Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

pri (5.297-5.396)

kę̑čka, f. dem. keka; der Haarschopf, das Haupthaar, Cig., Jan., C., Mik., na vzhodu; za kečko potegniti koga, ogr.- Valj. (Rad), jvzhŠt.; uže mi brezje v kečko sili, meine Haare werden schon grau, C.; = glava: imaš trdo kečko, SlGor.; — prim. kačka.
kę̑čkati, -am, vb. impf. beim Schopf fassen, bei den Haaren zausen, Z., Prip.- Mik., jvzhŠt., vzhŠt.; že mnogokrat ste me kečkali in tepli, Cv.
kədáj, adv. = kdaj (tako sploh pišejo v novejšem času); prim. Cv. X. 4.; — kedàj = k letu, künftiges Jahr, C., Lašče- Erj. (Torb.).
kədọ́, * pron. interr. kədọ̀, indef. = kdo, Str., DSv. i. dr.; — prim. ^* Cv. II. 51. X. 4.
kədọ̀r, pron. rel. = kdor; prim. kedo.
kefáti, -ȃm, vb. impf. = krtačiti, ogr.- Valj. (Rad); — prim. kefa.
kẹ̑ha, f. der Kerker, die Keiche, Cig., Kr.; — iz nem.; prim. srvn. kîche, Cv.
1. kę́həlj, -hlja, m. der Kropf bei Menschen und Thieren, Mur., V.-Cig.; — prim. kehlja.
kehetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. keuchen, husten, lachen, C.; — prim. kehljati.
1. kę̑ka, f. 1) das reichliche Haupthaar, Z.; — 2) kleiner hölzerner Hammer, C.; — prim. kečka.
kekljáti, -ȃm, vb. impf. stottern, Jarn., M., Jap. (Prid.), Valj. (Rad).
kə̀l, klà, m. der Hauzahn (der Schweine), Cig., Jan., Cig. (T.); po drugih slovan. jezikih; prim. češ. kel gen. klu, der Hauer; kę̑l, dolge kelę̑ ima prasec, SlGor.
kę̑lj, m. utež pri uri, Srpenica pri Bolcu- Erj. (Torb.).
kəljè, n. der Tischlerleim, Guts., Mur., na vzhodu; parklje potrebujejo, da iz njih kelje delajo, jvzhŠt.; — prim. klej.
kę́pa, f. 1) der Klumpen: kepa zlata, ila, Cig.; noga v kepo zrastena, der Klumpfuß, Pot.- Cig.; s prstenimi kepami metati, Dalm.; ognjena k., die Feuerkugel, Cig.; v kepah, klumpenweise, Cig.; — die Ackerscholle, Mur., Cig., Jan., C.; kepe tleči, Schollen zerschlagen, Z.; — der Schneeball; kepo zagnati v koga; — k. dlak, der Haarballen, Cig.; — 2) svoje ime ovci, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.).
kepenjek, m. = plašč, C.; — prim. madž. kopenyeg.
kẹ̀r, I. conj. weil, da, denn; zato, ker —, deshalb, weil —; — II. pron. rel. = kir, ki, Krelj; — "ker entspricht wohl einem altslov. kъdeže", Mik. (V. Gr. IV. 129.).
kerempuh, m. = vamp, kajk.- Zora V. 120.; ( prim. kerepuhi, der Bauch, Dalm.).
kerlę́jš, m. znamenje, pri katerem z mrličem postoje ter molijo pogrebci, Polj.; — prim. cerkveni: kyrie eleison!
kəsȃn, -snà, adj. säumig, langsam; k. pri delu, C.; k. za delo, Dol.; kesna pokora, C.; k. plačnik, Cig.; otročja reja je najkesnejša, Jurč.; kesne glave biti, ungelehrig, ein langsamer Kopf sein, Cig., Nov.; po kesnem, langsam, Cig.; — spät, Mur., Cig., Jan.; kesni ste, ihr seid spät gekommen, jvzhŠt.; kesno je že, es ist schon spät; kesna seva, prazna škrinja, Z.; kesneje, später, C.; — kȃsni, compar. kášnji, kəsnẹ̑ji, kəsnẹ̑jši, Cv., C.; — tudi: kə̀sən.
kəsnẹ́ti, -ím, vb. impf. säumen, säumig sein, Cig., Navr. (Kop. sp.), Rez.- Kl.; s svojim prihodom kesni, (kasni) Krelj.
kəsnóta, f. = kesnost, Jan.; Bog pretehta pri grehu naglost in kesnoto, Slom.
keša, f. = torba, C., SlGor.; — prim. hs. kesa, Beutel, iz tur.
kətę́ri, pron. = kateri, Cv., DSv.; — prim. Cv. II. 5.
kę̑tiš, m. 1) der Bewohner einer keta, Trst. (Let.); — 2) der Mitwinzer, C.; — 2) der Gefährte, der Genosse, C.; — prim. keta.
kę̑včica, f. 1) eine Art Dohle, C.; — 2) der Kibitz, C.; — prim. kevkati.
kəzmáti, -am, vb. impf. zausen, Z., jvzhŠt.; — prim. kosmati.
kì, pron. rel. indecl. v padežih, razen imenovalnika, z dotičnimi krajšimi oblikami osebnega zaimka 3. os.: ga, je, mu, ji, itd.; der, welcher; mož, ki nas je videl, žena, ki smo jo videli; predlog stoji pri zaimku 3. os.: prijatelji, ki smo pri njih bili, Levst. (Sl. Spr.); oči, ki nebeško veselje igra po njih, Ravn.- Mik.; — prim. ker, kir.
kí, ka, ko, pron. = kateri, Krelj, na vzhodu; ki vrag! wer Teufel! Mur.; ki vrabec je to prel! Vrt.; ki ti je vran! jvzhŠt.; v ko selo prišla, na to kolo prela, Ist.- Jan. (Slovn.); s kem — s tem, je — desto, Mik. — prim. stsl. kyj.
kìč, kíča, m. = kačka, čop, zatrep, der Dachwalm, Pivka ( Ravn.)- Cig.; — prim. 1. kika.
kı̑čma, f. die Pferdehaare an der Stirne, kajk.- Valj. (Rad); — prim. 1. kika 1).
kı̑h, m. 1) das einmalige Niesen, der Nieser, Cig., Jan., SlN.; na kih reci: Bog pomagaj! C.; — 2) die Niesesucht, der Schnupfen, Jan., Prip.- Mik., Svet. (Rok.).
kı̑jčək, -čka, m. dem. kijec; kleiner Schlägel: bobenski kijček, der Trommelschlägel, Cig.; kijčki pri klavirju, die Hämmerchen beim Clavier, Slom.
kíkəlj, -klja, m. das Ende, der Zipfel, ogr.- C.; — prim. 1. kika.
kíle, -eta, n. snet pri turščici, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
kímati, -mam, -mljem, vb. impf. nicken; k. komu, jemandem zunicken; od zaspanosti k.; z glavo k., mit dem Kopfe wackeln, den Kopf schütteln; — prim. kivati (kakor je tudi v drugih slovanskih jezikih).
kı̑nč, m. der Schmuck, der Zierat, die Zierde, Cig., Jan., nk.; — der Schatz: kinče si spravljati, ogr.- Valj. (Rad); — prim. madž. kincs, der Schatz, Mik. (Et.).
kíniti, kı̑nem, vb. pf. 1) eine nickende Kopfbewegung machen, Alas.; z glavo k., Dol.; — winken, Hal.- C.; — 2) tudi: impf. trava ne raste več, ampak kine, C.; ajda po mrazu kine, Z.; — k. k čemu, für etwas eingenommen sein, Cig.; — prim. stsl. kyti, nicken.
kı̑nkati, -am, vb. impf. nicken, Cig., Soška dol.- Erj. (Torb.); dremaje k. z glavo, Cig., Jan.; (beim Gehen) wanken, schwanken, Mur., Cig., Jan.; — zweifeln, Cig.; — nam. kimkati, prim. kimati.
kı̑nkavt, m. 1) der Nicker, Z.; — 2) = kinkež 2), Cig., Gor.; na kinkavtih pripeljati, Škrinj.
kı̑nkež, m. 1) der Nicker, Z.; — 2) ein zweirädriger Handkarren, Cig., Jan.; — prim. kimpež.
kiselàt, -áta, adj. säuerlich, prim. kislat.
kìt, kíta, m. der Walfisch, Cig., Jan., nk.; grenlandski k., der grönländische Walfisch (balaena mysticetus), Erj. (Ž.); — kiti, die Fischsäugethiere, die Wale (cetacea), Erj. (Ž.); — prim. hs. kit, stsl. kitъ iz gr. κη̃τος.
kítast, adj. 1) zopfähnlich; kitast motvoz (okoli klobuka), Jurč.; kitasta baroka, die Zopfperrücke, Cig.; — 2) voll Zöpfe, Mur.; — voll Striemen: k. hrbet domov prinesti, Jurč.; — 3) büschelartig, Cig.; — 4) sehnicht, sehnig, Mur., Cig., Jan.
klȃd, m. = nadstropje, das Stockwerk, C.; — prim. klada 5).
kláda, * f. 1) der Holzblock, der Klotz; klade z zagvozdo razbijati; — kos debla, ki se ima v deske razrezati, Notr.; len kakor klada, Z.; spati kakor klada; — 2) der Unterlagbalken, der Block einer Stampfe, Presse u. dgl., V.-Cig., C., Dol., Št.; kovaška klada, der Ambossstock, DZ.; — der Balken mit dem Zapfenlager der Mühlradwelle, Cig.; — 3) der Block als Fußfessel, der Stock, Dalm. (Reg.), Dict.; hlapca posadi v klado, Dalm.; jetnike iz klade odpeljati, Trub.; noge komu v klado stisniti, ogr.- Valj. (Rad); v klado koga dejati, Cig.; — pren. živino, katero najde poljak (poljski čuvaj) v škodi, žene v klado, iz katere jo mora gospodar potem rešiti, plativši po njej narejeno škodo, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.); — 4) die Lage, die Schichte, Mur., C.; — 5) das Stockwerk: omahniti s tretje klade, C.
kládən, -dna, adj. Block-: klȃdno karanje = kladna kazen, Danj. (Posv. p.); — prim. klada 3).
klādez, m. der Brunnen, Mur., Cig., Jan., DZ., Levst. (Nauk); — prim. stsl. kladęzь.
kláfar, -rja, m. = klafač; der Schwätzer: ne kregaj se s klafarjem, Dalm.; — prim. nem. der Kläffer.
klafáti, -ȃm, vb. impf. unflätige Reden führen, Zoten reißen; — prim. bav. klaffen = unehrbare Reden führen, Levst. (Rok.).
klafúta, f. 1) schlechter Hut, Cirk.- Baud.; — 2) die Schlampe, C.; — prim. klofuta.
klȃłnica, f. 1) das Schlachthaus, die Schlachtbank, Cig., Jan., C., DZ., nk.; — 2) die Spalthacke, Cig.; neka sekira, s katero se drva koljo, Plužna pri Bolcu, Dol.- Erj. (Torb.), Gor.
klȃmfa, f. die Klammer; — prim. bav. klampfen, Levst. (Rok.).
klȃmfar, -rja, m., Jan.; prim. nem. ( dial.) klampfrer; pogl. klepar.
klánčək, -čka, m. dem. klanec; kleine Anhöhe; — die Rampe, Levst. (Pril.).
klȃruš, m. die Perlenschnur, kajk.- Valj. (Rad); — prim. klariš.
klasníca, f. 1) bilka, ki ima klas, Tolm.- Štrek. (Let.); — 2) das wollige Honiggras (holcus lanatus), Sv. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.).
klat, m. = blato, Guts.; — prim. srvn. quât, Koth, C.
klatje, n. = blato, Guts. (Res.)- Mik.; — prim. klat.
klāvzula, f. omejujoč pristavek, die Clausel, Cig. (T.).
klečánja, f. schlechter, kleiner Keller, SlGosp.- C.; — prim. klet.
klečę́čki, adv. kniend, Prip.- Mik., jvzhŠt., BlKr.
klečę̑t, f. = kleče, die Klippenbank, Jan., ZgD.; barko so povezali v strahu, da bi na klečet ne prišli, Jap.; Sava nasiplje peska in proda v široke klečeti, Erj. (Izb. sp.).
klečę̑tast, adj. schotterig, Svet. (Rok.); — prim. klečet m. 2).
klẹčína, f. das Kämmerlein, Mur.; — prim. klečanja, klet.
2. klèk, kléka, m. v kletvicah (kakor: šent, vrag itd.): menda ne bo gozdarja več klek prinesel, bil je že klek, lejte kleka! i. dr., Jurč.; ti klek babji! BlKr.
klę́kast, adj. 1) verkrümmt: klekasto drevo, Notr.; prim. kleka 3); — 2) hinkend, Z.
2. klę́kati, -am, vb. impf. eine gewisse Art zu nähen, prim. klekanje; — = klekljati, Z.; uči šivati, klekati, Dict.
klę́kljati, -am, vb. impf. Spitzen klöppeln, Cig.; — prim. nem. glöckeln = klöppeln.
klę̑nkati, -am, vb. impf. an die eine Seite der Glocke anschlagen; infolge solchen Anschlagens klingen; umrl je, že mu klenka; žalostno klenka zvon; — prim. bav. klenken, klengen, Levst. (Rok.).
2. klenovəc, -vca, m. die grüne Nussschale: oreh ima zelen klenovec, C., Pohl. (Km.); — prim. 2. glinja.
klèp, klépa, m. 1) = klepanje: če je moka po klepu, je kruh rad sipast, Polj.; — 2) kar pri klepanju kose odpada, Bolc, Lašče- Erj. (Torb.); — der Staub, der bei der Schärfung der Mühlsteine abfällt, C.; — 3) das Dengelzeug, Valj. (Rad); tudi pl. klepi, klepovi, Jarn., Jan., C.; — 4) der Kettenring, Pohl., Jarn., Mur., Cig., Jan., Mik.; to je tisti kolobar, tista veriga, v kateri se vsi klepi ali členi drže, Vrtov. (Km. k.).
klepȃłnik, m. 1) der Dengelstock, C., Gor.; sedel je pri klepalniku in klepal koso, Zv.; — 2) der Dengelhammer, Cig., Jan.
klésati, klę́šem, vb. impf. (Steine) behauen, Z., C.; umetniki so klesali podobe iz mramorja, Erj. (Min.); — konj se kleše, das Pferd schlägt mit dem hinteren Hufeisen an das vordere an, Z.; — prim. kresati.
1. klẹ̀šč, klẹ́šča, m. die gemeine Zecke oder der Holzbock (ixodes ricinus), Cig., Jan., Mik., Erj. (Ž.); — prim. klošč.
klẹščáriti, -ȃrim, vb. impf. pri oranju klešče držati, Cig., Kr., Tolm.- Štrek. (Let.).
kleščək, -čka, m. = lešnikar, der Nusshäher, C.; — prim. klesk.
klẹ̑ščnik, m. 1) großer Vorderzahn, Cig., M.; mlečni kleščniki, Nov.; — 2) = dlesk, C.; — 3) oni kolček na plužni, za katerega drži pri oranju kleščar, Gor.; — prim. klešče 3).
klẹ̑štra, f., Cig., Erj., C.; nav. pl. kleštre, das Kummetholz, die Kummetklammer, Mur., Cig., C.; lesena kamba v konjskem homotu, Kr.- Erj. (Torb.); — kleštra, psovka za nerodnega človeka, Kr.- Erj. (Torb.), ali živinče, C.; — prim. bav. klöster, ki je iz slov.; prim. klešče, Erj. [Torb.].
1. klẹštráti, -ȃm, vb. impf. abschlagen, abästeln, Jarn., BlKr.; — prim. klestiti.
2. klẹštráti, -ȃm, vb. impf. ungeschickt gehen, Z., Gor.; — prim. kleštra.
klíca, f. der Keim, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); zobova k., der Zahnkeim, Erj. (Som.); pren. nova k. izprijenosti, Zv.; — der Keimtrieb, Cig., Jan., C.
klı̑č, m. das Rufen, C.; — die Versteigerung: na klič staviti, öffentlich versteigern, C., Ist.- Nov.; če bodeš tako gospodaril, prideš hitro na klič, (= propade ti, kar imaš), Vrsno- Erj. (Torb.).
klinktáti, -tȃm, vb. impf. schreien wie der Adler: orel klinkta, C.; — prim. kliktati.
klı̑pka, f. der Stockfisch (gesalzen und getrocknet), Erj. (Ž.); — prim. hs. klipka, der Kolben.
klistı̑rka, f. die Klystierspritze, DZ.
klíti, klíjem, vb. impf. keimen, hervorsprießen; vijolice klijejo iz zemlje.
kljùb, I. adv. zum Trotz: k. delati komu, = kljubovati, jemandem Trotz bieten, Cig.; — II. praep. c. dat. trotz; k. prepovedi; tudi: v kljub (vkljub); — prim. kljubu.
kljȗbemu, adv. mit Fleiß (im guten und schlechten Sinne), C.; — zum Trotz, zum Possen, Fr.- C.; — prim. kljubu.
kljubováti, -ȗjem, vb. impf. trotzen: k. komu; vsemu svetu k.; — kljúbovati, Jap. (Prid.)- Valj. (Rad).
kljȗbu, adv. zum Trotz, zum Possen, Cig., Jan., Fr.- C.; njim kljubu, Krelj; k. delati = kljubovati, Cig.; na kljubu, zum Trotz, (na kljubo) Cig.; Bogu na kljubu, Jap.- C.; tebi na kljubu, Preš.; h kljubu = kljubu, Jan.; pri kljubu ne, erst recht nicht, KrGora; — iz nem. zu Liebe, Levst. (Rok.).
kljúč, m. 1) der Haken: der Widerhaken, damit Stroh oder Heu aus einem Haufen zu raufen, Aeste an sich zu ziehen u. dgl.; požarni k., der Feuerhaken, DZkr.; — 2) etwas Hakensartiges; die Schlüsselrebe: trtna mladika tako odrezana, da se je še košček stare rozge, iz katere je zrasla, drži; tudi sploh: der Rebensetzling; — der Zuganker ( mont.), V.-Cig.; — der Rahmen beim Pfluge, V.-Cig.; die Stuhlsäule am Dachgerüste, Krn- Erj. (Torb.); — = cestni ovinek, Kras- Štrek. (Let.); ključi, Serpentinen, Notr., Rihenberk- Erj. (Torb.); cesta čez Ljubelj gre v ključe, Z.; — ključi, vezi pri košu na vozu, Sv. Peter- Erj. (Torb.); — ključ žerjavov, ein Zug Kraniche, Cig.; — 3) der Schlüssel; pod k. dejati, einsperren; pod ključem imeti, unter Schloss verwahren; k. od vrat, od veže, der Thürschlüssel, der Hausthorschlüssel, Levst. (Zb. sp.); meni luč, tebi ključ, ali: v roko luč, iz roke ključ (= po smrti prehaja posest v druge roke), Npreg.; — das Schränkeisen zum Schränken der Säge, Cig.; — der Schraubenschlüssel; — der Reiber oder Wirbel (pri pipi), DZ.; — das Orgelregister, C.; — der Stempel oder Kolben der Handspritze, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — ključi, die Schlusssteine bei Wölbungen und Kalköfen, Cig., Notr.; — sv. Petra ključ, neko ozvezdje, Pjk. (Črt. 259.); — "rimskega ključa iskati" = neka pastirska igra, Vest. I. 126.; — der Molo, Vrt.; — 4) die Schlüsselblume (primula), C.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — sv. Petra k., der Erdrauch (fumaria), C., Tuš. (B.), Strp.; die Himmelskerze (verbascum thapsus), C.
kljúčica, f. 1) dem. kljuka; das Häkchen; lahko si ključico podasta, = oba sta enaka, nič ali malo vredna, Erj. (Torb.); ključico komu iztegniti, jemandem den Anschlag vereiteln, C.; ( prim. kljuko vleči); — 2) = ključ, die Schlüsselrebe, vzhŠt.- C.
kljúka, f. ein hakenförmig gebogener Gegenstand: z. B. der Wandhaken; na kljuko obesiti kaj, etwas auf den Nagel hängen; Sem obesil zavolj tebe Dokaj časa uk na kljuko, Preš.; der Heftelhaken, der Henkelhaken, der Fensterhaken, der Haken zum Heuraufen, u. dgl.; kljuka se kvake drži, gleich und gleich gesellt sich gern, C.; — das Knieholz, das Kniestück, Cig.; — = ključ, die Schlüsselrebe, der Rebensetzling, C.; — das Winkelholz (Winkelmaß), Cig., M.; = vogalna k., Hip. (Orb.); — die Zimmermannsklammer, C.; — die Sensenkrücke, Cig.; — die Kurbel, Cig., Jan.; — die Thürklinke; za kljuko prijeti, držati; — = sključen prst: na kljuko zažvižgati, Zv.; — kljuko vleči = za sključena prsta se vleči, Levst. (Rok.); ( prim. bav. hackel ziehen); — die Ranke, C.; — kljuke, hakenförmige, unförmliche Schriftzüge, Z.; kljuke delati, Krähenfüße machen, Cig.; — die röm. Fünf: kljuka pet, križ deset, pa kola dva, to stori sedemnajst, Jurč.; — meja na kljuko, scharfwinklige Grenze, Svet. (Rok.); — ein elendes Pferd, Lašče- Levst. (Rok.), oder Rind, Z.; — eine vom Alter gebeugte Frau ( zaničlj.), M.; — kljuka prediva, eine Knocke Spinnhaar, Andr.
kljȗnəc, -nca, m. dem. kljun; (kronasti) k. pri čeljusti, der Kronenfortsatz, Cig. (T.), Erj. (Som.).
kljúniti, kljȗnem, vb. pf. mit dem Schnabel picken, hacken; — prim. kljuvati.
klobȗčje, n. der großblättrige Huflattich (tussilago petasites), C.; — prim. klobukovje.
klobúk, m. 1) der Hut; k. na glavo dejati, sneti, den Hut aufsetzen, abnehmen; — železni k., der Helm, C., Jan.; k. Boga očeta, (neko ozvezdje), Pjk. (Črt. 260.); — 2) die Deckgarbe auf Mandeln, C.; — der Destilierhelm, Cig.; kotlov klobuk, der Helm der Brantweinblase, DZ.; — der Dachstuhl, Cig.; — 3) der Glockenmantel, Cig.; — 4) die Blase auf einer Flüssigkeit, Cig.; klobuk se dela na mleku, (kadar vre), jvzhŠt.; — die Essigmutter, Cig., M., BlKr., jvzhŠt.; — na nekaterih jedeh se dela klobuk, t. j., prevlečejo se z nekako mreno po vrhu, Tolm.- Štrek. (Let.); — 5) morski klobuki, Quallen (medusae); navadni morski k., die gewöhnliche Ohrenqualle (aurelia aurita), Erj. (Ž.); osipni k., die Wurzelqualle (rhizostoma Cuvieri), Sesljan pri Divinu- Erj. (Torb.); — 6) eine Art großer Schwamm, Rez.- C.; — zlati k., der Türkenbund (lilium martagon), Cig., Tuš. (B.); — črni k., die Käsepappel (malva rotundifolia), Cig., Medv. (Rok.).
klǫ́ca, f. die Klötze, Jan., Bolc- Erj. (Torb.); — iz nem.; prim. bav. klotzen.
klǫ́ča, f. 1) die Gluckhenne, Cig., Jan., Štrek.; — 2) die Brautmutter, Cig., M.; — 3) der Kirchenluster, Soška dol., Kot- Erj. (Torb.); — 4) polovica orehovega jedra, Kras- Erj. (Torb.); — prim. kloka, kokla.

4.797 4.897 4.997 5.097 5.197 5.297 5.397 5.497 5.597 5.697

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA