pol (2685)

1. 1. pọ̑ł, m. 1) die Seite: na tem polu, na oni pol, C.; ( stsl.?); — 2) die Hälfte, halb; (ravna se po glavnih števnikih); pol ure je preteklo; pol leta je minilo; pol leta čakati; prereži hlebec in ga daj vsakemu pol; dobre pol ure hoda, eine gute halbe Stunde Weges; ima zdaj dobrega pol zemljišča, LjZv.; po pol dneva, zu halben Tagen; pol večji, pol manjši, um die Hälfte größer, kleiner; pol krajši, halblang, Cig.; za pol goldinarja prodati; črez pol prerezati kaj, etwas halb von einander schneiden; na pol, zur Hälfte, halb; na p. prazen, na p. izučen, na p. pijan; na pol gospodsko, na pol kmetsko opravljen; na p. manj snega, um die Hälfte weniger Schnee, LjZv.; na pol praznik, ein halber Feiertag, Cig.; tudi: pol prazen, halb leer, Cig.; pol človek, pol riba, halb Mensch, halb Fisch, Cig.; — za predlogi, ki nimajo akuzativa poleg sebe, stoji: polu (pri najstarših in najnovejših pisateljih, sicer se pa navadno govori in tudi piše: póli, pól [pol'] in tudi: pọ̑ł, pȏł [ samost. stoji včasi v gen., včasi se ravna po predl.]; združuje se v pismu tudi z nekaterimi naslednjimi besedami skupaj v eno besedo); vsa gora je gorela do polu nebes ("bis mitten am Himmel"), Krelj; k polu noči, Krelj; od polu noči, od polu dne, Krelj; po polu brat, der Halbbruder, nk.; nav. po poli brat, po poli sestra; do poli, zur Hälfte, Mik.; izrezano je ognjišče v poli kolobarja (im Halbkreise), Erj. (Izb. sp.); o poli ene, um halb ein Uhr, Levst. (Zb. sp.); od, do, po, o, ob polu dvanajstih, um halb zwölf Uhr, nk.; nav. od, do, po, o, ob pol' dvanajstih ali poli dvanajstih; tudi: zdaj je pol' treh ( nam. zdaj je o poli treh); pol' desetih bije; s pol hlebom ne prebom, Levst. (Zb. sp.); lehko pridete tja v pol ure, LjZv.; pol od pol hleba, Lašče- Levst. (Zb. sp.); na pol poti, auf halbem Wege, Cig.; tudi: na pol pota; — v sestavi z vrstnimi števniki: poldrugi, poltretji, polšesti i. t. d., anderthalb, dritthalb, sechs und ein halb; poltretji goldinar zapraviti; polšesti krajcar ima vsak plačati; — v sestavi s prilogi in samostalniki se redkeje rabi: pol, n. pr. polbrat, polkonj; v sestavah se v novejši knjigi sploh rabi: polu-, redkeje: polo-; išči vse take sestave pod: polu-.
2. 2. pòł, póla, m. 1) die Schöpfschaufel (um aus dem Schiffe das Wasser damit zu schaufeln), V.-Cig.; s polom poljejo vodo iz čolna, Šmartno pri Litiji- Štrek. (LjZv.); — 2) die Futterschwinge, Cig.
3. 3. pòł, póla, m. = pola 6), das Brückenjoch, Cig., Jan.
4. 4. pōl, m. = tečaj, der Pol.
5. póla, f. 1) die Fläche, Mur., Mik.; — 2) die Breite eines Zeuges, einer Leinwand, das Blatt, Cig., C.; dve poli vkup sešiti, Z.; srajca v dve poli, ein aus zwei Breiten zusammengenähtes Hemd, Z.; krilo v tri pole, Dol., Gor.; — 3) die Schichte (im geognostischen Sinne), das Flötz, V.-Cig., Erj. (Min.), Gor., Dol.- Erj. (Torb.); troja močvirska pola, plasti raznih pol, Schichtenlagerungen, Levst. (Močv.); — 4) der Bogen (Papier), Cig., Jan., nk.; izplačevalna p., der Zahlungsbogen, Nov.; — 5) der Flügel einer Doppelthüre, eines Fensters, Cig.; — 6) das Brückenjoch, Cig., DZkr.
6. polȃga, f. 1) das Legen: p. ogelnega kamena, C.; — 2) der Unterlagbaum, der Polster der Zimmerleute, C., Z.; — 3) = klaja, das Viehfutter, C.
7. polágahən, -hna, adj. langsam, kajk.- Meg., Habd.- Mik.
8. polȃganje, n. das Legen; — das Vorlegen des Viehfutters, die Fütterung.
9. polagȃtelj, m. kdor kaj polaga: p. kavcije, der Cautionsleger, DZ.
10. polȃgati, -am, vb. impf. ad položiti; legen; roke p. na koga, jemandem die Hände auflegen; — živini p., = pokladati, dem Vieh das Futter vorlegen, es füttern; — p. se, sich lagern, Cig.
11. polagȃvəc, -vca, m. der Leger, Cig.; p. priznanice, der Fassionsleger, DZ.
12. polȃgoma, adv. gemach, allmählich.
13. polahčíca, f., pogl. polehčica.
14. poláhən, -hna, adj. sachte, leise, M.; gemächlich, langsam, Cig.
15. polahkáti, -am, vb. pf., pogl. polehkati.
16. polȃhkoma, adv. sachte, langsam, gemächlich, Cig., Z., jvzhŠt.
17. polahnẹ́ti, -ím, vb. pf., pogl. polehneti.
18. polȃj, m. die Poleiminze (mentha pulegium), Meg., Dict., Cig.
19. polȃjati, -jam, -jem, vb. pf. ein wenig bellen.
20. polȃjšanje, n. die Erleichterung.
21. polȃjšati, -am, vb. pf. erleichtern; p. komu breme.
22. polajšȃva, f. die Erleichterung, die Linderung.
23. polȃjšba, f. die Erleichterung, Cig.; die Milderung, Jan.
24. polȃjšək, -ška, m. die Erleichterung, die Linderung.
25. polajševȃnje, n. das Erleichtern, das Lindern.
26. polajševáti, -ȗjem, vb. impf. ad polajšati; erleichtern; mildern, lindern.
27. polajševȃvəc, -vca, m. der Erleichterer; der Milderer, der Linderer.
28. polajševȃvka, f. die Erleichtrerin; die Lindrerin.
29. polajšíca, f. die Erleichterung, C.
30. polajšílọ, n. die Erleichterung; die Begünstigung, DZ.; die Linderung, Jan.; — der Milderungsgrund, Jan.
31. polákati se, -am se, vb. impf. ad polakniti se; p. se česa, begehrlich werden, Štrek.; polakam se kake reči, es gelüstet mich nach einer Sache, Gor.; — sich anmaßen, Jan.; polakal se je pravice, norčevati se, LjZv.
32. polákniti se, -lȃknem se, vb. pf. von der habsüchtigen Begierde nach etwas ergriffen werden, sich gelüsten lassen; p. se denarjev, Met.- Mik.; božje časti se p., Ravn.; p. se na kaj, Cig.; p. se na veliko plačo, Notr.; — gierig an sich reißen, habhaft werden: p. se česa, Cig., C., Gor.; — sich anmaßen, Jan.
33. polákomniti se, -im se, vb. pf. = polakniti se, Cig., Jan., Dalm.; p. se česa, na kaj, C.
34. polȃkšica, f. die Erleichterung, die Begünstigung ( merc.), Cig. (T.), SlN.; — hs.
35. polȃmati, -mam, -mljem, vb. pf. nach einander zerbrechen, zusammenbrechen, Z., SlGor., jvzhŠt.; ves polaman sem, alle meine Glieder sind beschädigt, jvzhŠt.; — ti polamano delo! verwünschte Arbeit! C.
36. pólan, -lána, m. der Herbstlein, Z., Gor.
37. polápati, -am, vb. pf. etwas Verbotenes aussagen, ausplappern, C.
38. polápniti, -lȃpnem, vb. pf. (mit dem Maul) erhaschen, C.
39. polārən, -rna, adj. tečajen, Polar-, Cig., Jan., Cig. (T.); polarna enačba, die Polargleichung des Kreises, Cig. (T.).
40. polarizácija, f. die Polarisation ( phys.), Cig. (T.).
41. polarizováti, -ȗjem, vb. impf. ( pf.) polarisieren ( phys.), Cig. (T.).
42. polasáti, -ȃm, vb. pf. ein wenig bei den Haaren nehmen.
43. pólast, adj. Flötz-: polasta gora, der Flötzberg, V.-Cig.; polasto, flötzweise, Cig.
44. polastína, f. die Waldservitut, tudi: die Waldservitutgebür, Svet. (Rok.).
45. polastı̑nəc, -nca, m. der Waldservitutberechtigte, Svet. (Rok.).
46. polastı̑telj, m. der Besitzergreifer, Jan. (H.).
47. polastíti se, -ím se, vb. pf. 1) p. se česa, sich einer Sache bemächtigen, sich etwas aneignen, Mur., Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.), nk.; p. se koga, sich an einen machen, Cig.; — 2) znani ste se mi zdeli, pa se vas nisem mogel precej polastiti (= nisem vas mogel takoj spoznati), Erj. (Torb.).
48. polastováti se, -ȗjem se, vb. impf. sich bemächtigen, Z.; p. se živeža, sich Nahrung aneignen, Vrtov. (Km. k.).
49. polaščénje, n. die Aneignung, Cig.
50. poláštati, -am, vb. pf. = polatati, Cig.
51. polátati, -am, vb. pf. mit Latten versehen ( z. B. ein Dach), Cig.; ni še polatano, das Dachgerüste ist noch nicht mit Latten versehen, jvzhŠt.
52. polatínčiti, -ı̑nčim, vb. pf. latinisieren, Cig., Jan.
53. 1. polatíniti, -ı̑nim, vb. pf. ins Lateinische übersetzen, Cig.
54. 2. polatíniti, -ı̑nim, vb. pf. = polatati, C.
55. poláziti, -lȃzim, vb. pf. ein wenig kriechen.
56. polȃžar, -rja, m. mladenič, ki na dan sv. Lucije zarano, predno domači vstanejo, pride in živini položi, Pjk. (Črt. 93.).
57. polča, f. das Jätgras, das Unkraut, Jarn.; — prim. pleti (?).
58. połčetŕti, num. vierthalb; p. goldinar dati za kaj, 3 1/2 Gulden für etwas geben; v polčetrti uri kam priti; tudi: pọ̑łčetrti; (pọ̑łštrti, jvzhŠt.).
59. polčnik, m. die ranunkelartige Windblume, gelbes Waldhähnchen (anemone ranunculoides), Medv. (Rok.).
60. pȏłdan, m. der Mittag, Dict., Štrek., Gor., Ben.- Kl.; poldan je, Gor.- Levst.; kadar je uže poldan bil, Dalm.; kadar je uže poldan bilo, Jap. (Sv. p.); o poldan = o poldne, Gor.- Levst. (Zb. sp.); tudi: pọ̑łdan, Ljub.; połdȃn, gen. -dnę̑va, Mur.; — pogl. poldne.
61. połdánji, adj. = poldanski: proti poldanjemu svetu obrnjen, Levst. (Beč.).
62. połdánski, adj. Mittags-, mittägig.
63. połdánšnji, adj. = poldanski: poldanšnje solnce, Gol.
64. połdesę́ti, num. zehnthalb: p. vatel, 9 1/2 Ellen; tudi: pọ̑łdeseti.
65. połdevę́ti, num. neunthalb; tudi: pọ̑łdeveti.
66. pȏłdne, n. der Mittag; dobro poldne! guten Mittag! Pjk. (Črt.); poldne je bilo, es war Mittag; p. zvoni, es läutet Mittag; do poldne, bis Mittag; vormittags; tudi: do poldneva, Levst. (Zb. sp.); od poldneva, von Mittag, Dict.; proti poldne, Kast. (W.), Vod. (Izb. sp.); proti poldnevu, Levst. (Zb. sp.); proti poldnevi, Dalm.; proti poldnu, Kast. (W.), Levst. (Zb. sp.); o poldne, zu Mittag, mittags; tudi: ob poldne, Trub., Dalm.; (ob połdnę̑, Dict.); pred poldne, vormittags; tudi: pred poldnem, Kast. (W.), Levst. (Zb. sp.); pred poldnevom, Levst. (Zb. sp.); tudi: pọ̑łdne.
67. połdnę̑vati, -am, vb. impf. zu Mittag essen, Cig., Burg. (Rok.).
68. połdnę́vən, -vna, adj. 1) halbtägig, Cig., Jan.; — 2) Mittags-, Mur., Cig., Jan., nk.; poldnę̑vna višina, die Mittagshöhe, poldnevni krog, der Meridiankreis, Cig. (T.).
69. połdnę̑vnica, f. die Meridianlinie, Cig., Jan., Cig. (T.).
70. połdnę̑vnik, m. 1) der Mittagskreis, der Meridian, Jan., Cig. (T.), Jes.; razdalja poldnevnikov, die Meridiandifferenz, Cig. (T.); — 2) der Südwind, Jan., Jes.
71. połdnę̑vniški, adj. Meridian-: poldnevniška ravnina, die Meridianebene, Cig. (T.); poldnevniška gorstva, die Meridiangebirge, Jes.
72. połdníca, f. der Mittag, C.
73. połdnı̑čkati, -am, vb. impf. zu Mittag essen, C.
74. połdrȗgəc, -gca, m. 1) fant, velik za poldrugega, Gor.; — 2) neki žrebelj (poldrugi palec dolg), (poldrujec) Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); (podrujec) Cig., Gor.
75. połdrȗgi, num. anderthalb; poldrugi vagan pšenice kupiti; poldrugo uro daleč iti; poldrugi okis, das Sesquioxyd, Cig. (T.).
76. połdrȗžica, f. 1 1/2 Einheiten geltendes Geldstück, Habd.- Mik.
77. połdrȗžina, f. vino na poldružino dati, für eine Maßeinheit Wein anderthalb Maßeinheiten als Rückerstattung verlangen, Svet. (Rok.).
78. połdrȗžnik, m. neki žrebelj: = poldrugec 2), Dol.
79. póle, adv. et praep. = poleg, Ist.- C.
80. pole, interj. sieh! Trub., Dalm., Jsvkr., Jap.; — iz: poglej.
81. pọ̑łəc, -łca, m. ein halber Kreuzer, M., Lašče- Levst. (Rok.).
82. polę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) nach einander sich niederlegen, sich lagern; koze so polegle na planem, die Ziegen lagerten im Freien, Cig.; čreda je okoli njega polegla, Ravn.; — žito je poleglo, das Getreide hat sich gelagert oder gelegt (infolge der Schwere der Ähren, oder des Regens u. dgl.); poleglo žito, Cig.; lan poleže na njivi; — p. se, sich legen, sich sacken: jed se poleže v želodcu, Cig.; — 2) sich legend niederdrücken, Dol.; okoli nas so bili poseli ali polegli trato kmetje, Jurč.; — 3) gebären (vom Vieh), Junge werfen, Mur., V.-Cig., Svet. (Rok.), vzhŠt.; vsa čreda je polegla, Cig.; vsa drobnica je pasaste mladiče polegla, Ravn.; svinja je dvanajst prascev polegla, LjZv.; p. se, geworfen werden, Svet. (Rok.); (redko kedaj o človeku: p. otroka, Z., C.); — 4) nachlassen, Jan.; veter je polegel, Cig.; — tudi p. se: morje se je poleglo, das Meer hat aufgehört zu toben, Cig.; valovi so se polegli, C.; tukaj se imajo tvoji valovi poleči, Dalm.
83. poledenẹ́ti, -ím, vb. pf. eisig werden, Z.
84. poledeníti se, -ím se, vb. pf. eisig werden, vereisen, Cig.
85. polę̑dica, f. das Glatteis, Cig., Jan., C., Gor.; p. je, es glatteiset, Cig.
86. polę̑dičati se, -a se, vb. impf. polediča se, es glatteiset, V.-Cig.
87. poledíti, -ím, vb. pf. mit Eis überziehen, beeisen, Cig.; p. se, sich mit Eis überziehen, Cig.; glatteisig werden, Mur.
88. polę̑dje, n. das Glatteis, C.
89. polę̑dnica, f. = poledica, Mur.
90. poledvíca, f. = ribica, das Lendenbratenstück, der Jungferbraten, Jan., nk.
91. polèg, -lę́ga, m. 1) iti na poleg, sich auskeilen, spitz zugehen (im Bergbau), Cig.; — 2) die Abkunft, Cig., C.; ni takega polega, da bi pijančeval, Mik.; die Art: tacega polega, Gor.
92. polə̀g, I. adv. daneben, dabei; p. stati, daneben stehen; tudi jaz sem bil p., auch ich war dabei; — außerdem: poleg so pa tudi veseli, Erj. (Izb. sp.); tudi: póləg (in: polę̑gi, jvzhŠt.); — II. póləg, praep. c. gen. 1) neben; zvezda p. zvezde; p. vasi so travniki; p. mene je sedel ali šel brat; p. sebe imeti koga, jemanden neben oder bei sich haben; — längs: p. reke, Cig., Jan.; p. potoka sem se izprehajal, Mur., Met.- Cig.; — p. tega, dazu (kommt, dass), außerdem; zugleich, Cig.; — 2) gemäß, Jan.; p. tega, demnach, Cig.; p. tvoje volje, ogr.- Mik.; kakor mu poleg stanu in odreje najbolj prija, LjZv.; poleg zapovedi, LjZv.; ("polgi", Meg., Boh.- Mik.); — prim. stsl. podlъgu, podlъgъ, secundum, Mik. (Et.).
93. polę̑ga, f. das Niederfallen des Getreides: žito je polegi podvrženo, C.
94. polẹgáč, m. človek, ki rad polega, der Bärenhäuter, Cig., Valj. (Rad).
95. polẹ́ganje, n. das oftmalige Lagern.
96. polẹ́gati, -lẹ̑gam, -žem, vb. impf. ad poleči; 1) sich öfter hie und da niederlegen; bolehav ali len človek rad polega; p. po klopeh; — žito polega, das Getreide lagert sich; — 2) gebären (vom Vieh), p. se, geboren werden, Z.; — 3) sich legen, nachlassen; tudi: p. se: morje se polega, das Meer hört auf zu toben, Cig.
97. poləgáti se, -lážem se, vb. pf. eine Lüge vorbringen, C.
98. polegávati, -am, vb. impf. = polegati: p. v travo, LjZv.
99. polẹ́gavəc, -vca, m. kdor rad polega, der Lieger, der Faulpelz, Jan., Valj. (Rad).
100. polẹ́gavka, f. ein Weib, das gerne liegt, Kr.- Valj. (Rad).

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani