Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

pri (10.401-10.500)

  1. vedrilíšče, n. mesto, kjer kdo vedri, Fr.- C.; — prim. vedriti 2).
  2. vẹ́drọ, n. der Eimer (als Gefäß): dokler lehko z vedrom zajemlje, ne vpraša po korcu, Levst. (Beč.); vedra z vodo napolniti, ogr.- Valj. (Rad); — der Eimer (als Maß): avstrijsko vedro = 40 bokalov ali blizu 56 litrov; vedro ima štiri vrče; polovnjak drži pet veder; — primorsko vedro meri 10 bokalov, o trgatvi 11, Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  3. 2. vẹ̑hica, f. das Augenlid, Št.- Cig.; spodnje vehice, Pjk. (Črt.); — prim. 2. vejica.
  4. vẹ́hljav, adj. 1) schwankend, Mur., Jan.; — schwach, Guts.- Cig., Mur., C., Št.; — 2) leer, C.; [ prim. vehast 4)]; — 3) wankelmüthig, Jan.
  5. vę́htər, -tra, m. neka priprava, v kateri sir suše, kajk.- Valj. (Rad); — prim. vehtra.
  6. vę̑htra, f. 1) die Schilfmatte, Pohl., Mur., Jan.; ličnata v., C.; — 2) die Wanne, Pohl., Mur., Št.- Cig.; die Butte, Jan.; Pehtrababa v rokah drži ali zlato ročko ali vehtro, Trst. ( Glas.); — prim. vehter.
  7. vẹ̑jati, -jam, -jem, vb. impf. 1) v. žito, das Getreide worfeln, auswinden; — 2) wehen, Jarn., Levst. (Sl. Spr.); pridi jug in vejaj skozi moj vrt! Dalm.; veja ino piha na vseh straneh, Trub.; veter veje s snegom, burja je vejala s snegom, Dol.
  8. 2. vẹ̑k, m. 1) die Kraft, Meg., Dict., V.-Cig., Jan., C.; on bo ljudem moč ino vek dal, Trub.; ti si moj vek! Dalm.; k veku pripraviti, erquicken, Dict.; človek na stare dni ali bolnik nima veka, BlKr.; sol vek izgubi, Trub.; iz hlebca bo ves vek prešel, Dol.- Mik.; — 2) das Lebensalter, Mik., Erj. (Som.); — 3) das Zeitalter, Mur., Cig., Jan., nk.; Zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride, Preš.; — stari, srednji, novi v., das Alterthum, das Mittelalter, die Neuzeit, Jan., nk.; — das Jahrhundert, Mur., Cig., Jan., nk.; — na veke, na vse veke, in alle Ewigkeit; od veka, von Ewigkeit her, Cig.; iz veka v vek, C.; na vek in veke, immerdar, = na vek veka, C.
  9. vẹ́kọ, n. 1) = baba, der Druckdeckel bei der Presse, C.; — 2) das Augenlid, C., LjZv.; ( stsl.); — prim. veka 1).
  10. vēl, m. der Schleier, Glas., LjZv.; — prim. it. velo.
  11. velečastı̑t, adj. hochgeehrt, nk.; — prim. češ. velečestný.
  12. velenják, m. za Duhovo prihranjena paša; kdor na Duhovo prvi na pašo prižene, sme na velenjaku pasti, Ščav.
  13. velı̑čka, f. der Frühling, die Osterzeit, Marenberg, Luče ( Št.)- C., nad Mariborom- SlGosp.; — prim. vlička, valička.
  14. vélik, velíka ( določno: vę̑liki, vę̑lika), adj. groß; — velik dan je že, es ist schon voller Tag; — velik sneg, tief gefallener Schnee; — Groß-, Haupt-, Erz-, General-, Ober-, Hoch-; velika cesta, die Hauptstraße; veliki hlapec, der Oberknecht; velika dekla; veliki starejšina (pri svatovščini); veliki vojvoda, der Großherzog; veliki knez; veliki altar, der Hochaltar; velika maša, das Hochamt; veliki zbor, die Generalversammlung; velika izpoved, die Generalbeichte, Dol.; velika občina, die Hauptgemeinde, Levst. (Nauk); veliki trg, der Hauptplatz; velika država, der Großstaat, die Großmacht, Cig. (T.); veliki obrt, das Großgewerbe, Cig. (T.); veliki trgovec, der Großhändler; veliko gorovje, das Hochgebirge, Cig. (T.); velika pismena, die Majuskelschrift, Cig. (T.); veliki traven, der Mai, veliki srpan, der August; velika mati, die Schwiegermutter, C.; — veliki teden, die Charwoche; veliki četrtek, petek; velika nedelja, veliki ponedeljek, der Ostersonntag, der Ostermontag; velika (-íka, Dol.) noč, Ostern; Peter Veliki, Peter der Große; — (velìk, določno: velı̑ki, Tolm., Rez.); — velíkọ (redkeje vẹ̑likọ), viel; veliko dela; veliko lepši, viel schöner; viele: veliko delavcev, z veliko delavci; — odprite vrata na vę̑lici ("na velci = široko")! Mik.
  15. velikoobčı̑nski, adj. zur Hauptgemeinde gehörig, Levst. (Pril.).
  16. veljȃnje, n. die Geltung; — das Ansehen, Mur., C.; biti pri ljudeh v veljanju, C.; gospod ne bo na obenega človeka veljanje gledal, Dalm.; velikega veljanja, von großem Werte, Bas.
  17. veljáti, -ȃm, vb. impf. 1) gelten; denar, bankovec, prepoved, zakon ne velja več; že velja, es gilt schon; že velja, kamor srce pelja, es gilt, wohin das Herz zielt, (tako se komu napija), Met., Mur., Jan.; njegova beseda velja vselej; on veliko velja pri ljudeh; v. za kaj, für etwas gelten, angesehen werden; za bogatina veljati; te bukvice veljajo za izkazno pismo, Levst. (Nauk); — einen Wert haben, taugen; to ne velja nič; Sem videl, — Da človek toliko velja, kar plača, Preš.; že velja, es geht schon an; ne velja, es taugt nicht, es ist nicht angezeigt; prepovedanih reči obetati ne velja (geht nicht an), Ravn.; — 2) kosten; koliko velja kilogram soli?
  18. veljȃva, f. 1) die Geltung; — das Ansehen; nima nič veljave pri ljudeh; — 2) die Währung, Cig., Jan., nk.; pet goldinarjev avstrijske veljave, nk.
  19. velmož, m. = veljak, nk.; — prim. stsl. velьmoža.
  20. 2. vẹ̀n, adv. doch, C.; to pa ven ne bo res, Dol.- Levst. (M.); — ja, Npes.-Vraz, vzhŠt.; ven pridem, ich komme ja, M.; — nam. vem; prim. vedeti.
  21. venȃlnica, f. kar pri planinskem skupnem gospodarstvu ostane mleka črez mezdo (80 liber), gre v "venalnico", (od it. venale, käuflich), na Bolškem- Erj. (Torb.); — prim. 1. mezda.
  22. vẹ̀ndar, conj. 1) dennoch; = v. le; dasi — vendar, obgleich — dennoch; — doch; bodi vendar pameten! — 2) adv. = venda 1), vzhŠt.- Mik.; — iz: vem da že, Mik.; prim. Škrab. (Cv. I. 6.).
  23. vendríca, f. = mendrica, die Weinraute (ruta graveolens), vzhŠt.; ( prim. vendrut, vendrit, ogr.- C.; iz nem. "Weinraute").
  24. vę̑nge, f. pl. 1) = veriga, na kateri visi kotel nad ognjiščem, die Kesselkette, Rihenberk, Goriška ok.- Erj. (Torb.); — 2) nekaka železna "vez", jeziku podobna, služeča v zapor na vnanji strani vrat pri kakem poslopju, die Thürnarbe (hinter dem Vorlegeschloss), die Thürklammer, die Anlege, Z., Lašče- Erj. (Torb.); na venge dejati vrata, Dol.; — prim. linga.
  25. 1. vę́ntati, -am, vb. pf. 1) abwehren, Mur., Fr.- C., Ravn.; v. si lakoto, Ravn.; vodi smo ventali (= ubranili, da ni nič preplavila), Tolm.; — 2) Abhilfe schaffen: bo že kako vental, Ravn.; — prim. nem. abwenden (?), C.
  26. vę́ra, f. 1) das Fürwahrhalten, der Glaube; vero dati komu, Glauben schenken; nihče mu ne da več vere; meni gre vera, ich verdiene Glauben, Cig., M., C.; vere dostojen, glaubwürdig, nk.; deti koga na vero = pripraviti ga do tega, da veruje: pol ure sem govoril, predno sem ga del na vero, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) der Glaube, die Religion; brez vere, ohne Religion; kriva v., der Irrglaube; — prazna v., der Wahnglaube; babja v., der Aberglaube; — spraviti koga na drugo vero, jemanden zu anderen Grundsätzen bringen, C.; preobrniti koga na svojo vero, C.; — die Glaubensformel: vero moliti, den Glauben beten; — 3) der Credit; na vero dati, vzeti, auf Credit geben, nehmen; Bom dal dober kup, na vero, Dobro vago, dobro mero, Zora; — 4) die Treue, Meg., Cig., M.; na vero, auf Treue und Glauben, Cig.; na mojo vero! nk.; nav.: pri moji veri! bei meiner Treu! vera, dragocen spomin! wahrlich, ein theueres Andenken! BlKr.- Navr. (Let.); — pasja vera! sapperment! — 5) das gegebene Wort: vere ne držati, Dalm.; za svetejše imajo poroštvo, kakor vero, Kast.; — na veri živeti, im Concubinat leben, Gor., Dol.; — 6) babja v., die Mondviole (lunaria), Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — moška v., eine Hauhechel (ononis spinosa), C.
  27. veríle, f. pl. hlodi, v katerih se žagi pri žaganju jarem gori in doli pomika, Poh.
  28. verostováti, -ȗjem, vb. impf. wachen, ogr.- Valj. (Rad); — prim. virostovati.
  29. vę́ruh, m. 1) der Weihrauch, Dalm., Trub., Goriš.- Kres; — 2) die Haselwurz (asarum europaeum), (to zelišče devljejo na cvetno nedeljo med les, ki ga nesejo blagoslovit, in služi potem o božičih za kadilo), Kres; — iz nem.; prim. srvn. wîrouch.
  30. veselíti, -ím, vb. impf. freuen, Freude machen; to me veseli; veseli me, da si prišel; nič ga ne veseli nauk; — v. se, sich freuen; ne veseli se vselej ta, kateri se smeja, Kast.; v. se česa, sich auf etwas freuen; Bliža se železna cesta, Nje se, ljub'ca, veselim, Preš.; v. se nad čim, sich über etwas freuen: nad drugih veseljem se veseliti, Ravn.
  31. vesélje, n. die Freude; srpi šume, da jih je veselje (dass es eine Freude ist), Ravn. (Abc.); — das Vergnügen: nedolžno veselje si privoščiti; tudi: veselję́, Cv.; veseljè, Valj. (Rad).
  32. veseloígra, f. = vesela igra, das Lustspiel, Jan., nk.; — prim. češ. veselohra.
  33. vę́slica, f. 1) eine einem Ruder ähnliche Schaufel, bes. die Kohlenschaufel; tudi: véslica, Valj. (Rad); — 2) lopatica, s katero se žganci mešajo, Valj. (Rad); — 3) veslice so pri vinski preši tista brunca, katera se nad slemenom vtikajo, jvzhŠt.
  34. vẹ̑st, -ı̑, f. 1) das Wissen: brez vesti, ohne Vorwissen, z našo vestjo, mit unserem Vorwissen, Rec.; na vest dati, zur Kenntnis geben, Jan., C., Trub.; vest imam, ich weiß, C.; na vest mi je prišlo, ich habe es erfahren, es ist mir bekannt geworden, Dalm.; — die Kunde, die Nachricht, Jan., nk.; (v tem pomenu po drugih slov. jez.); — 2) das Gewissen; v. me peče, das Gewissen drückt mich; tanka, rahla v., ein zartes Gewissen; kosmata v., ein grobes Gewissen; ta človek nima vesti, das ist ein gewissenloser Mensch.
  35. vestẹ́je, f. pl. das Ofenloch, C.; — prim. isteje, ustije, ustje.
  36. vẹ́stən, -tna, adj. 1) Gewissens-; vẹ̑stna dolžnost, reč; — gewissenhaft; v. človek; vestno delati; — 2) bekannt, kund: vsemu svetovi vestno storiti (kund thun), Krelj; kar je vam vestno, rok. iz 15. stol., prisega iz l. 1601- Kres.
  37. vẹščákinja, f. die Sachverständige, die Kennerin, nk.; — prim. veščak.
  38. vę̑tčina, f. altes Zeug, C.; — prim. vetek.
  39. vẹ̑trnik, m. 1) die Wetterfahne, Mur., Cig.; der Wetterhahn, Jarn.; — 2) der Windfächer, Mur., Cig.; — 3) die Windmühle, Mur., Cig., Jan., Levst. (Zb. sp.); — 4) der Windfang, Cig., Jan.; — 5) = glavni steber pri strešnem odru ali pri stogu, die Stuhlsäule, Vas Krn- Erj. (Torb.); — 6) die Flockenblume (centaurea iacea), Vrsno ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — die Galgantwurzel (galanga), Dict., C.; — (piše se tudi: vetrenik).
  40. vẹtrǫ́vən, -vna, adj. windig; vetrovno je; vetrovno vreme; — der Blähsucht unterworfen, ( prim. vetrovnost 2)).
  41. vę̑z, -ı̑, f. 1) das Band, das Bindemittel, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Mik., Erj. (Som.), Dol.; vezi, das Bindholz bei den Zimmerleuten, Cig.; vezi (die Bänder) vežejo oplen in podvoz, Št. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.); — das Satzband, die Copula ( gramm.), Cig., Cig. (T.); — 2) die Masche beim Stricken, C.; — 3) das Binden (der Weinreben an die Pfähle), Cig.; — 4) der Einband, Cig.
  42. vę́zati, vę́žem, vb. impf. binden, verbinden; v. snopje; v. trte h kolom; v. lonce, Töpfe mit Draht binden; v. les (pri tesarjih); vezan kozolec, die Doppelharfe, Cig., Dol.; v. knjige, Bücher einbinden; — ta sad veže usta, diese Frucht hat einen unangenehm herben u. zusammenziehenden Geschmack, Kras, Ist., Goriška ok.- Erj. (Torb.); — otrobe v., govoriti, kakor bi otrobe vezal, unzusammenhangendes Zeug sprechen; ljudem jezike v., den Leuten die Mäuler stopfen; v. koga na koga, na kaj (binden, fesseln), Cig., nk.; Vendar na mene še nekaj te veže, Preš.; Tretja njih je Neža, Ki moje srdce veže, Npes.-K.; verpflichten: dolžnost me veže, ich bin verpflichtet, Levst. (Nauk), nk.; beseda, obljuba, prisega me veže, Cig., nk.; postava veže vse ljudi, Cig.; zapoved me veže, kajk.- Valj. (Rad); — v. se, in einer Verbindung, im Einklang stehen, zusammenklappen, Cig., nk.
  43. 2. vezda, adv. immer, ogr.- C.; — prim. hs. vazda.
  44. vezẹ̑lje, n. 1) der Bindbast, das Bandwerk, Cig.; — 2) die Waldrebe (clematis vitalba), Jan., Mik., Ravn.- M., pri Fari ( Notr.)- Štrek. (LjZv.).
  45. vezẹ̑ljevica, f. = vezelje 2), pri Fari- Štrek. (LjZv.).
  46. vezenína, f. die Stickware, DZ.; — prim. vesti (vezem).
  47. vı̑cati, -am, vb. impf. 1) plagen, quälen, martern; žene može vicajo na zemlji, Gor.- DSv.; — v. se, eig. im Fegefeuer leiden, Cig.; sich plagen, sich martern; — 2) neka otročja igra, = nebeškati, Gor.; — prim. vice.
  48. vı̑ce, f. pl. das Fegefeuer; — prim. stvn. wizi, Mik.
  49. vı̑dalice, f. pl. die Querpfeife, Kr.- Mur.; — die Doppelpfeife, Ist., Kr.- Mur., Valv.- Cig.; — prim. nem. Fiedel, srlat. vidula, C.
  50. vídẹlọ, n. 1) das Auge, C.; das Gesicht, C.; — 2) das Tageslicht, C.; na videlo spraviti, C.; na videlo postaviti, SlN.- C.; na videlo belega dne priti, Raič (Slov.); za videla, noch bei Tage, C.; — 3) das Schauspiel, das Spectakel, C.
  51. vídən, -dna, adj. 1) Gesichtssinns-, Gesichts-: vı̑dni živec, kot, žarek, Cig., Cig. (T.), Žnid.; — 2) sichtbar; vidne stvari; — viden je, da ni zdrav, er sieht krank aus, Svet. (Rok.); — augenfällig; — wohlansehnlich, stattlich, Cig.; viden mož, vidna krava, Mik., Dol.; wohlbeleibt, Guts.- Cig.; — bolj vidno kakor pridno, schön aber unnütz, Cig.; pokmetovali smo še precej vidno in pridno, Jurč.
  52. vídẹnje, n. 1) das Sehen; po videnju, na videnje poznati, vom Sehen aus kennen, vzhŠt.- C.; brez videnja kupiti kaj, etwas kaufen, ohne es zu sehen, vzhŠt.- C.; — na videnje, zum Schein, C.; — 2) die Vision, die Erscheinung, C.; prikazen ali videnje, Krelj, Dalm.
  53. vı̑dež, m. 1) = oko (v uganki): štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža, štirje streljajo, eden pometa, (= krava), Sv. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.); — 2) mesto, na katerem se kaj lepo in lehko vidi: "na lepem videžu je (kaka stvar), ali ti je vendar ne vidiš", Soška dol.- Erj. (Torb.); — 3) die Sicht, Jan.; dolgo ni bilo nobenega na videž, LjZv.; pesem peti o prvem videžu (a vista), DZ.; to je vsem ljudem na videžu, rekše, vsi ljudje morejo to videti, Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.); vsem ljudem na videž postaviti = tako postaviti, da vidijo vsi ljudje, Senožeče- Levst. (Nauk); na v. razgrniti, zur Einsicht auflegen, Levst. (Cest., Pril.); na v. razgrnjen biti, aufliegen, Levst. (Nauk); na videž obešena tarifa (ausgehängt), DZ.; resnica mora na videž (ans Tageslicht), LjZv.; preiskovanje dene na videž (ergibt), DZ.; — 4) der Schein; na videž = na videz, LjZv.; — grdo na v., hässlich anzusehen, Jarn. (Sadj.); lepši na v., schöner anzusehen, Ljub.
  54. vígənj, -gnja, m. die Esse, die Schmiedehütte, die Nagelschmiede, Jan., Cig. (T.), C., Mik., Gor., Tolm.; der Eisenhammer, Ravn.- M., Valj. (Rad); — prim. cigansko: vigna, Herd, vignja, Esse, Schmiede, madž. vihnye, vinnye, Schmiede, Mik. (Et.).
  55. vijȃčnica, f. = voda, ki se steka po jamah v vinogradih, Dol.; — prim. vijač.
  56. vílaž, m. = pomlad, C., Mik.; — prim. vilažati.
  57. vilážati, -am, vb. impf. ad vilesti; herauskommen, Zilj., C.; solnce vilaža, die Sonne geht auf, C.; — prim. vilesti.
  58. vı̑lež, m. = rog (v uganki): štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža, štirje streljajo, eden pometa t. j. krava, Sv. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.).
  59. vílinski, adj. nach Art der Vila, Prip.- Mik.; vilinski kralj, Prip.- Mik.
  60. vı̑lja, f. die Vigilie: velikonočna v., der Osterabend, Cig.; — das Todtenamt, Štrek.; nav. pl. vilje, die Vigilien, das Todtenamt, V.-Cig.; — prim. bilje.
  61. vilovı̑t, adj. vilenhaft: vilovit konj, Prip.- Mik.
  62. vílovski, adj. Vilen-, Prip.- Mik.
  63. 1. vı̑nək, -nka, m. der Bug, die Krümmung, Jan., C., Valj. (Rad); v vinke tekati = sem in tja tekati, C.; — der Umweg, Guts.- Cig., Jan.; — der Umschweif, der Kunstgriff, Cig., Jan., C.; — prim. ovinek.
  64. vìni, conj. ( adv.) = vendar, doch: ali ti si vini moj glas uslišal, Trub.; da so vini otroci božji, Trub.; ali ste vini ("bini") prišli? Zilj.- Jarn. (Rok.).
  65. vı̑nkati, -am, vb. impf. herumschweifen, C., Z.; = v. se, V.-Cig.; — prim. 1. vinek.
  66. vinǫ́gradar, -rja, m. der Weingärtner, Cig., C.; zapriseženi vinogradarji, Rec.
  67. vinomę̑rski, adj. Weinmesser-: vinomerska pristojbina, DZkr.
  68. 1. vı̑r, m. 1) die Quelle; ( pren.) vir vseh nadlog; — 2) der Wasserwirbel, Guts., Jarn., C., Mik.; ( prim. virij).
  69. 2. vı̑r, m. die große Ohreule, der Uhu (strix bubo), Erj. (Ž.), Levst. (Nauk); — prim. češ. vyr (istega pomena).
  70. vírja, f. 1) = pri vozu ono železo, ki sklepa sovro in zadnjo trap, tudi: železen obroček ali okov pri šilu, nožu i. t. d., Sveti Peter pri Gorici, Dutovlje- Erj. (Torb.); — 2) pl. virje = verile, Poh.
  71. vı̑šek, praep. c. gen. über: Zdaj se zvezda stavi, Višek mesta Betlehem, Danj.- Mik.; višek broda, Danj. (Posv. p.); — prim. više.
  72. vı̑šən, -šna, adj. vom Riedgras; — Schilfrohr-: višne piščali, Hirtenrohrflöten, C.; — prim. 2. viš in viš f.
  73. vı̑škati, -am, vb. impf. = bezljati, biesen, springen (o živini): teleta, junci viškajo, Z., BlKr.- Mik., Dol.
  74. vítlọ, n. 1) der Haspel, die Winde, um Lasten in die Höhe zu winden, Habd.- Mik., Cig., Jan., DZ.; na vitlo kvišku vleči, vzhŠt.; po vitlu smo jo (slanino) gori vlekli, pa se nam je vitlo odtrgalo, Pjk. (Črt.); — 2) die Garnwinde, Jan., C.; — 3) die Glockenwelle, Cig., Jan.; — 4) vitlo! (psovka), Središče, ( prim. motovilo).
  75. vítovje, n. coll. die Zweige der Weinreben, die beim "Blößen" abgeschnitten werden, St. Peter pri Mariboru- Kres.
  76. vı̑zji, adj. Hausen-, Cig., Jan.; v. mehur, die Hausenblase, Cig., Jan.; ( prim. ribji klej).
  77. vklȃdən, -dna, adj. vkladni kamen, der Grundstein, C., ZgD.; — prim. vklada 2).
  78. vkláditi, -im, vb. pf. = v klado dejati, in den Stock spannen, C.; — prim. klada 3).
  79. vknjižljìv, -íva, adj. = za vknjižbo pripraven, intabulationsfähig, Cig., Jan.
  80. vkúsiti, -kȗsim, vb. pf. kosten, Mur.; ne ništer vkusil, Krelj; ne bo vekoma smrti vkusil, Dalm.; — prim. stsl. vъkusiti (in: ukusiti), kosten.
  81. vládanje, n. 1) das Regieren, das Leiten; — 2) das Betragen, Cig.; — 3) das Land, das Gebiet, C.; — 4) der Besitz, das Gut, C.; ( prim. ladanje).
  82. vladikovína, f. das Bisthum, die Diöcese, Jan., C., nk.; — prim. vladika.
  83. vladı̑štvọ, n. der Episkopat, Jan., C.; — prim. vladika.
  84. vlȃdstvọ, n. die Leitung, Levst. (Pril.); — die Regierung, M., C.
  85. vlȃk, m. 1) der Zug (als Handlung), Cig.; die Zugarbeit: delo in v., Vrtov. (Km. k.); — das Ziehen, das Schleppen: na v. spravljati drva z gore, Dol.; — 2) die zunehmende Wucht eines sich schnell bewegenden Körpers; padajoča ali leteča stvar dobiva vlak, Svet. (Rok.); — der Druck der Gewichte, Cig.; — 3) das Zuggarn, das Zugnetz, Mur., Cig., Jan., ogr.- M., C., Hip. (Orb.), Cerknica ( Notr.)- Erj. (Torb.); vlak v morje metati, z vlaki ribe loviti, ogr.- Valj. (Rad); — 4) der Weinheber, Cig., M., C.; — 5) ein zweirädriger Handwagen, Cig., Jan., M., C.; — kola z dvema kolesoma s pritrjenimi koli, da z njimi seno vlačijo s hribov, Notr.; vlak sena, Rut. (Zg. Tolm.); — na vlak voziti (klade, drva), an das Vordertheil eines Wagens befestigt fahren oder schleppen, Dol., BlKr.; — ein Schleppschlitten oder eine schlittenartige Schleife, um Lasten von Bergen herabzuschaffen, Dol., Notr.; — 6) die Holzriese, Rož.- Kres; — 7) der Zug ( z. B. von Vögeln), Jan.; strašen vlak kobilic, neizmerni vlaki prepelic, Ravn.; ein Zug Soldaten, V.-Cig.; der Eisenbahnzug, Cig., Jan., nk.; osebni v., der Personenzug, nk.; tovorni v., der Lastenzug, nk.; = težki v., Svet. (Rok.); — 8) das Gereiß: vlak je za kaj, man reißt sich um etwas, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.), LjZv.; za pšenico bil je velik vlak, Gor.- Valj. (Rad); — 9) eine Vorrichtung, um etwas zu ziehen, der Zug, Cig.; — der Göpel, Jan., Nov.
  86. vláka, f. 1) das Schleppen, die Schlepperei, Svet. (Rok.); — ( fig.) das Zögern, C.; — 2) das Eggen, C.; brana je za vlako, ogr.- Valj. (Rad); — 3) die Schleppvorrichtung, der Schleppschlitten, Z., Tolm.; = iz rant zložena priprava, na kateri vlačijo praprot s hribov domov, Gor.; — der Schlitten, Ben.- Kl.; = pl. vlake, C., Podkrnci- Erj. (Torb.); — das Vordertheil des Wagens mit den Lagerbäumen, die mit dem einen Ende nachgeschleppt werden: na vlako voziti, Notr.- M.; = na vlake voziti, Tolm.; — 4) toliko drv, bodi si v deblih ali vejah, kolikor jih vleče konj ali človek ("šel je po vlako"), Solkan- Erj. (Torb.); eine Last Holz, Jan.
  87. vlášina, f. neka vlaška trta, Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.).
  88. 2. vlážən, -žna, adj. langsam, gemächlich: vlažno govori = počasi in premišljeno govori, Podkrnci, Tolm.- Erj. (Torb.); potok teče vlažno, C.; — sanft: vlažen dež = pohleven dež, V.-Cig., Erj. (Torb.); — zart: v. glas, C.; — prim. v lag (vlag).
  89. vlı̑čka, f. der Frühling, C.; ( adv. = vzpomladi, Luče [ Št.]- Erj. [Torb.]); — prim. velička.
  90. vnẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad vneti; 1) entzünden; ( pren.) v. želje, Begierden erregen; — v. se, sich entzünden, Feuer fangen; entbrennen ( fig.); želje se v srcu vnemajo; prepiri se vnemajo; — 2) heiß machen: Obup — kri vnema in možgane, Preš.; erglühen machen: Nedolžnost vnema ji oči in lica, Preš.; anfeuern, aneifern, begeistern: v. pevca, srce, Preš.; — v. se, erglühen, in Affect gerathen, sich begeistern; vnemajte se s petjem k pravemu junaštvu! Vod. (Pes.); srce se vam vnema, Jap. (Prid.).
  91. vnẹ̑njəc, -njca, m. = vnanjec, der Auswärtige, Levst. (Pril.).
  92. vníc, adv. verkehrt, äbicht, C., Rib.- Mik.; — rücklings, über sich zurück, Cig., M.; vnic vreči t. j. črez glavo nazaj vreči, Cig., Kras- Erj. (Torb.); vnic odmetati oglje (pri urokih), Kras- Erj. (Torb.); vnic natočiti = črez roko, tako da je roka (dlan) navzgor obrnjena, M., Senožeče- Erj. (Torb.); vnic udariti koga ( t. j. z obrnjeno roko), Cig., Notr.
  93. vnǫ̑ter, adv. = noter, hinein, Cig., Jan., C., Prip.- Mik.; vnoter priti, vnoter v pekel pahnjen, Krelj.
  94. vnǫ̑vičən, -čna, adj. neuerlich: vnovična pridiga, Trub. (Post.); vnovična stava Jeruzalemskega mesta, Ravn.
  95. vnǫ́žati se, -a se, vb. impf. vnoža se mi, ich habe keine Lust, es verdrießt mich, Mur., Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; ( nam. množa se mi, prim. srvn. mich "bevilt", Mik.).
  96. vǫ̑čar, -rja, m. 1) der Obstzüchter, C., SlN.; — 2) der Obststichler (rhynchites bacchus), Erj. (Ž.); — prim. hs. voće, Obst.
  97. 1. vóda, f. das Wasser; vode prinesti; vodo piti; napiti se vode; vodo jezditi ali teptati, Wasser treten, Hip. (Orb.); — z vodo, stromabwärts, thalwärts, Cig., DZ.; = po vodi, Cig.; tihe vode globoko dero, stille Wasser sind tief; — huda voda, das Scheidewasser, DZ.; ( die Salpetersäure, C.); — s svojo vodo, mit dem Urin; — smrdljiva v., das Petroleum, Savinska dol.
  98. vodeníka, f. 1) = vodenica, die Wassersucht, Mur., Št.- Cig., Slom.; — 2) die klebrige Kratzdistel (cirsium erisithales), SlGor.- Erj. (Torb.); — 3) neka hruška, C., Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.); — neko jabolko, C.
  99. vodíłən, -łna, adj. leitend, Leitungs-, nk.; vodı̑łnọ načelo, das leitende Prinzip, DZ.; brez krepke, vodilne roke, Jurč.
  100. 1. vóditi, vǫ́dim, vb. impf. führen; otroka v., das Kind gängeln; Žlahtni gospod, žlahtna gospa Se za bele roke vodita, Npes.-K.; v. komu gospoda, zu jemandem den Priester beim Versehgange führen, Polj.; za nos v., bei der Nase herumführen, narren, hinhalten; jelo ga je voditi, er wurde von einer Geistermacht herumgeführt, Gor., jvzhŠt.; — leiten, lenken; delo, društvo, zavod v., nk.; — kakor vodi ta grešni svet, wie es diese sündige Welt mit sich bringt, Jurč.

   9.901 10.001 10.101 10.201 10.301 10.401 10.501 10.601 10.701 10.801  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA