Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

ov=C. (2.201-2.300)

dolíca, f. kleine Niederung, kleines Thal, Jarn., SlGor.- C.
dolìč, -íča, m. kleines Thal, Fr.- C., ogr.- Valj. (Rad).
doliják, m. der Füllkrug, das Füllschaff, Fr.- C.
dolijȃłnik, m. = dolijak, C.
dólikaj, adv. 1) unten, C.; — 2) hinab, herab, C.; dolikaj iz nebes, Krelj.
dolı̑nar, -rja, m. der Thalbewohner, Cig., Jan., Hal.- C.
dolínat, adj., SlGosp.- C., pogl. dolinast.
dolı̑v, m. der Nachguss, die Fülle, Mur., Cig., C., Mik.; na doliv veliko vina gre, C.; — der Füllwein, SlGor.- C.; — tudi dóliv, Mur., vzhŠt.
dolı̑vka, f. 1) das Füllgefäß, Mur., C.; — 2) der Füllwein, Cig.
dolj, adv., C., pogl. doli; tako tudi: doljka, doljkaj, doljta, nam. dolika, itd., vzhŠt.- C.
doljàn, -ána, m. der Thalbewohner, (dolan) C., Ravn.
doljánəc, -nca, m. 1) der Thalbewohner, SlGor.- C.; (dolanec) Mur., Cig., Jan.; — 2) eine Art Birne, SlGor.- C.
doljánščice, f. pl. hlače, kakršne doljanci nosijo = bize, behete, C.
dolkaj, adv., C., pogl. dolikaj.
dolǫ́čati, -am, vb. impf. ad določiti: bestimmen, festsetzen, Mur., Jan., C., nk.; določati, da kaka stvar bodi tako, a ne drugače, Levst. (Nauk).
dolǫ̑čək, -čka, m. die Definition, C.
določílọ, n. die Bestimmung, Cig. (T.), C., Levst. (Nauk), nk.; prehodno d., die Uebergangsbestimmung, DZ.; zvršitveno d., die Vollzugsbestimmung, DZ.; — die Definition, Jan.
dolǫ́čiti, -lǫ́čim, vb. pf. bestimmen, festsetzen, Mur., Jan., nk.; — definieren, Jan., C.
dolǫ́čnost, f. die Bestimmtheit, Cig., Jan., C.
dolta, adv., C., pogl. dolita.
dólu, adv. hinab, Mur., C., nk.; — prim. stsl. dolu.
dȏłž, -ı̑, f. 1) na šir in dolž, in die Länge und in die Breite, SlN.- C.; — 2) sprednja dilica pri panju, (dovž) Polj. (?)
dolžȃva, f. die Länge, Jan., C., ogr.- Valj. (Rad); miljska d., die Meilenlänge, DZ.; izbirati samo po dolžavi, Zv.
dȏłže, adv. compar. ad dolgo, = dalje (länger), C., M., vzhŠt.; d. več, C., d. bolje, Raič (Slov.), immer mehr; najdolže, am längsten, vzhŠt.
dółžičək, -čka, adj. nicht gar lang, vzhŠt.- C.
dołžílọ, n. die Beschuldigung, SlN.- C.
dołžíti, -ím, vb. impf. 1) beschuldigen; d. koga, da je tat; d. koga nehvaležnosti; d. koga, einen Argwohn gegen jemanden hegen, C.
dọ̑m, * m. das Heim, die Heimstätte; ženinov, nevestin d.; od doma, z doma iti, vom Hause fortgehen: ausgehen, verreisen; = z domu iti, LjZv., Lašče- Levst. (Rok.); nameniti se z domu, Cv.; ( nav. z domi, posebno na vzhodu; z domi je bil čebelarstvu kos, Navr. [Spom.]); z doma biti, nicht zuhause, in der Fremde, abwesend sein, DZ.; z domu biti, Levst. (Nauk); štiri dni z domu biti, Jurč.; na d. vzeti koga, jemanden in sein Haus aufnehmen; na domu ostati (biti); auf der Heimstätte Besitzer bleiben (sein); kje si z domom? wo ist dein Heim? C.; svoj dom je boljši od zlatega korca, Cig.
domáčən, -čna, adj. heimisch, C.
domačı̑n, m. 1) der Hausgenoss, Jan., M., Rez.- C.; kadar jutrnico zvoni, vstanejo domačini, Pjk. (Črt.); — 2) der Eingeborne, das Landeskind, Jan.; — 3) der Hauswirt, Cig., Vrt.; der Grundbesitzer, Svet. (Rok.).
domačína, f. = domače blago, das Hauserzeugnis, C., Z.
domačı̑nəc, * -nca, m. 1) = domačin 1); — 2) der Gemeindeangehörige, DZkr.; — 3) = domačin 3), Bes., C., Jan.
domačı̑nka, f. die Hausgenossin, die Einheimische, M., Rez.- C.
domačı̑nski, adj. 1) häuslich, Z.; domačinska pridnost, C.; — 2) Grundbesitzers-, Svet. (Rok.).
domačı̑nstvọ, n. 1) die Hausgenossenschaft, Jan.; — 2) die Oekonomie, C.
dománji, adj. domač, = Haus-, heimisch, Mur., Cig., C., Mik.; domanji človek, domanje platno, C., Pjk. (Črt.), vzhŠt.; domanja pobožnost, die Hausandacht, Jan.; — domanji, die Hausgenossen, SlGor.- C.
domár, -rja, m. 1) der Hausgenosse, C., Mik., kajk.- Valj. (Rad); pl. domarji, die Hausleute, C.; ko pridejo do nevestinega doma, odpre starejšina vrata in pozdravi domarje, Pjk. (Črt.); — 2) človek, ki ostane doma za varuha, kadar drugi odidejo v cerkev, Podkrnci- Erj. (Torb.).
dọ̑mək, -mka, m. dem. dom, Mur., Cig., C.
dọ̑mən, -mna, adj. zum Hause gehörig: domni ljudje = domači lj., C.
domẹ́stiti, -mẹ̑stim, vb. pf. = nadomestiti, C.
domı̑slək, -sləka, (-səłka), m. der Einfall, Cig., C., Svet. (Rok.); — die Einbildung, Cig.
domísliti, -mı̑slim, vb. pf. 1) d. si kaj, etwas mit den Gedanken erfassen, C.; sich vorstellen: kdo si more domisliti njegovo sramoto? Jap. (Prid.); — domišljen, eingebildet: domišljena bolezen, Cig.; — (malo domišljen = malo domiseln, Svet. [Rok.]); — 2) d. se, sich besinnen, Cig. (T.); mislil sem in tudi se domislil, LjZv.; d. se koga, sich jemandes erinnern, Cig.; d. se česa, sich etwas einfallen lassen, auf etwas verfallen; imena se d., auf einen Namen verfallen, Levst. (Zb. sp.); domisli se pametnejšega sveta, DSv.; ne morem se d., es will mir nicht einfallen, Cig.; — 3) trans. auf einen Gedanken bringen: vino človeka domisli kdaj takih reči, LjZv.
domišljàv, -áva, adj. eingebildet, C., nk., Kr.
domišljȃva, f. 1) die Phantasie, Mur., Jan., C., Zora; — 2) die Einbildung, der Dünkel, Z., Cig.
domišljìv, -íva, adj. 1) erfinderisch, C.; — phantasiereich, Jan.; — 2) eingebildet, einbilderisch, Cig., Jan.
domnẹ̑va, f. die Vermuthung, Cig. (T.), Nov.- C., nk.; — die Voraussetzung, Jan., SlN.- C., UčT.
dǫ́mniti se, -im se, vb. pf., C., pogl. domneti se.
domolẹ́ti, -ím, vb. pf. ragend erreichen, C.
domovȃnje, n. 1) das Domicilieren; — 2) das Domicil, Dict., Cig., Jan., C.; na svetu nimamo stanovitnega domovanja, Škrinj.; d. imeti, wohnhaft sein, C.; Po svojem svetem raji, Po svojem svetem domovanji, Npes.- Kres; Ukaz želj vleče v tvoje domovanje, Preš.
domováti, -ȗjem, vb. impf. domicilieren, wohnhaft sein, hausen, Jan., C., DZ.
domovı̑nəc, -nca, m. 1) = domačin, domar, der Hausgenosse, C.; — 2) der derselben Heimat Angehörende: občinski domovinci, Gemeindeangehörige, Levst. (Nauk); — der Landsmann, der Inländer, C., Let.; — 3) = domoljub, V.-Cig.
domovı̑nstvọ, n. das Heimatsrecht, C., Nov., DZ., Levst. (Nauk).
domǫ̑vje, n. die Heimat, Cig., Jan., C., nk.; z močjo ga vedeš na svoje sveto domovje, Ravn.; koprnela sta po ljubem domovju, Ravn.
domǫ̑vnik, m. = domačin, domar, der Hausgenosse, C.
dǫ̑n, m. hallender Ton, Cig., Jan.; dumpfer Laut, das Dröhnen, C.; Belina in Čarta Razlega se don, Vod. (Pes.); — prim. doneti.
donašáč, m. der Zuträger, C.
donašȃvəc, -vca, m. der Zubringer, Cig., Jan.; — pren. der Zuträger: šeptavi d., C.
dǫ̑nda, f. 1) die Puppe, Mur., Cig., Jan., C. ( Vest.), Valj. (Rad); — 2) dickes, großes Mädchen; daste li vašo dondo našemu telebanu? Ljubljanska ok.; taka donda bi si že lahko sama kruha rezala, Z.; — 3) = doda, Z., Erj. (Rok.); — prim. hs. dunda, debela, čvrsta ženska.
dǫ̑ndati, -am, vb. impf. faulenzen, C., Z.
dǫ̑ndəc, -dca, m. der Tölpel, Z., C.; — prim. donda.
donȇsba, f. die Zustellung, C.
donésti, -nésem, vb. pf. 1) zu einem Ziele bringen: moja puška ne donese, trägt nicht bishin, Z.; — 2) dazubringen: donesi detelje, krava je še nima dosti; — 3) aufhören Eier zu legen: kokoš je donesla; — 4) d. se, abgenutzt werden, Št.- C.; — 5) (po hs.) = prinesti, Cig., Jan., nk.
donẹ́ti, -ím, vb. impf. hallend tönen, dröhnen, Mur., Cig., Jan., C., Met., Mik., Kos., nk.; ( Levstik meni, da je ta beseda tujka; prim. LjZv. I. 572.).
doníšče, n. der Resonanzboden, Cig., C., Vest.
dopȃdək, -dka, m. 1) das Contingent, Cig. (T.); — 2) das Wohlgefallen, C.
dopádən, -dna, adj. = dopadljiv, C.
dopę̑tnica, f. = dopetača, C.; — pl. dopetnice, die Pantalonhose, Jan.
dopír, m., C., pogl. netopir.
dopisȃva, f. die Correspondenz, Cig., Jan., C.
dopı̑snica, f. die Correspondenzkarte, C., DZ., nk.
dopı̑snik, m. der Correspondent (po češ.), Cig., Jan., C., nk.
doplȃtək, -tka, m. die Nachzahlung, die Zubuße, Jan., vzhŠt.- C.; davkovni d., die Nachtragssteuer, DZ.; redni, preizredni d., DZ.
dopȏłdnək, -dnəka, m. ein Morgen Landes, ein Joch, C.
dopȏłna, adv. = do polna, vollends, ogr.- C.
dopólu, adv. = do polu, zur Hälfte, C.
dopopółniti, -im, vb. pf. vervollkommnen, Ravn.- C.
dopọ̑vẹd, f. das Begreiflichmachen, die Verdeutlichung, Cig., M., C.; — die Aufklärung, die Auskunft: d. od sebe dati, eine Auskunft geben, Levst. (Nauk).
doprẹ́miti, -im, vb. pf. hinschaffen: d. koga, blago kam d., C.
dopŕsən, -sna, adj. bis zur Brust reichend, C.; doprsna podoba, das Brustbild, nk.
dopȗst, m. 1) die Zulassung, die Erlaubnis, die Gestattung, Cig., Jan., C.; — 2) der Urlaub, Cig., Jan., DZ.
dopȗstək, -tka, m. die Erlaubnis, C.; — prelog plačilnega dne, die Gnadenfrist, der Indult, V.-Cig.
dòr, adv. = da (ja), Rož. ( Kor.)- Kres, C.; — prim. dro.
dora, f. psovka ženski, SlGor.- C.
dorȃst, m. der Zuwachs, M.; — = dorastek, C.
dorȃstək, -stka, m. kar doraste ( n. pr. žita): = žetev, C.
dorásti, -rástem, vb. pf. im Wachsen erreichen: Dorastli ste do vrh' cerkve (ali: vrha cerkve), Npes.- Jan. (Slovn.); do vrha d., zur völligen Größe auswachsen, Cig.; vrha d., mündig werden, Dol.; mladenič je vrha dorastel, Jan. (Slovn.); dokler ne doraste, während seiner Unmündigkeit, Cig.; d. vojaških let, das stellungspflichtige Alter erreichen, Levst. (Nauk); — dorasəł (dorastəł), erwachsen, mündig, Cig., Jan., C.; o gozdnih drevesih: haubar, Cig.; d. koga, im Wuchse einholen, Cig.; to drevo vsa drevesa doraste in preraste, UčT.
doravnáti, -ȃm, vb. pf. ravnanje dokončati: 1) in Ordnung bringen, Z., C.; — 2) verzahnen: ovce so doravnale, die Schafe haben alle Zähne bekommen, V.-Cig.; — 3) das Reinigen des Hanfsamens beenden, M.
dosadíti, -im, vb. pf. 1) mit dem Setzen (von Pflanzen u. dgl.) fertig werden, C.; — 2) hinzupflanzen, Cig.
dosę́či, -sę́žem, vb. pf. 1) langen, erreichen; otrok ne doseže do mize; oko od zemlje do visoke zvezde hitro s pogledom doseže, Bas.; z roko lahko dosežem jabolka; — z umom d., erfassen, Cig. (T.); tega ne doseže moja glava, das geht über meine Fassungskraft hinaus, Cig.; — erlangen, erreichen; vse doseže, kar hoče; to hočem d., das ist mein Ziel, Cig.; — 2) hinreichen, vzhŠt.- C.; — auskommen: z drvi bom vso zimo dosegel, Fr.- C.; (po nem. "langen").
dosədàj, adv. = do sedaj, bisher, C., nk.
dosedobę̑, adv. = do se dobe, bisher, C.; — prim. doba.
dosę̑ga, f. die Erreichung, die Erlangung, Jan., M., C., DZ., nk.
dosegamal, adv. = do sega malu, bisher, C.
dosę́gati, -am, vb. impf. ad doseči; 1) erreichen; sovražnika dosegati s topovi, Cig.; — erlangen, Cig., Jan., nk.; — 2) "langen", auskommen, d. s čim, C.; prim. doseči 2).
dosehkrát, * adv. bis jetzt, C.
dosẹ̑ja, f. die Nachsaat, C.
dosę̑žək, -žka, m. kar kdo doseže: die Errungenschaft, Cig., Nov.- C.
doslẹ̑dək, -dka, m. die Folge, die Consequenz, Jan., C.
doslẹ́nji, adj. bisherig, Jan., C., nk.; povzdiguje svoje doslenje pridelke, SlGosp.
doslẹ́šnji, adj. = doslenji, C.

1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA