Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (49.297-49.396)

  1. čebȗłək, -łka, m. 1) drobna čebula za sajenje, die Brutzwiebel, Cig., Dol.; — 2) neko jabolko, Dol.- Erj. (Torb.).
  2. čebúlica, f. dem. 1) čebula; — morska č., die Meerzwiebel (scilla bifolia), C.; — 2) neka hruška, Šebrelje (Goriš.)- Erj. (Torb.).
  3. čebulı̑nka, f. der Zwiebelapfel, C., Podkrnci- Erj. (Torb.).
  4. čebúlišče, n. der Zwiebelacker, Cig.
  5. čebȗłka, f. neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  6. čebȗłnat, adj. zwiebelreich, M.
  7. čebȗłnica, f. neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  8. čebȗłnik, m. 1) der Zwiebelgarten, C.; — 2) = čebulinka, C.
  9. čebúlov, adj. Zwiebel-; čebulova umaka, die Zwiebelsauce.
  10. čebúlovəc, -vca, m. 1) der Zwiebelsame, M.; — 2) = čebulinka, M.
  11. čéča, f. 1) die Puppe, Cig., Jan., Rož.- Kres; — 2) ein Kind weiblichen Geschlechtes in den Windeln, M.; — 3) das Mädchen, Cig., Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — prim. čača.
  12. čȇčək, -čka, m. die Puppe, Cig.
  13. čečèt, -ę́ta, m. das Meerzeischen, Mik., Valj. (Rad).
  14. čéčica, f. dem. čeča; das Püppchen: O ti neumna deklica, Čemu t' je bila čečica? Npes.- Kres.
  15. čȇčka, f., LjZv., pogl. čačka.
  16. čəčkáč, m. der Kritzler, der Kleckser.
  17. čəčkálọ, n. = čečkač, Cig.
  18. čəčkáti, -ȃm, vb. impf. kritzeln, klecksen; bo nemški govorila, brala, čečkala, Jurč.; — menda nam. črčkati.
  19. čəčkȃvec, -vca, m. = čečkač, Cig., Jan.
  20. 1. čę́da, f. die Sauberkeit, Jarn., Met.
  21. 2. čẹ́da, f., Gor., pogl. čreda.
  22. čedajəc, -jca, m. neka trta, Vrtov. (Vin.).
  23. čę̑dba, f. das Reinigen, C.
  24. čę́dən, -dna, adj. 1) sauber, reinlich; čedna posoda, obleka; — nett, hübsch, wohlgestaltet; čedno dekle; — 2) sittsam, wohlanständig, höflich; čedno vedenje; — klug, gescheit, Habd., Mur., Jan., vzhŠt.; čedna glavica, Trst. (Let.); čédən, SlGor.
  25. čẹdič, m. der Basalt, Cig. (T.); — češ.
  26. čedílọ, n. die Fege, Cig.; — der Striegel, C.
  27. čedı̑təv, -tve, f. die Säuberung, C.
  28. čę́diti, čę̑dim, vb. impf. säubern, putzen; ptički se čedijo, die Vögel putzen sich.
  29. čedı̑vəc, -vca, m. der Putzer, V.-Cig.
  30. čę̑dnica, f. deska, na kateri urezane deske čedijo, ob gornji Dravi ( Št.).
  31. čednìv, -íva, adj. = čeden 2) (gescheit), SlN.
  32. čę́dnost, f. 1) die Sauberkeit, die Reinlichkeit; — die Hübschheit, die Zierlichkeit; — 2) die Sittsamkeit, die Wohlanständigkeit; drži č. v vseh svojih udih, v hoji, v pogledu, Kast. (N. c.); die Höflichkeit, Meg.; — die Tugend; č. ali krepost, Ravn.; tri božje čednosti, die drei göttlichen Tugenden; — die Klugheit, Habd., Mur., vzhŠt.; — tudi: čednọ̑st, ogr.- Valj. (Rad), vzhŠt.
  33. čę́dnostən, -stna, adj. tugendhaft, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.
  34. čednováti, -ȗjem, vb. impf. klug, gescheit sein, (čednuvati), C.
  35. čefúkati, -ȗkam, vb. impf. schlagen (preprosto rečeno), C.
  36. čefúkniti, -ȗknem, vb. pf. einen Schlag versetzen, jvzhŠt.; — prim. čefukati.
  37. čefúlja, f., Dol., nam. čehulja.
  38. čefútniti, -ȗtnem, vb. pf. (zu Boden) stürzen, M.
  39. čegȃ, pron. = čiga, wessen? Dict., Guts.
  40. čegáv, pron. poss. interr. = čigav, Levst. (Sl. Spr.).
  41. čegóv, pron. = čigav, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Levst. ( LjZv.).
  42. 1. čèh, čéha, m. ein Knabe von etwa 10 bis 15 Jahren, med Dravo in Muro, Trst. ( Kres IV. 113.); — der Rinderhirt, Mursko polje- C.
  43. 2. čèh, m. svinjski č., eine Distelart, C.; — prim. 1. čehati.
  44. čehák, m. = čeh, Trst. ( Kres).
  45. 1. čéhati, -ham, vb. impf. = česati, Jan., Mik.
  46. 2. čəháti, -ȃm, vb. impf. übel riechen, Cig.; — prim. čehneti.
  47. 1. čéhəlj, -hlja, m. kleiner, corpulenter Mann, C.; — prim. 1. čeh.
  48. 2. čéhəlj, -hlja, m. der Haarkamm, Jan.; — prim. češelj.
  49. čéhinja, f. corpulentes Weib, C.; — prim. 1. čeh.
  50. čehljáti, -ȃm, vb. impf. 1) sanft kratzen, Jan., BlKr.- M.; živina se čehlja, das Vieh reibt sich, Cig.; — 2) hecheln, C.
  51. čehljíka, f. die Karde (dipsacus), Jan.
  52. čəhnẹ́ti, -ím, vb. impf. übel riechen, Cig.; mrlič čehni, Gor.; — prim. čuh.
  53. čéhniti, čę̑hnem, vb. pf. 1) reißen, Met.; — 2) einen Schlag versetzen: č. koga, Mur.; prim. česniti; — 3) mucksen, Mur., Cig., Jan., Met.; ne boš smel čehniti, Bas.
  54. čehǫ́vski, adj. "čehovsko sukno = debelo sukno", Rihenberk- Erj. (Torb.); — prim. čoha.
  55. čehúlja, f. = češulja, Mik.
  56. čę̑ja, f. das Reinigen, die Säuberung, Jarn., Cig., Polj.; tudi pri živini je čeja prva stvar, Krn- Erj. (Torb.).
  57. čę́jenje, n. das Säubern.
  58. čeka, f. zelena trtna veja spomladi, Kras.
  59. čekàn, -ána, m. 1) der Hauzahn (der Schweine), Mur., Jan., Cig. (T.), C.; — 2) der Streithammer, V.-Cig.; — prim. čakan.
  60. čékəlj, -klja, m. der Hauzahn, der Fangzahn, Cig., C.
  61. čekèt, -ę́ta, m. das Gezwitscher ( z. B. der Spatzen), Mik., Danj.- Valj. (Rad).
  62. čeketȃnje, n. = čeket, M.
  63. čeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. den Laut ček hören lassen, C.; srake čeketajo, C.; zwitschern, M.
  64. čekljáti, -ȃm, vb. impf. 1) = čeketati: kraljič čeklja okoli hiše, Zv.; plappern, C.; — 2) beim Sprechen mit der Zunge anstoßen, stottern, Cig., Zora, Kres.
  65. čel, adj. jeklen: čelo zrnje, Ptuj- C.; — prim. hs. čelik iz tur. (?)
  66. čę̑la, f., vzhŠt., pogl. čebela.
  67. čeláda, f. der Helm, Dict., Guts., Cig., Jan., Dalm., nk.; — prim. it. celata, der Helm.
  68. čeládast, adj. helmförmig, Cig., Jan.
  69. čelák, m. ein Mann mit großer Stirn, C.; tudi: žival s širokim čelom, DSv.
  70. čelánja, f. die Stirn, bes. bei den Schafen, C.
  71. čelàt, -áta, adj. mit großer Stirn, Dict., Cig., Mik.
  72. čȇłce, n. dem. čelo: kleine Stirn.
  73. čelebénja, f. beide Kiefer, BlKr.; — prim. čeljust.
  74. čéłən, -łna, adj. "kar je na čelu": čelni list, das Titelblatt, Cig., DZ.; čelna postaja, die Kopfstation (einer Eisenbahn), Cig. (T.).
  75. čelę̑nga, f. der dummes Zeug schwätzt, Lašče- Levst. (Rok.).
  76. čelengáti, -ȃm, vb. impf. dummes Zeug schwatzen, Lašče- Levst. (Rok.); — prim. čeljustati.
  77. čelę̑sən, -sna, adj. = čelen, Cig. (T.); — stsl.
  78. čelę̑snik, m. eiserner Holzspanleuchter auf hölzernem Fußgestell, Rib.- M., BlKr.
  79. čelę̑snjak, m. = čelesnik, Lašče- Levst. (M.).
  80. čelę̑šnik, * m., Cig., Jan.; nam. čelešnjak.
  81. čelę̑šnjak, m. 1) die Ecksäule des Ofengeländers, Kr.- Valj. (Rad); č. stoji ob oglu peči, spodnji del mu tiči v podu, gornji del pa ne sega do stropa, Gor.; — das Ofengeländer selbst, Guts., Cig., Jan., M., Gor.; po čelešnjaku perilo obešajo, Gor.; — die Ecke des Ofengesimses, Dict., Polj.; — 2) ein am Ofengeländer angebrachter Sitz, C., Železniki ( Gor.); — 3) der Holzspanleuchter, Notr., Dol., BlKr.; — 4) psovka: ti čelešnjak ti! = tepec, Ljubljanska ok.; — (govori in piše se največ: čelešnik); prim. stsl. čelesьnъ, praecipuus, od čelo, gen. nekdaj: čelese, Mik. (Et.); rus. čelesnikъ = čelo peči.
  82. 1. čelína, f. das Stirnbein, C., vzhŠt.
  83. 2. čelína, f. = čeljust: bik čeline kaže, Ljubljanska ok.- Levst. (Rok.).
  84. čéliti, * -im, vb. impf. winkelrecht abplatten, z. B. einen Baumstamm, Z., C.; č. snop, den Schaub an der untern Seite glatt abschneiden, Ptuj- C.; — palico č., an den Enden abplatten, Cig., M.
  85. čeljúga, f. = čeljust, der Kiefer ( zaničlj.), Jan., Hal.- C.; udariti koga po čeljugi, jemandem eine Maulschelle geben, jvzhŠt.
  86. čeljȗst, f. 1) der Kiefer; gornja, spodnja č., der Ober-, der Unterkiefer, Erj. (Som.); — 2) čeljusti podobne stvari: derjenige Theil des Rechens, in welchem die Zähne stecken, tudi pl. čeljusti, Ip., Lašče- Erj. (Torb.); der Kleiderrechen, C.; — pri garah stranski les, v katerem tiči os, Poh.; — die Hahnenlippe am Flintenschloss, Cig.; — pl. čeljusti, die Kluppe, h. t.- Cig. (T.); — die Wagenschere, Kr.; — 3) = čeljustač: kaj ta neumna čeljust ve! Lašče- Levst. (Rok.).
  87. čeljustáč, m. ein alberner Schwätzer, Kr.
  88. čeljustȃčka, f. eine alberne Schwätzerin, Kr.
  89. čeljustálọ, n. kdor rad čeljusta, Cig.
  90. čeljustáti, -ȃm, vb. impf. albernes Zeug schwatzen; kaj tu stojiš in čeljustaš? Zv.
  91. čeljustàv, -áva, adj. schwatzhaft, M.
  92. čeljustè, -ę́ta, m. = čeljustač, Lašče- Levst. (M.).
  93. čeljustę̑la, f. = čeljustačka, Lašče- Levst. (M.).
  94. čeljȗstən, -stna, adj. Kiefer-; čeljustni krč, die Mundklemme, Cig.; — čeljustni mozol, das Rankkorn (eine Krankheit der Schweine), V.-Cig.
  95. čeljústiti, -ȗstim, vb. impf. = čeljustati, Jan., M.
  96. čeljȗstje, n. der Rachen, Cig., M.
  97. čeljȗstnica, f. das Kieferbein, dolnja, gornja č., Cig. (T.), Erj. (Som.).
  98. čeljȗstnik, m. 1) der Nagel an der Wagenschere, M.; — 2) velikanski č., der Kieferwurm (eunice gigantea), Erj. (Z.).
  99. čeljústniti, -ȗstnem, vb. pf. 1) etwas Unschickliches, Albernes aussprechen, M.; — 2) č. koga, jemandem eine Maulschelle geben, M.
  100. čȇłnica, f. das Stirnbein, Cig. (T.), Erj. (Som.).

   48.797 48.897 48.997 49.097 49.197 49.297 49.397 49.497 49.597 49.697  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA