenschirm, Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.).
569. razȃra, f. nav. pl. razare, die am Ende des Ackers quer gezogenen Furchen, C., Mik.
570. razȃrati, -am, vb. impf. ad razorati; auseinanderpflügen, Mur.; — zerwühlen, zerrütten, Z.
571. razȃrjati, -am, vb. impf. = razarati, Jan., Slom.- C.
572. rázati, -am, vb. impf. 1) streichen (beim Messen des Getreides), Cig., BlKr.- M.; — razana mera, gestrichenes Maß, BlKr.- M.; — 2) horizontal machen, h. t.- Cig. (T.).
573. razbȃdati, -am, vb. impf. ad razbosti, zerstechen, Cig.
574. razbásati, -bȃšem, vb. pf. 1) ausladen, entladen: puško r., Cig., Jan.; — 2) r. se, stolz thun, Zilj.- Jarn. (Rok.).
575. razbasováti, -ȗjem, vb. impf. ad razbasati, Cig., Jan.
576. razbávljati, -am, vb. impf. 1) reizen, anstänken, C.; — 2) ( intr.) poltern, C.
577. razbẹ̀g, -bẹ́ga, m. die Flucht nach allen Seiten, Mur.
578. razbẹ́gati, -am, vb. impf. ad razbegniti; nav. r. se, auseinanderfliehen, Mik.
579. razbẹ́gniti, -bẹ̑gnem, vb. pf. auseinanderfliehen, Mur.; = r. se, Cig., Jan.
580. razbẹ́łən, -łna, adj. Glüh-: razbẹ̑łna vročina, die Glühhitze, Cig.
581. razbẹ́liti, -im, vb. pf. glühend machen, glühendheiß machen; železo r.; razbeljena peč; — r. se, glühend werden, glühendheiß werden; — razbeljen, stark erhitzt; ves razbeljen je prišel; ( pren.) zornig, C.
582. razbẹ́ljenje, n. die Erhitzung.
583. razbẹ́ljenost, f. die Glühhitze.
584. razbẹ̑łnica, f. der Glühofen, V.-Cig.
585. razbesẹ́diti se, -ẹ̑dim se, vb. pf. sich zerzanken, M., Z.; oča in hči sta se doma razbesedila, Levst. ( LjZv.).
586. 1. razbẹ́siti, -bẹ̑sim, vb. pf. = razobesiti, M., Rož.- Kres.
587. 2. razbẹ́siti, -im, vb. pf. in Wuth bringen, C.
588. razbəzáti, -ȃm, vb. pf. zerstochern, Cig.
589. razbezljáti, -ȃm, vb. pf. bezljaje razbežati, sich verlaufen (o živini), Jan.; = r. se, Cig.
590. razbẹ́žati, -ím, vb. pf. auseinanderfliehen, Mur., Jan.; nav. r. se.
591. razbíčiti, -bı̑čim, vb. pf. zerpeitschen, zerbleuen, Cig.
592. razbijáč, m. 1) der Schotterschlägel, Levst. (Cest.); — 2) der Flocker, der die Wolle zu Flocken klopft, Cig.; — 3) der Polterer, ogr.- C., Št.
593. razbijȃčka, f. die Flockerin, Cig.
594. razbijálọ, n. das Sprengstück, die Petarde, Cig., DZ.
595. razbíjanje, n. das Zerschlagen, das Zerstören; — das Pochen, das Poltern.
596. razbíjati, -am, vb. impf. ad razbiti; 1) zerschlagen; kamenje r.; — kovino r., das Metall quetschen, mit dem Hammer ausdehnen, Cig.; volno r. = raztepavati, Cig.; — r. se, brechen (o valovih), Cig., Jan.; — 2) poltern, lärmen; kaj tako razbijaš? po glavi mi razbija, es tobt mir im Kopfe, Cig.; — kruh po njem razbija = der Hafer sticht ihn, Cig.
597. razbijávati, -am, vb. impf. = razbijati, zerschlagen, ogr.- Valj. (Rad).
598. razbijȃvəc, -vca, m. 1) der Zerschlager, der Zerstörer, M.; — 2) der Polterer, der Lärmer, Cig.
599. razbijȃvka, f. die Poltrerin, die Lärmerin, Cig.
600. razbíranje, n. das Auseinanderklauben, Cig., M.; — das Unterscheiden, Cig. (T.); pred Bogom ni razgledovanja ali razbiranja v človekih, Krelj.

   1 101 201 301 401 501 601 701 801 901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani