ov=C. (25.601-25.700)

25601. zvȓhu, adv., praep. c. gen. = zvrhka, ogr.- C.
25602. zvȓst, -ı̑, f. die Gattung, C., nk.
25603. zvrstílọ, n. die Anreihung, C.
25604. zvȓstoma, adv. nach der Reihe, Mur., Cig., Jan., C.; z. devati, t. j. po enoliko v eno vrsto, Dol.
25605. zvršávati, -am, vb. impf. = zvrševati; vollenden, vervollkommnen, ogr.- C.
25606. zvŕšenost, f. die Vollkommenheit, Kremp.- C.
25607. zvršíti, -ím, vb. pf. 1) aufhäufen, Cig., C.; — 2) verrichten, vollenden, Cig., Jan., M., ogr.- C.; z. pridigo, Kast.; — vollziehen, vollstrecken, Cig., Jan.; z. sodbo, Cig.; z. postavo, dem Gesetze genug thun, Cig.; — 3) = izvršiti, beenden, Levst. (Zb. sp.) i. dr.
25608. zvȓžki, m. pl. das zusammengeschossene Geld, C.
25609. zvùn, praep. c. gen. außer: z. tega, C.; žetva z. čakanja (über Erwartung) dobra, ogr.- Mik.
25610. zvunȃnjəc, -njca, m. der Fremdling, C.
25611. zvȗnski, adj. fremd, C., kajk.- Valj. (Vest.).
25612. zvȗnščina, f. das Äußere, C.
25613. zžrẹ́bən, -bna, adj. mit dem Füllen: zžrebna kobila, die trächtige Stute, oder eine Stute, die geworfen hat, Danj.- C., Mik.
25614. žába, f. 1) der Frosch; zelena ž., der grüne Wasserfrosch (rana esculenta), Erj. (Ž.); morska ž., der gemeine Seeteufel o. Froschfisch (lophius piscatorius), Erj. (Ž.); groba ž. = krastavica, C.; žaba se reka malim otrokom: oj ti žaba mala ti! ta žaba (= der Fratz) že hodi! — 2) = žabica 6), das Anhängeschloss, Cig., C.; — 3) der Reiber (ein um einen starken Stift bewegliches Stück Holz an den Fenstern, um es zuzuhalten), Pot.- Cig.; — 4) die Spule, durch welche der Strick geht, der den Wiesbaum aufs Heu drückt, Z.; — 5) eine Maulkrankheit der Pferde, C.; — pl. žabe, = želve, die Scropheln, Bleiw.- Cig.
25615. žábica, f. dem. žaba; 1) das Fröschlein; božja ž., der grüne Laubfrosch (hyla viridis), Cig., Jan., Erj. (Ž.); = bogčeva ž., C.; = zelena ž., Cig., Jan., C.; — 2) großes Löwenmaul (antirrhinum maius), Jan., Tuš. (R.); — 3) neka rdečkasta, mnogonoga žuželka, M.; ako jo kako živinče ( nav. ovca) s travo požre, napuhne se ter postane žabičavo, žabičasto, BlKr.; kravo je ž. napela, Z.; suha ž. ali ledovna ž., das Rückenblut, eine Krankheit der Rinder und Schafe, V.-Cig., Strp.; = krvava ž., Bleiw.- Cig.; žabico tepsti, dreti, das Rückenblut brechen, Cig.; žabico rezati = puščati živini pod repom ali na ušesih, Strp.; — sploh nekaka bolezen živinska, pri kateri živinče napenja, Strp.; — 4) žabico metati, sekati, flache Steinchen schräg auf die Fläche des Wassers werfen, so dass sie abprallen und über dem Wasser hinhüpfen, Cig.; = žabice izpodbijati, M.; — 5) der Hufstollen, vzhŠt.- C.; — 6) das Anhängeschloss, Cig., C., Štrek., Rez.- C.; — die Klammer, Cig. (T.); — das Handeisen, die Handschraube, Cig.; v žabico dejati, žabico privijati, Z.; verige na nogah in žabice na rokah, Cv.; — die Pfanne ( mech.), h. t.- Cig. (T.); — ž. pride pri vpreganju v luknjo ojnic, Mik.
25616. žábičən, -čna, adj. = za žabico bolan ( prim. žabica 3)), C.; žabična krava, Zora.
25617. žȃbjak, m. 1) die Froschlache, Z.; — 2) das Froschkraut, der Hahnenfuß (ranunculus), C.; tudi: das Läusekraut (pedicularis palustris), Gor.; — 3) žabják, ein großer Frosch: okamenine velikanskega žabjaka, Cv.
25618. žabjíka, f. der Froschlattich (potamogeton natans), SlGor.- C.
25619. žȃbnica, f. 1) die Froschlache, Cig., C.; — 2) = žaba 2), žabica 6), das Anhängeschloss, Cig., Vrt., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — 3) die Anlege, die Thürklammer, Cig.; — 4) der Hahnenfuß (ranunculus), C., Valj. (Rad).
25620. žabnjáča, f. der Hahnenfuß (ranunculus), C.
25621. žabodèr, -dę́ra, m. 1) der Fröschevertilger: štorklja je žaboder, Glas.; — 2) = bobnarica, die Rohrdommel, C.
25622. žabodùrh, -dúrha, m. der Froschspießer, der Froschangler (tudi psovka), SlGor.- C.
25623. žabȗra, f. ein abscheulicher, garstiger Frosch, Mur., Cig., Jan., C.
25624. žȃgalica, f. die Brennessel, Dict., Guts., Jarn., Fr.- C.
25625. žȃgar, -rja, m. 1) der Säger; — der Dielensäger, der Brettschneider, Cig.; der Sägemüller, Jan.; — 2) der Sägehändler, C.; — 3) der Sägehai (squalus pristis), Erj. (Ž.).
25626. žagı̑nje, n. coll. Sägespäne, Mur., vzhŠt.- C.
25627. žájdičən, -čna, adj. teigicht, speckig ( v. Obst), SlGor.- C.
25628. žàł, žȃli, f. 1) das Leid, der Schmerz, V.-Cig., Jan., C.; nobena žal bi se mu ne bila zgodila, Ravn.; zakaj moriti Davida, ki vam ni nobene žali storil? Ravn.; ne delajte nikomur nobene žali! füget niemandem ein Leid zu! Cig., C.; kako žal zadeti komu, jemandem ein Leid zufügen, C.; na žal reči komu kaj, jemandem Leides sagen, BlKr.- DSv.; — pl. žali, die Schmerzen, C.; — 2) žal mi je, es thut mir leid; žal mi je, da se nisva videla; ž. mi je koga, česa, es thut mir leid um jemanden, etwas; Žal mu je gospe, Npes.-K.; žal mu je denarja; ni mi žal te mrve pisanja, Levst. (Nauk); založniku ni bilo žal ni dela ni troškov, Levst. (Nauk); = žal mi de, dene, C., Z., Jsvkr.; žal mi je za kaj, za koga; — žal! leider! nk.
25629. žàł, žála, adj. leid: žala beseda, ein kränkendes Wort, C.; kaj žalega komu storiti, jemandem etwas zuleid thun; Žale misli v srcu ni, Preš.; Pri nas je dost' žalega, Npes.-K.; — tudi indecl.: žal beseda, ein leides Wort, Cig., Kr.; Žal besede v ustih ni, Preš.
25630. žála, f. das Leid, Jan.; — der Verdruss, C.; vse mi dela na žalo, Z.
25631. žalár, -rja, m. = želar, C., ogr.- Valj. (Rad).
25632. žalȃrstvọ, n. = želarstvo, C., ogr.- Valj. (Rad).
25633. žȃłca, f. dem. žal f.; ein kleines Leid, Ravn.- C.
25634. žáłən, -łna, adj. 1) Trauer-, Jan., Zora, C., nk.; žȃłna oprava, das Trauerkleid, C.; — 2) kränkend, beleidigend, Cig., ogr.- C.
25635. žálibog, interj. leider! Cig., Jan., C., nk.; (= žali Bog! = smili se Bogu! C.); — prim. hs. žalibože (in nem. leider Gottes!).
25636. žálica, f. dem. žala; ein kleines Leid, C.; das Leid, Jan.
25637. žáliti, -im, vb. impf. 1) kränken, beleidigen, verletzen; to me žali! to žali moje poštenje, moje pravice; — 2) = obžalovati: bedauern: žalim, da ..., SlN.; moj pot Bog žali! Kast.- C.; ( hs.); — 3) žali se mi česa = žal mi je česa: ni se mu žalilo ne potov, ne težav, ne gotovine, Str.
25638. žałník, m. der Beleidiger, Cig., C.
25639. žalóba, f. das Trauern, der Schmerz, C.; — die Wehmuth, Jan., Cig. (T.), C.; das Bedauern, Jan., C.; žalobo izreči, Levst. (Močv.).
25640. žalóbən, -bna, adj. traurig, wehmüthig, klagend, Jan., C., nk.
25641. žálost, f. die Traurigkeit, die Trauer; ž. in veselje; v hiši je bila velika ž. po smrti gospodarjevi; srčna ž., der Seelenschmerz, Cig., C.; na (v) veliko mojo žalost, zu meinem großen Leidwesen, Cig., nk.; na žalost! leider, Cig. (T.), DSv.
25642. žálostən, -stna, adj. traurig; ves ž. sem; ž. obraz; žalostno se držati; žalostni glasovi, žalostna pesen; žalostna novica; žalosten česa biti, über etwas traurig sein, C.; sam sebe sem ž., C.; — žalostna vrba, die Trauerweide, Erj. (Izb. sp.).
25643. žalostljìv, -íva, adj. = žalostilen, Mur., C.
25644. žalostníca, f. 1) das Trauergedicht, Cig., Jan.; — = žalostinka, Jan.; — 2) die Trauerblume, C.; — vrba ž., die Trauerweide, Jan., Cv.
25645. žalostováti se, -ȗjem se, vb. impf. trauern, sich grämen, Mur., ogr.- C.
25646. žalováti, -ȗjem, vb. impf. 1) trauern; ž. po kom, nach jemandem trauern, den Verlust jemandes betrauern; — Leid tragen, Cig., nk.; — ž. po domu, Heimweh haben, Z.; ž. nad čim, nad kom, sich über jemanden oder etwas betrüben, etwas, jemanden beklagen, Cig.; tudi: ž. črez kaj; ž. koga, betrauern, um jemanden trauern, Cig., Jan., C.; neverniki mene žalujo, Trub.; Sedem let sem čakala, Sedem ga bom žal'vala, Npes.-K.; — bereuen: grehe ž., C., Krelj, ogr.- Valj. (Rad); — 2) = žaliti 1), kränken, Mur., C.
25647. žalovȃvka, f. die Trauernde, Z.; das Trauerweib, die Klagefrau, Cig., Jan., C.
25648. žalovı̑t, adj. trauervoll: ž. dan, ein Trauertag, Ravn.- C.; žalovito, jammervoll, Cig. (T.); — hs.
25649. žalovníca, f. das Trauerlied, C.
25650. žáłta, f. 1) die Herbe (des Speckes, Fettes), der ranzige Geschmack, C.; — 2) ein widerwärtiger Mensch, Cig., M.; psovka: žalta človečja! Cig.; — 3) die Sommersprosse, kajk.- Valj. (Rad).
25651. žáłtav, adj. ranzig; žaltava mast, Cig.; žaltavo olje, C.; — ( pren.) missmuthig, Cig.; — misslich, Kr.; to bi bilo žaltavo! Jurč.; danes je žaltava, heute geht es schlecht, Kr.
25652. žałtavẹ́ti, -ím, vb. impf. ranzig sein, Jan., Hip.- C.
25653. žałtavína, f. der ranzige Geschmack, C.
25654. 1. žámar, -rja, m. 1) der Säumer: Kranjci so vsi kramarji, Ziljani pa vsi žamarji, Npes. ( Kor.)- Kres; — 2) ein Scheltwort für Kinder, C., Mariborska ok.- Kres.
25655. žámati, -am, vb. impf. (ein Brett, einen Balken) nach der Schnur behauen, C., Z.; — žamane deske so povsod lepo gladke, SlGor.- C.; — prim. nem. säumen (?), C.
25656. žámetnica, f. 1) die sammtene Kopfborte der Mädchen, vzhŠt.- C.; — 2) die Sammtblume (tagetes patula), Št.- C.
25657. žamolẹ̀z, -lẹ́za, m. neki grm, vzhŠt.- C.; — prim. zimolez.
25658. žámplaka, f., C., pogl. žantlaka.
25659. žánjavəc, -vca, m. ein wildwachsendes, wohlriechendes, rosmarinartiges Kraut, C., Rib.- M.; das Kreuzblümchen (polygala chamaebuxus), (-njevec) Nov., Robič ( Nkol.); — der rauhe Bohnenstrauch (cytisus hirsutus), Lašče- Levst. (Rok.); — prim. žanžav (?).
25660. žánžav, adj. 1) etwas gebräunt ( z. B. von reisenden Trauben), C.; — 2) ranzig, Hal.- C.; ( prim. žolt).
25661. žanžavẹ́ti, -ím, vb. impf. sich färben ( v. Trauben), C.
25662. žȃr, m. 1) die Glut, die Gluthitze, Jan., Habd.- Mik., ogr.- Mik.; žar do rdečega, die Rothglut, die Rothglühhitze, Cig. (T.); — die Lohe (des Feuers), V.- C.; — die strahlende Wärme, Cig. (T.); — ( fig.) die Glut, Jan., nk.; žar ljubezni, das Feuer der Liebe, Cig.; — 2) der Glutschein, der Feuerschein; žar se vidi na nebu po noči, kadar kje gori, C.; večerni žar, die Abendröthe, Cig., Jan., M.; ž. gorečih sveč, C.; — 3) = žarek, der Lichtstrahl, Mur., Cig.
25663. 1. žára, f. die Art, der Charakter, C., Z.; po očini žari ali šegi, Boh.; neumno žaro imeti, Notr.; sin očetovo žaro goni, der Sohn artet nach seinem Vater, Dol.- Cig.; ženske žare, weibisch, Meg.; mnogotere žare človeki, Dict.; bil sem dete dobre žare, Dalm.; izkušam vašo ljubezen, ako je prave žare, Dalm.; — prim. 1. šara 2).
25664. 2. žára, f. die Vase, die Urne, Jan., Ist.- C., Rut. (Zg. Tolm.); — prim. it. giara, Urne, Štrek. (Arch.).
25665. žarečína, f. die Glut, Jan., ogr.- C., Mik.
25666. žárək, -rka, adj. 1) glühend, Habd.- Mik.; žarki ogenj, žarko solnce, nebo, ogr.- C.; — žarko gledati, einen feurigen Blick haben, C., Z.; žarka barva, eine brennende Farbe, Cig.; — žarka bolečina, brennender Schmerz, Cig.; — 2) = žerek, von scharfem, bitterem Geschmack, ranzig, Cig., Jan., vzhŠt.- C., jvzhŠt.; žarko maslo, Cig., BlKr.; — herbe, Jan., Danj.- Mik.; Pelin, pelinkovec, Ti si žarko cvetje, Npes.-K.; — unfreundlich, bitter: žarke besede, Z.; komu žarke praviti, jemandem bittere Wahrheiten sagen, C.; žarko gledati koga, unfreundlich anblicken, vzhŠt.; žarko = bridko, Npes.-Vraz.
25667. žárən, -rna, adj. 1) glutvoll, glühend, strahlend, Glut-, Cig., Jan., nk.; žarno solnce, Z.; žarna barva, die Glutfarbe, Cig.; žarne oči, Cig.; žarno lice, ein strahlendes Antlitz, Cig. (T.); — eifrig, hitzig, C.; žarna ljubezen, glühende Liebe, Zora; — 2) Strahlen-, Jan.; žarne slike, die Strahlenfiguren, Žnid.
25668. žarı̑n, m. der ausgebrannte, glühende Docht in der Lichtflamme, die Lichtschnuppe, Fr.- C.; — der glühende Abfall beim Kienspan, Fr.- C.
25669. žarína, f. 1) = žarin, C.; — 2) žȃrina, die Glut, kajk.- Valj. (Rad).
25670. žarı̑nje, n. coll. 1) glühende Lichtschnuppen, C.; — 2) die Glühasche, ogr.- C.
25671. žárja, f. die Glut, ogr.- C.; der Schein am Himmel ( z. B. von einem Brande), C.
25672. žarkoglę́dən, -dna, adj. mit feurigen Augen, C.
25673. žarkolòm, -lǫ́ma, m. die Strahlenbrechung, C.
25674. žȃrnat, adj. strahlig, C.
25675. žȃžica, f. dem. žaga, das Säglein, Cig., C.
25676. ždẹ́ti, -ím, vb. impf. unbeweglich, vor sich hinbrütend dasitzen, hocken oder liegen, kauern; tiho sem za-se ždel, Jurč.; mi drugi smo tiho ždeli vsak v svojem kotu, Erj. (Izb. sp.); — warten, lauern, C.; — kümmerlich leben, vegetieren, Jan., Notr.- C.
25677. žebráti, -ȃm, vb. impf. herplappern, M., C.; žebrali so njemu na čast svoje molitve, LjZv.; — beten, Guts., Mur., Cig., Slom., Kor., Gor., Št.
25678. žebrǫ̑n, m. der Schwätzer, C.
25679. žebrǫ̑nka, f. die Schwätzerin, C.
25680. žę́dən, -dna, adj. = žejen, Ščav.- C., Danj. (Posv. p.).
25681. žəgətáti, -ətȃm, -áčem, (-ę́čem), vb. impf. kitzeln, C., Z., jvzhŠt.; ("žigitati", Meg.); — pogl. ščegetati.
25682. 1. žegljáti, -ȃm, vb. impf. rieseln, Cig.; sanft rauschen, C.; dež prijetno žeglja, Z., BlKr.; — zwitschern, C.; piščanci žegljajo (žigljajo), Z.; — wispeln, Jan.; — prim. ščegljati.
25683. žehčína, f. die Herbe, C.
25684. žę́hək, -hka, adj. von bitter brennendem, ranzigem Geschmack, C., Z.; žehko maslo, BlKr.; herbe, V.-Cig., C.
25685. žę́jav, adj. dursterregend: žejava jed, C.
25686. žę̑javəc, -vca, m. der Durstige, Mur., C.; ž. hrepeni po mrzli vodi, Ravn.- Valj. (Rad).
25687. žeları̑ja, f. 1) die Inwohnerschaft, die Keischlerei, Mur., kajk.- Valj. (Rad); — 2) eine halbe Hube, SlGor.- C.; oče mu mora želarijo prepustiti, ker je najstarejši sin, Slom.
25688. žę́łčən, -čna, adj. 1) begehrlich, begierig, Mik.; (željčen), Cig., Jan.; ž. biti koga, česa, sich nach jemandem, etwas sehnen, KrGora- DSv.; — 2) erwünscht, C., Guts. (Res.); — appetitlich: želčna jed, KrGora- DSv.; — interessant: nekaj želčnega, vzhŠt.; — selten, Z.
25689. želẹzárnica, f. die Eisenschmelzhütte, C.
25690. želẹ́zce, n. ein kleiner eiserner Gegenstand ( z. B. die Achse der Spule, die Lanzenspitze, C.); ein Stückchen Eisen, M.
25691. želẹ̑znica, f. 1) die Eisenbahn; po železnici se voziti; zvezna ž., die Verbindungsbahn, Cig.; krilna ž., die Flügelbahn, DZ.; dovozna, dovlačna ž., die Schleppbahn, DZ.; konjska ž., die Pferdebahn (Tramway), DZ.; — 2) = železarnica, die Eisenhütte, Cig., Jan., C.; — 3) železna oprava: Obleče se v železnico, Npes.- Vod. (Pes.); — 4) = železna zagozda za kalanje drv, Dol.; — 5) pl. železnice = železne vile, eine eiserne Heugabel, SlGor.- C.; — 6) rumena ž., die Rauke (sisymbrium officinale), Josch; — železnica, eine Art Winterapfel, Mur., vzhŠt.- C., Mariborska ok.- Erj. (Torb.); — tudi: želẹ́znica, Valj. (Rad).
25692. želẹ̑zničar, -rja, m. der Eisenbahnarbeiter, C.; — der Eisenbahnbedienstete, nk.
25693. želẹ̑znik, m. 1) der Kürassier, Mur., SlGor.- C.; — 2) der Eisenbruch, das Eisenbergwerk, Cig., Jan.; — 3) die Zecke, V.-Cig.; — 4) der Steinsame (lithospermum), C.; — 5) = železnjak, der Eisenstein: glinasti ž., der Thoneisenstein, Cig.
25694. želẹ̑zništvọ, n. das Eisenbahnwesen, C.
25695. želẹ́zọ, n. 1) das Eisen; surovo, lito, kovno ž., Roh-, Guss-, Schmiedeisen, Erj. (Min.); ž. v šibah, Stabeisen, Cig.; = ž. v šibicah, Jan.; = ž. v šibkah, Cig. (T.); — 2) ein eiserner Gegenstand: rezno ž., die Klinge, C.; dvojerezno ž., die Zweischneide, Cig.; — plužno ž., die Pflugschar, SlGor., ogr.- C.; — ein eisernes Gewicht, C.; — das Bügeleisen, C.; — der Magnet, vzhŠt.- C.; — železa, eiserne Fesseln, Dict., Jarn. i. dr.
25696. želẹzovı̑t, adj. eisenhältig, C.
25697. žélja, f. der Wunsch, das Verlangen; to je moja srčna ž., das ist mein Herzenswunsch; daj mi za željo kruha (= nur soviel, um das Verlangen zu stillen, ein wenig), Z.; črešenj bo le za željo (= malo), Prim.; v želji je kaj, es ist vielbegehrt (= selten), C.; želja mi pride, želja me obide, es ergreift mich das Verlangen; želja me je minila, die Lust ist mir vergangen; želja me je po čem, mich verlangt nach etwas, V.-Cig.; želje mi gredo, ich habe Verlangen, C.
25698. žéljən, -ljna, adj. 1) ein Verlangen habend, begierig, lüstern; ali si tako željen vina? hast du ein solches Verlangen nach Wein? časti ž., ehrgeizig; nisem ga nič željna, ich trage kein Verlangen nach ihm; željno pričakovati, sehnlich erwarten; — 2) erwünscht, C.; željen gost, Krelj; uže mi je smrt željna, Krelj; — holdselig, herrlich: željna mesta, v željno deželo, vsa željna drevesa v božjem vrtu, Dalm.; ovce peljam na željno travo ("auf eine lustige Au"), Krelj; — prim. nem. lustig od Lust.
25699. želǫ̑dčevka, f. eine Art Lysimachie (lysimachia), SlGor.- C.
25700. 2. želǫ̑dəc, -dca, m. die eicheltragende Eiche ( opp. cer), Fr.- C.

   25.001 25.101 25.201 25.301 25.401 25.501 25.601 25.701 25.801 25.901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani