ov=C. (25.501-25.600)

25501. zúbəlj, -blja, m. die Flamme, Cig., Jan., Vrt.- C., Kras, Ip.- Erj. (Torb.).
25502. zúbəljčək, -čka, m. dem. zubljec; das Flämmchen, Nov.- C., Erj. (Min.).
25503. zúza, f. = ziza, C.
25504. 1. zúzati, -am, vb. impf. = zizati, C.
25505. 2. zvábiti, -im, vb. pf. zusammenladen, zusammenrufen, zusammenbitten, Dict., Cig., Dalm.- C.; zvabi svoje prijatelje in sosede, Krelj.
25506. zváč, m. der Rufer, ogr.- Mik.; der Einlader, ogr.- M., C.
25507. zvačı̑n, m. = zovčin, C.
25508. zváditi se, -vȃdim se, vb. pf. sich zusammengewöhnen, vertraut werden, C.; zvajena sva si, wir sind vertraut miteinander, C.; vertrauten Umgang zu pflegen anfangen: fant se z dekletom zvadi, C., BlKr.; žena se je zvadila z beloličnimi pisarčki, LjZv.
25509. zvalíne, f. pl. das Geröll, C.
25510. 1. zváljati, -am, vb. pf. 1) zu Boden strecken: Iz kraja smo tacega, Zvaljamo vsacega, Andr.; — 2) schwängern, Cig.; z. se, schwanger werden (von Unverheirateten), Cig., Mik., C.
25511. zvȃljək, -ljka, m. etwas Zusammengerolltes, Zusammengewalktes, Mur., C.; die Kapaunnudel, Mur.; — pogl. svaljek.
25512. zvȃra, f. 1) eig. gekochte Milch, C.; übhpt. die Milch, Mur., C., Pjk. (Črt.), vzhŠt.- Valj. (Rad); — 2) geronnene Milch, Bolc- Erj. (Torb.); — = zmleziva, Tržič ( Gor.); — das Käsewasser, Rez.- C.; ostanki po kisli skuti, Tolm.
25513. zvaríti, -ím, vb. pf. 1) zusammenschweißen, dva kosa železa z.; — 2) absieden, kochen, Jan.; mleko z., vzhŠt.- Valj. (Vest.); zvarjene gobe, Danj. (Posv. p.); — brauen, Cig.; — 3) z. se, gerinnen: mleko se je zvarilo, Bolc- Erj. (Torb.); — zvarjeno mleko, Käsewasser, C.
25514. zvȃžati, -am, vb. impf. ad zvoziti; zusammenfahren ( trans.), zusammenführen, C.
25515. zvečę̑ra, adv. = zvečer, C., Guts. (Res.); (zvéčera), Rez.- Baud.
25516. zvẹdljìv, -íva, adj. neugierig, Mur., Cig., C.; v njo se zvedljivo upro vse oči, LjZv.; vsa zvedljiva, voll Neugierde, LjZv.
25517. zvẹdljı̑vəc, -vca, m. der Neugierige, C.
25518. zvẹdljı̑vka, f. die Neugierige, C.
25519. zvẹdljívost, f. die Neugierde, Mur., Cig., Nov., C., LjZv.; — die Wissbegierde, Cig. (T.).
25520. zvẹ̑doma, adv. mit Wissen, C.
25521. zvèk, zvę́ka, m. der Klang, M., C.; der Schall, C.
25522. zvekèt, -ę́ta, m. das Geklingel, C.
25523. zvę́kniti, zvę̑knem, vb. pf. erklingen, erschallen, Mur., C., Mik.
25524. zvę̑kšema, adv. größtentheils, ogr.- C.
25525. zveličȃnstvọ, n. die Seligkeit, ogr.- C., Mik.; — ( nam. vzv-).
25526. zveličénje, n. = zveličanje, C., kajk.- Valj. (Rad); — ( nam. vzv-).
25527. zveličı̑teljən, -ljna, adj. heilbringend, ogr.- C.; — ( nam. vzv-).
25528. zvę́nčati, -ím, vb. impf. klingen, tönen, Mur., Cig., Jan.; v ušesih mi zvenči, es klingt mir in den Ohren, C., Z.; še zdaj mi zvenči po klofuti, Dol.; Zlata okova mi zvenči, Npes.-K.; okna so zvenčala, LjZv.
25529. 2. zvenẹ́ti, -ím, vb. pf., Cig., C., nam. zveniti.
25530. zvenkèt, -ę́ta, m. das Geklingel, M., C.
25531. zvenúlja, f. die Stimmgabel, C.
25532. zvę̑rati se, -am se, vb. impf. ad zvreti se, = zvirati se, den Körper unanständig strecken, Jan., C., M., Gor.
25533. zverı̑nar, -rja, m. der Thiergärtner, Cig.; — der Menageriehälter, Nov.- C.
25534. zverinják, m. der Thiergarten, Mur., Cig., Jan., C.; — ein Behältnis für wilde Thiere, Cig.
25535. zverížiti, -ı̑žim, vb. pf. 1) zusammenketten, verketten, Mur., Cig., Rib.- M.; — 2) verkrümmen; zverižen, verkrümmt, verkrüppelt, contract, V.-Cig., C.; ima noge zverižene, C.; — schlecht machen, verpfuschen, Z., Notr.; to je vse zveriženo, Z.; — (einen Aufsatz) zusammenschmieren, Cig. (T.).
25536. zverják, m. ein wildes Thier männlichen Geschlechtes, M., C., Lašče- Levst. (Rok.).
25537. zverjè, n. coll. wilde Thiere, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
25538. zvernják, m. = zverinjak, Mur., C.
25539. zverokrȃdba, f. der Wilddiebstahl, Cig., Nov.- C.
25540. zverǫ̑vščəc, -ščəca, m. der Speik (valeriana celtica), SlGor.- C.
25541. zverǫ̑vščnik, m. = zverovščec, C.; — tudi: die Haselwurz (asarum), C.
25542. zverúžiti, -ȗžim, vb. pf. = zverižiti, C., Let.
25543. zvẹ̑st, -ı̑, f. 1) das Gewissen, C., Mik.; — das Bewusstsein: v zvesti = v svesti, Vod. (Nov.); ( prim. svest); — 2) die Treue, Dalm., Krelj, Ravn.; — sod je za zvest (fest, stark) napravljen, vzhŠt.; — 3) die Kunde: na zvest dati, kund geben, ogr.- Valj. (Rad).
25544. zvẹ́stən, -stna, adj. 1) = zvest 1), Mur.; — 2) z. si biti, sich bewusst sein, C., nk.
25545. zvésti, zvédem, vb. pf. 1) durch Verkauf anbringen, verkaufen, Dict., C., Mik., Svet. (Rok.); svoje blago drago z., Trub.; komaj sem kravo zvedel, Ravn.- M.; veliko blaga z., Jurč.; dvesto veder vina z., LjZv.; — anbringen: hčere z., LjZv.; wegschaffen, loswerden, Meg., Dict.; — (z. se, ein gutes Geschäft abgeben, GBrda); — 2) auf etwas zurückführen, reducieren, Cig. (T.); vsi barvni občutki se dade z. na tri glavne občutke, Žnid.; na isto ime z., auf gleiche Benennung bringen ( math.), Cig. (T.).
25546. zvę̑za, f. 1) die Verbindung; — 2) das Band; die Fessel: zveze na njegovih rokah so se raztrgale, Dalm.; zveze raztrgati, Jap. (Sv. p.); — 3) die von Personen geschlossene Verbindung, das Bündnis, Cig., Jan., nk.; z. za boj in odboj, bojna in odbojna z., das Schutz- und Trutzbündnis, Cig. (T.); der Bund, die Föderation, Mur., Cig., Jan., C., Cig. (T.), nk.; ( prim. zaveza); — z. s kom, das Verhältnis mit jemandem, C.; — der Zusammenhang, der Connex, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; z. misli, namenov, vzrokov, Cig.; v zvezi biti, in Zusammenhang stehen, verknüpft sein, Cig., nk.
25547. zvę́zanje, n. die Handlung des Verbindens; — = poroka, C.
25548. zvę́zanki, m. pl. die Bundschuhe, Kremp.- C.
25549. zvę́zavica, f. die Gicht, C., Z.
25550. zvẹ́zda, f. 1) der Stern; jutrna, večerna z.; severna z., der Polarstern, Cig.; lasata z. = repatica, Meg.- Dict.; zvezde svetijo, die Sterne leuchten; zvezda se je utrnila, es fiel eine Lichtschnuppe; (= se je potočila, Jan.); — v zvezde kovati koga, jemanden bis zu den Sternen erheben, Cig., nk.; ( hs.); — eine Blässe an der Stirn einer Kuh, Cig.; — Name einer mit einer Blässe an der Stirn gezeichneten Kuh, Cig.; — kozje ime, Podmelci- Erj. (Torb.); — 2) der Augenstern, Dol.- Z., C.; — 3) das Fettauge auf der Brühe, C.; — 4) morska z., der Seestern (asterias), C., Erj. (Ž.).
25551. zvẹ́zdica, f. dem. zvezda; 1) das Sternchen; — (als Zeichen im Buch): z. zvezdico zaznamenovati; — 2) das Spornrädchen, C.; — 3) očesna z., der Augenstern, Cig.; — 4) der Fettropfen auf der Brühe, vzhŠt.- C. ( Let.); — 5) das Marienblümchen (bellis), C.
25552. zvẹ̑zdnat, adj. 1) gestirnt, voll Sterne; zvezdnato nebo; — 2) voll Fettaugen: zvezdnata juha, C.
25553. zvẹ̑zdnica, f. das Sternkraut (aster), Jan., C.; navadna z., die Sternmiere oder der Hühnerdarm (stellaria media), Tuš. (R.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Avče- Erj. (Torb.).
25554. zvẹzdoglȃvka, f. die Knopfblume (knautia), C.
25555. zvẹzdoglę̑dəc, -dca, m. = zvezdogled 1), M., Jap.- C.
25556. zvẹzdovìd, -vída, m. = zvezdokaz, C., Cig. (T.).
25557. zvę̑zək, -zka, m. 1) etwas Zusammengebundenes: das Bündel, das Bund; das Fascikel, Cig.; das Paket, Cig., Jan.; das Reisebündel, C.; z. ključev, ein Bund Schlüssel, Jan., C.; der Strauß, Cig., M.; z. lepih rož, Slom.- C.; der Palmbusch, Slom.- C.; — 2) der Band (als Theil eines größeren Druckwerkes), Cig., Jan., nk.
25558. zvezílọ, n. = vezilo, das Band, Kremp.- C.; — die Fessel, Guts. (Res.).
25559. zvẹ́zniti, -nem, vb. pf. verbiegen, Jarn., Mur.; zveznjen, krumm, verzogen, verkrüppelt, C.; tudi: zvežnjen, Vrtov. (Km. k.), vzhŠt.
25560. zvę́znost, f. 1) die Cohäsion, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.); — 2) der Zusammenhang: pisma so mej seboj v zveznosti, DZ.; vzajemno z. poočititi, den gegenseitigen Zusammenhang darlegen, DZ.
25561. zvijáčina, f. = zvijača, Mur., Cig., Jan., C., Ravn.- Valj. (Rad), Svet. (Rok.).
25562. zvijȃčnik, m. ein listiger Mensch, Cig., Jan., C.; — der Arglistige, der Chicaneur, der Ränkeschmied, Cig.
25563. zvijȃvəc, -vca, m. 1) der Krümmer, Cig.; — 2) kdor zvito govori, C., Levst. (Zb. sp.).
25564. zvíjavica, f. die Zuckung, die Convulsion, Cig., Jan., DZ.; pl. zvijavice, eine Art Krankheit, C.
25565. zvı̑rati se, -am se, vb. impf. ad zvreti se; sich unanständig strecken, Cig., Jan., C., BlKr.; — prim. izvirati se.
25566. zvíščati, -ím, vb. pf. sauer werden, verderben: vino zvišči, kadar je na malem v posodi, Z.; (vino se zvišči, BlKr.); zviščalo vino, Z.; (zviščano, Hip.- C.); zviščal človek, ein Sauertopf, Z.; — prim. svišč, Enzian.
25567. zvı̑tčək, -čka, m. dem. zvitek; das Gewinde: z. niti, ein Gewinde von Fäden, C.
25568. zvíti, zvíjem, vb. pf. zusammenwickeln, zusammenrollen, zusammendrehen; z. rep; z. polo papirja; lase v kodre z., das Haar locken, Cig.; kača se je zvila v klobček, Cig.; iz trte z. ( n. pr. izgovor), (einen Vorwand) vom Zaun brechen, Cig., Nov.; izgovor je dober, če je iz bukove trte zvit, Npreg.- Glas.; Rada bi ga imela, Pa ga ni; 'Z trte bi ga zvila, Se ne st'ri, Npes.-K.; — verdrehen, verkrümmen; krč ga je zvil, er bekam einen Krampfanfall, Cig.; ključ z., einen Schlüssel verdrehen, Cig.; — deska se je zvila (hat sich geworfen), Cig.; — pravico z., das Recht verdrehen, Cig.; — beugen, Cig.; žalost ga je zvila, die Trauer hat ihn niedergebeugt, Cig.; — überwältigen: spanje ga je zvilo, trud ga je zvil, Cig.; sovražnik me je zvil, Cig.; — z. koga, jemandem eine wächserne Nase drehen, Cig.; — z. kaj, etwas durchsetzen, Cig.; prekanjeno jo z., etwas listig ausführen, C.; — zvit, listig, schlau, verschlagen; zvita buča, ein Schlaukopf; zvito odgovarjati; zvito narediti kaj; z. je kakor grča, kača, kozji rog, lisica, Cig.; z. kakor ovnov rog, Levst. (Zb. sp.); arglistig, tückisch, Cig., Jan.
25569. zvítnost, f. = zvitost, ogr.- M., C.
25570. zvitorę̑pka, f. 1) die Listige, Jan. (H.); — 2) = zvitorepec 2), Cig., Jan., C.
25571. zvitúh, m. = zvit človek, C.
25572. zvízgati, -am, vb. impf. = žvižgati, C., Mik.
25573. zvǫ́čən, -čna, adj. 1) Ton-, C.; zvǫ̑čni trak, der Schallstrahl, z. val, die Schallwelle, Cig. (T.); — 2) wohltönend, hellklingend, Jan.
25574. 1. zvọ̑d, m. 1) der Hebel, Cig., C., M.; — ein Instrument, um einen Zahn auszuheben, C., M.; — 2) die Hebewinde, vzhŠt.- C., Valj. (Rad); — 3) das cylinderförmige Mangeholz, C.; — ( nam. vzv-).
25575. zvóditi, -vǫ́dim, vb. pf. 1) verführen, Mur., Cig., Jan.; — 2) anführen, hintergehen, betrügen, Cig., Jan., C.; o goljuf, dvakrat me je že zvodil! Ravn.
25576. zvǫ̑k, m. der Schall, der Klang, der Ton, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.), nk.; — po stsl.
25577. zvokoslǫ̑vje, n. die Akustik, Cig. (T.), C.
25578. zvokovȃnje, n. die Lautiermethode, C.
25579. zvọ̑n, zvọ̑na, zvonȃ, m. 1) die Glocke; veliki, srednji, mali z. (v zvoniku, če so trije); z. poje, je zapel, die Glocke tönt, hat zu läuten angefangen; (v) plat zvona biti, die Feuer- oder Sturmglocke läuten; — pod našim zvonom, in unserem Pfarrsprengel, LjZv.; pod enim zvonom biti, zu einer Pfarre gehören, Jan.; izpod domačega zvona iti, die Heimatpfarre verlassen, C.; — 2) der Klang: pisker, sod ima lep z., C.; — 3) pl. zvoni, die Glockenakelei (aquilegia vulgaris), C.
25580. zvọ̑nast, adj. glockenförmig, Cig., Jan., C.
25581. zvóncəlj, -clja, m. der Eiszapfen, C.
25582. zvǫ̑nčast, adj. glockenähnlich, C.
25583. zvončə̀k, -čkà, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen; die Klingel; — die Schelle, Cig., Jan.; — 2) das Halszäpfchen der Schweine, Fr.- C.; — 3) morski zvončki, Seetulpen oder Seepocken (balanidae), Erj. (Ž.); — 4) die Glockenblume (campanula); nav. pl. zvončki, Cig.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Cig., Jan., Tuš. (R.), Nov.- C.; — zvončki, die Zaunwinde (convolvulus sepium), C., Medv. (Rok.); — neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.); — tudi: zvónčək.
25584. zvónəc, -nca, m. dem. zvon; 1) das Glöckchen; bes. das Messnerglöckchen; die Klingel; die Viehglocke: krava, oven, ovca zvonec nosi; z. nositi, ( z. B. in einer Gesellschaft) excellieren, den Ton angeben, Cig., Jan., Nov.; (preprost izraz); — 2) der Eiszapfen, SlGor.- C.; — der Halszapfen des Schweines, C.; — 3) črni ali rjavi z., die Quakente, die Schellente (anas clangula), Cig., Frey. (F.); — 4) gajev z., der Kuhweizen (melampyrum silvaticum), Cig., Medv. (Rok.).
25585. zvoníca, f. die Glockenstube, Mur., Jan.; (lončeno blago) poje kakor zvon v zvonici, Jurč.; pred cerkvijo pod zvonico so stala dekleta, LjZv.; prostor pod zvonikom, kjer se zvoni, potezajoč za vrv, Podkrnci- Erj. (Torb.), SlGor.- C.
25586. zvonílọ, n. 1) das Läutwerk: die Glockensignalvorrichtung, DZ.; — die Thurmglocken, Jan.; — das Schlagwerk in der Uhr, Cig.; — 2) das Geläute; tu imate lepo zvonilo; to je bilo zvonila, ko se je škof pripeljal! Polj.; veter z. odnaša, da se nič ne sliši, Polj.; mrliško z., das Todtengeläute, Cig.; ob jutranjem zvonilu, C.; soglasno z., C.; s petjem in zvonilom koga pokopati, Cig.
25587. zvoníti, -ím, vb. impf. 1) läuten; cerkovnik je začel zvoniti; zvoni, es läutet; z vsemi zvonovi z.; dan, sedem, devet, poldan, avemarijo zvoni, es läutet die Morgenglocke, sieben Uhr, neun Uhr, Mittag, Ave Maria; mrliču z., einen Todten ausläuten; k maši z.; vkup z. (= z vsemi zvonovi poslednjič k božji službi z.); vor einem Gewitter läuten: pod oblak z., = z. k hudi uri, Rihenberk, Ip.- Erj. (Torb.); hudemu vremenu, toči z., das Ungewitter, den Hagel verläuten, Cig.; po toči z. = zu spät etwas thun; — 2) einen Klang von sich geben, tönen, klingen; železo lepo zvoni, C.; v ušesih, po ušesih mi zvoni es klingen mir die Ohren.
25588. zvonják, m. = zvonik, C.
25589. zvonkljáti, -ȃm, vb. impf. mit einem Glöckchen läuten, klingeln, Jan., M., C.; Skakala bom, zvonkljala bom, Npes.-K.
25590. zvonovína, f. das Glockengut, die Glockenspeise, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Erj. (Min.), Vrt.
25591. zvọ̑novka, f. die Glockenblume (campanula), C.
25592. zvòz, -vǫ́za, m. 1) die Zufahrt ( z. B. zu einem Grundstück), C.; pl. zvozi, der Feldweg: po zvozih le lastniki polja vozijo, Gor.; — 2) = prostor pred skednjem, kamor z vozovi kaj privažajo, Notr.
25593. zvǫ̑ž, -ı̑, f. der Fahrweg, C.
25594. zvŕči, -vȓžem, vb. pf. = zvreči, C.
25595. zvŕčiti, -vȓčim, vb. pf. verkrümmen, verbiegen, C., Z.; — sfrčiti.
25596. zvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. zusammenwerfen; — zusammenschießen, Cig., Jan.; denar z., C.
25597. zvȓh, praep. c. gen. oberhalb, über, Mur., C.; z. zvezd, über den Sternen, Mur.; z. zemlje, über der Erde, C.; pismo zvrh pisma je hodilo (Brief auf Brief), Svet. (Rok.); — ( nam. vzv-?).
25598. zvŕhati, -vȓham, vb. pf. häufen: z. mero, Slom., C.; dati komu zvrhano skledo moke, eine gehäufte (gegupfte) Schüssel voll Mehl, Gor., jvzhŠt.
25599. zvȓhka, I. adv. darüber, oberhalb, ogr.- M., C.; — II. praep. c. gen. = zvrh, vrhu, C.
25600. zvȓhnji, adj. darüber, oberhalb befindlich, C.; zvrhnja obleka, suknja, das Obergewand, der Überrock, Jan., nk.

   25.001 25.101 25.201 25.301 25.401 25.501 25.601 25.701 25.801 25.901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani