r (101.397-101.496)

101397. zvokopodǫ̑bje, n. die Onomatopöie, Cig. (T.); — češ.
101398. zvokoslǫ́vən, -vna, adj. akustisch, Cig. (T.).
101399. zvokoslǫ̑vje, n. die Akustik, Cig. (T.), C.
101400. zvokovȃnje, n. die Lautiermethode, C.
101401. zvokovòd, -vǫ́da, m. der Schalleiter, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
101402. zvokovǫ́dən, -dna, adj. schalleitend, Cig. (T.).
101403. zvọ̑n, zvọ̑na, zvonȃ, m. 1) die Glocke; veliki, srednji, mali z. (v zvoniku, če so trije); z. poje, je zapel, die Glocke tönt, hat zu läuten angefangen; (v) plat zvona biti, die Feuer- oder Sturmglocke läuten; — pod našim zvonom, in unserem Pfarrsprengel, LjZv.; pod enim zvonom biti, zu einer Pfarre gehören, Jan.; izpod domačega zvona iti, die Heimatpfarre verlassen, C.; — 2) der Klang: pisker, sod ima lep z., C.; — 3) pl. zvoni, die Glockenakelei (aquilegia vulgaris), C.
101404. zvọ̑nast, adj. glockenförmig, Cig., Jan., C.
101405. zvóncəlj, -clja, m. der Eiszapfen, C.
101406. zvoncenǫ̑səc, -sca, m. = človek, kateri zvonec nosi ( pren.), (šaljiva beseda), Levst. (Zb. sp.).
101407. zvoncljáti, -ȃm, vb. impf. klingeln, Bes.
101408. zvǫ̑nčast, adj. glockenähnlich, C.
101409. zvončə̀k, -čkà, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen; die Klingel; — die Schelle, Cig., Jan.; — 2) das Halszäpfchen der Schweine, Fr.- C.; — 3) morski zvončki, Seetulpen oder Seepocken (balanidae), Erj. (Ž.); — 4) die Glockenblume (campanula); nav. pl. zvončki, Cig.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Cig., Jan., Tuš. (R.), Nov.- C.; — zvončki, die Zaunwinde (convolvulus sepium), C., Medv. (Rok.); — neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.); — tudi: zvónčək.
101410. zvončẹ̑la, f. ovca, ki zvonec nosi, Podkrnci- Erj. (Torb.).
101411. zvončẹlíka, f. neka hruška, Rihenberk- Erj. (Torb.).
101412. zvončíca, f. 1) die Klingel, Guts.- Cig.; — 2) meglenasta z., das nebelartige Glockenthierchen (vorticella nebulifera), Erj. (Z.); — 3) die Glockenblume (campanula), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
101413. zvončìč, -íča, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen, Jan.; — 2) neka hruška, v Brkinih- Erj. (Torb.); — tudi zvónčič.
101414. zvončkȃnje, n. das Geklingel, das Schellengeläute, Cig., Jan.
101415. zvǫ̑nčkast, adj. glockenförmig, Cig.
101416. zvončkáti, -ȃm, vb. impf. mit einem Glöckchen läuten, klingeln, schellen, Cig., Jan.
101417. zvončkljáti, -ȃm, vb. impf. = zvončkati, Cig.
101418. zvončkúlja, f. 1) die Schelle, Jan.; — 2) die Cymbel, V.-Cig., Burg.; z bobni in zvončkuljami, Ravn.
101419. zvončljáti, -ȃm, vb. impf. = zvonkljati, Jan.
101420. zvončúlja, f. die Schelle, Jan.
101421. zvónəc, -nca, m. dem. zvon; 1) das Glöckchen; bes. das Messnerglöckchen; die Klingel; die Viehglocke: krava, oven, ovca zvonec nosi; z. nositi, ( z. B. in einer Gesellschaft) excellieren, den Ton angeben, Cig., Jan., Nov.; (preprost izraz); — 2) der Eiszapfen, SlGor.- C.; — der Halszapfen des Schweines, C.; — 3) črni ali rjavi z., die Quakente, die Schellente (anas clangula), Cig., Frey. (F.); — 4) gajev z., der Kuhweizen (melampyrum silvaticum), Cig., Medv. (Rok.).
101422. zvónək, -nka, adj. klangreich, Cig. (T.), nk.; zvonki kamen, der Phonolith, Cig. (T.); — rus.
101423. zvoníca, f. die Glockenstube, Mur., Jan.; (lončeno blago) poje kakor zvon v zvonici, Jurč.; pred cerkvijo pod zvonico so stala dekleta, LjZv.; prostor pod zvonikom, kjer se zvoni, potezajoč za vrv, Podkrnci- Erj. (Torb.), SlGor.- C.
101424. zvonìč, -íča, m. der Läuter, Cig.
101425. zvoník, m. der Glockenthurm.
101426. zvonílọ, n. 1) das Läutwerk: die Glockensignalvorrichtung, DZ.; — die Thurmglocken, Jan.; — das Schlagwerk in der Uhr, Cig.; — 2) das Geläute; tu imate lepo zvonilo; to je bilo zvonila, ko se je škof pripeljal! Polj.; veter z. odnaša, da se nič ne sliši, Polj.; mrliško z., das Todtengeläute, Cig.; ob jutranjem zvonilu, C.; soglasno z., C.; s petjem in zvonilom koga pokopati, Cig.
101427. zvoníšče, n. der Glockenstuhl, Cig. (T.).
101428. zvoníti, -ím, vb. impf. 1) läuten; cerkovnik je začel zvoniti; zvoni, es läutet; z vsemi zvonovi z.; dan, sedem, devet, poldan, avemarijo zvoni, es läutet die Morgenglocke, sieben Uhr, neun Uhr, Mittag, Ave Maria; mrliču z., einen Todten ausläuten; k maši z.; vkup z. (= z vsemi zvonovi poslednjič k božji službi z.); vor einem Gewitter läuten: pod oblak z., = z. k hudi uri, Rihenberk, Ip.- Erj. (Torb.); hudemu vremenu, toči z., das Ungewitter, den Hagel verläuten, Cig.; po toči z. = zu spät etwas thun; — 2) einen Klang von sich geben, tönen, klingen; železo lepo zvoni, C.; v ušesih, po ušesih mi zvoni es klingen mir die Ohren.
101429. zvonı̑vəc, -vca, m. der Läuter.
101430. zvonják, m. = zvonik, C.
101431. zvonjénje, n. das Läuten; (zvonjenję́, Cv.).
101432. zvonkljáti, -ȃm, vb. impf. mit einem Glöckchen läuten, klingeln, Jan., M., C.; Skakala bom, zvonkljala bom, Npes.-K.
101433. zvonǫ́vən, -vna, adj. Glocken-: zvonǫ̑vni glas, Slom.
101434. zvonovína, f. das Glockengut, die Glockenspeise, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Erj. (Min.), Vrt.
101435. zvọ̑novka, f. die Glockenblume (campanula), C.
101436. zvòz, -vǫ́za, m. 1) die Zufahrt ( z. B. zu einem Grundstück), C.; pl. zvozi, der Feldweg: po zvozih le lastniki polja vozijo, Gor.; — 2) = prostor pred skednjem, kamor z vozovi kaj privažajo, Notr.
101437. zvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. durch Fahren zusammenbringen, zusammenfahren, Mur., Cig.
101438. zvozláti, -ȃm, vb. pf. durch einen Knoten verbinden, zusammenknüpfen.
101439. zvǫ̑ž, -ı̑, f. der Fahrweg, C.
101440. zvùn, praep. c. gen. außer: z. tega, C.; žetva z. čakanja (über Erwartung) dobra, ogr.- Mik.
101441. zvúna, adv. = zunaj: od zvuna, Mik.
101442. zvúnaj, adv. = zunaj, nk.
101443. zvunȃnjəc, -njca, m. der Fremdling, C.
101444. zvunȃnji, adj. = zunanji, Krelj, Žnid., nk.
101445. zvunȃnjščina, f. = zunanjščina, die Äußerlichkeit, Valj. (Rad).
101446. zvúnašnji, adj. = zunanji, Mik.
101447. zvunẹ̑nji, adj. = zunanji, Danj.- Mik., Zora.
101448. zvȗnski, adj. fremd, C., kajk.- Valj. (Vest.).
101449. zvȗnščina, f. das Äußere, C.
101450. ž, praep., pogl. s.
101451. žába, f. 1) der Frosch; zelena ž., der grüne Wasserfrosch (rana esculenta), Erj. (Ž.); morska ž., der gemeine Seeteufel o. Froschfisch (lophius piscatorius), Erj. (Ž.); groba ž. = krastavica, C.; žaba se reka malim otrokom: oj ti žaba mala ti! ta žaba (= der Fratz) že hodi! — 2) = žabica 6), das Anhängeschloss, Cig., C.; — 3) der Reiber (ein um einen starken Stift bewegliches Stück Holz an den Fenstern, um es zuzuhalten), Pot.- Cig.; — 4) die Spule, durch welche der Strick geht, der den Wiesbaum aufs Heu drückt, Z.; — 5) eine Maulkrankheit der Pferde, C.; — pl. žabe, = želve, die Scropheln, Bleiw.- Cig.
101452. žabȃvslja, f. ein abscheulicher Frosch, Cig.
101453. žabè, -ę́ta, n. das Fröschlein; — der Fratz, Cig.
101454. žȃbəc, -bca, m. das Froschmännchen, Valj. (Rad).
101455. žábica, f. dem. žaba; 1) das Fröschlein; božja ž., der grüne Laubfrosch (hyla viridis), Cig., Jan., Erj. (Ž.); = bogčeva ž., C.; = zelena ž., Cig., Jan., C.; — 2) großes Löwenmaul (antirrhinum maius), Jan., Tuš. (R.); — 3) neka rdečkasta, mnogonoga žuželka, M.; ako jo kako živinče ( nav. ovca) s travo požre, napuhne se ter postane žabičavo, žabičasto, BlKr.; kravo je ž. napela, Z.; suha ž. ali ledovna ž., das Rückenblut, eine Krankheit der Rinder und Schafe, V.-Cig., Strp.; = krvava ž., Bleiw.- Cig.; žabico tepsti, dreti, das Rückenblut brechen, Cig.; žabico rezati = puščati živini pod repom ali na ušesih, Strp.; — sploh nekaka bolezen živinska, pri kateri živinče napenja, Strp.; — 4) žabico metati, sekati, flache Steinchen schräg auf die Fläche des Wassers werfen, so dass sie abprallen und über dem Wasser hinhüpfen, Cig.; = žabice izpodbijati, M.; — 5) der Hufstollen, vzhŠt.- C.; — 6) das Anhängeschloss, Cig., C., Štrek., Rez.- C.; — die Klammer, Cig. (T.); — das Handeisen, die Handschraube, Cig.; v žabico dejati, žabico privijati, Z.; verige na nogah in žabice na rokah, Cv.; — die Pfanne ( mech.), h. t.- Cig. (T.); — ž. pride pri vpreganju v luknjo ojnic, Mik.
101456. žábičast, adj. = žabečen, BlKr.
101457. žábičav, adj. = žabičen, BlKr.
101458. žábičən, -čna, adj. = za žabico bolan ( prim. žabica 3)), C.; žabična krava, Zora.
101459. žábičnica, f. eine Art Knopfblume (scabiosa lucida), Josch.
101460. žábina, f. das Froschloch, Z.
101461. žabı̑nəc, -nca, m. der Wiesenhahnenfuß (ranunculus bulbosus), Cig.
101462. žábiti se, -im se, vb. impf. brunften ( v. Fröschen), Cig.
101463. žȃbjak, m. 1) die Froschlache, Z.; — 2) das Froschkraut, der Hahnenfuß (ranunculus), C.; tudi: das Läusekraut (pedicularis palustris), Gor.; — 3) žabják, ein großer Frosch: okamenine velikanskega žabjaka, Cv.
101464. žȃbji, adj. Frosch-; žabja luža; žabje ragljanje.
101465. žabjíka, f. der Froschlattich (potamogeton natans), SlGor.- C.
101466. žȃbna, f. 1) neka bolezen govedine med parklji, Notr.; — 2) der Ackerschachtelhalm (equisetum arvense), Notr.
101467. žȃbnica, f. 1) die Froschlache, Cig., C.; — 2) = žaba 2), žabica 6), das Anhängeschloss, Cig., Vrt., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — 3) die Anlege, die Thürklammer, Cig.; — 4) der Hahnenfuß (ranunculus), C., Valj. (Rad).
101468. žȃbnik, m. 1) der Froschlaich, Mur., Cig., Jan.; — 2) die stinkende Afterkamille (anthemis cotula), Vrtojba- Erj. (Torb.); — der Wasserfroschlöffel (alisma), Cig.
101469. žabnjáča, f. der Hahnenfuß (ranunculus), C.
101470. žȃbnjak, m. der Froschlaich, Mur., Cig., Jan.
101471. žabogòłt, -gółta, m. der weiße Storch (ciconia alba), Erj. (Ž.); — der große Silberreiher (ardea argentea [alba]), Cig., Frey. (F.).
101472. žábovəc, -vca, m. 1) das Froschmännchen, Cig.; — 2) = žabar, Gor.
101473. žábovka, f. žabovke, Froschfische (batrachoidei), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
101474. žȃčka, f. der Tabakbeutel, ogr.- Valj. (Rad); — usnjena vreča, v kateri imajo klamfe, kadar drva vozijo, Lašče- Levst. (Rok.); — eine kleine Geldbörse, vzhŠt.; — prim. nem. Sack.
101475. žȃga, f. 1) die Säge; žago piliti; — 2) die Sägemühle; po Gorenjskem imajo veliko žag; potok žago goni.
101476. žȃgalica, f. die Brennessel, Dict., Guts., Jarn., Fr.- C.
101477. žȃganica, f. das durch die Säge geschnittene Brett; pos. široka, bolj tenka deska.
101478. žȃganičica, f. dem. žaganica; das Brettlein: Iz hojice se druzega ne stori, kakor kakšna žagan'čica, Npes.-K.
101479. žȃganje, n. 1) das Sägen; — 2) coll. Sägespäne.
101480. žȃgast, adj. sägeförmig, Cig.
101481. žȃgati, -am, vb. impf. sägen; drva ž.; — babo ž., prim. baba 4).
101482. žȃgavəc, -vca, m. der Säger, Cig.
101483. žȃgavica, f. = žagalica, Kr.- Valj. (Rad).
101484. žȃgica, f. dem. žaga, = žažica.
101485. žagı̑nje, n. coll. Sägespäne, Mur., vzhŠt.- C.
101486. žagíšče, n. = kraj, kamor pokladajo hlode, katere žagajo, Zora.
101487. žȃgovəc, -vca, m. der Sägebaum, der Blockbaum, aus dem Bretter gesägt werden, Cig., Jan.
101488. žȃgovina, f. coll. Sägespäne, Mur., Cig., DZ., vzhŠt.
101489. žȃgovje, n. = žagovina, Mur.
101490. žȃgovnik, m. = žagovec, der Sägeblock, Cig.
101491. žájbəlj, -blja, (-bəljna), m. der Salbei (salvia); bes. der Gartensalbei; — tudi: žájbelj, -belja, jvzhŠt.
101492. žájbəljnov, adj. Salbei-.
101493. žájdičən, -čna, adj. teigicht, speckig ( v. Obst), SlGor.- C.
101494. žȃjfa, f. = milo, die Seife; — iz nem.
101495. žȃjfati, -am, vb. impf. 1) seifen; — 2) saufen; — iz nem.
101496. žȃjfnica, f. das Seifenwasser.

   100.897 100.997 101.097 101.197 101.297 101.397 101.497 101.597 101.697 101.797  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani