pristati (7)

1. pristáti, -stȃnem, vb. pf. 1) = stopiti na kaj, BlKr.- Let.; — landen, Cig., Jan., Vrt.; — pristal je k hiši, er hat zugeheiratet, Svet. (Rok.); — 2) p. na kaj, auf etwas eingehen, in etwas einwilligen, es gutheißen, bewilligen, Alas., Cig., Jan., Cig. (T.), C., DZ., Vrt., Levst. (Nauk), nk.; — eingestehen: on je pristal, vzhŠt.; — 3) = pristati (-stojim), passen, LjZv.
2. pristáti, prístojim, vb. impf. wohl anstehen, passen: stori, kar tebi dobro pristoji, Trub.; oblecite, kar sem Vam prinesel: rad bi videl, kako Vam bode pristalo, Str.; Kako ljubo ji pristoji jeza! Str.; pristoji mu, es steht ihm gut, BlKr.; tudi: p. se, Trub.; pesti, ki bi se pristale bolj kaki gospodični, LjZv.; — sich schicken, sich geziemen: škofu pristoji, Dalm.; kakor (zvestemu meščanu) pristoji, rok. iz 16. stol.; tebi ne pristoji tako govoriti, Levst. (Nauk); tudi: p. se, C., kajk.- Valj. (Rad); ne pristoji se, es geziemt sich nicht, Dict.; — zustehen: to meni ne pristoji, das steht nicht mir zu, Krelj; okrajnemu oblastvu pristoji, lov dajati v zakup, Levst. (Nauk); pristoji mu pravica, naslov mu pristoji (gebürt ihm), DZ., Cig. (T.); — (dazu) gehören: vsi ljudje pristoje v to občestvo ("gmajno"), Krelj; te dve njivi pristojita k mojemu zemljišču, Levst. (Nauk); sem pristoji, hieher gehört, Erj. (Torb.); — (als Eigenthum) gehören: to meni pristoji, das gehört mir, Levst. (Nauk); — prim. pristojati.
3. spristáti se, sprístojim se, vb. impf. = pristati, sich ziemen, C.
4. pristȃjati, -jam, -jem, vb. impf. ad pristati, (-stanem, -stojim); 1) landen, Cig., Jan.; p. s čolni in plavi, DZkr.; — 2) beitreten, beipflichten, auf etwas eingehen: jaz pristajem k tvoji dobroti, Krelj; p. na posebne svoboščine (einräumen), Levst. (Pril.); — 3) p. se komu, sich für jemanden geziemen, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad), nk.; — sich gebüren: kakor se pristaje, ogr.- C., Erj. (Izb. sp.); — 4) angehen, betreffen: p. se česa, koga, C.
5. prístojati, -im, vb. impf. = pristati (pristojim), Cig., Jan., Levst. (Nauk); (pristjati, Mik. (Et.); pristjati se, Štrek.).
6. prístovati, -ujem, vb. impf. = pristati, pristojati (pristojim), passen, sich schicken, ("prístovati, prístjem"), Vrtov. (Km. k.), Lašče- Levst. (Zb. sp.), Notr.; — zusagen: to jim ne pristuje, Vrtov. (Km. k.); snedel je nekaj, kar mu ni pristovalo, Svet. (Rok.).
7. sprístovati se, -ujem se, vb. impf. = pristati, passen: spristuje se mu, kakor prasici sedlo, M.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani