ov=Mik. (915-1.014)

915. kȃjti, I. conj. = ker, Mik., vzhŠt.; denarce je potratila za solnčnik, klobuček, mreže, kajti je tudi nji dišala gospoščina, LjZv.; — = zakaj, denn, Mur., Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.), nk.; (v tem pomenu napačno, prim. Cv. VII. 9.); — II. adv. = mnogo, Tolm.- Erj. (Torb.); — prim. kaj II. 2).
916. kákši, adj. = kakšen, C., Mik., vzhŠt., ogr.
917. kakšte, kakšteč, adv. = kakor koli, (-šteč = -hoteč), ogr.- Mik.; — prim. hte.
918. kȃlanica, f. 1) das Spaltscheit, Cig., Jan., Mik., BlKr.; kalanice, langes Spaltholz, BlKr., M.; — 2) = kalanka, Mur., Cig., Jan., C., vzhŠt.; ein vom Kerne gehendes Obst überhaupt, Mur.
919. kalíš, m. die Pfütze, C.; der Koth, ogr.- Mik.
920. kalíšče, n. die Pfütze, Habd.- Mik., Jan., C.; die Mistlache: svinje se v kališči kalužajo, Fr.- C.
921. kalúžati, -am, vb. impf. im Koth wälzen, Mur.; k. se, sich im Kothe wälzen, in der Pfütze baden, Mur., Jan., Mik.; svinje se kalužajo, C., SlGor.
922. kama, adv. = kam, ogr.- Mik., C.
923. kámenov, adj. = kamenen, kamenit, Trub.- Mik.
924. kániti, kȃnem, vb. pf. 1) intr. tröpfeln, in einem oder mehreren Tropfen fallen; nekaj tinte je kanilo na papir; ni nikar kaplje kanilo, kein Tropfen fiel, Ravn.- Mik.; — kakor kane, je nachdem es sich trifft; na srce mu je kanilo, er ist vom Schlagflusse berührt worden, Z.; ("kadar človeku zvoni v ušesih, tri kaplje v njem visijo; ako mu katera na srce pade, zadene ga mrtvoud", jvzhŠt.); — 2) trans. einen oder mehrere Tropfen fallen lassen; nekoliko kapljic vina kaniti med vodo.
925. kániti, -im, vb. impf. 1) beabsichtigen, vorhaben, im Sinne haben, Habd.- Mik., Mur., Cig., C.; kam kaniš iti, Mur.; kaj kani? was ist sein Beginnen? Cig.; — 2) betrügen, täuschen, Cig., C., M.; bližnjega k., Burg.; — 3) kaníti = strašiti: kanilo ga je, Savinska dol.; — prim. prekaniti, ukaniti.
926. kanjúh, m. = kanja, die Weihe, Cig., Jan., C., Mik.; — = slegur, die Steindrossel (turdus saxatilis), Erj. (Ž.), Sveta gora ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
927. kȃnka, f. der Tripper, Mik.
928. 1. kȃp, m. 1) der Tropfenfall, die Traufe, Cig.; drevo kap pobija, da ne more rasti, Mik., jvzhŠt.; die Dachtraufe; z dežja pod kap, aus dem Regen in die Traufe; pod kapom, unter der Traufe, Z.; kap bije, es tropft vom Dache, Z.; — 2) der über die Wand hervorragende Dachrand, Cig.; porine žarečo gobo v slamnati kap, Zora; dan pred kresom cvetlice in belo steljo zabadajo strehi v kap, Navr. (Let.); kakor izpod kapa je lilo z neba, Jurč.; — der Waldsaum, Notr.; — 3) der Tropfen, Blc.-C., Mik.; dva kapa vina, Z.; ni kapa več pijače, jvzhŠt.
929. 2. kȃp, m. = kapelj, C., Mik.
930. kȃpus, m. der Gemüse- oder Gartenkohl (brassica oleracea), Josch, Tuš. (R.); = zelje, Cig., C., Mik., Celovška ok., Notr.; kapȗs, KrGora; — prim. stvn. chapuz, Mik. (Et.).
931. kàr, I. pron. rel. 1) was; kar si iskal, to si našel; teci, kar najhitreje moreš, lauf, so schnell du nur kannst; kar najprej mogoče, ehestens, Cig.; kar najbolj, möglichst, C.; — kar — toliko, je — desto, Mik.; kar večji, to boljši, C.; kar dlje, tem bolj, Vrt.; — II. conj. 1) seit; kar ga poznam, seit ich ihn kenne; kar jaz pomnim, seit meinem Gedenken; prim. odkar; — ravno kar ( nav. ravnokar), soeben; — 2) razen kar, samo kar, = razen da, samo da, Levst. (M.); druge dote mu nisem dal, razen kar sem mu hišo pustil, Levst. (M.); — 3) als (da) plötzlich; vse je bilo tiho: kar nekaj zašumi v listju; — III. adv. 1) ohne weiters, nur; kar v grob z mano, pod zemljo! Ravn.; kar na samo pismo zabeležiti, Levst. (Nauk); kar ustrelil ga je; kar pojdi! kar to-le, nur dieses hier; to ni, da bi se kar tako jemalo; — kar nič, rein nichts, Cig., C.; kar eden ne, nicht ein einziger, Cig.; kar veliko se doseže, recht viel erreicht man, Vrtov. (Km. k.); kar doteknil se ga nisem, ich habe ihn gar nicht berührt, Notr.- Levst. (M.); — 2) = nikar, nicht, Guts.; kar — temuč, nicht — sondern, Guts. (Res.); — geschweige: greh na greh nakopava, kar da bi se ga kesal, Ravn.; še poslušati me ni hotel, kar pa da bi mi bil kaj dal, jvzhŠt.; v tem pomenu tudi: ne kar: še vzel bi mi, ne kar dal, Jan. (Slovn.); še jesti nimamo, ne pa kar bi se lepo oblačili, Jan. (Slovn.).
932. kȃrka, f. 1) die Rüge, C.; — 2) der Zank, Habd.- Mik., kajk.- Valj. (Rad).
933. kármina, f. das Todtenmahl, Jan., Z., Mik.; tudi pl. karmine, Dol.- Cig., vzhŠt.- Pjk. (Črt.); — iz lat. "carmina", (pesni, ki so jih nekdaj nad mrtveci prepevali), Mik. (Et.).
934. kȃrnar, -rja, m. = kostnjak, das Beinhaus, Mur., Trub., SlN., Gor.- Mik.; — prim. bav. karner, srlat. carnarium, der Leichenhof, C.
935. kasavəc, -vca, m. konj k., ein Pferd, das den Kopf zu schütteln pflegt, Habd.- Mik.
936. katoličánəc, -nca, m. = katoličan, ogr.- M., Mik.
937. kavráč, m. 1) der Truthahn, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik., Glas., Zora, Vest., Slom.; — 2) = vran, C.
938. kȃzən, -zna, m. = 1. kazen f. 2), Guts., Mur., Gor.- Mik., jvzhŠt.
939. 1. kázən, -zna, adj. 1) kazno je, es hat den Anschein, es ist wahrscheinlich; ni kazno, da bi on bil to storil, Svet. (Rok.); kakor je bilo kazno, wie es den Anschein hatte, Gor.- Let.; — 2) gute Aussichten bietend: žito je kazno, Mik.; vreme je kazno, = dobro kaže, Dol.; — ni kazno, es ist nicht angezeigt, passend, C.; — 3) ansehnlich: k. človek, stattlicher Mann, Dol.; vrt ni kazen, Litija- Svet. (Rok.); naj ima kazno ali nekazno ime, Jurč.; — 4) ni kazno = ni za pokazanje, Svet. (Rok.).
940. kdá, adv. = kdaj, kadar, C., Mik., vzhŠt.
941. kdàr, adv. rel. = kadar, Cig., Jan., Mik.
942. kdẹ́, adv. = kje, C., Mik., Levst. (Sl. Spr.); — ("gdi", [ rel.], Trub.).
943. kdẹ̀r, adv. rel. = kjer, Mik., Levst. (Sl. Spr.).
944. kec, adv. = odkod, Mik.; (iz ked-ci; prim. ked).
945. kečíga, f. der kleine Stör, der Sterlet (acipenser ruthenus), Erj. (Z.), Mik.
946. kę̑čka, f. dem. keka; der Haarschopf, das Haupthaar, Cig., Jan., C., Mik., na vzhodu; za kečko potegniti koga, ogr.- Valj. (Rad), jvzhŠt.; uže mi brezje v kečko sili, meine Haare werden schon grau, C.; = glava: imaš trdo kečko, SlGor.; — prim. kačka.
947. kę̑čkati, -am, vb. impf. beim Schopf fassen, bei den Haaren zausen, Z., Prip.- Mik., jvzhŠt., vzhŠt.; že mnogokrat ste me kečkali in tepli, Cv.
948. ked, adv. = kod: od ked, Mik.
949. kę̑hlja, f. der Kropf, Habd.- Mik., Guts., kajk.- Valj. (Rad).
950. kę́hniti, kę̑hnem, vb. pf. = kihniti, Mur., Volk.- M., Mik.
951. kì, pron. rel. indecl. v padežih, razen imenovalnika, z dotičnimi krajšimi oblikami osebnega zaimka 3. os.: ga, je, mu, ji, itd.; der, welcher; mož, ki nas je videl, žena, ki smo jo videli; predlog stoji pri zaimku 3. os.: prijatelji, ki smo pri njih bili, Levst. (Sl. Spr.); oči, ki nebeško veselje igra po njih, Ravn.- Mik.; — prim. ker, kir.
952. kí, ka, ko, pron. = kateri, Krelj, na vzhodu; ki vrag! wer Teufel! Mur.; ki vrabec je to prel! Vrt.; ki ti je vran! jvzhŠt.; v ko selo prišla, na to kolo prela, Ist.- Jan. (Slovn.); s kem — s tem, je — desto, Mik. — prim. stsl. kyj.
953. kı̑h, m. 1) das einmalige Niesen, der Nieser, Cig., Jan., SlN.; na kih reci: Bog pomagaj! C.; — 2) die Niesesucht, der Schnupfen, Jan., Prip.- Mik., Svet. (Rok.).
954. kijáča, f. 1) = kij 1), C.; — 2) ein Knotenstock, Habd.- Mik., C.
955. kímniti, kı̑mnem, vb. pf. eine nickende Kopfbewegung machen, Mur., Cig., Jan., Mik.
956. kislàt, -áta, adj. säuerlich, Mik., C., Vrtov. (Km. k.).
957. kislíkast, adj. = kiselkast, säuerlich, Cig., Mik., Let.
958. kísovanje, n. der Gährausbruch, Dol.; — (kisovanj, m., Mur., Met.- Mik.; kisovȃnj, Valj. [Rad]; kisovȃj, kar teče iz soda, kadar vino vre, Štrek.; "nejasna beseda; v drugem delu tiči morda nem. Wein," Štrek. [LjZv.]).
959. 1. kíta, f. 1) die Flechte, die Haarflechte, der Zopf; kite plesti, razpletati; die Strohflechte ( z. B. bei Strohdächern); — k. prediva, ein zusammengedrehtes Büschel Flachs; — pogovor se plete na vse kite, Jurč.; — 2) die Sehne, die Flechte; kito si pretegniti; vsaka mišica ima dve kiti, začetno in končno, Erj. (Som.); — 3) der Ast, Habd.- Mik.; zelena k., ogr.- C.; cvetna k., die Guirlande, Jan. (H.); — der Blumenstrauß, Jan., kajk.- Valj. (Rad), Npes.-Vraz; der Strauß (thyrsus, bot.), Cig. (T.), Tuš. (B.); — das Strahlenbüschel ( math.), Cig. (T.); — 4) ein langer Zug, der Flug, die Schar (o ptičih), Cig., Jan.; k. jerebic, Zora; k. rac, Svet. (Rok.).
960. kívati, -am, vb. impf. = kimati, ogr.- Mik., C.; kivajo z glavami, ogr.- Valj. (Rad); winken: z roko komu k., ogr.- Valj. (Rad).
961. kladína, f. 1) der Block, Habd.- Mik.; — 2) der Unterlegbaum der Weinpresse, Hal.- C.
962. klánəc, -nca, m. 1) der Hohlweg, Mik.; — die bergauf führende Straße; hud klanec; klanci = visoki poti med gorami, Dalm.; Gebirgswege, Dict.; po klancih se voziti, jvzhŠt.; — klanec ali strmec, Steigung oder Gefälle, Levst. (Cest.); — 2) die Dorfgasse, Kras- Erj. (Torb.); — 3) das Rinnsal eines Baches, Goriška ok.- Erj. (Torb.).
963. klánjəc, -njca, m. = klanec, Habd.- Mik.
964. klapoùh, -úha, adj. 1) mit schlaff herabhängenden Ohren, schlappohrig, Cig., Jan., M.; — 2) mit gesenktem Haupte, SlN.- C.; — 3) der sich taub stellt, Mik.; — heimtückisch, C.
965. klatje, n. = blato, Guts. (Res.)- Mik.; — prim. klat.
966. klȃvəc, -vca, m. 1) der Schlächter, Mur., Cig., Jan.; — 2) ein Werkzeug der Korbflechter, Mik.
967. klę́cati, -cam, -čem, vb. impf. 1) mit den Füßen knicken, in die Knie sinken, Cig., C., Dol.- Mik.; konj kleca, Soška dol.- Erj. (Torb.); konji klecajo pod težkim bremenom, Vrt.; — hinken, C.; knicken: kolena, noge mi klecajo, M., Soška dol.- Erj. (Torb.); — wackeln: stol kleca, Notr.; miza kleče, C.; — zuschnappen (vom Schnappmesser): nož kleca, Z.; — 2) wackeln machen, schütteln, Šol., C.; stol k., BlKr.; — k. iz koga kaj, jemandem etwas zu entreißen suchen, C.; — k. se, wackeln: zob se mi kleca, BlKr., (kleče) Soška dol.- Erj. (Torb.).
968. klečę́čki, adv. kniend, Prip.- Mik., jvzhŠt., BlKr.
969. 1. klę́kati, -am, vb. impf. in die Knie sinken, beim Gehen knicken, wanken, Z., ogr.- Mik.; k. v napadu, Kniewippen im Ausfall machen, Telov.
970. klę́kniti, -nem, vb. pf. eine knickende, wankende Bewegung machen, ogr.- Mik., Z.; — = poklekniti, Mur., Cig., Jan., ogr.
971. klèp, klépa, m. 1) = klepanje: če je moka po klepu, je kruh rad sipast, Polj.; — 2) kar pri klepanju kose odpada, Bolc, Lašče- Erj. (Torb.); — der Staub, der bei der Schärfung der Mühlsteine abfällt, C.; — 3) das Dengelzeug, Valj. (Rad); tudi pl. klepi, klepovi, Jarn., Jan., C.; — 4) der Kettenring, Pohl., Jarn., Mur., Cig., Jan., Mik.; to je tisti kolobar, tista veriga, v kateri se vsi klepi ali členi drže, Vrtov. (Km. k.).
972. klépəc, -pca, m. 1) die Handklapper, M., Z., Mik.; — der Klöpfel, Jan.; der Schwengel, Cig., Jan.; — 2) = klepetec 3), Gor.; — 3) der Dengelhammer; — der Mühlsteinhammer, ogr.- C.; — 4) = sklepec, das Schnappmesser, C.; — 5) der Klepper, der Klopfhengst, Jan.; — 6) ein kleiner Mann, der Knorz, Cig.; der Kerl ( zaničlj.), Šol.; ti klepec, ti! Dol.
973. 1. klẹ̀šč, klẹ́šča, m. die gemeine Zecke oder der Holzbock (ixodes ricinus), Cig., Jan., Mik., Erj. (Ž.); — prim. klošč.
974. klisati, -am, vb. impf. galoppieren, kajk.- Mik.
975. kljukastonòg, -nǫ́ga, adj. krummbeinig, Habd.- Mik.
976. kljúti, kljújem, vb. impf. = kljuvati, Habd.- Mik.
977. klǫ̑pkọ, n., Cig., Prip.- Mik., pogl. klobko.
978. kmèt, -ę́ta, m. der Bauer, der Landmann; der Ganzhübler, Gor.- Mik.; = celi kmet, Cig.; na kmetih, auf dem Lande; na kmete iti, aufs Land gehen; s kmetov priti, vom Lande kommen; po kmetih hoditi, auf dem Lande herum gehen; po kmetih imajo take navade; v kmetih, unter dem Bauernvolke: v kmetih najmanj čislano rokodelstvo, Zv.
979. knádi, adv. (k nadi) = ob enem, zu gleicher Zeit ( prim. češ. hned, sogleich), Soška dol.- Erj. (Torb.); (hnado, na zapadu- Mik.).
980. knjíga, f. 1) das Buch, Mur., Cig., Jan., nk.; zemljiška k., das Grundbuch, DZ., Levst. (Nauk); deželna k., die Landtafel, Cig., Jan., Nov., DZ.; fevdna k., das Lehenbuch, DZ.; rudarska k., das Bergbuch, DZ.; knjiga matica, die Matrik, Levst. (Nauk); glavna k., das Hauptbuch, Cig., Jan.; priročna k., das Handbuch, Cig., Jan., nk.; založna k., das Verlagsbuch, Cig.; k. dolgovnica, das Passivbuch, DZ.; k. vpisnica (zapisnica), das Vormerkbuch, DZ.; — pl. knjige, das Buch, kajk.- Mik.; — 2) die Literatur, nk. ( hs.); — 3) der Blättermagen, C.
981. 1. kọ̀, I. adv. interr. = kako, BlKr., jvzhŠt.; ko pa = kako pa, C., jvzhŠt.; Moj ti Bože, ko sem lepa! Npes.- BlKr.; — II. conj. 1) = kakor, wie: ko bi trenil, in einem Augenblicke; — (za komparativom) als: jaz sem močnejši, ko ti; — als (= in der Eigenschaft): to je treba izobraženemu Slovencu vedeti ko Slovencu, Cv.; — 2) als, nachdem, wann; ko smo odvečerjali, šli smo spat; Breda vstane, ko se dan zazori, Npes.-K.; = kadar: ko pasem, veselo prepevam, Mik.; hitro ko, brž ko, sobald; v tem ko, med tem ko, während (le v časnem pomenu); — meni pšenica daje po dva mernika, ko (während) drugim le po merniku, Levst. (M.), (bolje: drugim pa le po merniku); — 3) je: bolj ko je tekla kri, več je bilo kristjanov; več ko sem mu dajal denarja, manj je bil hvaležen; — da: komu še smem verjeti, ko me prijatelji varajo? rad bi mu pomagal, pa kaj hasne, ko ne morem, jvzhŠt.; — 4) ko bi —, wenn; ko bi mi sila ne bila, bi te ne prosil, Mik.; ko bi ne bil sam videl, ne bi verjel; — III. rel. = ki, C., Štrek., Št.; tisti ko —, tam, ko —, C., Št.
982. kóbəc, -bca, m. = skobec, der Sperber, Kras- Mik., Štrek.
983. kǫ́bniti, kǫ̑bnem, vb. pf. hereinbrechen: sodni dan če na nje kobniti, Krelj- Mik.; zdajci kobne strašna nevihta, Vrt.
984. kockáš, m. der Würfelspieler, Habd.- Mik., ogr.- C.
985. kóčiš, m. = kočijaž, Habd.- Mik.
986. kóčuh, m. = kočija, ogr.- Mik.
987. kǫ̑dež, m. = kolduš, C., ogr.- Mik., Valj. (Rad).
988. kǫ́diti, -im, vb. impf. = prosjačiti, Cig., ogr.- Mik., vzhŠt.; — prim. kolduš.
989. kǫ̑drež, m. der Krauskopf, Mur., Cig., Mik.
990. kolčȃj, m. ein Büschel Flachs, Mur., C., Mik.; Vehtra-baba, dežja daj! Lanu ti dam debel kolčaj, (kučaj) Npes.- Glas.
991. kółčet, m. = kolk, Danj.- Mik., C., vzhŠt.
992. kolẹ́ja, f. das Wagengeleise, Mur., Cig., Šol., Met., Mik., DZ., Levst. (Cest.); po izvoženih kolejah, Zv.
993. kǫ́lən, -lna, adj. 1) = kolesen: kǫ̑lno pešče, Mik.; — 2) Wagen-, C.
994. kolẹ́nce, n. dem. koleno; 1) kleines Knie; — 2) der Halmknoten, das Gelenk ( bot.), Cig., Jan., Cig. (T.); kolence na žitnem steblu, Mik.; rž v kolenca gre, Vrtov. (Km. k.); — der einjährige Trieb, die Lode beim Schwarzholze, Cig.; — 3) der Rücken des Quercanals an einer abschüssigen Straße, Gor.; — 4) v kolencu smo si, wir sind Vertraute, C.
995. kolẹ́nčiv, adj. knotig, Dict.- Mik.
996. kolę́r, m. 1) der Kragen, Mur., Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; (kōler, Gor.); — 2) kōler, der obere Balken des Ochsenjoches, jvzhŠt.; — prim. nem. Koller, it. collare, fr. collier.
997. kolíba, f. hölzerne Hütte, die Baracke, Cig., Jan., Mik., nk.; — prim. tur. kaliba iz gr. καλύβη, Mik. (Et.).
998. kolína, f. 1) das Schlachten eines Hausthieres, bes. eines Schweines, Danj.- Mik., Levst. (Zb. sp.), SlGor., Kor.; prašiči bodo to jesen za kolino in prodajo, Jurč.; — 2) das Geschlachtete, C., M.; ste li koline meni darovali? Jap. (Sv. p.); čemu je meni tolikanj vaših kolin? Škrinj.; — nav. pl. koline, das Geschenk an Fleisch und Würsten von einem für das Haus geschlachteten Schweine u. dgl.; — pl. koline, der auf das Schlachten folgende Schmaus; na k. povabiti; — 3) kolina, die mit Brei und Blut gefüllte Wurst, Mur., vzhŠt.
999. kółnenje, n. = kletje, Krelj- Mik.
1000. kolobáric, m. = kolobarec, Habd.- Mik.
1001. kolomȃst, f. die Wagenschmiere, Mur., Mik., Jarn. (Sadj.).
1002. kolomèr, -mę́ra, m. 1) der Zirkel, Cig., C., Mik.; — 2) = kolomera, Cig., C., Mik.
1003. kolosẹ̀k, -sẹ́ka, m. der Weingartsteckenschlag, Rebenpfähle lieferndes Gehölz, Habd.- Mik., Jan., Cig. (T.), C., Svet. (Rok.), jvzhŠt.
1004. komenjáča, f. der Herdfetzen, C., Mik., Valj. (Rad), vzhŠt.
1005. kǫ́min, m. = komen, Mik.
1006. komǫ̑ra, f. die Kammer, kajk.- Valj. (Rad); (als Behörde), Habd.- Mik., Cig. (T.); višja računska k., die Oberrechnungskammer, DZ.; ( nav. kǫ̑mora).
1007. konče, adv. = konči, C., Mik.
1008. kondrovȃnje, n., ogr.- Mik., pogl. kodranje.
1009. kónəc, -nca, m. 1) das Aeußerste eines Dinges, das Ende; sprednji, zadnji, zgornji, dolnji k., das vordere, hintere, obere, untere Ende; volkodlak je v sprednji konec volk, v zadnji konec človek, LjZv.; prednji, zadnji k., das Vorder-, Hintertheil; — die Spitze, k. prsta, jezika; der Zipfel; — pl. konci, das Kopfholz, die Rüste (bei den Köhlern), V.-Cig.; das Trumm, das Zettelende (bei den Webern), Cig.; Reststücke (vom Zeuge), Cig.; sami konci so! Gor., jvzhŠt.; — brez konca in kraja, ohne Ende; — zlo smo si v konce, wir sind einander abgeneigt, Cig., Z.; — po koncu (konci), aufrecht; po koncu se držati; lasje mu stoje, stopijo po koncu (zu Berge); po koncu biti, sich aufbefinden, nicht im Bette liegen; na konec, aufrecht, C.; — črez konec pasti, kopfüber fallen, C.; — na konec mi je prišlo, ich erinnere mich, C.; črez konec bežati, über Hals und Kopf fliehen, C.; — 2) der Anfang; od konca, anfangs, zu Anfang; od konca začeti, von neuem beginnen; od konca do kraja (konca), vom Anfang bis zum Ende, von A bis Z; nima ne konca ne kraja, ist unendlich, Cig.; — 3) das Ende; do konca, bis zum Ende; brez konca, ohne Ende; gänzlich, gründlich, Cig., Jan., C.; do konca neznan, vollständig unbekannt, Erj. (Torb.); do konca predrugačiti, Levst. (Nauk); do konca len, grundfaul, Cig.; do konca kaj razumeti, etwas aus dem Grunde verstehen, Cig.; vsaki reči trdo do konca iti, jeder Sache auf den Grund zu kommen suchen, Ravn.; s konca, am Ende, Z.; zum Beschlusse, Cig.; — die Beendigung, der Schluss; tako stori, pa bo konec, mache es so, und das Lied hat ein Ende, Cig.; pri koncu biti, zu Ende sein; na koncu, zum Beschluss, Cig.; na konec, zuletzt, C.; na konec konca, zu allerletzt, ogr.- C.; — der Ausgang; kakšen konec bo to imelo? — 4) das Ende, die Vernichtung; k. sveta, der Untergang der Welt; saj te ne bo k., es kostet dich ja nicht den Kopf; ne bo vsega k., če —, die Welt wird deshalb nicht zugrunde gehen, wenn —; ravno tak k. vas bo, ihr werdet dasselbe Ende nehmen, mesta je bilo k., die Stadt ward zerstört, Ravn.- Mik.; k. vzeti, jemati, ein Ende nehmen, vergehen, zugrunde gehen; od suše vse konec jemlje, jvzhŠt.; od žalosti k. jemati, vor Leid vergehen, Cig.; k. dati, zugrunde richten, C.; — 5) der Zweck, das Ziel, Cig., Jan.; iz tega konca, in dieser Absicht, C.; — 6) der Zwirn, Cig., Jan., BlKr.; klobko domačega konca, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); pl. konci, der Zwirn, Mur., Cig., Met.
1010. koníca, f. 1) die Spitze, Cig. (T.), DZ., Erj. (Min.), Gor.- Mik.; die Messerspitze, Bes.; — končni hrustanec med rebri, der Schwertfortsatz, Erj. (Som.); — 2) = končica, končnica, C.
1011. konjánik, m. der Reiter, Habd.- Mik., Mur.
1012. konòp, -ópa, m. der Strick, Habd.- Mik., Guts., Jan., C., Pivka- Mik., Polžane (Ist.)- Erj. (Torb.), nk.
1013. konopljíka, f. 1) die Hanfstaude, Mur., Cig., C., Nov.- Mik., Vrtov.; — 2) der Keuschbaum (vitex agnus castus), Cig., C., Čres- Erj. (Torb.); ( hs.).
1014. 2. kopánəc, -nca, m. 1) grobgemahlener Weizen, Grütze, V.-Cig.; — 2) čmrlji kopanci, ki imajo v tleh gnezdo, Mik.

   415 515 615 715 815 915 1.015 1.115 1.215 1.315  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani