poglavar (11)

1. poglavár, -rja, m. das Oberhaupt, der Häuptling.
2. poglavaríca, f. das weibliche Oberhaupt, die Oberin (in Klöstern), kajk.- Valj. (Rad).
3. poglaváriti, -ȃrim, vb. impf. = za poglavarja biti, Z., Bes.
4. poglavárski, adj. oberhäuptlich.
5. poglavȃrstvən, -stvəna, adj. k poglavarstvu spadajoč, Jan.
6. poglavȃrstvọ, n. die Würde oder das Amt eines Oberhauptes, Häuptlings, die oberste Behörde; politično deželno p., die politische Landesbehörde, DZ.
7. ję́čati, -ím, vb. impf. jammern, ächzen, wimmern, Mur., Cig., Jan., Lašče- Levst. (M.); kdor pogosto ječi, dolgo mu ne zazvoni, Npreg.- Jan. (Slovn.); kadar hudobni poglavarstvo zadobe, ljudstvo ječi, Škrinj.- Valj. (Rad); Ječe pod težkim jarmom sini Slave, Preš.
8. ję́čiti, -im, vb. impf. in Haft, im Kerker halten, Cig., Jan., C., DZ., Dol.; v temnicah so strastni poglavarji turški ječili nesrečne kristijane, Navr. (Let.); jel ga je ječiti in postiti, LjZv.; j. se, im Kerker gehalten werden: ječil se je v Sibiriji, Glas.
9. pȓvəc, -vca, m. 1) der Erste, Ravn., Vrt.; = prvak, V.-Cig.; prvec in poglavar, Glas.; — 2) der Erstgeborne, der Erstling, Mur., Cig., Jan., C.; — 3) der Jungfernschwarm, V.-Cig., Por., Levst. (Beč.); — 4) der Urbestandtheil, das Element, Jan.
10. 2. stọ̑jən, -jna, adj. über l00 Mann gebietend: stojni poglavitnik, Schönl.; stojni poglavar, Jap. (Sv. p.).
11. stolováti, -ȗjem, vb. impf. residieren, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — seinen Hauptsitz haben: kraj, kjer stoluje okrajno sodišče, poglavarstvo, der Sitz des Bezirksgerichtes, der Bezirkshauptmannschaft, Levst. (Nauk), DZ.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani