posluh (5)

1. poslȗh, m. 1) die Anhörung, Jan.; die Befolgung, Cig.; pósluh! aufgepasst! Z., nk.; posluh dati, Trub.- M.; p. dati komu, jemandem gehorchen, C.; — na posluhe hoditi, horchen gehen, aufs Horchen ausgehen, Z., C.; — 2) = sluh, das Gehör, Z., Kast.- Valj. (Rad).
2. poslúhati, -am, vb. impf. = poslušati, C.
3. poslúhniti, -slȗhnem, vb. pf. Gehör geben, erhören, Folge leisten, Mur., Cig., Jan., vzhŠt.; hlapec posluhne, dasi ne prerad, Navr. (Let.); p. koga, molitev, glas, tožbo, ogr., kajk.- Valj. (Rad).
4. neposlȗh, m. die Unfolgsamkeit, Jan. (H.); — sodba v neposluh, das Contumazurtheil, v neposluh soditi, contumazieren, Jan.
5. sódba, f. das Urtheil; napačna, prenagla s., Cig.; ( phil.) Lampe (D.); — die Fällung eines richterlichen Urtheils, der Urtheilsspruch; sodbo storiti, ein Urtheil fällen, Cig., Jan.; = sodbo izreči, DZkr.; odvezna s., das freisprechende Urtheil, Cig., DZ.; = oprostna s., Cig.; zaočna s., das Contumazurtheil ("po starem slovan. pravu", Cig.); = s. v neposluh, Jan.; — die Abhaltung des Gerichtes, das Gericht; krvava, zaglavna s., das Halsgericht, Cig.; vojaška s., das Kriegsgericht, Cig.; božja s., das Gottesgericht; vesoljna s., das Weltgericht, Cig.; = poslednja, splošna s., Jan.; — gen. tudi: sodbę̑, Valj. (Rad); (sodvà, Rož.- Kres).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani