pre (6.001-6.100)

6001. oblagorováti, -ȗjem, vb. pf. (preisend) segnen, benedeien, (oblagro-) Mur., Cig.
6002. 1. oblȃk, m. 1) die Wolke; hudi oblaki, die Gewitterwolken, Cig.; oblaku zvoniti (vom Wetterläuten), Dol.; = k ọ̑blaku zvoniti, Rib.- Cv.; na oblak streljati, Navr. (Let.); iz velikega oblaka majhen dež = viel Geschrei und wenig Wolle, Cig.; kopasti, mrežasti, plastasti oblak, die Haufen-, Feder-, Schichtenwolke, Jes.; oblaki se podijo, die Wolken treiben; oblaki se stepajo, die Wolken ziehen sich zusammen, Cig.; oblak se je utrgal (pretrgal), ein Wolkenbruch gieng nieder; — 2) die grüne Nussschale, Cig., Malhinje (pri Devinu)- Erj. (Torb.); — 3) die dichtere Schichte, die sich auf Flüssigkeiten (wie Krautwasser, Essig, Milch) bildet, die Haut, C., jvzhŠt.
6003. oblátiti, -blȃtim, vb. pf. mit Koth beschmutzen; — ( pren.) o. koga pred ljudmi in osmešiti, LjZv.
6004. oblažávati, -am, vb. impf. glücklich preisen, Levst. (Zb. sp.).
6005. oblẹseníti, -ím, vb. pf. holzartig machen: s pretepanjem živini kožo in meso o., Vrtov. (Km. k.).
6006. oblẹ́tati, I. vb. impf. ad obleteti, oblẹ̑tam; 1) umfliegen, Cig., Jan., M.; — herumlaufen, Cig.; — 2) o. se, sich entblättern, Jan.; — II. vb. pf. oblẹ́tam, mit dem Herumlaufen fertig werden: dolgo oblẹ̑tam, predno vse oblẹ́tam, Valj. (Rad 74, 63.).
6007. oblı̑čje, n. 1) das Antlitz, das Gesicht; od obličja do obličja, von Angesicht zu Angesicht; pred obličjem srditega in pravičnega sodnika, Jsvkr.; — 2) = krinka, die Maske, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
6008. obligácija, f. dolžno pismo (države, dežele, občine i. t. d.), obveznica, die Obligation, Cig., Jan., nk.; predstvena o., die Prioritätsobligation, DZ.
6009. obljȗba, f. das Versprechen, die Verheißung; obljuba dolg dela, das Versprechen begründet eine Pflicht, Mur., Cig.; — das Gelübde; obljubo storiti, ein Gelübde thun; meniška o., das Mönchsgelübde, Cig.; — das Anbot: brez obljube ni kupčije, Cig.
6010. obljȗbək, -bka, m. das Versprechen, das Versprochene, Mur., Jan., C.
6011. obljúbiti, -im, vb. pf. 1) versprechen, verheißen; o. komu hčer za ženo; — geloben; obljubljena dežela, das gelobte Land; o. se kam ( n. pr. na božjo pot), das Gelübde thun, irgendwohin zu wallfahrten; obljubljen praznik (katerega si kaka soseska izvoli), der Votivfeiertag, Ig (Dol.); — (beim Kaufe) anbieten; koliko si cenil, in koliko je obljubil? — 2) versichern: obljubim, da je bilo tako, Cig.; mislili so si, obljubim, gewiss dachten sie, Ravn.; — 3) obljubljen = priljubljen, beliebt, nk.
6012. obljúbljenje, n. = obljuba, das Versprechen, Guts. (Res.).
6013. obljubováti, -ȗjem, vb. impf. = obetati, Versprechungen machen, versprechen, Z., nk.
6014. oblosùn, -súna, adj. gefräßig, unmäßig ("ker oblo, neprežvečeno sune"), vzhŠt., ogr.- C.
6015. obnę̑bje, n. das Firmament, der Himmel, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; premišljevanje obnebja, Ravn.
6016. obọ̑jən, -jna, adj. zu beiden gehörig, beide(s) betreffend, beiderseitig; Mož in oblakov vojsko je obojno Končala temna noč, Preš.; — zwitterig, Cig. (T.).
6017. obràz, -ráza, m. 1) das Antlitz, das Gesicht; gledati koga v o.; povedati komu kaj v o.; na obrazu se mu bere, man kann es in seinem Gesichte lesen; — die Miene; s kislim obrazom, mit saurer Miene; govor z obrazom, die Mienensprache, Cig. (T.); o. potajiti, sich verstellen, C.; — die Physiognomie, Cig., Jan., nk.; — 2) das Bildnis, das Porträt, die Abbildung, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; pred svetim obrazom, Guts. (Res.); obrazi trdnjav, Vod. (Izb. sp.); — das Bild: prvotni o., das Urbild, Cig., Jan.; o. iz življenja, ein Lebensbild, Jan.; — 3) die Form, die Gestalt, Mur., Jan.; telesni o., die Körpergestalt, C.; — das Muster, Mur., Cig.; — 4) der Vorwand: pod takšnim obrazom, pod obrazom pravice, C.; — der Schein: hudobo pod obraz prijaznosti skriti, Jap. (Prid.).
6018. obrázən, -zna, adj. 1) Gesichts-: obrȃzne poteze, die Gesichtszüge, nk.; — 2) Porträt-, Bild-, Cig., Jan.; — bildend: obrazne umetelnosti, bildende Künste, Cig. (T.), Navr. (Let.); — bildsam: obrazna tvarina, plastischer Stoff, Cig. (T.); — = slikovit, malerisch, SlN.; — 3) = v podobi rečen, prenesen, bildlich, figürlich, tropisch, Cig., Jan.
6019. obrȃznik, m. der Bildner, der bildende Künstler, Cig. (T.), LjZv.; ( der Maler, Ravn.- Valj. [Rad], Preš.).
6020. obréči, -réčem, vb. pf. 1) versprechen, Cig., Glas., Vrt., Zora, Levst. (Zb. sp.), v Brkinih- Erj. (Torb.); — ansagen: za drugi dan je bil obrečen velik shod, LjZv.; — 2) ausrichten, verleumden, Cig., Jan.; hudo o. koga, Dict.; obrečena nedolžnost, Ravn.; skrivaj o., Škrinj.- Valj. (Rad).
6021. 1. obredíti, -ím, vb. pf. 1) in Ordnung bringen, fertig machen, C.; — 2) o. koga, communicieren, abspeisen, vzhŠt.- C., Mik., Npes.-Vraz; — 3) o. se, an die Reihe kommen: to se ponavlja več kot tridesetkrat, predno se obredijo vsi uradniki, Erj. (Izb. sp.); — 4) = obravnati, das Getreide durch Reitern reinigen, Savinska dol.
6022. obrę̑ga, f. prostor pred hišo, ki je še pod streho, Koborid- Erj. (Torb.).
6023. obrę̑ka, f. 1) das Versprechen, Zora; — 2) die Verleumdung, Cig., Jan., C., Slom.; on se za vse te obreke ni zmenil, Erj. (Izb. sp.).
6024. obrę́klost, f. die Aufgedunsenheit: pren. die Schwulstigkeit, (obraklost) Mur., Cig.
6025. obrẹmenı̑tev, -tve, f. die Belastung: o. prebende, DZ.
6026. obrę̑nkati, -am, vb. pf. abklimpern, Z.; — abprügeln, Z.; durch Schlagen beschädigen: žito je nekaj toča obrenkala, LjZv.; — = ozmerjati, auszanken, Jan.; prebito jih je obrenkala, Levst. (Zb. sp.).
6027. obrẹ̑st, f. 1) der Vortheil, der Gewinn, Meg., Guts., Cig., Jan., C., Krelj- M.; veliko o. imeti od česa, Dalm.; dosti obresti najti, Kast.; — 2) der Zins, die Zinsen, Dict., Cig., Jan.; z obrestjo izterjati, Trub.; krivična o., der Wucherzins, Cig.; na obresti dati, verzinsen, C.; v o., z obrestjo posojevati, brez obresti posoditi, Ravn.- Valj. (Rad); nazaj dobiti svoje z obrestjo, Jap.- Valj. (Rad); nav. pl. obresti, die Zinsen, die Interessen, V.-Cig., Jan., nk.; zamudne obresti, Verzugszinsen, Cig., Jan., DZ.; obrestne obresti, die Zinseszinsen, Cig., Cel. (Ar.); — 3) der Finderlohn, Tolm.; — 4) o. iskati, Ursache zum Streit suchen, Händel suchen, Dol.- Cig., M., BlKr.; kaj obresti iščeš? = kaj iščeš prepira in zdražbe ter s tem sebi leskove masti (palice)? Lašče- Erj. (Torb.).
6028. obrẹ́stən, -stna, adj. 1) Zins-, Zinsen-, Interessen-, Cig., Jan., nk.; obrẹ̑stni zastanki, Interessenausstände, Jan.; obrestna mera, der Zinsfuß, Cig. (T.); — 2) verzinslich, Cig., Jan.; — 3) zanksüchtig, Cig., Ravn.; tako je obresten! rad kak prepir napravi, Gor.; ( prim. obrest 4)).
6029. obrẹzíłən, -łna, adj. zum Beschneiden gehörig: obrezı̑łni stol, eine Bank mit einer Klemme, um das Holz fest zu halten, das man beschneidet, die Schnitzbank, Gor.; — obrezilna spona, die Beschneidepresse der Buchbinder, Cig.
6030. ǫ́brlin, m. der Pranger, C.; pri obrlinu jezik v precepu držati, kajk.- Valj. (Rad).
6031. 1. obrodíti, -ím, vb. pf. 1) hervorbringen, erzeugen; sad o., Früchte bringen; (tudi pren.): koristi o., Nutzen bringen, Levst. (Močv.); — 2) ein Erträgnis liefern, gerathen; slive letos niso obrodile, trta je obilno obrodila, sadje je lepo obrodilo.
6032. obrútən, -tna, adj. = okoren, neroden, nespreten, Vrsno ( Tolm.)- Erj. (Torb.).
6033. 2. obrzdáti, -ȃm, vb. pf. den Zaum anlegen, anzäumen; konja o., Cig.; konjem gobce o., Jurč.; — ( pren.) Bog tebe s trpljenjem trdno obrzda, Bas.
6034. obsẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. sitzen bleiben; do polnoči v krčmi o.; kdor visoko leta, nizko obsedi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — aufstoßen, auftreiben, auf eine Sandbank gerathen (o ladji), Cig.
6035. obsę̑ga, f. der Bereich, der Bezirk, C.; farna o., der Pfarrsprengel, C.
6036. obstáti, I. -stojím, vb. pf. 1) o. koga, sich um jemanden stellen, ihn umgeben, Jarn., Mur.; pogl. obstopiti; — 2) stehen bleiben, stille halten; krogla ne obstoji rada na mizi; pred njegovim pragom obstoji, Ravn.; zvezda nad hišo obstoji, Ravn.: in der stehenden Stellung verbleiben: mi stojimo in podperani obstojimo, ogr.- Valj. (Rad); beharren: o. do konca, Trub., Kast. i. dr.; o. v malovrednosti, v grehih, v zahvalnosti, kajk.- Valj. (Rad); ne o. dolgo v dobrem stališu, kajk.- Valj. (Rad); — bestehen, (eine Probe, eine Prüfung) aushalten: o. pri poskušnji, Cig.; o. pri izpraševanju, Vrtov.; o. na preskušnji, Cig., DZ.; neverni ne obstojijo v sodbi, ogr.- Valj. (Rad); — 3) "gestehen", Jarn., Jan.; (po nem.); — 4) vb. impf. "bestehen"; o. iz česa, o. v čem; (po nem.); — II. stȃnem, vb. pf. 1) stehen bleiben; ona obstane na mestu, Jurč.; voz obstane pred gostilnico, Erj. (Izb. sp.); pesek nju zapelja do kupa drv in ondi obstane, kajk.- Valj. (Rad); — verharren, beharren, Mur.; židovi v svoji hmanjoči i tvrdokornosti obstanejo, kajk.- Valj. (Rad); nikjer ne obstaneš, nirgends harrest du aus, Z.; — bestehen: za "soldake" (= soldate) obstanejo, sie werden bei der Assentierung tauglich befunden, ogr.- Valj. (Rad); — 2) "gestehen"; (po nem.).
6037. obsúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. 1) herumschütten (von trockenen Dingen); — umschütten: s prahom o. kaj, Cig.; — in Menge umgeben, umringen, Cig., Jan.; sršeni so ga obsuli, Z.; množica hišo obsuje, Ravn.; Devetkrat veča množ'ca jih obsuje, Preš.; Z veseljem ga sprejme in obspe ljudstvo, Cv.; = o. se: vsa druhal se ga obsuje, Ravn.; — 2) überschütten, Mur., Cig.; s kamenjem o., steinigen, Meg.; — überhäufen ( z. B. mit Geschäften, mit Vorwürfen), Cig., Jan.; z dobrotami o., Cig., Ravn.
6038. obvę́zən, -zna, adj. 1) Verband-, Jan. (H.); — 2) verbindlich, h. t.- Cig. (T.); o. predmet, obligater Gegenstand, nk.
6039. ocẹdíti, -ím, vb. pf. abseihen: o. grah, das Wasser von den Erbsen abrinnen lassen, Cig.; — = precediti, durch Seihen reinigen, ausseihen, Cig.; filtrieren, Cig. (T.); — o. se, durch langsames Abrinnen von einer Flüssigkeit befreit werden; povezniti škaf, da se ocedi.
6040. ocę̑htati, -am, vb. pf. 1) abprügeln, Jan.; — 2) betrügen, prellen, Cig., M.
6041. ocigániti, -ȃnim, vb. pf. prellen, bevortheilen, begaukeln; o. koga za kaj.
6042. óča, m. = oče; gen. óče, Gor.; očę̑, Mik., Notr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; nemam ne oče ne matere, vzhŠt.; v časti oče nebeskega, Npes.- Pjk. (Črt.); dat. óči, Mik., Notr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; óču, Trub.- Mik., Npes. ( Goriš.)- LjZv.; acc. óčo, Trub.- Mik.; očę̑, Mik., Notr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; loc. óči, Mik., Notr.- Valj. (Rad); kar dobiš po oči, varuj po dnevi in po noči, Npreg.- Notr.; instr. z óčo, Mik.; z očę́m, Notr.- Valj. (Rad); pl. nom. očę̑vi, Stapl.- Mik.; očę̑ve, ogr.- Mik.; gen. očę́v, dat. očę̑vom i. t. d., ogr.- Mik.; — (ocja, Ben.- Kl.); óča, gen. očę́ta i. t. d., vsi pisatelji 15. in 16. stoletja ( prim. Oblak  Let. 1891, 82.), jvzhŠt. i. dr.
6043. očȃstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Dict., Kras- Cig., Jan.; očastvo prevzeti, nach dem Vater den Grund übernehmen, Dol.; o. gre od kraja v kraj, die Erbschaft versplittert sich, Cig.; — po očastvu, durch Erbschaft, Vrtov. (Vin.); — 2) das Vaterland, Mur.
6044. očę́tən, -tna, adj. Vater-, väterlich, V.-Cig.; očę̑tna dežela, Preš.; očetna hiša, LjZv.; v očetnem jeziku, Levst. (Zb. sp.); očetna ("očetina") ljubezen, Krelj; pod očetno ("očetino") oblastjo, Dict.; — nam. očetnji. (?)
6045. očìst, -čísta, m. der Ziest (stachys recta), po kočevsko: das Lauterkraut, Mik. (V. Gr. II. 12.); — das Gliedkraut (sideritis montana), Cig., Medv. (Rok.); eine Art Ehrenpreis (veronica), Josch.
6046. očístiti, -čı̑stim, vb. pf. reinigen; o. kaj česa; madežev o., entflecken; — purgieren, laxieren, Cig.; — läutern: o. zlato, Cig.; raffinieren, Cig., Jan.; — dušo o., die Seele entsündigen, Cig.; o. od pregrehe, Ravn.- Mik.; — o. se, sich rechtfertigen, Cig., Jan.
6047. očı̑tar, -rja, m. der Kritikaster, Cig. (T.); der Glossenmacher, Cig., Preš.
6048. 2. očı̑tati, -am, vb. impf. offenbaren, Preš.
6049. očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očı̑tna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.
6050. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
6051. odbijáłən, -łna, adj. zurückschlagend: odbijȃłni udar, der Prellschlag, Cig.; odbijalna moč, Let.; — reflectierend ( phys.), Cig.; — defensiv, Jan.
6052. odbíti, -bı̑jem, vb. pf. 1) durch einen Schlag trennen, wegschlagen, abstoßen; kipu roko o.; o. si roge; — ab-, wegstoßen, Cig.; o. koga, jemanden loswerden, C.; — verhindern: kaj te je od tega dela odbilo? BlKr.- M.; — in Abzug oder Abschlag bringen, Cig., Jan.; odbivši dva odstotka, nach Abschlag von 2%, Cig.; od kupa o., vom Preise abhandeln, Str.; — 2) aufhören zu schlagen: ura je dvanajst odbila; odbije tudi njegova ura, auch seine Stunde wird schlagen, Cig.; — 3) abprellen, reflectieren, Cig., Jan., Cig. (T.); odbita svetloba, Reflexionslicht, Cig. (T.); o. se, abprallen, Cig.; reflectiert werden, Jan. (H.); — den Schlag erwidern, zurückschlagen, sovražnika, silo s silo o., Cig.; o. naskok, den Angriff abwehren, Šol.; udarec o., parieren, Cig., Jan.; o. sum od sebe, den Verdacht von sich ablenken, Cig.; — abschlagen: o. prošnjo, Cig., Jan.; ausschlagen, o. ponudbo, Cig., Jan.; o. komu kaj, jemanden zurückweisen, Cig.; — 4) o. kar je zabito: durch Schlagen öffnen: o. pokrov zaboju, eine Kiste entnageln, Cig.; o. veho sodu, ein Fass aufspunden, Cig.
6053. odbǫ̑rništvọ, n. 1) das Amt eines Ausschuss- oder Comitémitgliedes; o. vzprejeti, prevzeti, nk.; — 2) = odborniki, Jan. (H.).
6054. odbútati, -bȗtam, vb. pf. z butanjem odpreti: o. vrata, Cig.
6055. odbútiti, -bȗtim, vb. pf. 1) = odbutniti, Cig.; — 2) abprellen, Cig.
6056. 2. oddȃjati, -am, vb. impf. o. kravo = umečevati vime pred molžo, potegniti nekolikokrat po sescih, Podkrnci- Erj. (Torb.); — prim. dojiti.
6057. oddẹjáti, -dẹ́nem, vb. pf. 1) wegthun, ablegen, Cig., M.; beseitigen, DZ.; — 2) = odpreti, Rez.- Baud.
6058. oddẹlíłən, -łna, adj. Abfindungs-: oddelı̑łni preračun, die Abfindungsberechnung, DZkr.
6059. oddírjati, -am, vb. pf. wegrennen, davonrennen, fortsprengen.
6060. oddŕčati, -čím, vb. pf. davonglitschen; — davonsprengen, Cig.
6061. oddȓkati, -am, vb. pf. davonglitschen, davonsprengen, Cig.
6062. odẹ̑ja, f. die Hülle, die Kleidung, Jan.; — die Decke, die Bettdecke; slaba, svilnata, tanka o.; — pren. der Deckmantel, Cig.; die äußere Schale ( fig.), Cig.
6063. odgovȃrjati, -am, vb. impf. ad odgovoriti; 1) durch Zureden abzubringen suchen, abreden, widerrathen; o. koga; odgovarjati kmeta od dela, Levst. (Zb. sp.); tudi: o. komu; — 2) rechtfertigen: o. se, Rechenschaft geben, Jan., Trub.; verantwortlich sein: o. se občini za občinsko uradovanje, Levst. (Nauk); — 3) antworten; o. komu na vprašanja; o. k prošnjam, Levst. (Močv.), Vrt.; respondieren, Cig., Jan.; — trotzig antworten, protzmaulen, Cig., jvzhŠt.; žena možu odgovarja, Ben.- Kl.; = o. se, Svet. (Rok.); — o. za kaj, etwas verantworten, Cig., Jan., Cig. (T.); — entsprechen, o. si, sich gegenseitig entsprechen, nk.
6064. odgovoríti, -ím, vb. pf. 1) abreden, abbringen; o. koga od česa, Cig.; — 2) o. koga, entschuldigen, rechtfertigen, Savinska dol.- C.; o. se, sich entschuldigen, sich rechtfertigen, Trub., Krelj, Jap., Dol.; kako bi se jaz pred Bogom odgovoril? Škrinj.; — 3) antworten, erwidern; o. komu na kaj; o. k vprašanju, Levst. (Močv.); kdor molči, desetim odgovori, Npreg.- Dol.; — o. za kaj, etwas verantworten, Cig.
6065. odję́njati, -am, vb. pf. = odnehati, nachlassen, nachgeben; veter je odjenjal, bolečine so odjenjale, Cig.; o. komu, jemandem nachgeben, BlKr.- M.; za las ne o., nicht um ein Haar breit weichen, Cig.; ne o. od pravice svoje, von seinem Rechte nicht lassen wollen, Cig.; o. od cene, vom Preise ablassen, Cig., Kr.; skladi so odjenjali, die Fugen haben nachgegeben, Polj.
6066. odjenjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad odjenjati; nachlassen, nachgeben; mraz, bolečina odjenjuje; cena odjenjuje, der Preis fällt, Cig.
6067. odjȗga, f. das Thauwetter, Cig., Jan.; sneg se ne taja, ker ni prave odjuge, Glas.; tvoja obljuba pa zimska odjuga, Npreg.- Kres; Ti lastov'ca preljuba, Z odjugo v sleme prideš, Vod. (Pes.).
6068. odkȃp, m. = prekap, Jan. (H.).
6069. odklȃnjati, -am, vb. impf. ad odkloniti; 1) wegbeugen; abseits richten, abneigen, Cig., M.; ablenken, Žnid.; iglo magnetno o., Let.; — o. se, abweichen, declinieren ( phys.), Cig., Jan.; svetloba se odklanja od premega pota, Žnid.; — ablehnen; o. ponudbe; — 2) o. se, Verbeugungen machen: po dnevi ino po noči se mu je odklanjal, Jsvkr.
6070. odklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. 1) wegbeugen, abneigen, Cig., M.; o. se, abweichen, declinieren, Cig.; — ablehnen; o. predlog, einen Antrag ablehnen, nk.; — 2) o. se, eine Verbeugung machen: kdor gre od cerkve domov, odkloni se na svojih mestih, odkoder se vidi cerkev, rekše, obrne se k cerkvi ter se prikloni, Podkrnci- Erj. (Torb.).
6071. odkŕhniti, -kȓhnem, vb. pf. (von einem spröden Gegenstande) abbrechen, absprengen; kos zoba si o.; o. vrh drevesu, den Baum entwipfeln, Cig.
6072. odkrúšiti, -krȗšim, vb. pf. ein Stück, einen Brocken ablösen, abbrocken, abbrechen, wegsprengen; — o. se, sich loslösen, abbröckeln ( intr.); omet se je odkrušil od zidu.
6073. odkupnína, f. der Loskaufpreis, das Lösegeld, Cig., Jan., C., nk.
6074. odkȗpščina, f. das Lösegeld, Mur., Cig., Jan., Ravn., ogr.- M.; — der Ein-, Ablösungspreis, Cig., Jan., DZ., Levst. (Pril.).
6075. odlȃstək, -stka, m. die Erholung, die Ruhe, die Muße, Z., Navr. (Spom.), Razdrto- Erj. (Torb.); sestra mi ni dala odlastka, da sem jo moral spremiti, SlN.
6076. odlàš, -láša, m. der Aufschub, M., Preš.
6077. odlȃšavəc, -vca, m. der Zögerer, Cig., Jan.; Al' gorje odlašavcem! Preš.
6078. odlaševáti, -ȗjem, vb. impf. = odlašati, Preš.
6079. odlijáč, m. krop, ki se odlije od žgancev, predno se zmešajo, Gor.
6080. odlíti, -líjem, vb. pf. weg-, abgießen; preveč je vode v posodi, odlij je malo; odlij, kar je čistega; decantieren ( chem.), Cig. (T.).
6081. odljúdən, -dna, adj. 1) menschenscheu, ungesellig, unfreundlich, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Dol., M., Svet. (Rok.); unhöflich, Mur.; — 2) menschenleer, wild, Cig., C.; o. in pust kraj, LjZv.; V odljudni goščavi Sam za-se živi, Preš.
6082. odmę̑ra, f. 1) das Ausmaß, die Bemessung, Cig. (T.), C., BlKr.- M.; o. davka, Nov., Levst. (Nauk); — 2) das Abgemessene: die Periode in der Rede: Slovenec dela raji bolj kratke odmere v govoru, Levst. (Zb. sp.); — 3) obed, kadar prodano vino odmerijo in v barile pretočijo, BlKr.
6083. odmíšljati, -am, vb. impf. ad odmisliti; abstrahieren, Cig. (T.); odmišljamo — z mišljenjem odločujemo — posamezne predmete, da nam ostane en sam duševni predmet — pojem, Lampe (D.).
6084. odnárok, adv. entlegen: preveč mi je odnarok, Polj.
6085. odnȃšati, -am, vb. impf. ad odnesti; 1) wegtragen, forttragen; eden kopa, drugi zemljo odnaša; — veter pleve odnaša; voda breg odnaša; spanje odnašati, Cig.; pete o., Fersengeld nehmen, fliehen, Glas., ZgD.; — o. komu, jemandem etwas nachtragen, Jan.; das Gepäck tragen: starikava baba nama je odnašala in pot kazala, Jurč.; — zadnjo premo o., voz o., den Hintertheil des Wagens heben und überstellen, Z., jvzhŠt.; wegschieben: odrivači kolesa odnašajo, da se ob zid ne zadevajo, Levst. (Cest.); — čoln odnaša, (treibt ab), Cig.; — 2) = odlašati, verschieben, Mur., jvzhŠt.- C., Jsvkr.; — 3) o. se, sich berufen, Cig. (T.); — o., se sich beziehen, nk.; ( prim. odnos).
6086. odnésti, -nésem, vb. pf. 1) weg-, forttragen; z mize odnesti posodo; davontragen: skrivaj o. kaj; — veter, voda kaj odnese; spanje o., den Schlaf benehmen, Cig.; upanje o., die Hoffnung benehmen, Z.; pete o., durch die Flucht entkommen, entwischen; celo kožo o., mit heiler Haut davonkommen, Cig.; srečno jo o., glücklich davonkommen, Cig., Jan.; — hebend wegrücken: o. voz, o. zadnjo premo; — 2) = zaleči: skrinja odnese za stol, die Truhe ersetzt einen Stuhl, Notr.; to veliko odnese, das macht einen großen Unterschied, Z.
6087. odobrílọ, n. die Genehmigung, Levst. (Cest.), DZ.; na o. predložiti, DZ.; — prim. odobriti.
6088. 1. odpı̑rati, -am, vb. impf. ad odpreti; öffnen: ne odpiraj vrat! kako se ta ključanica odpira? o. se, sich öffnen, sich aufthun, aufgehen; — oči o., die Augen aufschlagen; liste o., Briefe öffnen, Meg.; — mrliča o., eine Leiche obducieren, Jan. (H.).
6089. odpítati, -pı̑tam, vb. pf. fütternd aufziehen, auffüttern: 'Zvaljence neleteče Mi starci pitat hod'jo, Odpitani pa precej Začnejo leči mlade, Vod. (Pes.).
6090. odpọ̑vẹd, f. die Absage, die Aufkündigung; o. podati, die Kündigung anbringen, DZ.; — die Verzichtleistung, die Resignation, Cig., Jan., nk.; o. prestolu, die Thronentsagung, Cig., Jan.
6091. odpovẹ́dati, -povẹ́m, vb. pf. 1) aufsagen, aufkündigen; o. službo; o. gostovanje, premirje, Cig.; — 2) versagen, verweigern, Meg., Dict., Dalm.; o. prošnjo, Cig., C.; (o. prošnji, Kast.); nebo je roso odpovedalo, C.; otrokom o. oblačilo, Škrb.- Valj. (Rad); — noge, roke so mi odpovedale; zdravje mu odpove, Navr. (Kop. sp.); puška je odpovedala, Cig.; hruške so letos odpovedale = niso obrodile, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — 3) o. se, entsagen, verzichten, sich begeben; o. se zmoti, hudemu, igri, malikovanju; o. se službi, vladarstvu, Cig., Jan., nk.; rasti se o., nicht wachsen wollen, C.; — tudi: o. se česa; o. se pravice, sich eines Rechtes begeben, Cig., Jan., C.; — verleugnen, C.; sam sebe se o., sich selbst verleugnen, Krelj; — 4) = odgovoriti, Poh.
6092. odpráviti, -prȃvim, vb. pf. 1) fortschaffen, expedieren: o. blago, pošto; wegschicken, detachieren, Cig., Jan.; — o. se, sich auf den Weg machen; o. se na božjo pot; — abfertigen; o. koga z grdo, z lepo; abthun, erledigen: o., kar je najbolj silno; o. sodbo, das Urtheil ausfertigen, DZ.; — dolg o., die Schuld abtragen; — 2) abweisen, Cig., Jan.; — 3) wegschaffen, beseitigen, Cig. (T.); bolezen, bradavice o.; o. zapreke; abschaffen, abstellen; o. postavo, navado; o. potepuhe; o. otroka, die Leibesfrucht abtreiben.
6093. odprídigati, -am, vb. pf. aufhören zu predigen.
6094. odrȃslək, -sləka, -səłka, m. der Spross, der Trieb, der Zweig, Meg., Dict.- Mik., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm.; od vej se manjši odrasleki na vse strani stegujejo, Pirc; kostni o., der Beinfortsatz, V.-Cig., Erj. (Som.); — der Ausläufer (eines Gebirges), Jan., Jes., Vod. (Izb. sp.); — šest poglavitnih evropskih jezikov ima vsak svoje odraselke, Vod. (Izb. sp.); — der Sprössling: vi odraselki in otroci pregrešnih ljudi, Jap. (Sv. p.).
6095. odrȃstək, -stka, m. 1) der Spross, der Trieb, der Zweig, Cig., C.; novi odrastki na vinski trti, Dict.; — der Nebenast, Cig., Jan.; — der Knochenfortsatz, Cig. (T.), Erj. (Ž.); prečni o., der Querfortsatz, Erj. (Som.); jelenovi odrastki, die Zacken des Hirschgeweihes, C.; — 2) das Wachsthum, C.; der Wuchs: drevo ima lep o., der Baum hat einen schönen Wuchs, C.
6096. odréči, -réčem, vb. pf. 1) versagen, abschlagen, verweigern; nič mu ne odreče; o. si kaj, sich Abbruch thun, Cig.; s sodbo komu kaj o., gerichtlich absprechen, Cig.; o. komu pokorščino, C., Škrb.- Valj. (Rad); — 2) widersprechen, leugnen, C.; v tem mu ni mogel odreči, Pohl. (Km.); Ko bosa bi v snegu za tabo pritekla, Besedo prvo bi zopet odrekla, Levst. (Zb. sp.); vsako odreče, er widerspricht allem, Z.; abschwören: s prisego kaj o., Cig.; — 3) antworten, erwidern, Cig., C.; v zobe odreči komu, Jap.- Valj. (Rad); Odreče mu besede te, Preš.; = o. se, erwidern: Ti se jim tako odreci, Npes.-Schein.; — 4) o. se česa, auf etwas verzichten, einer Sache entsagen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); o. se volitve, Levst. (Nauk); o. se vladarstva, službe, die Regierung, ein Amt niederlegen, Cig.; tudi: o. se čemu, Cig., Jan., nk.
6097. 2. odrę́jati, -am, vb. impf. ad 2. odrediti; verfügen: odrejajo se naslednje izpremembe, DZkr.
6098. odrẹ́kati, -rẹ̑kam, vb. impf. ad odreči; 1) versagen, abschlagen, verweigern, Cig., Jan., M., nk.; — 2) verneinen, Cig., Jan.; absprechen, Jan., nk.; nihče mu ne odreka učenosti, nk.; — 3) o. se česa (čemu), entsagen, verzichten, Cig., Jan., nk.
6099. odrekováti, -ȗjem, vb. impf. = odrekati; 1) versagen, abschlagen, verweigern, Mur., Cig., Jan.; — 2) verneinen, bestreiten, Cig., C.; absprechen, Cig., Jan., nk.; — 3) o. se, entsagen, verzichten, Cig., Jan., M., nk.
6100. odríniti, -rı̑nem, vb. pf. 1) wegschieben; o. zapah; o. čoln od brega, den Kahn vom Ufer abstoßen, Cig.; Odrine barko proč, Npes.-Vraz; (brez objekta): Odrin' odrin' od kraja proč! Npes.-Vraz; wegdrängen: o. koga, Cig., Jan.; iz službe koga o., C.; dan dan odrine, leto pa leto, Npreg.- Jan. (Slovn.); dolg o., eine Schuld abstoßen, sich einer Schuld entledigen, Cig., C.; zurücklegen: toliko poti o., dolgost res odrinjene poti, DZ.; — ausgeben, erklecken, C.; to mi veliko odrine, Z.; zasadi vrte s tistim sadjem, katero pri družini in pri živini največ odrine, Pirc; — 2) absegeln, aufbrechen, abfahren, sich fortbegeben, ladje odrinejo; jutri odrinemo; (= o. se: brez obotave odrine se v Egipet, Ravn.); o. jo, sich davonmachen.

   5.501 5.601 5.701 5.801 5.901 6.001 6.101 6.201 6.301 6.401  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani