pobič (4)

1. pǫ̑bič, m. das Knäblein, der Knabe, der Bursche; pobìč, -íča, ogr.- Valj. (Rad).
2. mọ̑rjiče, n. dem. morje; das Meerchen, Cig.; Napaja pobič konj'če tri, Oj pri silnem morjiči, Npes.-Schein.
3. rávna, f. = ravan: po gorah in ravnah, Dalm.- Valj. (Rad); — ravnà: Še lepši ravna, Kjer je pobič doma, Npes. ( Kor.)- Kres.
4. ujẹ́sti, ujẹ́m, vb. pf. 1) beißen, Mur., Cig., Jan., C.; (o kačah, muhah), Cig.; pes me je ujel v roko, Mur.; u. se, sich beißen: u. se v jezik, Cig.; zime volk ne uje, volk volka ne uje, Notr.- Let.; zime ne še nikoli volk ujedel, Met.; da bi vaju coprnice ujele! Jurč.; — 2) wegessen, aufzehren, auffressen, Mur., C., vzhŠt.; recimo, da ga je zver ujedla! Ravn.; gosenice so mi vse zelje ujele, Mur.; Srečata ga dva medveda, Ki sta pobiča ujedla, Npes.- Kres; — ujedeno solnce, die Sonnenfinsternis, Št.- Mur.; — en krivičen vinar uje (verschlingt) deset pravičnih, Mur.; ujedel me je za pet goldinarjev, er hat mich um 5 fl. gebracht, betrogen, C.; — 3) u. se, sich vergähren, Cig.; — zu Essig werden, Cig.; vino se uje, Kr.; — 4) mraz se je ujedel, die Kälte hat sich gebrochen, Cig.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani