r (101.297-101.396)

101297. zvẹzdoglèd, -glę́da, m. 1) der Sterngucker, Cig., Jan.; lažnjivi zvezdogledi, Preš.; — der Astrolog, Cig. (T.); — = zvezdoslovec, der Astronom, Cig., Jan.; — 2) neka riba: der Sterngucker (uranoscopus), Erj. (Z.).
101298. zvẹzdoglę̑dəc, -dca, m. = zvezdogled 1), M., Jap.- C.
101299. zvẹzdoglę̑dnica, f. = zvezdarnica, die Sternwarte, ZgD.
101300. zvẹzdoglę̑dstvọ, n. die Astroskopie, Cig.
101301. zvẹzdokàz, -káza, m. die Sternkarte, die Himmelskarte, Jan., Cig. (T.), Jes.
101302. zvẹzdomǫ̑ləc, -lca, m. der Gestirnanbeter, Jan.
101303. zvẹzdoslǫ̑vəc, -vca, m. der Astronom, Jan., nk.
101304. zvẹzdoslǫ́vən, -vna, adj. astronomisch, Jan., nk.
101305. zvẹzdoslǫ̑vje, n. die Astronomie, Jan., nk.
101306. zvẹzdovìd, -vída, m. = zvezdokaz, C., Cig. (T.).
101307. zvẹzdovı̑t, adj. gestirnt, sternenreich, Cig.; zvezdovito nebo, der Sternenhimmel, Cig. (T.).
101308. zvẹzdǫ̑vje, n. = zvezdje, das Sternensystem, Cig. (T.).
101309. zvẹzdoznȃnəc, -nca, m. der Sternkundige, Mur.; der Astronom, Cig. (T.).
101310. zvẹzdoznȃnski, adj. astronomisch, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
101311. zvẹzdoznȃnstvọ, n. die Sternkunde, die Astrognosie, Cig., Jan., Cig. (T.); die Astronomie, Mur., nk.
101312. zvę̑zək, -zka, m. 1) etwas Zusammengebundenes: das Bündel, das Bund; das Fascikel, Cig.; das Paket, Cig., Jan.; das Reisebündel, C.; z. ključev, ein Bund Schlüssel, Jan., C.; der Strauß, Cig., M.; z. lepih rož, Slom.- C.; der Palmbusch, Slom.- C.; — 2) der Band (als Theil eines größeren Druckwerkes), Cig., Jan., nk.
101313. zvę́zən, -zna, adj. 1) Bundes-, Allianz-, Jan.; zvę̑zna država, der Bundesstaat, Jan., Cig. (T.); zvezni zbor, die Bundesversammlung, Cig.; zvezno svetovalstvo, der Bundesrath, DZ.; — 2) Verbindungs-, Cig.; zusammenhängend, communicierend, Cig. (T.); zvezna hodišča, Communicationsgänge, Levst. (Pril.); zvezna črta, die Communicationslinie, Cig.; — 3) zvezna moč, die Cohäsionskraft, Jan.
101314. zvezílọ, n. = vezilo, das Band, Kremp.- C.; — die Fessel, Guts. (Res.).
101315. zvezı̑t, adj. zvezita števila, verbundene Zahlen ( math.), Cig. (T.).
101316. zvezı̑tost, f. die Verbundenheit ( phil.), Cig. (T.).
101317. zvę̑zljaj, m. = zvezek, das Gebund, Cig.
101318. zvę̑znik, m. der Bundesgenosse, der Verbündete, Cig., Jan., Cig. (T.).
101319. zvẹ́zniti, -nem, vb. pf. verbiegen, Jarn., Mur.; zveznjen, krumm, verzogen, verkrüppelt, C.; tudi: zvežnjen, Vrtov. (Km. k.), vzhŠt.
101320. zvę́znost, f. 1) die Cohäsion, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.); — 2) der Zusammenhang: pisma so mej seboj v zveznosti, DZ.; vzajemno z. poočititi, den gegenseitigen Zusammenhang darlegen, DZ.
101321. zvezolǫ́mən, -mna, adj. bundbrüchig, Cig., Jan.
101322. zvezolǫ̑mnik, m. der Bundbrüchige, Cig.
101323. zvezolǫ̑mstvọ, n. der Bundesbruch, Cig., Jan.
101324. zvezováłən, -łna, adj. verbindend: zvezovȃłnọ občenje (železnično), der Verbandverkehr, DZ.
101325. zvezovȃnje, n. das Zusammenbinden, das Verbinden.
101326. zvezováti, -ȗjem, vb. impf. ad zvezati.
101327. zvę̑žčič, m. dem. zvezek; das Heftchen, nk.
101328. zvę̑žənj, -žnja, m. das Bündel, nk.; nekaj zvežnjev praproti, DSv.; das Fascikel, Levst. (Nauk), DZ.; pismo je bilo poslano v zvežnju z drugimi pismi v glavni cesarski stan, Navr. (Kop. sp.).
101329. zvẹ́ženje, n. die Verbiegung, die Verkrümmung, Z.; der Wurf (eines Brettes), Cig.
101330. zvẹ́žiti, -im, vb. pf. verkrümmen, verbiegen, schief machen, Mur., Cig.; solnce je desko zvežilo, die Sonne hat das Brett krumm gezogen, Cig.; z. se, sich verziehen, sich werfen, Cig., Jan.; deska se je zvežila, zvežena deska, Cig., Polj.; sleme se je upognilo in streha zvežila, Glas.; zvežena glava, ein verschrobener Kopf, Jurč.; — prim. izvežiti se.
101331. zvı̑čna, f. = zolva, zava, die Mannesschwester, Mik., Vrtov. (Km. k.); (zvičina, Ben.- Erj. [Torb.]).
101332. zvídẹti se, -vı̑di se, vb. pf. zvidi se mi, zvidelo se mi je, ich finde, ich fand (mich bewogen), DZ., nk.; — ( nam. vzv-).
101333. 1. zvíhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) zusammenbiegen, Cig.; zvihana glasovnica, zusammengefalteter Stimmzettel, DZ.; — 2) zvihan = zvit, verschmitzt, V.-Cig.
101334. 2. zvíhati, -ham, -šem, vb. pf. aufbiegen, Cig.; — ( nam. vzv-).
101335. zvı̑hi, m. pl. = golenice, ki se dajo vihati, Ig (Dol.).
101336. zvihteljíti se, -ím se, vb. pf. = vihtelj ostati, verbutten (vom Kraut), Cig.
101337. zvijáč, m. der Verdreher, Cig.; — der Listige, der Betrüger, Cig.; — der Ränkeschmied, Mur., Cig.
101338. zvijáča, f. die List, der Kniff, der Kunstgriff; — die Hinterlist, Cig., Jan., Svet. (Rok.); die Chicane: zvijače plesti, delati, Cig.
101339. zvijáčast, adj. listig, Lašče- Levst. (M.).
101340. zvijáčən, -čna, adj. listig, M.; pfiffig, spitzfindig, Cig.; — hinterlistig, arglistig, Cig., Jan.; verfänglich, Cig., Jan.
101341. zvijáčina, f. = zvijača, Mur., Cig., Jan., C., Ravn.- Valj. (Rad), Svet. (Rok.).
101342. zvijȃčnica, f. die Listige, Jan.
101343. zvijȃčnik, m. ein listiger Mensch, Cig., Jan., C.; — der Arglistige, der Chicaneur, der Ränkeschmied, Cig.
101344. zvijáčnost, f. die Listigkeit, die Schelmerei, Cig.; die Hinterlistigkeit, Cig.
101345. zvíjanje, n. 1) das Zusammenwickeln; — 2) das Verdrehen.
101346. zvijáški, adj. listig, Mur., Cig., Jan.; — hinterlistig, Cig., Jan.; — tückisch, ränkevoll, Cig., Jan.
101347. zvijȃštvọ, n. die Listigkeit, Cig.; — die Rechtsverdreherei, Cig.
101348. zvíjati, -am, vb. impf. ad zviti; 1) zusammenwickeln, zusammenrollen; — 2) verdrehen; palico z.; ( pren.) besedo, pravico, postavo z., Cig.; — winden, schlängeln, Mur.; glavo z., den Kopf herumdrehen, Cig.; z. repom z., mit dem Schweife wedeln, Z.; glas ali z glasom z., mit der Stimme abwechseln, sie modulieren, Cig.; — z. se, sich winden, sich schlängeln; z. se kakor črv; z. se od bolečin; z. se pred kom, vor jemandem Katzenbuckel machen, Cig.; — les se zvija, das Holz wirft sich, Cig., Jan.
101349. zvijȃvəc, -vca, m. 1) der Krümmer, Cig.; — 2) kdor zvito govori, C., Levst. (Zb. sp.).
101350. zvíjavica, f. die Zuckung, die Convulsion, Cig., Jan., DZ.; pl. zvijavice, eine Art Krankheit, C.
101351. zvı̑k, m. der Gebrauch, die Sitte, Kor.- M., Mik.
101352. zvı̑njak, m. = zvinjenik, Cig.
101353. zvı̑njenik, m. der gemeine Weiderich (lythrum salicaria), Cig., Tuš. (R.).
101354. zvísiti, -vı̑sim, vb. pf. erhöhen, ogr.- M., ogr.- Let.; — ( nam. vzv-).
101355. zvı̑ša, adv. = zviškoma 1), Ben.- Kl.
101356. zvı̑šati, -am, vb. pf. erhöhen; — ( nam. vzv-).
101357. zvišȃva, f. die Erhöhung: z. taks, DZ.; — ( nam. vzv-).
101358. zvišávati, -am, vb. impf. = zviševati, Mur., ogr.- Let.
101359. zvı̑šč, m. der Enzian, Mur.; — pogl. svišč 2).
101360. zvíščati, -ím, vb. pf. sauer werden, verderben: vino zvišči, kadar je na malem v posodi, Z.; (vino se zvišči, BlKr.); zviščalo vino, Z.; (zviščano, Hip.- C.); zviščal človek, ein Sauertopf, Z.; — prim. svišč, Enzian.
101361. zviščẹ̑łəc, -łca, m. = skopuh, Bes.
101362. zviščẹ́ti, -ím, vb. pf. = zviščati: zviščel, sehr sauer, ("zveščel") Met.; — zviščel človek = skopuh, Cig., Lašče.
101363. zvı̑šək, -ška, m. etwas Erhöhtes: die Erhöhung, die Erhabenheit, Cig.; — ( nam. vzv-).
101364. zvı̑šenost, f. die Erhöhung, die Erhabenheit ( fig.), ogr.- Valj. (Rad); — ( nam. vzv-).
101365. zviševáti, -ȗjem, vb. impf. ad zvišati; — ( nam. vzv-).
101366. zvı̑škoma, adv. 1) von oben herab, V.-Cig., M., Polj.; — 2) plötzlich: kar zviškoma, Jan., Levst. (M.); pobegnili so zviškoma, Jurč.
101367. zvı̑tčək, -čka, m. dem. zvitek; das Gewinde: z. niti, ein Gewinde von Fäden, C.
101368. zvı̑təc, -tca, m. = zvit človek, Cig., Bes.
101369. zvı̑tək, -tka, m. etwas Zusammengerolltes, die Rolle, Cig.; die Düte, Cig.
101370. zvíti, zvíjem, vb. pf. zusammenwickeln, zusammenrollen, zusammendrehen; z. rep; z. polo papirja; lase v kodre z., das Haar locken, Cig.; kača se je zvila v klobček, Cig.; iz trte z. ( n. pr. izgovor), (einen Vorwand) vom Zaun brechen, Cig., Nov.; izgovor je dober, če je iz bukove trte zvit, Npreg.- Glas.; Rada bi ga imela, Pa ga ni; 'Z trte bi ga zvila, Se ne st'ri, Npes.-K.; — verdrehen, verkrümmen; krč ga je zvil, er bekam einen Krampfanfall, Cig.; ključ z., einen Schlüssel verdrehen, Cig.; — deska se je zvila (hat sich geworfen), Cig.; — pravico z., das Recht verdrehen, Cig.; — beugen, Cig.; žalost ga je zvila, die Trauer hat ihn niedergebeugt, Cig.; — überwältigen: spanje ga je zvilo, trud ga je zvil, Cig.; sovražnik me je zvil, Cig.; — z. koga, jemandem eine wächserne Nase drehen, Cig.; — z. kaj, etwas durchsetzen, Cig.; prekanjeno jo z., etwas listig ausführen, C.; — zvit, listig, schlau, verschlagen; zvita buča, ein Schlaukopf; zvito odgovarjati; zvito narediti kaj; z. je kakor grča, kača, kozji rog, lisica, Cig.; z. kakor ovnov rog, Levst. (Zb. sp.); arglistig, tückisch, Cig., Jan.
101371. zvítje, n. z. člena, die Verstauchung, Strp.
101372. zvı̑tnik, m. = zvitec, SlN.
101373. zvítnost, f. = zvitost, ogr.- M., C.
101374. zvı̑tost, f. die Listigkeit, die Schlauheit, die Verschlagenheit; — die Arglistigkeit, Cig.
101375. zvitúh, m. = zvit človek, C.
101376. zvı̑zd, m. = žvižg, der Pfiff, Mur., Cig., DZ.
101377. zvizdȃłnica, f. die Dampfpfeife, DZ.
101378. zvízdati, -am, vb. impf. = žvižgati, pfeifen, Mur., Cig., Jan., Mik.; — zischen: kače zvizdajo, V.-Cig.
101379. zvízgati, -am, vb. impf. = žvižgati, C., Mik.
101380. zvı̑žd, m. = zvizd, žvižg, Mur.
101381. zvláčiti, -im, vb. pf. durch Schleppen zusammenbringen, zusammenschleppen; drva na kup z.
101382. 1. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. ziehend herab-, hinschaffen; z. srobotino s hrasta; komaj sem ga domov zvlekel.
101383. 2. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. zusammenziehen; hitro z. kaj, etwas schnell vernähen, jvzhŠt.; sukno se je zvleklo (ist zusammengeschrumpft), Z.; zusammenschleppen: otrok je vse cunje zvlekel na kup.
101384. 3. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. ziehend hinaufbringen; z. zvon v zvonik; — ( nam. vzv-).
101385. zvǫ́čən, -čna, adj. 1) Ton-, C.; zvǫ̑čni trak, der Schallstrahl, z. val, die Schallwelle, Cig. (T.); — 2) wohltönend, hellklingend, Jan.
101386. zvočílọ, n. das Schallmittel, der Schallerreger, Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Zora.
101387. zvǫ̑čnica, f. der Gehörgang, Cig. (T.), Erj. (Ž.).
101388. 1. zvọ̑d, m. 1) der Hebel, Cig., C., M.; — ein Instrument, um einen Zahn auszuheben, C., M.; — 2) die Hebewinde, vzhŠt.- C., Valj. (Rad); — 3) das cylinderförmige Mangeholz, C.; — ( nam. vzv-).
101389. 2. zvòd, -vǫ́da, m. 1) die Reduction ( math.), Cig. (T.); — 2) der Absatz (von Waren), DZ.; ( prim. zvesti); — 3) der Betrug, Jan.; ( prim. zvoditi).
101390. zvodenẹ́ti, -ím, vb. pf. wässerig, zu Wasser werden; kri zvodeni.
101391. zvóditi, -vǫ́dim, vb. pf. 1) verführen, Mur., Cig., Jan.; — 2) anführen, hintergehen, betrügen, Cig., Jan., C.; o goljuf, dvakrat me je že zvodil! Ravn.
101392. zvodljìv, -íva, adj. verführerisch, Cig., Jan.
101393. zvodníca, f. 1) die Verführerin, Z.; — die Kupplerin, Cig., Jan.; (po češ.); — 2) die Betrügerin, Jan.
101394. 1. zvọ̑dnik, m. = hlod, ki jez podpira, Savinska dol.; — ( nam. vzv-).
101395. 2. zvodník, m. 1) der Verführer, Cig., Jan., nk.; — der Kuppler, Cig., Jan.; (po češ.); — 2) der Betrüger, Jan., SlN.
101396. zvǫ̑k, m. der Schall, der Klang, der Ton, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.), nk.; — po stsl.

   100.797 100.897 100.997 101.097 101.197 101.297 101.397 101.497 101.597 101.697  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani