Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

ov=C. (25.701-25.800)

želǫ̑dnjak, m. = hrast, ki želod rodi, C.
žę̑łva, f. 1) die Schildkröte, Habd.- Mik., Guts., Mur., Cig., Jan., Erj. (Ž.); morska ž., die Riesen-Seeschildkröte (chelonia Midas), Erj. (Ž.); — 2) die Fistel, Št.- Mik.; — pl. želve, die Scropheln, Mur., Cig., vzhŠt.- C.; (žovę̑, vzhŠt.); fistulöse Geschwüre, Z.
žełveníca, f. der Waldmeister (asperula odorata), vzhŠt.- C.
žełvovína, f. 1) das Schildkrötenfleisch, Erj.- C.; — 2) die Schildkrötenschale, das Schildplatt, Cig. (T.), DZ., C.
žemolẹ̀z, -lẹ́za, m., C., pogl. zimolez.
žemolẹ̑znica, f. neko jabolko, Ščav.- C.
žéna, f. das Weib; divja ž., die Wald- oder Bergnymphe, Cig.; bela ž., (= der Tod), C.; bele žene, rojenicam podobna bitja, C., Poh.- Pjk. (Črt.); častite žene = žalik-žene, Zilj.- Jarn. (Rok.); — das Eheweib, die Ehefrau: moja žena.
ženetína, f. ein großes Weib, C.
ženíkəlj, -klja, m. der Bergsanikel (sanicula europaea), Cig., Valj. (Rad), Fr., SlGor.- C.
ženílọ, n. 1) das Heiraten: biti za ženilo, heiratsfähig sein, Cig.; — die Hochzeit, C.; — 2) die Heiratslust des Mannes, Cig., Jan., Mik., Valj. (Rad); ženilo se ga prijema, er bekommt Lust zu heiraten, Cig.
1. ženíšče, n. der Frauenzwinger, Cig.; der Harem, C.
ženı̑təvski, adj. Heirats-, Hochzeits-, C.; ženitevska dovolitev, der Eheconsens, Levst. (Nauk).
ženı̑tki, m. pl. die Hochzeit, C.
ženı̑tvənik, m. der Hochzeiter, C.
ženitvína, f. das Hochzeitsmal, C.
žənjík, m. der Schnitter, C.
žənjı̑vọ, n. das zu schneidende Getreide auf dem Acker, C.
žénka, f. 1) das Weibchen; — 2) lepa ž. = denka, neka hruška, C.
žę̑nkati, -am, vb. impf. = žeti, Npes.- C.
žę́nskin, adj. = ženski, SlGor., ogr.- C.
žę̑nža, f. eine plauderhafte Person, vzhŠt.- C.
ženžáti, -ȃm, vb. impf. nicht weiter kommen bei einer Arbeit, vzhŠt.- C.; — prim. žužnjati.
ženžȃvəc, -vca, m. der Zauderer, der Plauderer, vzhŠt.- C.
žépast, adj. sackartig, C.
žȇpəc, -pca, m. dem. žep; gorski ž., der Färbeginster (genista tinctoria), C.
2. žȇpək, -pka, m. = ožepec, Cig., C., Senožeče- Erj. (Torb.), Medv. (Rok.).
žepníca, f. 1) der Taschendeckel, vzhŠt.- C.; — 2) (ura) žę̑pnica, die Taschenuhr, Jan. (H.).
žə̀pnọ, n. das Floßloch im Floßofen, Cig.; das Schürloch, Jan.; das Ofenloch, C.; — der Krater, Trst. (Let.), Vest., Nov.; — pogl. žekno.
žę̑r, m. = žir, ogr.- C.
žerȃvəc, -vca, m. das Rosenkraut (pelargonium roseum), C., LjZv.; — ( hs. nam. žerjavec (?); prim. žerjavec 2)).
žèrg, žérga, m. der Sarg, C.; — prim. žerh.
žerjàv, -áva, m. 1) der Kranich (grus cinerea); — 2) der Krahn (Kranich), die Winde, die Schiffswinde, V.-Cig., Cig. (T.), C., DZ., Bes.
žerjàv, -áva, adj. glühend, Mik. (Et.); ( pren.) žerjava želja, C.; — glühendroth: žerjavo grozdje, Fr.- C.; — roth, ogr.- Mik.
žerjȃvəc, -vca, m. 1) = škrjanec, Nov.- C.; — 2) = prisadnik, der Storchschnabel (geranium), C.
žerjáviti se, -ȃvim se, vb. impf. glühen, röthlich schimmern, C.; žerjavi se nebo, ogr.- Valj. (Rad).
žernȃda, f. = dnina, das Tagewerk, C., Vrtov. (Vin.), Notr., Prim.; — prim. it. giornata, Tag.
žernáditi, -ȃdim, vb. impf. tagwerken, C., Vrtov. (Vin.).
žestíka, f. eine Art Ahorn, Notr.- Z., Slc.- C.; — prim. žestilj.
žestína, f. der Geist ( chem.), C.; vinska, lesna ž., der Wein-, Holzgeist, DZ.; — hs.
žestı̑nski, adj. geistig ( chem.), C., DZ.; žestinske pijače, Bes.; — prim. žestina.
žestòk, -ǫ́ka, adj. 1) heftig, arg, C.; ž. boj, SlN.; ( hs.); — 2) muskulös, Habd.- Mik.
žetveníca, f. neko jabolko, C.
žetvína, f. das mit der Sichel Abgeschnittene, C.; — der Schnitt, die Ernte, Jan.
žę́zlọ, n. der Scepter, Cig., C.; (po drugih slov. jezikih).
žę̑ža, f. eine langsame, langweilige, thörichte Person, SlGor.- C.; — prim. 2. žuža.
žežáti, -ȃm, vb. impf. = žužati, C., Z., BlKr.
žéžəł, -žla, m. die Aschen- oder Feuerschaufel, Cig., C., Kras- Erj. (Torb.); (žèžəł, Štrek.); — iz bav. schüssel, Štrek. (Arch.), ali morda iz it. sessola, die Schöpfkelle.
žgalínovəc, -vca, m. der Schneeball (viburnum opulus), C.
žgȃłka, f. die große Herbstheuschrecke: ž. strže, vzhŠt.- C.
žgȃłnica, f. die Brennerei, das Brennhaus, die Brennhütte, Cig., Jan., C., Nov., Erj. (Min.).
žgálọ, n. das Brennmittel, Cig.; das Brenneisen, C.
žgančnják, m. der Sterztopf, C.
žganjekȗhar, -rja, m. = žganjar, der Brantweinbrenner, C.
žganjeljȗbəc, -bca, m. der Brantweinliebhaber, C.
žgánka, f. = polenta, C.
žgȃnkljast, adj. klunkerig: žgankljasta zemlja, vzhŠt.- C.
žgȃvəc, -vca, m. eine Person, die etwas brennt, der Brenner, Cig., C.
žíba, f. tako zovejo gosi in race, vzhŠt., ogr.- C.
žı̑bək, -bka, m. das Gänschen, C.; žibek pivče, ogr.- Valj. (Rad).
žı̑brje, n. das Weidenröslein (epilobium angustifolium), C., Nkol.
žı̑brt, m. die Taubnessel (lamium), Medv. (Rok.), Cerklje- Burg. (Rok.); rdeči ž., rother Bienensaug (lamium purpureum), Nov.; (tudi: žibret, C.).
žíca, f. der Draht, Cig. (T.), C., DZ., nk.; — die Drahtsaite, Cig. (T.); — hs.
žı̑čar, -rja, m. der Drahtzieher, C.
žíčast, adj. drahtartig, Cig. (T.), C., Erj. (Min.); — aus Draht, Zora.
žídək, -dka, adj. dünnflüssig: židka jed, C.; — weich: zemlja je prežidka za oranje, Mik.; — schlatzig, faul (o kruhu, kostanju, slanini), C.; — biegsam, geschmeidig, Habd.- Mik., Dol.- Cig., Jan.; — weichlich, Jan.; — ž. človek, ein schwacher Mensch, C.
žídkost, f. die Dünnflüssigkeit, C.
žídniti, žı̑dnem, vb. pf. dünnflüssig werden, C.
žígavica, f. die Brennessel, C.
žígniti, žı̑gnem, vb. pf. zusammenfallen: kruh žigne, če ga veter obleti, kadar se peče, C.
žíla, f. 1) die Ader; (ž.) dovodnica, die Blutader, die Vene, (ž.) odvodnica, die Pulsader, Vrtov.- Cig., Cig. (T.), Erj. (Ž.); ž. srkalica, die Saugader, Erj. (Ž.); ž. venčanica, die Kranzader, Erj. (Ž.); žila bije; za žilo koga šlatati, tipati; otekla žila, die Krampfader, Cig.; otročje žile, die Krampfadern an den Füßen bei Schwangern, Cig.; matrničasta ž., die Rosenader, V.-Cig.; mlečna ž., die Milchader, Cig.; bela ž., die lymphatische Ader (Wasserader), V.-Cig.; popijalne žile, lymphatische Gefäße, Cig.; zlata ž., die goldene Ader (Hämorrhoiden); — 2) die Sehne, Cig., Jan.; suha ž., die Flechse, Jan.; bela ž., der Muskel, C.; slabih žil biti, gichtbrüchig sein, Krelj; — 3) das männliche Glied eines größeren Thieres, der Ziemer: jelenova, bikova, konjska ž., Cig., C.; — 4) der Nerv ( bot.), Cig. (T.); listne žile, die Blattadern, Tuš. (B.); — die Flader, Jan.; — 5) der Gang ( min., mont.), Cig., Jan., Cig. (T.); premogove žile, Kres; poprečna, pritična ž., der Quer-, Beigang, Cig.; ž. gre na dan, der Gang blüht am Tage, žila drži v eno mer, der Gang streicht, Cig.; — vodna žila, die Wasser- oder Quellenader, Cig.; — 6) ( pren.) mahoma žilo najti raznovrstnim opravilom svojega uradovanja, sich in die verschiedenen Gestionen seines Amtes sogleich zurechtfinden, Levst. (Nauk); — = die Anlage: pevska ž., die Dichterader; tatovska ž., Cig.
žílav, adj. 1) = žilat, großäderig, Cig.; — maserig, Cig., Jan.; — 2) sehnig, nervig; ž. človek; — zähe: žilavo meso; žilav les; — žilavo železo, das Frischeisen, Cig. (T.); — 3) träge, SlGor.- C.
žílavəc, -vca, m. 1) ein träger Mensch, SlGor.- C.; — 2) neka rastlina, Valj. (Rad); prim. žiličnjak.
žílavka, f. = bikovica, der Ochsenziemer, Let.- C.
žìlj, žílja, m. 1) = vrv pri napregi, der Strang, Gor.- Levst. (M.); — žilji, die Wagenstränge, C., Dalm.; — 2) kravja veriga, Koborid- Erj. (Torb.), Tolm.; — tudi: železen klinec na koncu kravje verige, ki se vtiče v kolut na drugem kraju, Vrsno- Erj. (Torb.); — 3) das Joch für einen Ochsen (jarmček in kamba), Notr.; — prim. bav. sil, Riemen, Geschirr für Zugvieh, Erj. (Torb.).
žı̑łnik, m. 1) der Magenkrampf, die Darmwinde, C.; — 2) = žilna bula, der Aderkropf, Cig.; — 3) der Wegerich: moški ž. (plantago major), ženski ž. (p. minor), C.
žı̑łnjak, m. 1) = žila 3), die Ruthe (eines männlichen größeren Thieres), C.; — 2) der Schlauch der Ruthe, Strp.; — 3) der Wegerich (plantago), Št.- Cig., Jan.
žílọ, n. die Speise: žilo in pilo, Speise und Trank, ogr.- C.
žilúh, m. = pražilika (ocimum basilicum), C.
žíma, f. 1) das einzelne Rosshaar; coll. das Rosshaar; — das Kameelhaar, Ravn.- C.; — 2) die Rosshaarschlinge: žima ptičem nastavljena, Cig.
žímen, m. das einzelne Rosshaar, Rez.- C.
žímenje, n. coll. das Rosshaar, Rez.- C.
žímica, f. dem. žima; 1) das Rosshärchen; — 2) die Krauseminze (mentha crispa), C.
žı̑mnica, f. 1) die Rosshaarmatratze, Mur., Cig., Jan., nk., Dol., Podkrnci- Erj. (Torb.); gospoda spi na žimnicah, BlKr.; — 2) die Rosshaarschlinge, die Dohne, Cig., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — 3) = žimavica, Valj. (Rad); — 4) ein Strick aus Rosshaar, M.; — 5) ein türkischer Rossschweif, C.
žínja, f. = žima, Mur., Cig., Jan., vzhŠt.- C. ( Vest.), BlKr., kajk.- Valj. (Rad).
žı̑nje, n. der Leberbalsam (achillea ageratum), C.
žínjica, f. dem. žinja, = žimica, Mur.; das einzelne Rossschweifhaar, ogr.- C.
žı̑r, m. 1) die Waldmast für Schweine (Bucheln und Eicheln); bukov, hrastov ž.; v žir goniti svinje, Mur., vzhŠt.; v žiru imeti, Cig.; — 2) die Nahrung, bes. Obst, C.; — die Fruchtbarkeit: sneg žir da, ogr.- C.; — die Nahrhaftigkeit, ogr.- C.; — die Frucht, der Nutzen, C.
žirȃłnik, m. = požiralnik 2), ponikva, ein Ort, wo fließendes Wasser verschwindet, C.
žirálọ, n. der Rachen, C.; das Fresswerkzeug, Jan., Cig. (T.).
žíriti, -im, vb. impf. = z žirom pitati, Cig.; svinja se žiri v bukovju, Kremp.- C.; — mästen: ž. truplo za črve, C.
žı̑rovən, -vna, adj. fruchtbar: žirovna zemlja, C.; žiroven dež, befruchtender Regen, ogr.- C.; — nahrhaft: žirovna hrana, krma, C.; žirovno (ausgiebig) se gostiti, C.; — nutzbringend, C.
žirovína, f. 1) die Waldmast, Cig., Jan., Nov.- C.; — 2) die Waldmastservitut, Svet. (Rok.); — žirovnica 1), Cig., Jan.
žı̑rovnica, f. 1) das Waldmastgeld, Mur., Cig., Kremp.- C.; — 2) eine Art Gemeindeversammlung in Betreff der Waldmast o. Weide, vzhŠt.- C.; [ prim. pašnik 2)].
žı̑rovnost, f. die Fruchtbarkeit, ogr.- C.
žı̑rski, adj. in der Waldmast befindlich: žirske svinje, Fr.- C.
žı̑tar, -rja, m. der Getreidehändler, Cig., Jan., M., Nov.- C.
žítək, -tka, m. 1) der Lebensunterhalt, C.; die Lebensmittel, Erj. (Som.), Nov., Zora; = žito, Habd.- Mik., kajk.- Valj. (Rad); — 2) das Leben, Meg., Mur., ogr.- Cig., Danj. (Posv. p.), nk.; za svojega žitka, bei Lebzeiten, ogr.- Mik.
žı̑telj, m. der Einwohner, C., nk.; — hs.
žitíka, f. der Dinkel (triticum spelta), C.
žı̑tnica, f. 1) der Getreidespeicher, die Kornkammer, der Schüttboden; — = žitnjak, der Getreidekasten, Mur., Cig.; — 2) das Kornstroh, C.; — 3) die Korngülte, V.-Cig.; samovoljno so kmetom smeli vikšati žitnico, Levst. (Zb. sp.); — 4) neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.); der Kornapfel, vzhŠt.- C.; — die Kornblume (centaurea cyanus), na Pivki- Erj. (Torb.); — = pahalica 2), das Raigras, Fr.- C.

25.001 25.101 25.201 25.301 25.401 25.501 25.601 25.701 25.801 25.901

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA