ov=C. (21.201-21.300)

21201. štŕcljevje, n. coll. kraj, kjer je mnogo štrcljev, Fr.- C.
21202. štrẹ́kəlj, -klja, m. 1) die Thürangel, M., Z.; — 2) der Zapfen einer Welle, C.; — prim. strekelj.
21203. štrengetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. klirren: š. z železom, z denarji, C.; klimpern: na citre š., C.; — prim. strinketati.
21204. štrę̑vca, f. die Stelze, Guts., V.-Cig., C., Gor.; — iz nem. Stelze (?).
21205. štrevcáti, -ȃm, vb. impf. auf Stelzen gehen, C.; — = razkoračeno, nerodno hoditi, Polj.
21206. štrę̑vsati, -am, vb. impf. schwerfällig (in großen Stiefeln) einhergehen, C., M.
21207. štrę́vsniti, štrę̑vsnem, vb. pf. im Gehen stolpern, C., M.
21208. štrfìč, -íča, m. 1) = strpič: štrfiče kazati, C.; — 2) neka hruška, C.
21209. štrígalica, f., Cig., Jan., C., pogl. strigalica.
21210. štrigǫ̑n, m. der Blutsauger (der Vampyr), Jarn., C.; — prim. štriga.
21211. štríja, f. = vešča, čarovnica, copernica, C., Sv. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.); — prim. it. strega, Hexe.
21212. štrítof, m. 1) ein Tuch- oder Leinwandstreifen, Notr.; bes. der Randstreifen beim Tuch, Notr., jvzhŠt.; — 2) dasjenige, woran man das Garn zum Knäuel windet, der Kern des Knäuels, jvzhŠt.- C.; — 3) das Hölzchen, mit dessen Hilfe man Garn windet, Valj. (Rad), Savinska dol., SlGor.
21213. 1. štȓk, m. 1) der Spritztropfen, der Spritzer: š. vode, C.; — 2) ein Schlag mit der Peitsche, Cig., M.
21214. štŕka, f. 1) eine kleine Spritze, Fr.- C.; — 2) ime kravi, katera rada štrka (= bezlja), BlKr.- Let.
21215. štŕkalica, f. 1) die Spritze, Fr.- C., M.; — die Klystierspritze, Cig.; — 2) lok v otročjo igračo, Bilje na Ipavi- Erj. (Torb.).
21216. 1. štŕkati, štȓkam, vb. impf. ad štrkniti; 1) spritzen ( intr.); mleko štrka iz sesca; dež štrka, es tröpfelt, Cig., Soška dol., Bolc, Staro Sedlo- Erj. (Torb.), Polj.; — 2) spritzen ( trans.), vodo štrkati v rane; — 3) schnell sich bewegen, schießen: miška štrka sem ter tja, LjZv.; — ura štrka, das Uhrpendel bewegt sich hin und her, C.; po noči lučce štrkajo, bei der Nacht schießen die Irrlichter umher, Z.; iskre štrkajo, Funken sprühen, C., Savinska dol.; luč štrka, das Licht flackert, C.; drva na ognju štrkajo (platzen), C.; — 4) schlagen, C.; bes. mit der Peitsche schlagen, M.; — š. koga s fižolom (bewerfen), Goriš.
21217. štŕkavəc, -vca, m. 1) der Spritzer, Cig., Jan., M.; — 2) der gerne mit der Peitsche schlägt, M.; — 3) der Herumstreicher, Cig., Jan., M.; ein schlechter Bube, C.; der Springinsfeld, Cig., Jan.; — 4) pasji š. na nogi, eine Art Fußgeschwür vom Anstoßen oder ein Sohlengeschwür, Fr.- C.; — die Fußschwiele, C.; — 5) neka žival (squalius cavedanus), Bilje na Ipavi- Erj. (Torb.); — 6) der Aronstab (arum maculatum), Cig., Jan., Tuš. (R.).
21218. štŕkəlj, -klja, m. = štrcelj, C., Z.
21219. štrketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. flackern (o luči), C.
21220. štȓklja, f. die Holunderspritze, M., C.
21221. štrkljȃvka, f. = redek sok, močnik, C., Slom., Št.
21222. štŕkniti, štȓknem, vb. pf. 1) spritzen ( intr.); kri je štrknila iz rane, Dict.; mleko je štrknilo iz sesca, Z.; — 2) dahinschießen, huschen; — 3) spritzen ( trans.); kri š. na kaj, etwas mit Blut bespritzen; — 4) schlagen, C.; bes. einen Schlag mit der Ruthe oder Peitsche versetzen, M., Z., Polj.; — 5) kupico vina š., ein Glas ausstechen, austrinken, Mur., Cig.
21223. štrkotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. flackern (vom Licht), C., Z.
21224. štrlína, f. etwas Hervorragendes ( z. B. ein Stein, ein Holz), Cig., C., Medv.- M.
21225. štrlı̑ncati, -am, vb. impf. 1) herumflattern, V.-Cig.; herumschießen (von der Maus), Z.; — herumstreifen, vagabundieren, Cig., M., C.; — 2) unbesonnen handeln, Cig.
21226. štrlı̑nkati, -am, vb. impf. = štrlincati, herumstreifen, schwärmen, Jarn.- C.
21227. štrofáti, -ȃm, vb. impf. spritzen, C.
21228. štrofotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. patschen: po vodi, po blatu š., C., Z.; sudeln: pri jedi š., C.
21229. štropòt, -óta, m. das Gepolter, C., BlKr.; das Gestrampfe ( z. B. der Pferde), C.
21230. štrpìč, -íča, m. = strpič, C., Nov.
21231. štrȗcati, -am, vb. impf. s pirhi š. = turčati, Cig., C.
21232. štrúkəlj, -klja, m. der Strudel (eine Mehlspeise); — iz nem.; prim. bav. struckel, C.
21233. štȗca, f. = polič, C.; — prim. nem. Stutz, Stutzen.
21234. štȗčka, f. neko jabolko, C., Valj. (Rad); — neka hruška, jvzhŠt.
21235. 2. štúkati, -am, vb. impf. auszanken: š. koga, Lašče- Levst. (Rok.); — š. se, streiten, C., ogr.- M.; — prim. bav. abstucken = zankend heruntermachen.
21236. štúla, f. 1) ein stumpfer, hervorragender Gegenstand: der Stumpf, Cig., Jan., C.; — ein nackter Ast, Jan.; — der Hornstummel, C.; — der Fuß des Bettgestells, C.; — der Stelzfuß, Jan.; — der Hutgupf, Cig., C., Kr.; eine hohe Haube, C.; — ein hoher Kopfputz, Cig.; — ein Hut Zucker, V.-Cig.; štulo napeti = šobo napeti, Preš. ( LjZv. VIII. 570.); = štulo držati, Notr.; — 2) = krava brez rogov, Podkrnci- Erj. (Torb.), Ščav.- C.
21237. štúlast, adj. 1) einem Stumpf ähnlich, stumpf, Cig., Jan.; — 2) mit abgestoßenen, abgebrochenen Hörnern: štulasta krava, C.; — 3) armlos, Cig., Jan.
21238. štúlav, adj. hörnerlos, mit abgestoßenen, abgebrochenen Hörnern, C.
21239. štȗłəc, -łca, m. 1) ein kegelförmiges Ding, C.; der Spitzhut, Z.; — der Spitzapfel, Z.; — 2) človek s štulastim obrazom, M.; (psovka), Idrija; — 3) ein aufdringlicher Mensch, Z.
21240. štúlica, f. dem. štula; 1) der Spitzkopf, Cig., C.; — 2) štulice, neke štulaste hruške, Z., Blc.-C.
21241. štúliti, štȗlim, vb. impf. 1) abstutzen: š. konju rep, Cig., Jan.; — 2) (Unpassendes) anfügen, einmengen, aufdrängen: tuje besede v jezik š., Cig.; kam to štuliš? Levst. (Rok.); — š. se, sich aufdringlich einmengen, sich aufdrängen, Cig., Jan., C., Kr., Št.; v vsako reč se štuli, M.; za župana se štuli, pa ga nečemo; star je, pa se mej fante štuli; v gnečo se š., Lašče- Levst. (Rok.); š. se krog koga, jemandem zudringlich den Hof machen, C.; — š. se, sich brüsten, Jan., C.; š. se za koga, sich für jemanden ausgeben, Cig., M.; — 3) štuli se mi = preseda mi, BlKr.- Let.
21242. štúmbəlj, -blja, m. 1) ein großer Topf, vzhŠt.- C.; ein länglicher Krug, Trst. (Let.); — 2) der Narr, C.
21243. štúpa, f. 1) etwas zu Pulver Verkleinertes; das medicinische Pulver; — bes. gestoßener Pfeffer; — 2) štupo-ramo (štuporamo) nesti koga, jemanden huckepack tragen; ( nam. štupo na rami nesti [?], tudi: štupo-kramo nesti, = prper nesti, C.); — prim. bav. stupp = Pulver, Pfeffer, Levst. (Rok.).
21244. šúbəlj, -blja, (-bəljna), m. nekaka klobasa, Dict., Pohl., Z.; — prim. avstr.-nem. schübling, eine Art Wurst, C.
21245. šúga, f. die Räude, die Krätze, C.; — iz hs.
21246. šȗgar, -rja, m. 1) der Wasenmeister, Jan., Fr.- C.; — 2) der Gerichtsdiener, C.; — iz nem. Scherge (?), C.
21247. šuhtáti, -ȃm, vb. impf. rauschen, C.; — prim. šohtati.
21248. šȗj, šúja, adj. = lev, link, Cig., Jan., C., Rez.- C.
21249. 1. šúkati, šȗkam, vb. impf. 1) = drsati z nogama po podu ( prim. bav. schucken, mit kurzem Schwunge in Bewegung setzen), Podkrnci- Erj. (Torb.); — 2) puffen, stoßen, C.; — 3) = tepsti: otroci s šibo šukajo ovce, kadar jih ženo, Št.
21250. 1. šúkniti, šȗknem, vb. pf. 1) schlüpfen: š. v posteljo, Z.; — 2) stoßen, Z.; š. komu kaj, jemandem heimlich etwas geben, C.
21251. šȗł, šúla, adj. mit kleinen Ohren: šul oven, C.
21252. šúla, f. = šula ovca, ein Schaf mit kleinen Ohren, Fr.- C.
21253. šúlav, adj. = šul, C.
21254. šúlavəc, -vca, m. = šul oven, C.
21255. šúliti, -im, vb. impf. streichen, kratzen, Štrek.; — š. se = smukati se: otrok, pes se šuli okoli človeka, Ip.- Erj. (Torb.): sich duckend schleichen, C.; mačka se za gredo šuli, Z.
21256. šȗlj, m. ein abgesägtes Baumstammstück, der Block, Hal.- C.; — prim. ščuljek.
21257. šȗljək, -ljka, m. = šulj, vzhŠt.- C., jvzhŠt.; — prim. ščuljek.
21258. šȗm, m. 1) das Geräusch; kdor se šuma boji, v listje ne hodi! Glas.; brez šuma; š. delati; š. gnati, viel Wesens von einer Sache machen, Cig.; — 2) = slap, der Wasserfall, Mik., Gor., Poh.; š. pri fužinah, Rož.- Kres; — 3) der Rausch, C.
21259. šumȃd, f. coll. die Reiser, Fr.- C.
21260. šumȃrstvọ, n. die Waldwirtschaft, die Waldcultur, Cig. (T.), C.
21261. šȗmast, adj. berauscht, C.
21262. šumástiti, -ȃstim, vb. impf. rauschen, (šem-) C., Bes.
21263. šumátiti, -ȃtim, vb. impf. rauschen, rascheln: po listju š., Cig., C.
21264. šȗməc, -mca, m. der Gießbach, C.
21265. šumẹ̑la, f. 1) die Heiserkeit, zapŠt.; — 2) pl. šumele, die Handharmonika, vzhŠt.- C., Mariborska ok.- Kres.
21266. šumẹ̑lice, f. pl. dem. šumele; die Harmonika, C.
21267. šúmən, -mna, adj. 1) rauschend, brausend, lärmend, Cig., Jan., M., Nov.; — 2) betäubt, Jarn.- M.; šumna glava, C.; — berauscht, C.
21268. šumı̑čje, n. = mah in drobna hosta, C.
21269. šumolẹ̑za, f. = samolezga, zimolez, kostenika, C.
21270. šumorẹ́ti, -ím, vb. impf. rauschen, C.
21271. šumǫ́riti, -ǫ̑rim, vb. impf. rauschen, tosen, C.; — lärmen, ogr.- Mik.
21272. šumòt, -óta, m. das Geräusch, das Gesäuse; Mur., Cig., Jan., C.
21273. šumovı̑t, adj. geräuschvoll, C.
21274. šumrȃd, f. das Gestrüpp, C.
21275. šumrẹ́ti, -ím, vb. impf. = šumoreti, C.
21276. šundráti, -ȃm, vb. impf. lärmen, poltern, Cig., Jan., C., Dol.
21277. šundràv, -áva, adj. geräuschvoll, lärmend, Cig., C.
21278. šȗp, šúpa, adj. hohl, C., Z.; — prim. šupelj.
21279. šȗpək, -pka, m. ne trda, votla zelna glava, C.; — prim. šupelj.
21280. šúpəlj, -plja, adj. durchlöchert, hohl, Dol., Notr.- Cig., Jan., M., C., Erj. (Min.), Žnid.; š. hrast, Rib.- Mik.; š. kamen, C.; š. zob, oreh, BlKr.; na šupljih slopeh, Nov.
21281. šȗpje, n. hohle Krautköpfe, C.
21282. šȗplja, f. die Höhle, das Loch, C.
21283. šuplják, m. 1) = prazen, gluh oreh a. leščnik, BlKr.; — votel zob, BlKr.; — 2 der Hohlkopf, der Dummkopf, Cig., C.
21284. šupljeglàv, -gláva, adj. hohlköpfig, C.
21285. šúpljiti, -im, vb. impf. höhlen, Cig., C.; — glavo si š. = glavo si beliti, Cig., C.
21286. šupljìv, -íva, adj. hohl, C.
21287. šupljóta, f. die Höhlung, C.
21288. šurják, m. = moje žene brat, der Schwager, Cig., Jan., C., Vrt., BlKr.
21289. šȗst, m. das Geräusch, C.
21290. šústati, -am, vb. impf. rauschen, C.
21291. šústniti, šȗstnem, vb. pf. mit Geräusch stürzen, C.
21292. šȗšast, adj. hornlos: š. kozel, M., C.
21293. šȗšəc, -šca, m. ein Bock ohne Hörner, M., C.
21294. šȗškati, -am, vb. impf. rauschen: voda, veter šuška, C.
21295. šušlják, m. ein langsamer Mensch, der Zauderer, der Mauschler, Valj. (Rad), (šušljek, Mur., C.).
21296. šušljáti, -ȃm, vb. impf. 1) langsam thun, zaudern, mauscheln, C., Z.; — 2) still reden, lispeln, C.
21297. šušljàv, -áva, adj. zauderhaft, C.
21298. šušljȃvəc, -vca, m. der Zauderer, C.
21299. šušmȃd, f. dürres Gestrüppe, dürres Reisig, Fr.- C.; — pogl. sušmad.
21300. šušmáti, -ȃm, vb. impf. = po gošči šumotaje hoditi, C.

   20.701 20.801 20.901 21.001 21.101 21.201 21.301 21.401 21.501 21.601  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani