pahniti (18)

1. 1. páhniti, pȃhnem, vb. pf. huschen: duhovi pahnejo pod zemljo, Npr.-Krek; stürzen: vsi so na me pahnili, Mur.; v posteljo p., ins Bett hinfallen, C.; sich entsetzen, erschrecken: pahnila je, C.
2. 2. páhniti, -nem, vb. pf. = 2. pehniti.
3. izpáhniti, -nem, vb. pf. = izpehniti.
4. 1. napáhniti, -nem, vb. pf. aufblasen: balon je napahnjen, Vrt.; — napahnjen, aufgeblasen, SlN.; ( nam. napəhníti, -páhnem).
5. 2. napáhniti, -nem, vb. pf. n. komu kaj, aufdringen, Cig. (T.); ( nam. napəhníti, -páhnem).
6. odpáhniti, -nem, vb. pf. = odpehniti, Cig., Jan.
7. 1. opáhniti, -nem, vb. pf. (einmal) anwehen, Mur.
8. 2. opáhniti, -nem, vb. pf. = opehniti, Cig.; — o. se, einen Ausschlag bekommen: obraz se mu je opahnil, Podkrnci- Erj. (Torb.).
9. prepáhniti, -nem, vb. pf. = prepehniti.
10. pripáhniti, -nem, vb. pf. = pripehniti.
11. 1. spáhniti, -nem, vb. pf. = 1. spehniti.
12. 2. spáhniti, -nem, vb. pf. verrenken, pogl. izpehniti.
13. 1. zapáhniti, -pȃhnem, vb. pf. zu fachen oder zu blasen anfangen, Habd.- Mik.
14. 2. zapáhniti, -nem, vb. pf. = zapehniti.
15. izpahováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpahniti, Jan.; pogl. izpehovati.
16. opahováti, -ȗjem, vb. impf. ad 2. opahniti, = opehovati, Cig.
17. pəhníti, páhnem, vb. pf. 1) einen Stoß versetzen ( bes. mit einem länglichen Gegenstande); z drogom me je pehnil, (pahnil) Mur.; vol z rogmi koga pahne, Dalm.- C.; v oko me je pehnil, er ist mir mit einem spitzigen Gegenstande ins Auge gefahren, Mur.; p. (pahniti) koga od sebe, s konja, s prestola, Cig.; v ječo koga p., Ravn.; — stechen; z iglo koga v glavo p., Guts. (Res.); z nožem koga p., C., Št.; meč v koga p., C.; — 2) hervorwachsen lassen, treiben: žito bo več stebel pehnilo, (pah-) Cig.; rž bo vnovič pehnila, (pah-) Vrtov. (Km. k.); — 3) pahnjen = prismojen, verrückt, Mur., C., vzhŠt.
18. zarı̑nək, -nka, m. der Riegel, Mur., C.; z. odpahniti, C.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani