ploh (70)

1. plòh, plóha, m. 1) ein flacher Holzblock; mesarski p., der Hackblock der Fleischer; strojarski p., die Gerbebank; perilni p., die Waschbank; "ploh vleči" mora na pepelnično sredo deklica, kateri je možitev izpodletela; pečni p., der hölzerne Ofendeckel; p. pri vinski preši, der Weinpressdeckel; — die Sohle des Holzschuhes, Cig.; — = deščica, das Brettchen, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); (= debela deska, Kras; dünnes Holzstück, Mik. [Et.]); — 2) der Baumstamm, aus dem Bretter gesägt werden, C., Poh.; — prim. kor.-nem. ploch, Block.
2. 1. plóha, f. der Gussregen, der Platzregen; p. se je ulila.
3. 2. plóha, f. 1) = pleme, C.; svinjo za ploho imeti, Trst. ( Glas.); — 2) die Abstammung: človek bavarske plohe, C.; die Gattung, Jan.; — prim. 2. pleh.
4. 3. plǫ́ha, f. 1) die Fläche, h. t.- Cig. (T.), Žnid.; — 2) das Flötz, Jan.
5. plóhavica, f. der Platzregen, C.; das Platzregenwasser, C.
6. plȏhək, -hka, m. dem. ploh, Mur.
7. plǫ́həlj, -hlja, m. der Stümper, Glas.
8. plóhniti, plǫ̑hnem, vb. pf. = plosniti, ploskniti, C.
9. splòh, adv. allgemein; s. znan, allgemein bekannt; ta teden bodo sploh začeli trgati; — immer, gewöhnlich; sploh tako delajo, sie thun es immer so; = na sploh, Erj. (Izb. sp.); — überhaupt: ti sploh nimaš nič govoriti.
10. splǫ̑hom, adv. zusammen, zugleich: vsi s., C.
11. bọ̑g, * bogȃ, m. 1) der Gott; lažnjivi, krivi bogovi, die falschen Götter, Götzen; služite drugim bogom, Dalm.; — pomni: zlega boga uživa z menoj vred, es geht ihm schlecht, wie mir, BlKr.- M.; — Bog, Gott (der Christen); Boga moliti, beten; Bogu služiti, Gott dienen; Bog oče, Gott Vater; Bog človek, Bog in človek, der Gottmensch, Jan.; — tak hrup je, da ni grmečega Boga slišati (čuti), ^*von zu großem Lärm hört man den Donner nicht, Z., Levst. (Zb. sp.); — v rekih o pozdravljanju: (prihajajočemu ali sploh temu, s katerim smo se sešli): Bog te sprimi, (vzprimi), grüß dich Gott! Cig., Jan.; ( prim. Bog vas primi! Alas.; "buge waz primi gralva Venus!" tako je pozdravil l. 1227. koroški knez s svojimi vitezi Ulrika Lichtensteinskega, ki je kot Venera oblečen potoval, Kres 1882, 177.); (pri ločitvi:) z Bogom! adieu! lebe wohl! Bog te obvaruj! behüt' dich Gott! Bog s teboj! Bog z vami! Gott befohlen! Cig.; ("Bog z vami" je odgovor na "Bog vas primi", Alas.); z Bogom ostani, Gott befohlen! (pri srečevanju:) dobro jutro Bog daj! odzdrav je: Bog ga daj! (tudi samo: Bog! Levst. [M.]); zato: Boga povedati, C.; komu Boga dati (davati), grüßen: srečal me je, ali ni mi Boga dal, Z., Npes.-Vraz; (delavcem:) Bog daj dobro srečo! Bog daj srečo! Glück zu! Glück auf! (uživajočim kako jed:) Bog blagoslovi (žegnaj)! (počivajočim:) Bog daj srečo k počivanju! Bog daj dober počitek! (o napivanju:) Bog živi! Gott erhalte! mozi ti Bog! ("masti bog") Guts.; prim. moči; (ako kdo kihne:) Bog pomagaj! zur Genesung! (v vzklikih:) Ti moj Bog! Bog pomagaj, da si tako nagle jeze! Bog mu daj zdravje, on mi je veliko dobrega storil! Bog mu daj dobro, tam kjer je! hvala Bogu! bodi ga Bog zahvaljen! Gott sei Dank dafür! Boga zahvali, da si toliko dobil! skrajšano: "Bog", za: "Bog bodi hvaljen", ali kaj takega: Bog, da je tako, gottlob (ein Glück, ich bin froh, ich bin zufrieden), dass es so ist; Bog, da si prišel! Bog, da te ni videl! sam Bog, da nisem tega izgubil! Levst. (M.); še Bog, da je toliko; gottlob, dass es so viel ist, jvzhŠt.; Kruha b' ti dala, Ajdov je. "Ljubica moja, Bog, da je!" Vod. (Pes.); še Bog, če mu bomo hoteli žlico dati, LjZv.; Bog se usmili! Bogu se smili! Gott erbarme sich! tak je bil, da se Bogu smili! er sah aus, dass es Gott erbarme! bodi Bogu potoženo! Gott sei es geklagt! Bog hotel! wollte Gott! Bog dal, da bi bilo tako, gebe Gott, dass es sich so verhalte! Bog daj! geb' es Gott! Bog pomozi! helfe Gott! ako (če) Bog da! so Gott will! naj pa bo z Bogom! so sei es denn in Gottes Namen, Levst. (M.); Bog ve! weiß Gott! Bog ve, kdo, Bog ve, kam itd.; vedi si ga Bog, kje vedno tiči! Bog sam vedi, kaj bo iz tega! nosi se, kakor bi bila Bog si jo vedi kaj, Vrt.; Bog ne daj! Bog ne zadeni! Bog obvaruj! Bog prenesi! Bog odvrni! Gott behüte! Gott bewahre! Bog tega varuj! das verhüte Gott! (Bognasvaruj, subst.; der Gottseibeiuns, Jurč.; strah imeti pred čim, kakor Bognasvaruj pred križem, SlN.); Bog in sv. božji križ! Bog bodi pri nas in sveti vtorek! (sreda itd., kakeršen dan si je tedaj, kadar se to govorí; a tako govore največ tedaj, kadar odvračajo od sebe čarodejsko moč, in to se imenuje "dan izgovoriti", Levst. [Rok.]); za Boga svetega! za Boga milega! za Boga! um Gottes Willen! (poglej vsaj, skozi Bog! Dalm.; za skozi Bog! Prim., Kras; po it. "per Dio!" napačno narejeno); (o zagotavljanju, zaklinjanju:) Bog in duša! bei meiner Treue! Cig.; Bog me! (bogme!) = so wahr mich Gott strafe! bei Gott! Bog me, da je res! Bog mi je priča! — "pod milim Bogom" se pristavlja v podkrepljanje kakega nikanja; n. pr. nima pod milim Bogom nič opraviti; er hat auf Gottes Erdboden nichts zu thun; — v Boga ime (vbogajme) dati kaj, ein Almosen geben; rad v Boga ime daje; — 2) die geweihte Hostie: župnik je nekam šel z Bogom, (gieng versehen); — 3) das Gottesbild: držiš se, kakor lipov bog! = du thust so hölzern! bogove prodajati, Kruzifixe verkaufen; — 4) bog stari, die Gottesanbeterin (mantis religiosa), Kras- Erj. (Torb.).
12. braníka, f. der Jahresring bei Bäumen, C.; ploh ima široke branike, Poh., Čemšenik ( Gor.); — prim. borovnika.
13. četvę̑r, num. distr. 1) vier; pri substantivih, ki se ali sploh ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: četvere vilice, vier Gabeln; četvere rokavice, vier Paar Handschuhe; tudi substantivno v srednjem spolu: četvero vilic, četvero rokavic; — pri substantivih, pri katerih si kako pripadajoče mnoštvo mislimo: četveri snubci, ali: četvero snubcev (s svojimi spremljevavci); — 2) die vier; o določenih, skupaj spadajočih osebah ali rečeh: četveri možje; četvero poslednjih pripovedek; — 3) vier; ako hočemo povedati, da so šteti predmeti različni po spolu, starosti i. t. d.; nav. le substantivno: četvero ljudi (moški, ženske, otroci), četvero živinčet; — 4) viererlei: četvero vino, četvero sadje, četvero oblačilo; — 5) vier, vierfach (pri abstraktnih substantivih): četvero ubojstvo, vier Morde, vierfacher Mord; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: na četvero razdeliti, in vier Theile theilen; — 7) četvero = štirje, štiri: bilo nas je četvero, es waren unser vier: — prim. Mik. (V. Gr. IV. 59—67.).
14. čȗčkati, -am, vb. impf. na Blaževo se Slovenci kraj Ščavnice čučkajo z blagoslovljenimi svečami, — to je, sveče užgejo in je vrtijo okoli nog, rok, pojasa, da jim kačji pik in bolezen sploh ne škoduje, Trst. (Let. 1875, 32.).
15. čȗha, f. 1) junge Kuh, Mur., Ravn., Cig., Met., BlKr., Kor.- Trst. (Let.); sploh = krava, LjZv.; pos. kadar se kliče: čuha, na! Dol.; — prim. 2. čoha.
16. dojȗžnik, m. = predjužnik, jed med kosilom in južino, ki se daje mlatičem, koscem, tericam in sploh težakom, Lašče- Erj. (Torb.), Rib.- DSv.; das Vormittagsbrot, Cig.
17. dopásti, -pádem, vb. impf. tudi: dopasti se, gefallen; po nem. "gefallen" narejena, med narodom sploh navadna beseda.
18. dvọ̑j, num. distr. 1) zwei; pri substantivih, ki se ali sploh, ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: dvoje vilice, zwei Gabeln; dvoje škornje si dati napraviti, zwei Paar Stiefel; tudi substantivno: dvoje; dvoje vilic; — pri substantivih, pri katerih si mislimo kako pripadajoče mnoštvo: dvoje snubce je imela (vsak snubec je imel svoje spremljevavce); — 2) die zwei; o določenih skupaj spadajočih osebah ali rečeh: pet hlebcev kruha sem prinesel, dvoje manjših daj otrokom, die zwei kleineren Laibe; dvoje volov, das Ochsenpaar, C.; — 3) zwei; ako hočemo povedati, da sta predmeta različna po spolu, starosti itd.: vzel je v ladjo vsake živali dvoje, von jeder Thiergattung ein Männchen und ein Weibchen; dvoje telet ( n. pr. teliček in telica); dvoje Judov (mož in žena, mož in otrok ali žena in otrok, toda: dva Juda, zwei jüdische Männer); — 4) zweierlei; dvoji otroci (od dveh očetov ali dveh mater); dvoje vino; — 5) zwei, zweifach, pri abstraktnih substantivih: dvojo krivico dela, er begeht ein zweifaches Unrecht; dvoja žalost, Dalm.; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: zwei Dinge, Theile u. dgl.; dvoje h krati loviti, nach zwei Dingen zugleich streben, Cig.; na dvoje razdeliti, in zwei Theile theilen; na dvoje iti, auseinander gehen, Z.; eno uro sva na dvoje, wir sind eine Stunde von einander entfernt, M.; bila sta uže dolgo na dvoje, sie hatten sich schon vor langer Zeit zertragen, Jurč.; — 7) dvoje = dva, dve; Se dvoje kit mu dol' obes', Npes.-K.; — prim. četver.
19. grǫ́la, f. 1) die Koralle, vzhŠt.; sploh kroglice, kakršne ženske nanizane nosijo okolo vratu, Plužna- Erj. (Torb.); Kaj na šinjaku, kaj na šinjaku? Grole jej klepečejo, Npes.- Kres; — 2) das Rosenkranzkügelchen, vzhŠt.- C.; — 3) der Tropfen, die Thräne, SlGor.- C.; — prim. nem. Koralle, kor.-nem. gralle, = Rosenkranzkügelchen, C.
20. hāos, m. prvotna svetovna zmes, sploh: zmes, zmešnjava, das Chaos.
21. ìno, * conj. = in; neokršena oblika, iz: i — no; tako so starejši pisatelji sploh pisali.
22. iz, * I. praep. c. gen. kaže 1) reč, iz katere je premikanje ven namerjeno: aus; kdor iz kake reči pride, je bil v njej; iz hiše priti; iz luže v mlako = aus dem Regen in die Traufe, Cig.; odkod si? iz Zagreba; iz Rima priti, von Rom kommen; iz Lah priti, aus der Furlanei kommen, Goriš.; iz ojnic stopiti, über die Schnur hauen, Cig.; — iz uma je, er ist von Sinnen, Cig., Npes.-K.; — 2) tvarino, iz katere je kaj narejeno: aus, von; kadilnice so bile iz samočistega zlata, waren von reinem Golde, Ravn.- Mik.; kruh iz bele moke, weißbackenes Brot; iz ribje kosti, fischbeinern; — iz cela, aus einem Stück, Mik., C.; nav. iz celega; — človek je iz duše in telesa; — 3) začetek v času in čas, v katerem se kaj godi: iz leta v leto, von Jahr zu Jahr, V.-Cig.; iz mlada, von Jugend an, Mik.; iz početka, im Anfange, Cig.; iz nova ( Cig., Jan., Mik.), iz novega, neuerdings; iz prva ( Cig., Jan., Mik.), iz prvega, anfangs; — 4) nagib kakega dejanja: aus; iz jeze kaj storiti, aus Zorn etwas thun; iz hudobije, aus Bosheit; iz gole lakomnosti, aus purer Habsucht; — 5) način, kako se kaj godi: iz dobre volje, freiwillig; iz rade volje, gerne, Ravn.- Mik.; iz šale, im Scherz, Cig. (T.); iz srca rad, von Herzen gern; iz nevesti, unvermuthet, Met.- Cig.; iz nenada ( nav. iznenada), unverhofft, Cig., Jan., Vrt., Mik.; iz ravna, gerade, C.; iz težka, -kega, schwerlich, kaum, C.; iz tiha, im Stillen, leise, gemach, C.; iz večega, größtentheils, C., Vest.; iz cela, ganz, vollkommen, vzhŠt., ogr.- C.; iz čista, ganz, durchaus, vzhŠt., C.; iz dobra, iz huda, im Guten, im Schlimmen, ogr.- C.; iz lahka, leicht, C.; iz lepa, im Guten, gutwillig, C.; iz nagla, plötzlich, ogr.- C.; — II. praef. pomenja: 1) premikanje, od znotraj ven namerjeno: heraus-, aus-; izbiti, heraus schlagen; izliti, ausgießen, izteči, herausfließen, izbrati, auswählen; — 2) dokončanje, zvršitev: iznoreti, austoben, izpiti se, sich durch Trinken zugrunde richten, izpeti se, sich müde singen, iztesati, etwas fertig zimmern; izčistiti, fertig reinigen; — 3) dosego namena: izprositi, izmoliti si kaj, sich etwas erbitten, durch Beten erlangen; — sploh iz nedovršnih glagolov dela dovršne: izvršiti; — (v mnogih slučajih je iz težko ločiti od s ( z), ker narod navadno oboje enako izgovarja; naj se torej besede, ki niso pod iz-, iščejo pod s- ali z-); — 4) pogostoma z glagoli, ki so že z drugimi predponami zloženi, ne da bi se jim pomen bistveno izpremenil: izpregovoriti, izpodvezati; — III. sestavlja se z drugimi predlogi tako, da vsak del svoj pomen ohrani; prim. izmed, iznad, izpred, itd.; — prim. Mik. (V. Gr. IV. 211., 251., 529.).
23. izpȃka, f. = spaka, Mik., Valj. (Rad); (pisava: izpak- utegne biti pravilnejša, toda govori in piše se sploh spak-).
24. izpo-, praef. ( nav. spo-); v nekterih krajih se sploh spo-, t. j. izpo- govori nam. po-, n. pr.: spoklati, spomoriti, t. j. izpoklati, izpomoriti = poklati, pomoriti; pomen se nekoliko okrepi, pa se bistveno ne izpremeni; prim. Mik. (V. Gr. IV. 331.); besede, ki jih tu ne najdeš, išči pod: spo-.
25. kákoršən, -šna, adj. tako se skoro sploh piše za: kakršen.
26. kə̀, conj. 1) wenn: ke bi ... (okršeni kədər = kadar, namesto zdaj v knjigah sploh navadnega: ko bi ...), Guts.; prim. Škrab. (Cv. VI. 10. VII. 9.); — 2) = ker, Guts., C.
27. kədáj, adv. = kdaj (tako sploh pišejo v novejšem času); prim. Cv. X. 4.; — kedàj = k letu, künftiges Jahr, C., Lašče- Erj. (Torb.).
28. kljúč, m. 1) der Haken: der Widerhaken, damit Stroh oder Heu aus einem Haufen zu raufen, Aeste an sich zu ziehen u. dgl.; požarni k., der Feuerhaken, DZkr.; — 2) etwas Hakensartiges; die Schlüsselrebe: trtna mladika tako odrezana, da se je še košček stare rozge, iz katere je zrasla, drži; tudi sploh: der Rebensetzling; — der Zuganker ( mont.), V.-Cig.; — der Rahmen beim Pfluge, V.-Cig.; die Stuhlsäule am Dachgerüste, Krn- Erj. (Torb.); — = cestni ovinek, Kras- Štrek. (Let.); ključi, Serpentinen, Notr., Rihenberk- Erj. (Torb.); cesta čez Ljubelj gre v ključe, Z.; — ključi, vezi pri košu na vozu, Sv. Peter- Erj. (Torb.); — ključ žerjavov, ein Zug Kraniche, Cig.; — 3) der Schlüssel; pod k. dejati, einsperren; pod ključem imeti, unter Schloss verwahren; k. od vrat, od veže, der Thürschlüssel, der Hausthorschlüssel, Levst. (Zb. sp.); meni luč, tebi ključ, ali: v roko luč, iz roke ključ (= po smrti prehaja posest v druge roke), Npreg.; — das Schränkeisen zum Schränken der Säge, Cig.; — der Schraubenschlüssel; — der Reiber oder Wirbel (pri pipi), DZ.; — das Orgelregister, C.; — der Stempel oder Kolben der Handspritze, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — ključi, die Schlusssteine bei Wölbungen und Kalköfen, Cig., Notr.; — sv. Petra ključ, neko ozvezdje, Pjk. (Črt. 259.); — "rimskega ključa iskati" = neka pastirska igra, Vest. I. 126.; — der Molo, Vrt.; — 4) die Schlüsselblume (primula), C.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — sv. Petra k., der Erdrauch (fumaria), C., Tuš. (B.), Strp.; die Himmelskerze (verbascum thapsus), C.
29. kolovǫ́dən, -dna, adj. kdor kolo vodi, ali sploh kaj vodi, anführend, Levst. (Zb. sp.).
30. košatíca, f. 1) košata mlada jela, Kr.- Valj. (Rad); sploh: košato drevesce: zarod mladih košatic, Str.; košato cvetje: Iskrice, ve košatice, Vod. (Pes.); — 2) stolzes Weib: prevzetna košatica! SlN.
31. kralję́stvọ, n. sploh nav. nam. pravilne oblike: kraljevstvo.
32. lahkomı̑šljen, adj. = lahkomiseln, leichtsinnig, Cv.; (govori se sploh tako).
33. líja, f. = ploha, der Regenguss, C.; tudi pl. lije: dež je šel kakor lije, = lilo je, Podkrnci- Erj. (Torb.).
34. mȃklja, f. žitna ali travna bilka, sploh vsaka tenka in dolga betvica, s katero otroci drezajo v murinovo (= der Feldgrille) jamico, da bi ga pregnali iz nje, (makulja) Erj. (Torb.).
35. 1. mę̑t, -ı̑, f. otrobi, slabo žito ali moka, sploh vse, kar se meša v oblojo, da je boljša, Jan., C., Ip.- Erj. (Torb.), Celjska ok.
36. móči, mǫ́rem, (mórem), vb. impf. 1) können, vermögen, imstande sein; moreš pomagati, pa nečeš; kaj si more, was kann er dafür? — ne morem vsemu kaj, ich kann nicht alles bestreiten, thun; = ni mi moči vsemu kaj; sam sebi ne morem kaj, ich kann mir selbst nicht helfen; — njemu ne morem nič, ich kann ihm nichts anhaben; kaj mu neki morejo? was können sie ihm denn anhaben? žaba ne more orehu kaj, ein Frosch kann eine Nuss nicht zerbeißen, Npreg.; — ne more ga, er kann ihn nicht leiden, Cig.; — moči je, es ist möglich, ni moči, es ist nicht möglich, man kann nicht; vse je moči storiti; ni mi moči priti; če je moči, wenn es möglich ist; — 2) mozı̑ Bog! mozı̑ ti Bog! (pri napivanju), Gott erhalte! wohl bekomm's! Cig., Notr., Gor.; O star'šina mozi ti Bog! Npes.-Vraz; — 3) mǫ̑rem, müssen; v knjigi se zdaj sploh piše: morati, -am.
37. nàr-, praef. = naj- (v sestavah s komparativom v izražanje superlativa), na zapadu; (iz: na-že, Mik.); v novejši knjigi se sploh rabi le: naj-.
38. ožgánki, m. pl. ona skorja, ki se prime kotla ali posode sploh, kadar se kuhajo žganci, Erj. (Torb.).
39. 2. palíti, -ím, vb. impf. mit Schlamm überziehen: ploha travnike pali, vzhŠt.- C.; Ploha naleti, Zemlja se pali, Danj. (Posv. p.); — prim. 2. pal.
40. períłən, -łna, adj. Wäsche-, Wasch-, Mur., Cig., Jan.; perı̑łni ploh, die Waschbank, V.-Cig.; perilne ničke, der Waschtrog, Blc.-C.
41. pisáč, m. der Schreiber, Mur., Cig., ogr.- Valj. (Rad); zakotni p., der Winkelschreiber, nk.; — der Scribler: slovenski pisači — to ime bodi sploh vsem onim, katerim ne smemo reči pisatelj, Levst. ( LjZv.).
42. planjȃva, f. prvotno: ein baumloser steiler o. ebener Platz mitten im Walde, Erj. (Torb.); planjava je večja od planice; ni sploh vsaka ravnina tudi uže planjava, nego samo gola ravnina se more tako imenovati, Erj. (Torb.); na planjavi, in einer offenen Gegend, Cig.
43. 2. plèh, pléha, m. = pleme, die Fasel, Cig., Jan.; dobrega pleha živina, C., jvzhŠt.; die Gattung, die Sorte: drevo rodovitnega pleha, C.; — prim. 2. ploha.
44. plȏšej, m. ein kleiner Block, SlGradec- C.; — prim. ploh.
45. plóšič, m. dem. ploh; ein kleiner, flacher Block, Cig.; das Pressbrett, V.-Cig.
46. poddẹ̀ł, -dẹ́la, m. 1) die Anschuhung, der Vorschuh, Cig., Jan., Met., Gor., Dol.; — 2) die Grundrast am Pfluge, das Pflughaupt, Cig., C.; — 3) póddẹł, -dẹ́la, prednji in zadnji p. pri vozu, das Vorder- und Hintertheil des Wagens, (podel) Štrek., Kras, Ip.- Erj. (Torb.), Št.; na prednjem poddelu ploh vleči, Št.; — zadnji p., der Hintere (podex), C.; — jelenov p., der Hirschziemer, Guts.; — (piše in govori se nav.: podẹ̀ł ali pódẹł).
47. 1. pọ̑ł, m. 1) die Seite: na tem polu, na oni pol, C.; ( stsl.?); — 2) die Hälfte, halb; (ravna se po glavnih števnikih); pol ure je preteklo; pol leta je minilo; pol leta čakati; prereži hlebec in ga daj vsakemu pol; dobre pol ure hoda, eine gute halbe Stunde Weges; ima zdaj dobrega pol zemljišča, LjZv.; po pol dneva, zu halben Tagen; pol večji, pol manjši, um die Hälfte größer, kleiner; pol krajši, halblang, Cig.; za pol goldinarja prodati; črez pol prerezati kaj, etwas halb von einander schneiden; na pol, zur Hälfte, halb; na p. prazen, na p. izučen, na p. pijan; na pol gospodsko, na pol kmetsko opravljen; na p. manj snega, um die Hälfte weniger Schnee, LjZv.; na pol praznik, ein halber Feiertag, Cig.; tudi: pol prazen, halb leer, Cig.; pol človek, pol riba, halb Mensch, halb Fisch, Cig.; — za predlogi, ki nimajo akuzativa poleg sebe, stoji: polu (pri najstarših in najnovejših pisateljih, sicer se pa navadno govori in tudi piše: póli, pól [pol'] in tudi: pọ̑ł, pȏł [ samost. stoji včasi v gen., včasi se ravna po predl.]; združuje se v pismu tudi z nekaterimi naslednjimi besedami skupaj v eno besedo); vsa gora je gorela do polu nebes ("bis mitten am Himmel"), Krelj; k polu noči, Krelj; od polu noči, od polu dne, Krelj; po polu brat, der Halbbruder, nk.; nav. po poli brat, po poli sestra; do poli, zur Hälfte, Mik.; izrezano je ognjišče v poli kolobarja (im Halbkreise), Erj. (Izb. sp.); o poli ene, um halb ein Uhr, Levst. (Zb. sp.); od, do, po, o, ob polu dvanajstih, um halb zwölf Uhr, nk.; nav. od, do, po, o, ob pol' dvanajstih ali poli dvanajstih; tudi: zdaj je pol' treh ( nam. zdaj je o poli treh); pol' desetih bije; s pol hlebom ne prebom, Levst. (Zb. sp.); lehko pridete tja v pol ure, LjZv.; pol od pol hleba, Lašče- Levst. (Zb. sp.); na pol poti, auf halbem Wege, Cig.; tudi: na pol pota; — v sestavi z vrstnimi števniki: poldrugi, poltretji, polšesti i. t. d., anderthalb, dritthalb, sechs und ein halb; poltretji goldinar zapraviti; polšesti krajcar ima vsak plačati; — v sestavi s prilogi in samostalniki se redkeje rabi: pol, n. pr. polbrat, polkonj; v sestavah se v novejši knjigi sploh rabi: polu-, redkeje: polo-; išči vse take sestave pod: polu-.
48. posvaljkáti, -ȃm, vb. pf. zerknüllen, zerkneten, Cig.; posvaljkana volna, Nov.- C.; — entstellen: (vsled plohe) posvaljkano rastlinje, Vrt.
49. povọ̑dnjica, f. = ploha, C.
50. predgọ̑vor, m. die Vorrede ( sploh v knjigah).
51. preslẹ̑gast, adj. lückig: njiva je preslegasta, če ima prazna, gola mesta mej vsejanim žitom, tudi glava je preslegasta, kadar je plešasta, platno je preslegasto ali sploh tkanina, kadar se preza in se uže vidijo nitke (fadenscheinig), Senožeče- Erj. (Torb.); hišni zidovi iz robatega kamena bi bili preslegasti, Vrtov. (Vin.); — nam. presledkast.
52. 1. prę́zati, -am, vb. impf. 1) aufspringen (von Samenkapseln, Hülsen u. dgl.): sočivje preza, Dict.; pšenica in sploh žito preza, kadar je prezrelo in zrna začno padati iz klasja, Kras- Erj. (Torb.), Št.; — 2) aufspringen machen: lan p., das Aufspringen der Leinsamenkapseln durch Mischen befördern, C.; — ( fig.) dežele p., die Länder aussaugen, Nov.; mit Worten quälen: p. koga, da bi razdražil njegovo radovednost, Zv.; — bolhe p., (Flöhe springen machen) Flöhe fangen, Cig., Lašče- Erj. (Torb.); nemškutarske besede p., Zv.; — an der Sonne wärmen, Cig.; ruhe p., da bi bolhe odskakale, Notr.; — p. se, aufspringen (von Samenkapseln, Hülsen u. dgl.); lan, grah se preza, Mur., Danj.- Mik., Št.- C., Polj., Lašče- Erj. (Torb.); laneno seme se na ruhe razgrne, da se preza, Levst. (Rok.); — sukno, obleka se preza, = začela se je trgati, zemlja se preza (= poka), Gor.; — 3) mit Bitten zusetzen, "fergeln" (von Kindern), C.; — 4) = škripati, knarren, C.; "raunzen" (von Krebsen, wenn sie außerhalb des Wassers sind), Mur.
53. rástiti, -im, vb. impf. betreten, befruchten (o kuretini in ptičih sploh), Cig., Jan., Štrek., Kras- Erj. (Torb.); petelin kuro rasti, Rož.- Mik.; jajca niso raščena, Erj. (Torb.); — r. se, sich begatten, balzen (o ptičih), Cig., Jan., Kras- Erj., Kor.- Z.
54. rę́lih, m. = macesen, Mur., Jan., C., Poh.; — tudi = ril, ploh, Poh.; — iz nem. Lärche (?).
55. rę́žati, -ím, vb. impf. 1) klaffen, geöffnet sein; zemlja reži od suše; orehova lupina, strok, zrel kostanj reži; brezno mu nasproti reži, Preš.; pes reži, kadar zobe kaže; — režeča šivanka, die Kürschnernadel, V.-Cig.; — 2) murren, keifen; r. na koga, nad kom, jemanden schreiend schelten; kje je oblast, na katero drugi ne reže? Kast.- Valj. (Rad); — 3) = grdo se smejati ali jokati ali sploh kričati, C., Št.; tudi r. se, Mur., Cig., BlKr.; kaj se zmerom režiš? vzhŠt.; vsi so se mu v zobe režali, Erj. (Izb. sp.).
56. splȃhnja, f. = ploha, C., Z.
57. spo-, praef. I. nam. izpo-; (v nekaterih krajih sploh radi rabijo namesto "po-" zloženo predpono "spo-" t. j. "izpo-", po kateri se pomen glagolu pokrepi: spoginiti = poginiti, Mik. (V. Gr. IV. 331.)); — II. včasi je "spo-" nam. "vzpo-"; spočeti; — III. spo- = s + po-, prim. 2. s II.; spogledati se; — (išči besed s "spo-" se začenjajočih, katerih ni tukaj najti, pod "izpo-").
58. staríkav, adj. ältlich; s. človek; starikavo drevo, überständiger Baum, Z.; hiranje je sploh znana bolezen bolj starikavih dreves, Vrtov. (Km. k.).
59. strẹ́la, f. 1) der Pfeil, Meg., Mur., Cig., Jan.; vzami lok in strele! Dalm.; strele na tetivo polagajo, Trub.; na strelo kaj privezati, Jsvkr.; — smrtna s., das tödtliche Geschoss, C.; — der Pfeil (ein Sternbild), Cig. (T.); — 2) der Blitzstrahl; s. je udarila v hišo, zvonik, drevo, es hat ins Haus, in den Thurm, in den Baum eingeschlagen; s. ga je zadela, er ist vom Blitze getroffen worden; ognjena s., directer Blitzschlag, Cig. (T.); vodena s., der elektrische Rückschlag, C.; s. je ognjena, če užge, vodena, če ne užge, Tolm.- Štrek. (Let.); kletvice: da bi te strela ubila! da te strela! dass dich der Blitz! strela božja ga naj! Jurč.; strela, kaj pa delaš! ti strela ti! gromska strela! — 3) der Kern oder Strahl am Pferdehufe; konju s. gnije, das Pferd hat die Kernfäule, Cig.; — 4) stebriček med slemenom in plohom pri vinski preši, Dol., jvzhŠt.; der auf den Druckpflock drückende Holzklotz bei der Weinpresse, Cig.; — 5) der Spitzbalken, Dol.; — 6) neka priprava v mlinu: s. trese grajsnico, Ig (Dol.); — 7) die Spitzklette (xanthium), Cig.; — tudi: der Zweizahn (bidens tripartitus), C.; — 8) kamena s., der Bergkrystall ("den man für den materiellen Kern des einschlagenden Blitzes hält", Levst. [Rok.]), Z., Erj. (Min.), Žnid.
60. 2. ščénəc, -nca, m. 1) tečaj pri nožu zaklepalniku, Podkrnci- Erj. (Torb.); — vsako zaklepalo, ki se odpira in zapira, GBrda; — 2) das Insect (sploh vsaka mlada živalca, ki nima svojega imena), Grgar pod Sveto Goro- Erj. (Torb.); — die Laus, (šenec) V.-Cig.; — ( prim.: zelen, kakor ščenec, Štrek. [Let.]); — 3) die Niete, der Nietnagel, Guts., Jarn.; — ščeniti, ščipati.
61. teríšče, n. 1) die Brechelstätte; — 2) mesto, na katerem je zemlja jako pohojena, ker se je ondukaj vršilo kako delo, Erj. (Torb.); razhojeno mesto, kjer so igrali fantje, ali razžgano mesto, kjer so pekli krompir ali sploh kurili, Gor.; — = bojišče, Cig., Erj. (Torb.); Tol'k' je Turka na terišču, Kol'kor mravelj na mravljišču, Npes.-K.; — der Tummelplatz, Cig., Jan., Cig. (T.); — der Lagerplatz (der Thiere), M.; — die Tenne, C.; — der Vogelherd, Hip. (Orb.).
62. və̀s, vsà, vsè, adj. all, gesammt, ganz; ves svet; vsi ljudje; vso noč, die ganze Nacht hindurch; vse leto; ves teden; — po vsej sili, mit aller Gewalt; na ves glas, na vse grlo, hellaut; na vsa usta povedati, etwas geradeweg, ohne Beschönigung sagen; — ves nedolžen je, er ist ganz, völlig unschuldig; ves vesel mi pravi; zdaj je ves drugačen; — ves oče je, ves oče gleda iz njega, er ist das leibhafte Bild des Vaters, Cig.; — na vse zgodaj, in aller Frühe; — vse, ganz, völlig: vsa sama je, sie ist ganz allein, Levst. (M.); vse tako, kakor ona leta, Levst. (Nauk); vse prezgodaj, ganz und gar zu früh; — vse skoz, immer, durchwegs; vse sploh (in allen Stücken) komu pokoren biti, V.-Cig.; — immer: vse bolj in bolj, immer mehr, Cig.; — po vsem, ganz; po vse piti, ganz austrinken, Ljubljanska ok.
63. 2. vrlína, f. 1) die Zaunöffnung, Mik., BlKr.; (črez vrlino vozijo na njivo, na vrt; tam napravijo leso ali pa zagrade z vejevjem, BlKr.); sploh veča luknja v ograji ali steni, zidani in leseni, Dol.; — 2) aus Brettern gemachtes Gartenthor, M.; = lesa, vrnila, Levst. (Pril.).
64. zahòd, -hǫ́da, m. 1) der Untergang (der Sonne): solnčni z.; — der Westen; proti zahodu; — 2) der Irrgang, die Verirrung, Cig.; — die Abschweifung, die Episode, Cig. (T.); — 3) der Umweg, Cig. (T.), Mik.; v zahod biti, abwegsam, abgelegen sein, Cig.; ta pot je preveč v zahod, BlKr.- C.; četrt ure v zahod, BlKr.; — 4) die Retirade, der Abort, Dict., V.-Cig., C., Erj. (Min.), DZ., Nov., Levst. (Pril.), Zora; — 5) die Einkehr: zahod imeti kje, t. j. imeti znance ali prijatelje, h katerim more človek potujoč zahajati, Dol.; sploh = kraj, kamor kdo zahaja, C.; tja je imel zahod ves ta čas = tja je zahajal, Let.; ako boš imel kaj zahoda v trg, wenn du einen Gang nach dem Marktflecken haben wirst, Svet. (Rok.); — kraj, kamor divjačina rada zahaja, das Lager (des Wildes), Podkrnci- Erj. (Torb.); — die Zuflucht: z. pravici, SlN.; — tudi: záhod, -hǫ́da, Valj. (Rad), Dol. in záhod, ogr.- Valj. (Rad).
65. zaję́tən, -tna, adj. zajetno je sploh vse, kar ni tenko ali šibko in česar je mnogo zajeti ali prijeti, če tudi nema v sebi posebne moči (največ le o človeškem in živalskem telesu): z. človek, vol, konj, zajetna noga, roka, redkeje: to drevo je zajetno, ima zajetno deblo, zajetne veje, Lašče- Erj. (Torb.); zajetno telo, Vrt.; nekoliko zajetna ali pravilna vzrast, Jurč.; trot je nekaj daljši, a dosti zajetnejši od čebele, Levst. (Beč.).
66. zapı̑rək, -rka, m. = pšenično in menda sploh žitno zrno v luskini, Sv. Duh (pri Krškem)- Erj. (Torb.); ječmen ostaja v zapirku, geht nicht auf, versitzt, V.-Cig.
67. zaplošíti, -ím, vb. pf. = s plohom zapreti (peč), Dol.
68. zastávən, -vna, adj. 1) Fahnen-, Cig., Jan.; zastȃvni trakovi, nk.; — 2) von guter Anlage, Constitution: z. je mlad človek, mlada žival, deblo, veja, zel, rast, sploh vse, kar obeta, da bode zajetno, ako doraste, Lašče- Erj. (Torb.); zastavno grozdje, eine reichliche Ernte versprechende Trauben, Z.; kräftig gebaut, stämmig, Jan.; mornar z. kakor Herkules, Let.; zastavna vzrast, zastaven život, Jurč.; zastavni podgorski očetje, LjZv.; — gesetzt, ernst: zastavni in pametni ljudje, zastavno vedenje, LjZv.; izgovoriti zastavno besedo, Jurč.; tiho, počasno, zastavno stopajo vrste, LjZv.; — 3) Pfand-: Cig., Jan.; Hypothekar-: zastȃvni upnik, zastavna terjatev, DZ.
69. zatépsti, -tépem, vb. pf. 1) zuschlagen, hartschlagen; z. zemljo, die Erde hart stampfen, C.; zemlja od dežja zatepena, die infolge des Regens nicht mehr lockere Erde, C.; dež zatepe setev, M.; — zatepeno srce, ein verstocktes Herz, Trub.; — zatepen, untersetzt, gedrungen ( v. Körperbau), Dict., Ig (Dol.); — 2) mit Koth beschmutzen; z. obleko, Cig., C.; ves zatepen. Cig., BlKr., jvzhŠt.; — 3) durch Schlagen, Klopfen hineinbringen, einklopfen, Cig.; — z. se komu v glavo, sich in jemandes Gedanken festsetzen, Let.; — 4) z. juho z moko, Mehl in die Suppe einrühren, Mur., C.; — 5) verlieren, verlegen, Cig.; penez sem nekam zatepla, vzhŠt.- C.; — verloren gehen machen: nekoliko čebel zatepo dežji in plohe, Levst. (Beč.); — verthun, verschwenden, Cig., C.; z. čas, die Zeit vertändeln, Cig.; — z. se, vagierend sich verlieren, sich verirren, z. se kam, Cig.
70. žábica, f. dem. žaba; 1) das Fröschlein; božja ž., der grüne Laubfrosch (hyla viridis), Cig., Jan., Erj. (Ž.); = bogčeva ž., C.; = zelena ž., Cig., Jan., C.; — 2) großes Löwenmaul (antirrhinum maius), Jan., Tuš. (R.); — 3) neka rdečkasta, mnogonoga žuželka, M.; ako jo kako živinče ( nav. ovca) s travo požre, napuhne se ter postane žabičavo, žabičasto, BlKr.; kravo je ž. napela, Z.; suha ž. ali ledovna ž., das Rückenblut, eine Krankheit der Rinder und Schafe, V.-Cig., Strp.; = krvava ž., Bleiw.- Cig.; žabico tepsti, dreti, das Rückenblut brechen, Cig.; žabico rezati = puščati živini pod repom ali na ušesih, Strp.; — sploh nekaka bolezen živinska, pri kateri živinče napenja, Strp.; — 4) žabico metati, sekati, flache Steinchen schräg auf die Fläche des Wassers werfen, so dass sie abprallen und über dem Wasser hinhüpfen, Cig.; = žabice izpodbijati, M.; — 5) der Hufstollen, vzhŠt.- C.; — 6) das Anhängeschloss, Cig., C., Štrek., Rez.- C.; — die Klammer, Cig. (T.); — das Handeisen, die Handschraube, Cig.; v žabico dejati, žabico privijati, Z.; verige na nogah in žabice na rokah, Cv.; — die Pfanne ( mech.), h. t.- Cig. (T.); — ž. pride pri vpreganju v luknjo ojnic, Mik.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani