q (40-139)

40. cúnjav, adj. fetzig, zerrissen; cunjava juha, Suppe mit gequirlten Eiern, Cig.
41. cúrək, -rka, m. 1) der Strahl einer Flüssigkeit; studenčni c., der Quellstrahl, Cig.; solze s curkom, po curkih teko iz oči, die Thränen strömen aus den Augen, M.; zdravje gre po curku navzdol, po niti pa gori, Slom.; ali: zdravje s curkom prejde, po niti raste, M.; — c. živega srebra, eine Quecksilbersäule, Cig.; — 2) der Eiszapfen, BlKr.
42. cvẹ́liti, cvẹ̑lim, vb. impf. weinen machen, quälen, betrüben, Notr.- Levst. (Rok.); ne cveli me, quäle mich nicht, Z.; mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, Levst. (Zb. sp.).
43. cvı̑č, m. 1) das Gewinsel, das Gequieke, Dict., Jarn., Mur., Jan.; das Gezwitscher, Mur.; — 2) saurer Wein, C., Valj. (Rad); — 3) der Sauerdorn (berberis vulgaris), SlGor.- Erj. (Torb.).
44. cvičȃnje, n. das Quieken, das Winseln, das Zwitschern, Z.
45. cvíčati, -ím, vb. impf. quieken, winseln, Dict., Guts., Jarn., Jan.; zwitschern: lastovka cviči, C.; jaz sem cvičal, kakor žrjav in lastovica, Dalm.
46. cviketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. quieken, zwitschern: žolna cvikeče, ogr.- C.
47. cvı̑ł, -la, m. das Gewinsel, das Gequieke, Jan., das Gewimmer, C.; — die Weheklage, C.
48. cvilíkati, -kam, -čem, vb. impf. quieksen: komarjev roj cvilika, Zora.
49. cvíliti, -im, vb. impf. quieken, winseln: pes, prase cvili; veter cvili, der Wind pfeift, Cig.; jammern, Cig.
50. cvíljenje, n. das Quieken, das Winseln; das Jammern.
51. cvı̑ljkati, -am, vb. impf. quieksen, winseln, C., Zora.
52. časomę́rən, -rna, adj. 1) zeitmessend: časomerni kot, der Stundenwinkel, Cig. (T.); — 2) prosodisch, Jan.; — 3) (po češ.) quantitierend (o jeziku), Cig. (T.).
53. časomę̑rje, n. 1) die Zeitmessung, Cig.; — 2) die Quantitätslehre, die Prosodie, Jan.
54. četȓt, f. 1) der vierte Theil eines Ganzen, das Viertel; sprednja, zadnja četrt vola; vsako četrt ure, viertelstündlich, Cig.; dve četrti na pet, zwei Viertel auf fünf; ob treh četrtih na deset, um drei Viertel auf zehn; tri četrti ure hoda, drei Viertelstunden Weges; pomni: kake četrt ure hoda, LjZv.; — posmrtna četrt, das Sterbequartal, DZ.; — 2) der Scheffel (als Getreidemaß), Guts.
55. četȓtəc, -tca, m. der Quadrant ( astr.), h. t.- Cig. (T.).
56. četrtíca, f. 1) = četrt: kako četrtico ure, Ravn.; — 2) = četrtnica, das Quartanfieber, Cig.
57. četrtı̑nski, adj. Viertel-: četrtinsko zemljišče, eine Viertelhube, Levst. (Nauk); — četrtinska oblika, das Quartformat, Raič ( Let.).
58. četrtníca, f. 1) das Viertel, das Quart, Cig.; Pretekla je stoletja četrtnica, Preš.; — 1/4 mernika, Kras, Gor.; — 2) das Quartanfieber, Dict., Guts., Jarn., Cig.
59. četrtník, m. 1) der Viertelhauptmann, Cig.; — 2) der Viertelkreis, Cig. (T.); der Quadrant, Jes.
60. četrtodnę̑vnica, f. das Quartanfieber, Cig.
61. četrtogǫ̑rje, n. das Quartärgebirge ( geogr.), Cig. (T.).
62. četrtogǫ̑rski, adj. Quartär-, Cig. (T.).
63. četvę̑rək, -rka, m. 1) etwas Vierfaches, z. B. vierdrähtiger Zwirn, Mur.; — 2) das Quartformat, C.
64. četvę̑rən, -rna, adj. 1) vierfältig; četverna nit; — ( chem.) quaternär, h. t.- Cig. (T.); — 2) Vorspann-: četverno oje, Ip.
65. četvę̑rica, f. eine Zahl von vier Personen oder Sachen: č. konj, Habd., Cig., nk.; na vrtu je sedela četverica srečnih ljudi, Str.; — po četverici hoditi, auf allen vieren gehen, Mur., Cig., Met., Lašče- Erj. (Torb.); po četvericah, C.; — die Quaterne ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.).
66. četvę̑rka, f. 1) der Vierer, die Vier, Mur., Cig., Jan., Met.; — 2) das Quartformat, Cig., Jan., nk.; — 3) die Quadrille, C.
67. četveročlẹ̑nəc, -nca, m. 1) das Quadrinom ( math.), Cig. (T.); — 2) hrošči četveročlenci, viergliedrige Käfer (tetramera), Cig. (T.).
68. četveroǫ́gəłn, * -gəłna, adj. viereckig; — Quader-: četveroogelni peščenjak, der Quadersandstein, Cig. (T.).
69. četverospẹ̀v, -spẹ́va, m. das Quartett, Cig., Jan., nk.
70. četverozvę̑zje, n. die Quadrupelallianz, Cig.
71. čìst, čísta, adj. rein; čista posoda; čist papir, unbeschriebenes Papier; nebo je čisto, kakor ribje oko; čist zrak; čisti veter, der Nordwind, C.; rein, ohne Beimischung; čisto zlato; čisto vino, klarer Wein; čista juha, klare Suppe; čist glas, reine, klare Stimme; — čisti dobiček, der Reingewinn; na čisto prepisati, rein abschreiben; na čisto dejati, richtigstellen, feststellen, constatieren, DZ.; v čisto dejan, liquid, DZ.; — rein, unbefleckt, makellos; čista devica; čista vest; greha čist, frei von Sünde, Cig., Npes.-K.; — v čisto, gänzlich: v čisto pomesti, Kr.; v čisto obirati kmete, LjZv.; toča je polje v čisto stolkla, LjZv.; do čistega (do čista, Jan.); gänzlich, ganz und gar; — čisto, ganz, völlig: čisto nič, ganz und gar nichts; čisto nedolžen, ganz unschuldig; čisto nov, čisto sam; — compar. poleg: čistejši tudi: čišči, Levst. (Sl. Spr.), LjZv.
72. čobǫ̑dra, f. 1) das Gepantsch, der Mischmasch, Cig., Jan., M.; eine schlechte Suppe, C.; das Gemengsel: Najstarši med jeziki jezik bode, Ki se iz te čobodre bo naredil, Preš.; nesmiselna č.; die Faselei, das Geschwätz, SlN.; — 2) der Quacksalber, Polj.
73. čòp, čǫ́pa, m. 1) der Schopf, das Büschel (Haare, Federn), der Federbusch, Cig., Jan., Rož.- Kres; die Quaste, Mur., Cig., DZ.; — der Pinsel, Cig.; — der Kamm der Vögel, Z., Valj. (Rad); — der Schopf des Daches: celo noč sem moral čop mašiti s pezdirjem in slamo, da mi ni sneg zanašalo na podstrešje, Bes.; — 2) die kleine Horneule, Jarn.; Čop sedi na veji, Npes.-Schein.; — prim. nem. Schopf.
74. črẹpı̑njak, * m. = graden, die Steineiche, die Wintereiche (quercus sessiliflora), Cig., Jan., Nov., Tuš. (R.), Medv. (Rok.).
75. črẹ̀z, * I. praep. c. acc. über—hin (bei einer Bewegung): 1) Bode daleč prepeljana, Črez tri gore zelene, Črez tri vode studene, Npes.-K.; črez reko splavati, schwimmend über den Fluss gelangen; črez okno vreči, über das Fenster hinabwerfen; črez pas prijeti koga, den Leib (die Taille) umschlingen; črez pol pretrgati, mitten entzweibrechen; črez pol prerezati jabolko; — 2) über—hinaus: črez mero, übermäßig; žalost je bila črez moč, allzugroß, Npes.- Mik.; črez silo, allzuviel, allzusehr, C.; črez nemoč, allzusehr, über alle Grenzen, Jan., M., Z.; črez nemoč velik, allzugroß, C.; über (= größer als): lakota je vstala, črez prvo lakoto, katera je bila v Abrahamovem času, Dalm.; — über: kralj črez kralje vse, Npes.- Kr.; Ammi je bil črez njih vojsko, Dalm.; postavim te črez ves Egipet, Ravn.; črez vojsko glavar, Zora; — 3) gegen: črez očino voljo, Boh.; črez tvojo voljo, Kast. (N. c.); črez njega zapoved, Dalm.; črez vso pravico, Jsvkr.; vsi greše črez ljubezen svojega bližnjega, črez božje zapovedi, Kast. (N. c.); ne more mi črez čast biti, Pohl. (Km.); črez čast komu kaj reči, Dict., Litija- Svet. (Rok.); ni črez občinski zakon, Levst. (Nauk); vem, da nekaterim bode zelo črez voljo, Levst. (Nauk); — oni so črez njega storili punt, Dalm.; velike tožbe črez te gredo, Trub. (N. T.); (— 4) nach Verlauf von — , über (o času); črez sedem let je šla nazaj, nach sieben Jahren, Npes.-K.; črez malo časa, über eine kleine Weile; — über (= hindurch): imejte me danes črez noč, über Nacht, Npes.-K.; črez dan, den Tag über; črez zimo, den Winter über; vsako nedeljo črez celo leto, Kast. (Rož.); ohranili so svoje slovensko ime črez vse čase nevarnosti, Jurč.); — II. adv. črez jemati pri petju, in einer höheren Tonlage singen, Zv.; po črez (počrez) dejati kaj, etwas querüber legen; na črez, im Allgemeinen, im Durchschnitt: na črez se lehko reče, da ... Krn- Erj. (Torb.); po črez (počrez), in Bausch und Bogen (ohne Detailrechnung), Levst. (Rok.); narediva po črez, Z.
76. čȓnəc, -nca, m. 1) ein Schwarzer: der Mohr, der Neger, Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) das Schwarzbrot, C.; — 3) der Brand am Getreide, Guts., Cig.; — 4) die Schwärze des jungen gährenden Weines, jvzhŠt.; — 5) die Stecheiche (ilex aquifolium), C.; — 6) neka trta, C.
77. črníka, f. 1) die Stecheiche (ilex aquifolium), Čres, Lošinj- Erj. (Torb.); — 2) = črnica, die Schwarzkirsche, C.; — 3) der Schwarzkümmel (nigella arvensis), Mik., Pohl. (Km.).
78. črtáłən, -łna, adj. Reiß-: črtalno orodje, das Reißzeug, Zeichenrequisiten, Cig., C., Levst. (Močv.).
79. čŕtast, adj. 1) linienförmig, Cig.; — 2) quadrilliert, C.
80. čȗdež, m. 1) človek, ki se rad čudi: čudež neumni, čemu se čudiš? Lašče- Levst. (Rok.); — 2) der Wendehals (junx torquilla), Cig.; — 3) das Wunder; čudeže delati, Wunderthaten vollbringen, Wunder wirken; — prim. čudes in čudo.
81. dẹ̑lež, m. der Antheil; die Quote, Cig. (T.); die Tantieme, DZ.; der Erbantheil, Svet. (Rok.); — die Parcelle, C.; die Waldparcelle, Polj.; — gen. tudi: delę́ža, Valj. (Rad).
82. dę́pala, f. unterirdische Quelle, Kr.- Valj. (Rad); — prim. depla.
83. derúh, m. 1) der Schinder, Cig., C.; — der Quäler, C.; — 2) der Schreier, C.
84. dǫ̑b, m. die Eiche; pos. die Stein- oder Wintereiche (quercus sessiliflora), Erj. (Rok.).
85. dobavíšče, n. die Bezugsquelle, h. t.- Cig. (T.).
86. dobrína, f. 1) die gute Qualität, Mur.; d. sena, DZ.; — die Güte, die Gutartigkeit, Cig.; — die Tugend, kajk.- Valj. (Rad); — 2) das Gut, Jan., C.; sezajmo po nebeških dobrinah, Cv.
87. dobrǫ̑ča, f. die gute Qualität, vzhŠt.
88. dobrọ̑ta, f. 1) die Güte, die gute Qualität, die Trefflichkeit; mlečna d., Nov.; imeti to posebno dobroto, diesen Vorzug haben, Cig.; srednje dobrote, ziemlich gut, Cig.; — 2) die Herzensgüte: sama d. ga je, er ist die Güte selbst; z dobroto pri njem nič ne opraviš, mit Güte richtet man bei ihm nichts aus; dobrota je sirota, t. j. kdor je drugim predober, njemu se dostikrat samemu slabo godi, Npreg.; — za dobroto, als Provision, Dol.; — 3) etwas Gutes: = das Wohl, V.-Cig.; — das Glück: ali misliš, da je to taka dobrota, biti za župana? jvzhŠt.; das Gut, Kast.; dobrot vam bodi! Met.; vse dobrote komu moliti, jemandem alles Gute wünschen, Krelj; posvetne dobrote, die Erdengüter, C.; imeti vse zemeljske dobrote, LjZv.; der Vortheil, Cig.; obče bolnice uživajo to dobroto, da ... Levst. (Nauk); tudi to ima svojo dobroto, auch dies hat sein Gutes, Levst. (Beč.); — die Wohlthat; dobrote, ki smo jih od Boga prejeli; marsikako dobroto mi je storil (izkazal), er hat mir so manche Wohlthat erwiesen; živeti na dobroti, von den Wohlthaten anderer leben, Levst. (Zb. sp.); — eine gute Sache: na mizo natovoriti vsakovrstnih dobrot, LjZv.
89. doragljáti, -ȃm, vb. pf. aufhören zu quaken, ausquaken.
90. doslẹ̑dək, -dka, m. die Folge, die Consequenz, Jan., C.
91. doslẹ́dən, -dna, adj. folgerichtig, consequent, Cig., Jan., Cig. (T.), M., nk.
92. doslẹ́dnost, f. die Folgerichtigkeit, die Consequenz, Cig., Jan., Cig. (T.), M., nk.
93. dražljìv, -íva, adj. 1) reizsüchtig, M.; neckisch, Cig., Jan.; — 2) Reiz erzeugend, piquant, (o jedeh), Cig. (T.); — 3) = razdražən, reizbar, Mur., Cig., Jan.
94. drę̑mšati, -am, vb. impf. s kolom, ki ima na koncu kake tri rogljiče, grozdje v kadi mestiti in mečkati, quetschen, Dol.
95. drẹ̑vce, n. 1) = drevesce, das Bäumchen; — 2) die mit Leimruthen versehene Klettenstange der Vogelsteller, V.-Cig.; — 3) der Mastbaum, V.-Cig.; — 4) božje d., die Stecheiche (ilex aquifolium), Cig., Tuš. (B.); — blaženo d., der Sevenbaum (juniperus sabina), Erj. (Rok.); = blagoslovljeno d., Medv. (Rok.); — 5) ( anat.) životno d., der Lebensbaum, Erj. (Som.); — tudi: drẹvcè, Valj. (Rad).
96. drę̑zgati, -am, vb. impf. = drozgati, quetschen, Z., C.
97. drnję́zati, -am, vb. impf. winseln, quieken, C.
98. drobáč, m. eine Maschine zum Quetschen der Hülsenfrüchte, C.; — tudi: die Handmühle, C.
99. droblják, m. = gnilec, die Stieleiche (quercus pedunculata), C., Z.
100. drǫ̑čkati, -am, vb. impf. stoßen, BlKr.; — stoßend quetschen, BlKr., Notr.
101. drǫ́ga, f. neka riba, C.; (squalius Agassizii), pri Kamniku- Erj. (Torb.).
102. drǫ́kati, drǫ̑kam, vb. impf. stoßen, C., BlKr.; z nogo d., stampfen, C., Dalm.; — stoßend quetschen, C., BlKr.
103. 1. drǫ̑zga, f. die Maische, Jan., DZ., C.; etwas Zerquetschtes, z. B. Obst, Z.; — der Koth: drozga je, es ist kothig, M.
104. drǫ̑zgati, -am, vb. impf. maischen, quetschen, etwas Weiches zerdrücken, Cig., Jan., C., Dol.; grozdje d., Cig.; s kolom drozgati kaj, Savinska dol.
105. drtjè, n. 1) das Reißen, C.; — das Schinden, Cig.; — das Quälen, Valj. (Rad); — 2) das Grimmen, die Kolik, Meg., Dict.; drtje imeti, Dalm.
106. drȗčkati, -am, vb. impf. zerdrücken, quetschen, C., jvzhŠt.
107. drȗg, adj. 1) ein anderer: druge vere, druge narodnosti biti, einem anderen Glauben, einer anderen Nationalität angehören; kdo drug? wer anders? nekaj drugega (druzega), etwas anderes; drug pot, drug krat, ein anderes Mal; druge pomoči ni, es gibt kein anderes Mittel; drug veter je potegnil, das Blatt hat sich gewendet; ni druzega, kakor (nego) laž, es sind lauter Lügen; ves drug si, du hast dich ganz geändert; med drugimi rečmi, med drugim, poleg (zraven) drugega, unter anderem; (govori se nav. drugi, kjer bi se pričakovalo: drug, n. pr. nihče drugi); — 2) drúgi, der andere; z druge strani (plati), andererseits; drug drugemu, einer dem andern, (tudi: eden drugemu); drug za drugim, einer nach dem andern; drugo (eno) k drugemu, im Durchschnitte gerechnet, Cig., Šol., Svet. (Rok.); — 3) drúgi, der zweite; drugo oranje, druga kop; druga setev, die Nachsaat, Cig.; druga žlindra, die Krätzschlacke, Cig.; druga vzmnož, das Quadrat ( math.), Cig. (T.); — drugi člen, der Nachsatz ( math.), Cig. (T.); — drugi dan, teden, am folgenden Tage, in der folgenden Woche; v drugo, zum zweitenmale; — (po Škrabcu [ Cv.] 'drugi' nima nedoločne oblike).
108. drȗzga, f. Zerquetschtes ( z. B. zerdrückte Rüben als Schweinefutter), vzhŠt.- C.; — pogl. drozga.
109. drȗzgati, -am, vb. impf. (etwas Weiches) zerdrücken, quetschen, Mik., Dol., Št.; — konj po koritu druzga (nagt), Gor.- Mik.; — pogl. drozgati.
110. dúša, * f. 1) die Seele; človek je iz duše in telesa; pri moji duši! bei meiner Seele! tudi: pri moji krščeni duši! Št.; na mojo dušo, LjZv.; v dušo ginjen, innig gerührt, Cig.; iz vse duše, aus dem Grunde des Herzens, Cig.; — duša moja! ljuba duša! mein Herzchen! mein Lieber, meine Liebe! živa d. ne ve, keine Seele weiß es; vsaka živa (ali: krščena) d., jedermann, Št.- C.; dobra d., eine gute Seele; poštena duša, eine ehrliche Haut; dober je, kakor duša, Notr.; duša je, er hat Gemüth, Cig. (T.); — mesto šteje 30.000 duš (= Einwohner); — 2) der Lampendocht; — 3) die eingenähte Knopfform, Cig., Tolm.- C., Dol.; — 4) die Nadel in dem Schützen der Weber und Tuchmacher, Cig., BlKr.- M.; — 5) der Dorn im Schlüsselloch, Cig.; — 6) die Federseele, h. t.- Cig. (T.); — 7) das Mark in den Früchten, Jan.; — 8) der Bügeleisenstahl, Štrek., Goriš.; — 9) krompir za saditev, kateremu so tiste dele obrezali, ki imajo klice, pokvarjen (zadušen), Dol.; — 10) babja duša = babja dušica, der Quendel, der Thymian (thymus serpyllum), Fr., vzhŠt.- C.
111. dúšica, f. I. dem. duša; 1) die Seele; dobra dušica; dušica moja! mein Herzchen! — 2) der Lampendocht, Dol.; — 3) materina (materna) d., der Feldthymian, der Quendel, (thymus serpyllum); tudi: babja d., jvzhŠt.; — svinjska d., der Stechapfel (datura stramonium), Tuš. (R.); — II. dušíca, 1) schwerer Athem, das Asthma, Fr.- C., Z.; — der Stickfluss, Jan.; — 2) der innere Ochsenjochsprießel, vzhŠt.- C.
112. dúšičevəc, -vca, m. der Quendelgeist, ("dušicovec"), Vod. (Bab.).
113. dušjè, n. der Quendel (thymus serpyllum), C.; z dušjem nastilajo o kresu po hišah, Polj.
114. dvorę́zən, -zna, adj. zweischneidig, doppelschneidig, Z., nk.; dvorezna sekira, die Queraxt, Jan.
115. dvǫ̑rski, adj. Hof-; dvorska služba, Trub.; d. običaj, die Hofetiquette, Cig. (T.); dvorska šega, Cig.; d. zvezdar, der Hofastrolog, Zora.
116. ekvātor, -rja, m. der Aequator, Cig. (T.); — prim. ravnik, polutnik.
117. enȃčək, -čka, m. das Aequivalent: pristojbinski e., nk.
118. enakonǫ́čən, -čna, adj. Aequinoctial-, Cig., Jan.
119. enakonǫ̑čje, n. das Aequinoctium, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.
120. enoličína, f. das Aequivalent, Cig. (T.); — prim. enolik.
121. glaváč, m. 1) der Dickkopf, der Großkopf; — der Starrkopf, Mur.; — 2) das Bechereisen (eine Art Amboss), Cig.; — 3) der Rädelsführer, M., ZgD.- C., SlN.; — 4) abgehauener Ast mit einem Knorren am Ende, C.; — 5) ein Nagel mit einer Kuppe, der Kuppnagel, Cig.; — 6) nektere živali: der Kernbeißer (coccothraustes vulg.), Cig., Frey. (F.); prim. dlesk; — die Kaulquappe (cottus gobio), Cig.; — der Pottwal, der Pottfisch (physeter macrocephalus), Cig., Erj. (Ž.); — 7) rastline: die Kugeldistel (echinops ritro), Z., C.; — der Kopfpolei (teucrium capitatum), Cig.; — eine Art Flockenblume (centaurea phrygia), Šulek- Erj. (Torb.).
122. glavȃčək, -čka, m. dem. glavač; 1) kleiner Dickkopf, Vrt.; — 2) die Kaulquappe (cottus gobio), Z., C.
123. glèt, glę́ta, m. der Balken: križce ležeči glet, der Querbalken, Guts.; — prim. glajt, 2. glet.
124. gmȃh, m. = mir, pokoj, ogr.- C., Kr.; ne da mi gmaha, Kr.; — prim. stvn. gimah = Bequemlichkeit, Ruhe, Mik. (Et.).
125. gnę́čiti, * -ím, vb. impf. knüllen, quetschen (gnječiti), Cig., Fr.- C.
126. gnésti, gnétem, vb. impf. kneten; testo g.; drücken, quetschen, knittern, Cig., C.; g. jeklo, härter machen, Nov.; — mit der Arbeit nicht vorwärts kommen: gnete in gnete, pa ne opravi nič, Polj.; g. se, sich drängen; g. se okoli koga, jemanden umdrängen; — bedrücken, bedrängen: sila ga gnete, Cig.; — "neben dem richtigeren gnetem hört man gnjetem ", Mik. (V. Gr. I. 338.); (gnédem, Gor.).
127. gníłəc, -łca, m. 1) der November, Meg., Boh.- C.; — 2) der Stickstoff, Jan., Vrtov. (Km. k.), Nov.; — 3) die Stieleiche (quercus pedunculata), Tuš. (R.); pogl. gnjelec; — 4) eine Art rother Schiefer, Svet. (Rok.).
128. gnję́łəc, -łca, m. die Stiel- oder Sommereiche (quercus pedunculata), Dolenji Kras- Erj. (Torb.); (gnjilec, Tuš. [R.]); pogl. gnilec 3).
129. gǫ́da, f. od gode biti, vergnügt sein, C.; ob godi, bequem, Cig.
130. godíti, -ím, vb. impf. 1) zeitigen, reif machen, Cig., Jan., C.; hruške g., durch Abliegen weich werden lassen, Z.; godit dejati sadje, Z.; sadje se godi, liegt ab, Jan.; lan g., rösten; lan se po rosi godi; konoplje v vodi g., BlKr.; — ptički se gode, werden flügge, Cig., BlKr.; g. matice, Levst. (Beč.); gada si v nedrih g., eine Schlange an seinem Busen nähren, C.; — 2) g. komu, jemandem gefällig sein, s čim komu g., jemandem etwas nach Gefallen thun, C.; g. dekletu, schön thun, SlN.; — g. si, sich gütlich thun, sich erquicken, Cig., Blc.-C.; — 3) to mi godi, das kommt mir zustatten, das sagt mir zu, das bekommt mir wohl, Habd.- Mik., Cig., Jan., C., nk., BlKr.; toplice so mu dobro godile, Zv.; dež, veter dobro godi, thut wohl, Notr.- Z.; — 4) g. se, ergehen, gehen; dobro, slabo se nam godi, es geht uns gut, schlecht; po sreči se jim je godilo, da so ušli, es gelang ihnen zu entkommen, Vod. (Nov.); — 5) geschehen, zugehen; kaj se godi v mestu? was geht in der Stadt vor? tako se godi na svetu, das ist der Lauf der Welt.
131. gospodínja, f. die Herrin, die zu befehlen hat; die Hausfrau; gospodar je šel z doma, gospodinja pa je doma; die Wirtin; dobra g., eine gute Wirtin; — die Haushälterin; biti pri kom za gospodinjo; die Dienstfrau; imeti dobro gospodinjo; — die Quartierfrau, die Kostfrau.
132. gọ̑st, gen. gostȗ, gósta, m. 1) der Gast; danes imamo goste; v gostih biti, zugaste sein, v goste iti, zugaste gehen, Dol.- Cig.; = gostač, Jarn., Cig., Jan., Mik., Kor.- Zv., Notr.; — pl. tudi: gostję̑ (kakor ljudje), Mik. (V. Gr. III. 140.), Valj. (Rad 47., 47 sq.); nepozvani gostje, ogr.; dragi vi gostje, Danj. (Posv. p.); gospod je svoje gosti k njemu povabil, Dalm.; dobro vino položiti pred gosti, ogr.; — sem spadajo tudi reki: v gosteh biti, zugaste sein, Jan., Krelj; v gosti iti, als Gast irgendwohin kommen, besuchen gehen, ogr.- C.; Če se mu kaj do mene zdi, Naj pride k meni sam v gosti, Npes.-K.
133. gostožíliti, -žı̑lim, vb. impf. zwitschern, Cig., Jan.; durcheinander quiekend schreien (o otrocih), Lašče- Levst. (M.).
134. grádən, -dna, m. die Stein- oder Wintereiche (quercus sessiliflora), Cig., Jan., Tuš. (R.), Dol., Kras- Erj. (Torb.); (grádənj, -dnja, Štrek.).
135. 1. grȃna, f. 1) der Zweig, kajk.- Valj. (Rad), Cig., Jan., Mik., nk.; — pren. jugoslovanske grane Slovanov, SlN.; — 2) ein Unkraut, C.; die Quecke (triticum repens), Štrek., Prešnjica ( Ist.)- Erj. (Torb.); — tudi: die Moorhirse (sorghum halepense), Osep (Ist.)- Erj. (Torb.).
136. grenčíca, f. 1) das Bitterwasser, Cig., Jan.; die Bittersalzquelle, Jes.; — 2) das Sodbrennen, Cig., C., Poh.; — 3) eine Art Kirschen, Št.; — 4) der Enzian (gentiana), Z.
137. grę́štati, -am, vb. impf. quetschen: grozdje g., kajk.- Valj. (Rad).
138. grísti, grízem, vb. impf. 1) beißen; konj žleb grize, das Pferd setzt auf, Cig.; orehe g., Nüsse aufbeißen; pes grize, der Hund ist bissig; psi se grizejo, die Hunde beißen einander, raufen; pren. g. se, zanken, Fr.- C.; — grize me, ich habe Bauchgrimmen; — vest me grize, es quält mich das Gewissen, Cig., Jan.; to me grize, darüber gräme ich mich, Cig., Jan.; — grizem se, ich gräme mich, Cig., Jan., Bleiw.- C.; — 2) mleko se grize, die Milch beginnt zu gerinnen, Z.
139. grlı̑čək, -čka, m. = vratič, der Rainfarn (tanacetum vulgare), Z.; — die Akelei (aquilegia vulgaris), C.

   1 40 140 240 340 440 540 640 740 840  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani