Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (12.701-12.800)

  1. izpremínjav, adj. = izpreminjast, Jan., DZ.
  2. izpreminjȃva, f. der Wechsel, Cig., Jan.; i. letnih časov, Zora; die Variation, Jan.; i. glasu, die Modulation der Stimme, Jan.
  3. izpreminjȃvčək, -čka, m. = izpreminavček, der Schillerfalter, Jan.
  4. izpreminjȃvəc, -vca, m. der Schillerspat, Cig. (T.).
  5. izpremínjčast, adj. = izpreminjast, Polj.
  6. izpreminjeváti, -ȗjem, vb. impf. = izpreminjati, Cig.
  7. izpremı̑slək, -sləka, (-səłka), m. die Aenderung des Vorsatzes, Cig.; die Sinnesänderung, Jan.
  8. izpremísliti, -mı̑slim, vb. pf. 1) = premisliti, Mur.; izpremišljen, vorbedächtig, discret, Cig., Jan.; vorsätzlich: izpremišljeno ubijanje, C.; — 2) i. se, sich eines andern besinnen, den Entschluss ändern, Cig., Jan., C.
  9. izpremíšljati, -am, vb. impf. ad izpremisliti, Cig.
  10. izpremišljeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) = premišljevati, Valj. (Rad); — 2) i. se, vb. impf. ad izpremisliti se, Z.
  11. izprẹ́miti, -im, vb. pf. = spremiti, Trub., Levst. (Nauk).
  12. izpremladíti se, -ím se, vb. pf. jung werden, sich verjüngen, Jan.
  13. izpremlajáč, m. človek, ki se izpremlaja, Polj.
  14. izpremlájati se, -am se, vb. impf. ad izpremladiti se; — kindische Possen treiben, scherzen, Gor.- Cig.; otroci se izpremlajajo, Polj.; — eine Arbeit, wie zum Scherz, ohne Ernst und Erfolg verrichten, Gor.
  15. izpremlájavəc, -vca, m. kdor se pri delu le izpremlaja, Gor.
  16. izpremlajeváti se, -ȗjem se, vb. impf. = izpremlajati se, sich verjüngen, Jan.
  17. izprẹ́mljati, -am, vb. impf. izpremiti, = spremljati, Trub., Levst. (Nauk).
  18. izprẹ̑mnik, m. der Vorspann leistet, der Vecturant, Levst. (Nauk).
  19. izprẹ̑msati, -am, vb. pf. 1) erzwingen, Z.; — 2) dobro i. koga, jemandem ein Capitel lesen, ("izprejmsati") Trub. (Post.).
  20. izprẹ̑mski, adj. Vorspanns-: i. zakupnik, der Vorspannspächter, Levst. (Nauk).
  21. izprenevę́riti, -vę̑rim, vb. pf. dem Glauben abtrünnig machen: i. koga, i. se, C.
  22. izpreobráčanje, n. das Bekehren; i. nejevernikov, die Heidenbekehrung, Cig.
  23. izpreobráčati, -am, vb. impf. ad izpreobrniti; i. nevernike; — i. obligacije, convertieren, DZ.
  24. izpreobračȃvəc, -vca, m. der Bekehrer: i. nevernikov, der Heidenbekehrer, Cig.; — der Proselytenmacher, Jan.
  25. izpreobrnı̑telj, m. der Bekehrer, Cig.
  26. izpreobrnı̑təv, -tve, f. die Bekehrung.
  27. izpreobŕniti, -nem, vb. pf. umwandeln, Mur., Cig., Jan.; v pepel i., einäschern, Cig.; v puščavo i., veröden, Cig.; — bekehren; pogana i. h krščanski veri; grešnika i.; i. se, sich bekehren; pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo izvrne, Npreg.
  28. izpreobŕnjenəc, -nca, m. der Bekehrte, der Proselyt, Cig., Jan., Let.
  29. izpreobŕnjenje, * n. die Bekehrung, Jan.; — die Sinnesänderung, Cig.
  30. izpreobŕnjenka, f. die Bekehrte, Cig., Jan.
  31. izpreobúti, -ȗjem, vb. pf. = preobuti, Z.
  32. izpreopíti se, -píjem se, vb. pf. sich betrinken, M.
  33. izpreperẹ́ti, -ím, vb. pf. = prepereti, Cig.
  34. izpreplésti, -plétem, vb. pf. verflechten: i. med seboj, in einander verflechten, Zora; izprepleten, verflochten, Cig. (T.).
  35. izprerokováti, -ȗjem, vb. pf. = izprorokovati, Dalm.- C.
  36. izprę́sti, -prę́dem, vb. pf. 1) mit dem Spinnen fertig werden, ausspinnen; — verspinnen, Cig.; vse predivo i., jvzhŠt.; — 2) i. se, sich entspinnen, Cig.
  37. izprę́šati, -am, vb. pf. auspressen.
  38. izpreudȃrək, -rka, m. = preudarek, die Ueberlegung, Z.; i. si vzeti, bedenken, C.
  39. izpreudárən, -rna, adj. bedächtig, klug, C.
  40. izpreudáriti, -ȃrim, vb. pf. = preudariti, C., Z.
  41. izpreumẹ́tən, -tna, adj. verständig, C.
  42. izpreumẹ́ti, -mẹ̑jem, (-mẹ̑m), vb. pf. 1) verstehen, begreifen, Bes., ZgD.; — 2) i. se, sich anders besinnen, C.; zur Einsicht gelangen, Z.; po veri se človek spet izpreume, Dalm.; — sich auskennen, Cig.
  43. izpreumẹ́tnost, f. die Einsicht, die Geschicklichkeit, C.
  44. izpreúmiti, -im, vb. pf. eines andern belehren, i. koga, C., Z.
  45. izpreȗmljaj, m. lichter Zwischenraum (bei Verrückten), Cig.
  46. izprevȃjati, -am, vb. impf. ad izprevoditi; 1) hin- und herführen; herumführen; konje izprevajajo po vožnji, da se polagoma ohlade, jvzhŠt.; — 2) begleiten, Mur., Cig., Jan., ogr.- M.; mrtveca i., eine Leiche begleiten, BlKr.- M.; duhovnik izprevaja, der Priester hält ein Begräbnis ab, BlKr.
  47. izprevȃjavəc, -vca, m. der Begleiter, Mur., Valj. (Rad).
  48. izprevȃjavka, f. die Begleiterin, Mur., Raič ( Let.).
  49. izprevȃžati, -am, vb. impf. spazieren fahren ( trans.), Jan.; i. se, spazieren fahren ( intr.), Jan.
  50. izprevẹ̑da, f. das Zusichkommen, die erlangte Einsicht, C.
  51. izprevẹ́dən, -dna, adj. leichtsinnig, unbesonnen, muthwillig, ogr.- M., C.; izprevedno se nositi, sich übermüthig benehmen, ogr.- C.
  52. izprevẹ́dẹti se, -vẹ́m se, vb. pf. 1) sich eines andern besinnen: zur Besinnung kommen, C.; — 2) sich versehen, irren, fehlen: da se ne izpreveš, C.; — 3) muthwillig, übermüthig werden, ogr.- C.; v dobroti se i., ogr.- Let.
  53. izprevẹdı̑ja, f. = izprevednost, ogr.- Valj. (Rad).
  54. izprevẹdnják, m. muthwilliger, unbesonnener, leichtsinniger Mensch, ogr.- C., M.
  55. izprevẹ́dnost, f. 1) der Leichtsinn, C.; — 2) der Muthwille, die Bosheit, Cig., C., ogr.- Valj. (Rad).
  56. izprevẹdováti, -ȗjem, vb. impf. leichtsinnig, muthwillig sein, ausgelassen leben, ogr.- C., M.; z ženskami i., C.
  57. izprevedríti se, -ím se, vb. pf. = prevedriti se, heiter werden, Z., Notr.
  58. izprevìd, -vída, m. die Einsicht, das Ermessen, Cig., Jan.; po izprevidu, prepuščeno je njegovemu izprevidu, DZ.
  59. izprevı̑dək, -dka, m. = izprevid, Jan., DZ.
  60. izprevídən, -dna, adj. = previden, einsichtsvoll, verständig, Cig., Jan.
  61. izprevídẹti, -vı̑dim, vb. pf. zur Einsicht gelangen, einsehen.
  62. izprevídnost, f. die Einsicht, die Klugheit, Cig., Jan.
  63. izprevíjati, -am, vb. impf. hin und her winden, biegen: ako kositer izprevijaš, škriplje, Erj. (Min.); i. si lase, C.
  64. izprevı̑tək, -tka, m. die Locke, C.
  65. izprévod, -vǫ́da, m. die Begleitung, das Geleite, Cig., Jan., C.; v i. vzeti, als Escorte verwenden, DZ.; — die Leichenbegleitung, das Leichenbegängnis, der Conduct, C., BlKr.; pogrebni i., Cig.; ein festlicher Aufzug, Guts., Cig., Jan., nk.; die Procession, V.-Cig., Let., LjZv.; tudi: izprevòd, -vǫ́da.
  66. izprevǫ̑dba, f. die Begleitung, Jan.
  67. izprevǫ́dən, -dna, adj. Geleits-, Cig., Jan.; izprevǫ̑dni nadpis, die Begleitsadresse, DZ.; izprevodni list, der Geleitschein, Jan.
  68. izprevodı̑telj, m. der Geleitsmann, Mur.; = izprevodnik, der Conducteur, nk.; — der Leichenbegleiter, ogr.- C.
  69. izprevóditi, -vǫ́dim, vb. pf. das Geleite geben: i. koga, Cig., Jan.; — umherführen, Jan.; i. konja po vožnji, da se počasi ohladi, jvzhŠt.
  70. izprevǫ̑dnica, f. der Geleitschein, DZ.
  71. izprevǫ̑dnik, m. 1) der Theilnehmer an einem Geleite, Cig., Jan., DZ.; izprevodniki, die Geleitsleute, Cig.; die Leichenbegleiter, C.; — 2) der Conducteur, Cig., Jan., C., nk.
  72. izprevodnína, f. das Geleitsgeld, Cig.
  73. izprevǫ̑dstvọ, n. die Geleitschaft, Cig., Jan.
  74. izprevòj, -vǫ́ja, m. der Leichenconduct, BlKr.- Cig., C., Mik.; pogrebni i., Jan.; tudi: izprévoj, Valj. (Rad), BlKr.
  75. izprevóziti se, -vǫ́zim se, vb. pf. eine Spazierfahrt machen, Jan.
  76. izprevráčanje, n. das Verkehren, das Verdrehen, Cig.; i. zgodovine, die Geschichtsfälschung, SlN.
  77. izprevráčati, -am, vb. impf. ad izprevrniti; verkehren; verdrehen: i. resnico, pravico, Cig., Jan.; i. besede, Cig. (T.).
  78. izprevračȃvəc, -vca, m. der Verdreher: i. besed, Cig.
  79. izprevrẹ́či, -vŕžem, vb. pf. umwerfen, umstürzen, Mur.; — verändern, Cig.; Laban je Jakobu desetkrat plačilo izprevrgel, Ravn.; barvo i., sich verfärben, Cig.; misli i., eines anderen Sinnes werden, umsatteln, Cig.; — i. se, umschlagen, sich ändern, Mur., Cig., Jan.; vreme se bo izprevrglo, Mur., Cig., Jan.; žalost se v veselje izprevrže, C.; — i. se, entarten, ausarten, Jan.; no, ljudje so se izprevrgrli, nemara da že ni več pravih pivcev, Jurč.
  80. izprevŕniti, -nem, vb. pf. umkehren, Mur.; verdrehen: i. pravico, besedo, Cig.; i. kaj, verkehrt darstellen, Cig. (T.); izprevrnjen, verschroben, Cig. (T.).
  81. izprevȓžək, -žka, m. die Veränderung, C.; — die Entartung, Jan.; — die Abart, die Spielart, Cig., Jan., C.
  82. 1. izprę́zati, -zam, vb. impf. ad izpreči; = izpregati, C.; vole i., BlKr.
  83. 2. izprę́zati, -am, vb. pf. aufspringen machen; solnce je deske izprezalo, Z.; i. se, aufspringen (von Samenkapseln, Hülsen udgl.), Cig.; češarki so se izprezali, die Zapfen haben den Samen ausfallen lassen, Z.; grah se je izprezal, die Erbsen liefen aus, Cig., jvzhŠt.; stročiči se izprezajo, Nov.; — peresca rastlinska se izprezajo, entfalten sich, Cig.
  84. izprę́žati, -ím, vb. pf. erlauern; priliko i., Cig.
  85. izprežéljən, -ljna, adj. überaus lieblich, Jan.; Priletela ptičica, Spreželjno ( nam. izp-) je zapela, Npes.- Jan. (Slovn.).
  86. izprežéljnost, f. die Lieblichkeit, Jan.
  87. izpŕgati, -am, vb. pf. = izbrskati: kure seme izprgajo, Ravn. (Abc.).
  88. izprhčáti se, -ȃm se, vb. pf. durch Abliegen mürbe werden, jvzhŠt.; izprhčana jabolka, Št.- Vest.
  89. izprhnẹ́ti, -ím, vb. pf. = sprhneti, Jan. (H.).
  90. izpričálọ, n. = izpričevalo, Jan., DZ.
  91. izpríčanje, n. 1) die Erweisung, Z.; — 2) die Entschuldigung, Cig.
  92. izpríčati, -prı̑čam, vb. pf. 1) bezeugen, erweisen, darthun; i. se, bezeugt, erwiesen werden; — 2) entschuldigen, Mur., Dol.- Cig.; — i. se, sich rechtfertigen, sich genügend entschuldigen, ogr.- C.
  93. izpričávanje, n. 1) das Bezeugen; — 2) das Entschuldigen, kajk.- Valj. (Rad).
  94. izpričávati, -am, vb. impf. ad izpričati, = izpričevati; 1) bezeugen; — 2) entschuldigen, Mur.; i. se, sich entschuldigen, C.; i. se komu, sich bei jemandem entschuldigen, Let.
  95. izprı̑čba, f. der Erweis, die Nachweisung, Mur., Cig., Jan.; v izpričbo, zu Urkund dessen, Cig., Jan.
  96. izprı̑čək, -čka, m. = izpričba, Mur., Jan., Ravn.
  97. izpríčən, -čna, adj. 1) Nachweisungs-: izprı̑čno pismo, das Document, Cig.; — 2) erweislich, nk.
  98. izpričeválọ, n. das Document, das Zeugnis, Mur., Cig., Jan., nk.; i. uboštva, das Armutszeugnis, Cig.
  99. izpričevȃnje, n. 1) das Bezeugen, das Erweisen; — 2) das Entschuldigen, M.
  100. izpričeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpričati; 1) bezeugen, beweisen, darthun; — 2) entschuldigen, i. se, sich zu rechtfertigen suchen, sich entschuldigen, Jan.

   12.201 12.301 12.401 12.501 12.601 12.701 12.801 12.901 13.001 13.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA