prisežen (10)

1. prisẹ̑žən, * -žna, adj. Eid-, Eides-, Cig., Jan.; prisežna dolžnost, die Eidespflicht, Cig.; v prisežno ime povedati, an Eides statt aussagen, Svet. (Rok.); — p. mož, ein Beeidigter, Cig., Erj. (Izb. sp.); ein Geschworener, Svet. (Rok.).
2. prisę̑ženəc, -nca, m. = prisežnik, der Beeidigte, nk.
3. krivoprisę́žən, -žna, adj. meineidig, Mur., Cig., Jan.
4. nezaprisę̑žen, adj. unbeeidigt, Jan., nk.
5. soprisę̑žən, -žna, adj. eidgenössisch, Cig.
6. soprisę̑ženəc, -nca, m. der Eidgenosse, Jan.
7. zaprisę̑ženəc, -nca, m. der Beeidigte, Jan. (H.), nk.
8. prisę́či, -sę́žem, vb. pf. 1) dazulangen: vse priseže (greift zu), kar je rok imelo, Ravn.; p. k čemu, etwas erreichen, C.; = p. kaj: Matjaž pa seže v tošnjico (žep), Priseže svetel, rumen zlat, Npes.-Schein.; — 2) einen Eid ablegen, schwören; krivo, po krivem p., einen Meineid schwören, falsch schwören; p. na kaj, etwas mit dem Eide bekräftigen, beschwören; na to prisežem; p. na ustavo, die Verfassung beschwören, Cig.; — p. na glavo, beim Kopfe schwören, ( prim. prisegati); — 3) prisežen = zaprisežen, vereidet: priseženi možje.
9. vinǫ́gradar, -rja, m. der Weingärtner, Cig., C.; zapriseženi vinogradarji, Rec.
10. zaprisę́či, -sę́žem, vb. pf. 1) schwören lassen, beeidigen: z. koga; zaprisežen, beeidigt: z. na pisanje zapisnikov, zur Führung der Protokolle beeidigt, DZ.; — z. se, sich mit einem Eide verpflichten, Jan.; hlapec se Abrahamu k vsemu zapriseže, Ravn.- Valj. (Rad); ljudje, ki so se za učenost zaprisegli, die zur Fahne der Wissenschaft geschworen haben, Zv.; — 2) = priseči, Jan., M.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani