pošast (10)

1. pošȃst, f. 1) das Gespenst, Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm.; pošasti so se jim prikazale, Škrinj.- Valj. (Rad); — das Ungeheuer, das Scheusal; ubijavec celo jenja človek biti, pošast je, Ravn.- Valj. (Rad); psovka: peklenska p.; ti grda pošast! du abscheuliches Ding! — 2) das Ungeziefer, C.; — 3) das Miasma, Z., Mik.; — 4) der Schnupfen, der Strauchen, Cig., Jan., C., Soška dol.- Erj. (Torb.), Tolm.- M.; pošast ali nahod, Vrtov. (Km. k.).
2. pošástən, -stna, adj. 1) gespenstisch; p. ples, Greg.; — scheußlich, monströs, Cig., Jan.; — 2) verschnupft, Z.; kdor hoče kako vino poznati, mora biti čistih ust in nič pošasten ali zadnit, Vrtov. (Vin.).
3. obsẹ̑na, f. 1) die Beschattung, Mik.; — 2) die Blendung, Cig. (T.); — die Bezauberung, Mik.; — 3) = pošast, C.
4. pəklę́nski, adj. Höllen-, höllisch; peklenska pošast, das Höllengespenst; p. kamen, der Höllenstein, Cig. (T.); peklensko veselje, höllische Freude.
5. perhtra, f. perhtra baba, neka pošast v pravljicah, Ahac.; — prim. pehtra.
6. poskòk, -skǫ́ka, m. 1) der Aufsprung, der Sprung; teliček poskuša prve poskoke, Str.; — das Hüpfen (pri telovadbi), Cig. (T.); vaje v poskoku, Telov.; — godci godejo na poskok (spielen lustige Tanzweisen), Erj. (Izb. sp.); — 2) die Springfeder, h. t.- Cig. (T.); — 3) neki hrošč (elater segetis), Erj. (Z.); — der Springer, eine Art Eidechse, Jarn.; — poskoki, nekake pticam podobne pošasti, Trst. ( Glas.).
7. srborìt, -ríta, adj. unruhig, muthwillig, ausgelassen; s. vol, Jap.- C.; Oj ti srborita ostudna pošast! Npes.-K.
8. stŕčati, -ím, vb. impf. hervorragen, hervorstechen, Guts., Mur., Cig., Jan., Šol., Mik., Štrek., ogr.- C.; mala puška iz pasa strči, Navr. (Let.); džamijam strče tanke "munare" kvišku, Navr. (Let.); gole krivenčaste veje so pošastno strčale v zimsko noč, Erj. (Izb. sp.); strčeč nos, eine vorspringende Nase, Erj. (Som.); vse strči od zlata, alles starrt von Gold, Goriš.; strotzen: kravi strčijo zizki, kmalu bo povrgla (= storila), jvzhŠt.
9. vršẹ́ti, -ím, vb. impf. rauschen, sausen, brausen; Ko oster piš skoz zrelo rž, Tako so te (pošasti) vršele, Preš.
10. zadníti, -ím, vb. pf. ein Gefäß mit einem Boden versehen, bodmen, Cig., Fr.- C., Ip.- Erj. (Torb.); mit dem Fassthürchen schließen: z. lodrico, Kras; — mittelst einer Nuth aneinander fügen, spunden: zadnjene deske, gespundete Bretter, DZ.; — (zadnit [ nam. zadnjen] mit einem Boden versehen oder damit luftdicht verschlossen: zadniti sodi, Vrtov. [Km. k.]; — übhpt. verschlossen: Nebni ves oblok [oblog] Je zadnit v okrog, Danj. [Posv. p.]; — mit dem Schnupfen behaftet: pošasten ali zadnit, Vrtov. [Vin.]).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani