počiti (16)

1. počíti, -čı̑jem, vb. pf. ausruhen; Oh majhno postojva, preljubi plesavec, Da jaz si oddahnem, da noga počije, Preš.; = p. si, Krelj, Vrt.; tudi: p. se, Mur., Jan., jvzhŠt.
2. pǫ́čiti, pǫ̑čim, vb. pf. 1) krachen, knallen; puška je počila; z bičem p.; = ustreliti: zajca p., LjZv., Dol.; — počil je glas, es ist das Gerücht aufgetaucht, Cig., Jan., Nov., nk.; — 2) einen Schlag versetzen: p. koga za uho, po ustih; — p. se s kom, aneinander gerathen, eine Schlacht liefern, Jan.; — 3) bersten, springen, platzen; obroč, lonec, mehur poči; kupica je počila, das Glas bekam einen Sprung; struna je počila, die Saite ist gesprungen; — popek poči, die Knospe geht auf, Cig.; človek bi od smeha počil, man könnte vor Lachen bersten; srce mi hoče p., das Herz will mir springen, Cig.; počen, gesprungen, geborsten; lonec, zvon je p., der Topf, die Glocke hat einen Sprung; ima glas kakor p. lonec; za to ne dam počenega groša; — 4) einen Leibesbruch bekommen, Cig.; počen je, er hat einen Bruch, Cig., Kr.
3. izpočíti se, -čı̑jem se, vb. pf. völlig ausruhen; izpočit, der ausgeruht hat: izpočit konj; izpočita prst, zemlja.
4. napǫ́čiti, -pǫ̑čim, vb. pf. 1) ein wenig bersten, anbersten, Cig.; einen kleinen Sprung bekommen, anspringen, Mur., Cig.; napočen, angeborsten, angesprungen, Cig.; — 2) anbrechen: dan je napočil; = n. se, Cig.; zarja se napoči, Ravn.; zor se napoči, Preš.
5. odpočíti, -čı̑jem, vb. pf. ausrasten, ausruhen, Mur., Gor.; = o. se, Cig., Jan., jvzhŠt.
6. opǫ́čiti, -pǫ̑čim, vb. pf. aufbersten, aufspringen, Mur.; — = napočiti, anbrechen: dan je opočil, Mur.
7. opočíti se, -čı̑jem se, vb. pf. ausrasten, ausruhen.
8. prepǫ́čiti, -pǫ̑čim, vb. pf. 1) durch und durch springen oder bersten, Jan. (H.); = p. se, Cig.; — 2) anbrechen: jutranja zarja prepoči, ogr.- C.
9. razpǫ́čiti, -pǫ̑čim, vb. pf. zerspringen, bersten, platzen; explodieren; — tudi: r. se.
10. cẹ̑ł, cẹ́la, adj. was nicht beschädigt ist, woran nichts fehlt, unversehrt, ganz; kupica se ni ubila, ampak je še cela; suknja je še cela, še nič ni raztrgana; — rana je cela, die Wunde ist geheilt, Cig.; hleb ni več cel, pa je še ves, der Laib ist zwar in Stücke geschnitten, aber es sind noch alle Stücke da, Cv.; cel hleb prinesi, t. j. ne reži ga prej, celi hleb prinesi, t. j. tisti hleb, ki je še cel, ne tistega, ki je že načet, Cv.; po celem snegu gaziti, im ungebahnten Schnee waten; konj je gazil sneg v celo, Jurč.; po celem požirati, ungekaut verschlucken; — voll, ganz, (o času); celo uro sem moral čakati, eine volle Stunde; tri cele dni in noči; cel dan, celo noč, einen ganzen Tag, eine ganze Nacht; pa tudi: den ganzen Tag, die ganze Nacht, = ves dan, vso noč; šli so tisto celo noč, Dalm.; šli so vso noč, Dalm.; vollständig: celo sveto biblijo ali vse sveto pismo, Trub. (Post. predgovor); c. tlak, pritisk, der Volldruck, Cig. (T.); s celo besedo povedati, ausdrücklich sagen, Cig.; — cela pijanka je, sie ist eine vollständige Säuferin; cel norec je; na celem počiti, bersten, ohne dass früher ein Riss bemerkt worden wäre, Z.; na celem glavo odrezati, einem lebenden Menschen den Kopf abschneiden, Z.; na celem umreti, ganz unerwartet, plötzlich sterben (ohne vorher krank gewesen zu sein), Šol., Z.; ohne Anlass: na celem prepir začeti, na celem si izmisliti, se zlagati, Polj.; — iz celega, aus einem Stück, nicht aus Theilen zusammengesetzt: suknja iz celega, nicht genäht, sondern ( z. B.) gewirkt, Z.; plahta iz cela (= celega), BlKr.- Mik.; dela, kakor bi bil iz celega, er ist ungelenk bei der Arbeit, Z.; ne bodi tako cel, sei nicht so steif, ungelenk, C.; do celega, do cela, gänzlich, Cig., Jan.; = s cela, ogr.- Mik.
11. odpočívati, -am, vb. impf. ad odpočiti, Jan. (H.).
12. pǫ́kniti, pǫ̑knem, vb. pf. = počiti 1), 2), Cig., Jan., Cig. (T.), M., DZ.; včasih je poknila kaka suha veja, Erj. (Izb. sp.); — ausbrechen: ogenj pokne sredi vasi, Vrt.; vojska pokne, Vest.; bitva pokne, Vrt.
13. razdę́žiti se, -im se, vb. pf. = počiti in razlesti se: klobasa se je razdežila, Gor.
14. uhọ̑, ušę́sa, n. 1) das Ohr; za uho udariti, počiti koga, jemandem eine Ohrfeige geben; na uho dobiti, zu hören bekommen, Levst. (Zb. sp.); na ušesa vleči, lauschen, horchen; ušesa po sebi vreči, die Ohren zurückschlagen ( v. Pferde), jvzhŠt.; pod uho si podtikati, etwas absichtlich überhören, unbeachtet lassen, Levst. (Nauk); = za uho metati (besede), Jarn.; pazljivo na ušesa jemati kaj, aufmerksam anhören, LjZv.; — ribje u. = škrga, Jan.; — 2) das Öhr (der Nadel, der Axt u. dgl.); skozi uho je sekiri vtaknjeno toporišče; — der Henkel beim Schaffe, beim Topfe; uho na zvonu, das Hangeeisen der Glocke, Cig.; — das Stiefelohr, Cig., C.; — 3) der Zipf bei einem Kleidungsstück, C.; die Klappe am Kleide, Cig.; — ušesa, die Klaue am Hammer, Cig.; — 4) morsko u., gemeines Seeohr, die knotige Ohrschnecke (haliotis tuberculata), = u. sv. Petra, Erj. (Ž.); — 5) babino uho, der Holunderschwamm, Cig.; — mačje u., die Fliegenblume (ophrys myodes), Cig.; — mišja ušesa (hieracium), Josch; — uhọ̑, gen. ušę́ta, Rož.- Kres, gen. úha, kajk.- Valj. (Rad).
15. zǫ̑b, zǫ̑ba, zobȃ, m. 1) der Zahn; ima redke zobe pa goste laže, Npreg.- jvzhŠt.; modrostni zobovi, die Weisheitszähne, Erj. (Som.); z. vrzeljak, der Lückenzahn, Cig. (T.); z. izdreti, einen Zahn reißen; zobe dreti, Zähne reißen; po zobeh počiti koga, jemandem eine Maulschelle geben, Cig.; zobe kazati, die Zähne blecken o. fletschen; ( fig.) seine rauhe Seite hervorkehren, Cig.; dobiti kaj za zobe, etwas zum Beißen bekommen, Zv.; zobe v steno tiščati = Hunger leiden, Št.- Glas.; zobje mu poganjajo, grejo, bibajo iz čeljusti, zobe dobiva, er zahnt, Cig.; dolge zobe imam, die Zähne stehen mir auf, Cig.; dolge zobe imeti po čem, nach etwas lüstern sein, Cig.; jezik za zobe! das Maul gehalten! jezik za zobmi držati = schweigen; priti ljudem v (na) zobe, ins Gerede kommen; črez zobe vleči koga, jemanden ausrichten, Jurč., LjZv.; = po zobeh nositi, Vrt.; ljudem se v (med) zobe dati, Anlass zur Nachrede geben; kdor se ljudem pod zobe da, tega le čas iz ust reši, Npreg.- Jan. (Slovn.); v zobe komu kaj povedati, jemandem etwas ins Gesicht, offen sagen; = pod zobe povedati, C.; trdo resnico pod zobe povedati, Jap. (Prid.); — vsi so se mu v zobe režali, alle lachten ihm ins Gesicht, Erj. (Izb. sp.); na zobe se mu obeša = za malo se mu zdi, Št.; — 2) der Zahn am Rechen, an der Säge, an einem Zahnrad u. dgl.; der Dorn im Schloss, Cig.; — die Felszacke, Cig., Jan., Cig. (T.); — zobje (na vrhu kake stene), die Zinne, Cig.; — 3) babji z., der Storchschnabel (geranium sp.), SlGor.- Erj. (Torb.); — tudi: die Hagebuttenrose (rosa canina), Cig., Vrt., Medv. (Rok.); ali: der Leindotter (camelina dentata), C.; — pasji z., die Hundszahnwurz (erythronium dens canis), Cig., Medv. (Rok.).
16. živòt, -óta, m. 1) das Leben, Meg., Boh., Alas., Mur., Jan., Trub., Dalm., Krelj, Jsvkr.; hteli so detetu život vzeti, Trub.; še za svojega života, noch zu seinen Lebzeiten, Dalm.; meni so na život stregli, Dalm.; večni ž., Krelj; — v tem pomenu: žívot, ogr.- Valj. (Rad), Mik.; — 2) der lebendige Leib; grdo je bil po vsem životu otekel, Trub.; srce se hoče v mojem životu razpočiti, Dalm.; do života moker; po životu umeriti komu obleko; šibkega, trdnega života biti, von schwacher, starker Leibesbeschaffenheit sein; tankega života biti, einen schlanken Leib haben; — der Rumpf; širok v ž.; — 3) der leibliche Nachkomme: po štirih moških životih, nach der vierten männlichen Geschlechtsfolge, Dalm.; na moške živote pravico kupiti, für die männlichen Nachkommen ein Recht durch Kauf erwerben, Svet. (Rok.); — žívot, -óta, jvzhŠt.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani