prvoten (2)

1. prvótən, -tna, adj. ursprünglich, Ur-, Original-, primär, primitiv, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; prvotni pomen, Cig. (T.); prvotni spis, das Original, Jan.; prvotni tok, inducierender Strom ( phys.), Cig. (T.).
2. ànti, adv. 1) doch wohl, doch ja; anti si ga videl, anti bo i meni kaj ostalo, BlKr.; anti nisi pijan, Svet. (Rok.); anti nam ni treba praviti, da ta vzrok ni prvoten, Navr. (Let.); anti ni strup! Notr.- Levst. (Sl. Spr.); anti ne on, doch nicht er! Cig.; anti je da, anti seveda, natürlich, das versteht sich von selbst, Cig., Gor.- Svet. (Rok.); anti da, ja wohl, Rez.- Levst. (M.); — 2) eben, "halt": anti je težava, es ist "halt" ein Kreuz! M.; anti pojdi! nun so geh meinetwegen! Nov.; — 3) anti reče, misli, anti češ = češ: anti reče: kaj bom hodil! anti misli: čemu to? Gor.- Svet. (Rok.).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani