Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

ov=C. (1.401-1.500)

čák, m. das Warten, Cig., M.; die Lauer: na čak iti, na čaku biti, C.
2. čakàn, -ána, m. der Hauer des Schweines, Kr.- Levst. (Rok.); — palica z železnim kladivcem, Valv. VI. 311.; — der Hammer, ogr.- C.; — prim. čekan.
čalár, m. = čaler, C.
čaláriti, -ȃrim, vb. impf. betrügen, C.
čalẹ́r, m. der Betrüger, ogr.- C.; — prim. madž. csalárd, betrügerisch, C.
čalẹríca, f. die Betrügerin, die Hexe, ogr.- C.
čȃlma, f. der Turban, C.; — tur.
čȃlmast, adj. mit dem Turban versehen, C.
čȃm, m. der Schauder, das Gruseln, die Gänsehaut: čam me obleta, ogr.- C.
1. čámər, -mra, m. der Stier, Jan., Kr.- Valj. (Rad), Saleška dol.- C., Poh.- Vest. I. 185.; čamer je vladar med govejo živino, C.
čamẹ́ti, -í, vb. impf. čami me, es gruselt mir, ogr.- C.; — pogl. čemeti.
čȃmpa, f. psovka za počasno žensko, C.
čánjav, adj., nam. čajav: č. grozd, C. ( Vest.); čanjava krava, kaffeebraune Kuh, jvzhŠt.
čánžav, adj., nam. čajav, C.
čápa, eine Art Milchgefäß, C., M., Z.
čápati, čȃpam, vb. impf. ad čapniti, schnappen, C.
čȃpkati, -am, vb. impf. = čapljati: č. in iti, C.
čapljáti, -ȃm, vb. impf. plätschern, ogr.- C.
čápniti, čȃpnem, vb. pf. nach etwas schnappen; pes čapne kost, C.; — prim. it. chiappare istega pomena.
čapȗn, m. = oslovnik, voder, C., zapŠt.
2. čára, f. der Strich, Cig., C., DZ.; — češ.
čáranje, n. das Zaubern, C., nk.
čarodẹ́jən, -jna, adj. magisch, Jan.; bezaubernd, Jan., C., nk.
čarodẹ̑jka, f. die Zauberin, C., nk.
čarodẹ̑jstvọ, n. die Zauberei, Cig., Jan., C.; — stsl.
čàs, čása, m. die Zeit; čas beži; s časom, mit der Zeit; po času bo naše ime pozabljeno, mit der Zeit, Dalm.; dolgo časa je žaloval, lange Zeit; malo časa je pri nas stanoval; črez malo časa, über eine kleine Weile, Cig.; za malo časa, nach einer kleinen Weile; pred malo časom, vor einer kleinen Weile, Cig.; ta čas (tačas), mittlerweile; ta čas (tačas), ko smo igrali, indessen wir spielten; do časa, einstweilen; za čas, ad interim, Cig., Jan.; na čase, bisweilen, Dol.; v časih, v časi, bisweilen; pogl. včasih, včasi; čas prodajati, faulenzen, müßig sein, C.; nimam časa (po nem.) = ne utegnem; dolg čas, die Langeweile, kratek čas, die Kurzweile (po nem.); dolg čas mi je bilo; od dolgega časa ne vem kaj početi; kratek čas delati komu, jemanden unterhalten; — za božji čas! um Gottes Willen! za božji čas, kaj ti je? Jurč.; dober čas! (to se reče pri napivanju), Rib.- Cig.; — ein Zeitabschnitt: jesenski, zimski čas, die Herbst-, Winterzeit; jutrnji čas zlat čas, Morgenstunde hat Gold im Munde, Cig.; božični čas, die Weihnachtszeit; vmesni čas, die Zwischenzeit, das Intercalare, DZ.; nekdanji, stari časi, das Alterthum; to so bili zlati časi, das waren goldene Zeiten; za njegovega časa, zu seiner Zeit, Dalm.; — v slovnici: pretekli, sedanji, prihodnji čas; — die bestimmte Zeit, der Zeitpunkt; zadnji čas je, da začnemo, es ist die höchste Zeit anzufangen; čas je bilo, denar jemati, Ravn.- Mik.; o pravem času, zur rechten Zeit; o svojem času, seinerzeit; tudi: svoj čas; otrokom (dota) prav pride svoj čas, Jurč.; za časa, so lange es noch Zeit ist; Met.; rechtzeitig, Nov.; tudi: frühzeitig; varneje je zjutraj za časa hoditi z Gorjancev, Jurč.; na času je, sie ist hochschwanger; Cig.; ona ima svoj čas, sie hat die monatliche Reinigung, Cig., C.; — der Augenblick; vsak čas bo prišel, jeden Augenblick muss er kommen; — k času, sogleich, Z., (h časi, Mur.), = v časi, vzhŠt.; — (= -krat: petčas = petkrat, C.; sih čas, jetzt, Fr.- C.).
časoslòv, -slǫ́va, m. das Brevier, C., Nov.; — stsl.
častílọ, n. die Auszeichnung, C.
čȃta, f. der Hinterhalt: na čatah umoriti, ogr.- Valj. (Rad); na čatah posedavati, C.; — prim. madž. csata, der Kampf, in slov. četa.
čávəljnik, m. sveder za čavlje, C.
čavljár, -rja, der Nagelschmied, Cig., Jan., C.
čavlję̑n, adj. Nagel-, C.; čavljene rane na rokah, Krelj.
čavljenják, m. der Nagelhammer, C.
čávljenka, f. das Nagelmodell, C.
čè, conj. 1) v pogojnih stavkih: wenn; če ni druzega, ko to, ni se nam treba bati, wenn es (wirklich) nichts Aergeres ist, als dies, so brauchen wir nichts zu fürchten; če bo dež jutri, ne pojdemo na semenj; če bi bil moral koga srečati v gozdu, umeknil se je, Erj. (Izb. sp.); — pos. pred imperativom: če nečeš, pa pusti; če imaš, daj; — če ne, wo nicht, sonst; stori, kar ti velevam, če ne, bo druga pela, thue, was ich dir befehle, sonst werde ich andere Saiten aufziehen; — poleg komparativa: je; če sem se bolj branil, bolj je v mene silil; "če dalje" poleg komparativa = immer: če dalje bolj, immer mehr; če dalje vekši šum, Krelj; — če bi (v odvisnih pogojnih stavkih): oče so rekli, če bi hoteli zdaj priti, da bi zdaj lehko prišli (neodvisno: če hočete zdaj priti, zdaj lehko pridete); prim. Mik. (V. Gr. IV. 811.); (v irealnih pogojnih stavkih): če bi živine ne drli, ljudje ne mrli, svet bi podrli, C.; — če tudi, če prav, če ravno (v koncesivnih stavkih) = dasi, wenn auch, obwohl; če si ravno, Cig., C.; če prem, Prip.- Mik.; — 2) (v indirektnem vprašanju): ob; poglej, če je že prišel hlapec; ne vem, če bi znal pravo pogoditi; razmišljevanje, če morebiti barju povodnji prete, Levst. (Močv.).
čəbę̑la, f. 1) die Biene; die Honigbiene (apis mellifica); č. delavka, die Arbeits- oder Flugbiene, Cig.; čebele gredo na zbir (biro), die Bienen fliegen aus, Cig.; čebele zajemati, nalagati, die Bienen fassen, in den Stock bringen, Cig.; čebele izpodrezavati, die Bienen fegen, Cig.; č. piči, sticht; čebele mrejo, sterben; č. grebačica (andrena), die Grabbiene, č. krajačica (megachile), die Tapezierbiene, č. zidarica, die Mauerbiene (anthophora), Erj. (Z.); divja č., die Forst-, Feld- o. Holzbiene, Cig.; — 2) das Fruchtauge an der Weinrebe, C.; prim. muha, obad.
čəbelíšče, n., pogl. čebelnjak, C.
čəbę̑łnat, adj. bienenreich, Cig., Jan., C.
čəbę̑łnica, f. das Bienenhaus, C.; — der Bienenkorb, Jan.
čəbę̑łnik, m. 1) der Bienenkorb, der Bienenstock, Dict., C., Z.; — 2) = čebelnjak, Cig.
čəbelorę́ja, f. = čebelarstvo, C.
čəbə̀r, -brà, m. der Bottich; der Sechtzuber; — der Speckkübel, C.; — der Brunneneimer, Cig.; — = pomijak, C. — (pomni: sto "čebar" olja, Trub.); — čȇbər, Št.; — iz nem. Zuber, stvn. zubar, Mik. (Et.).
čəbríca, f. kleiner Bottich, Cig., C.; — = škaf, Dol.
čebúlica, f. dem. 1) čebula; — morska č., die Meerzwiebel (scilla bifolia), C.; — 2) neka hruška, Šebrelje (Goriš.)- Erj. (Torb.).
čebulı̑nka, f. der Zwiebelapfel, C., Podkrnci- Erj. (Torb.).
čebȗłnik, m. 1) der Zwiebelgarten, C.; — 2) = čebulinka, C.
čę̑dba, f. das Reinigen, C.
čedílọ, n. die Fege, Cig.; — der Striegel, C.
čedı̑təv, -tve, f. die Säuberung, C.
čednováti, -ȗjem, vb. impf. klug, gescheit sein, (čednuvati), C.
čefúkati, -ȗkam, vb. impf. schlagen (preprosto rečeno), C.
1. čèh, čéha, m. ein Knabe von etwa 10 bis 15 Jahren, med Dravo in Muro, Trst. ( Kres IV. 113.); — der Rinderhirt, Mursko polje- C.
2. čèh, m. svinjski č., eine Distelart, C.; — prim. 1. čehati.
1. čéhəlj, -hlja, m. kleiner, corpulenter Mann, C.; — prim. 1. čeh.
čéhinja, f. corpulentes Weib, C.; — prim. 1. čeh.
čehljáti, -ȃm, vb. impf. 1) sanft kratzen, Jan., BlKr.- M.; živina se čehlja, das Vieh reibt sich, Cig.; — 2) hecheln, C.
čekàn, -ána, m. 1) der Hauzahn (der Schweine), Mur., Jan., Cig. (T.), C.; — 2) der Streithammer, V.-Cig.; — prim. čakan.
čékəlj, -klja, m. der Hauzahn, der Fangzahn, Cig., C.
čeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. den Laut ček hören lassen, C.; srake čeketajo, C.; zwitschern, M.
čekljáti, -ȃm, vb. impf. 1) = čeketati: kraljič čeklja okoli hiše, Zv.; plappern, C.; — 2) beim Sprechen mit der Zunge anstoßen, stottern, Cig., Zora, Kres.
čel, adj. jeklen: čelo zrnje, Ptuj- C.; — prim. hs. čelik iz tur. (?)
čelák, m. ein Mann mit großer Stirn, C.; tudi: žival s širokim čelom, DSv.
čelánja, f. die Stirn, bes. bei den Schafen, C.
čelę̑šnjak, m. 1) die Ecksäule des Ofengeländers, Kr.- Valj. (Rad); č. stoji ob oglu peči, spodnji del mu tiči v podu, gornji del pa ne sega do stropa, Gor.; — das Ofengeländer selbst, Guts., Cig., Jan., M., Gor.; po čelešnjaku perilo obešajo, Gor.; — die Ecke des Ofengesimses, Dict., Polj.; — 2) ein am Ofengeländer angebrachter Sitz, C., Železniki ( Gor.); — 3) der Holzspanleuchter, Notr., Dol., BlKr.; — 4) psovka: ti čelešnjak ti! = tepec, Ljubljanska ok.; — (govori in piše se največ: čelešnik); prim. stsl. čelesьnъ, praecipuus, od čelo, gen. nekdaj: čelese, Mik. (Et.); rus. čelesnikъ = čelo peči.
1. čelína, f. das Stirnbein, C., vzhŠt.
čéliti, * -im, vb. impf. winkelrecht abplatten, z. B. einen Baumstamm, Z., C.; č. snop, den Schaub an der untern Seite glatt abschneiden, Ptuj- C.; — palico č., an den Enden abplatten, Cig., M.
čeljúga, f. = čeljust, der Kiefer ( zaničlj.), Jan., Hal.- C.; udariti koga po čeljugi, jemandem eine Maulschelle geben, jvzhŠt.
čeljȗst, f. 1) der Kiefer; gornja, spodnja č., der Ober-, der Unterkiefer, Erj. (Som.); — 2) čeljusti podobne stvari: derjenige Theil des Rechens, in welchem die Zähne stecken, tudi pl. čeljusti, Ip., Lašče- Erj. (Torb.); der Kleiderrechen, C.; — pri garah stranski les, v katerem tiči os, Poh.; — die Hahnenlippe am Flintenschloss, Cig.; — pl. čeljusti, die Kluppe, h. t.- Cig. (T.); — die Wagenschere, Kr.; — 3) = čeljustač: kaj ta neumna čeljust ve! Lašče- Levst. (Rok.).
čȇłnik, m. der Stirnriemen, C.
čélọ, n. 1) die Stirn; č. grbati, = č. grbančiti, die Stirn rümpfen, Meg.; nikomur ni na čelu zapisano, kar ima v srcu, man kann niemandem ins Herz sehen; — 2) die hervorstehende Seite eines Gegenstandes: die Giebelseite des Daches oder Hauses, Cig., Jan.; — sprednje čelo, die Vorderfronte, Cig., DZ., Levst. (Pril.); — der Vorsprung eines Berges, Cig., C.; — die Bahn, die Schlagfläche beim Hammer, beim Amboß, Cig. (T.); bei der Axt, vzhŠt., C.; — die Hirnfläche des Holzes, Cig. (T.); — der Hagelfleck ( bot., chalaza), ( n. pr. pri kostanju), Tolm.- Erj. (Torb.); — der Titel einer Schrift, Cig.; — 3) na čelu (vojske, zarotnikov itd.) biti, an der Spitze (des Heeres, der Verschwörer u. s. w.) stehen; na čelu vseh vprašanj, an der Spitze aller Fragen, Levst. (Močv.).
čelóba, f. die Gediegenheit (des Getreidekorns), Ptuj- C.; — prim. čel.
čelọ̑st, f. = čeloba, Ptuj- C.
čemę́r, m. 1) das Gift, Habd., Dict., ogr.- Mik.; — der Eiter in der Wunde, C.; etwas sehr Bitteres, Valj. (Rad); die Galle: dali so mu piti s čemerom zmešan jesih, ogr.- Valj. (Rad); — v vzklikih: oj čemer! oj grdi čemer! BlKr.; — 2) heftiger Unwille, der Zorn, Danj.- Mik., ogr.- C.; der Verdruss, Cig., Jan.; tudi pl. čemeri, C.; od čemerov zobe vkup stisniti, ogr.- Valj. (Rad); šla si je čemerov odganjat, Pjk. (Črt.); — 3) die Gänsehaut, Habd.; čemer mi leti, n. pr., če kdo zamaške (iz plute) reže, jvzhŠt.
čemę́rən, -rna, adj. 1) giftig, Habd., C.; pren. čemerni jezik, die giftige Zunge, Vrt.; — herbe, bitter, ogr.- C.; pren. čemerno življenje, Meg.- Mik.; — 2) zornig, M.; übelgelaunt, griesgrämig, Habd., Jan., Cig. (T.), C., Kr.; star, čemeren ukazovavec, Jurč.
čemeríkav, adj. = čmerikast, C., Zora.
čemeríkavəc, -vca, m. der Griesgram, C., Zora; stari čemerikavec, Jurč.
čemeríti, -ím, vb. impf. 1) č. se, eitern (o ranah), C.; — 2) čemeriti = jeziti, Cig.; deca čemeri puro, ogr.- Valj. (Rad); čmeriti, Gor.; — č. se = jeziti se, Cig., M.; zakaj se čemerite na mene? ogr.- Valj. (Rad); ein griesgrämiges Gesicht machen, (čmę́riti se) BlKr.; vreme se čemerí ("čmeri"), es ist trübes Wetter, Kr.
čemerljìv, -íva, adj. zornmüthig, C.
čemę̑rnik, m. der Zornmüthige, C.; ein grämlicher Mensch, Cig.
čəmẹ́ti, -ím, vb. impf. hinbrütend hocken, warten: čemeti kje v kakem kotu brez dela, Cig., C.; rak čemi v svojem ždiči, Erj. (Izb. sp.); — prim. 2) čumeti.
čèp, čépa, m. 1) der Zapfen; s čepom zatekniti luknjo; pijan kakor čep; — der Zapfen am Wellbaum, Cig.; — in der Mühle das Ende des Nagels im Bodensteine, Cig.; — der Fenster- oder Thürkegel, C.; — der Gewehrpfropf, BlKr.; — 2) der Rebenzapfen: na dve očesi rezana trta, jvzhŠt.; — 3) kratek jarek, napeljan na travnik iz memo tekoče vode, Dict., Brdo ( Gor.), Levst. (Rok.); — 4) neka riba: der Rauhbarsch (aspro), Zidani Most- Erj. (Torb.); — 5) der Ueberschuss, der Saldo, Z., Gor.
čȇpek, -pka, m. dem. čep; das Zäpfchen; — das Halszäpfchen, Cig., C.
čepę́riti se, -ę̑rim se, vb. impf. 1) das Gefieder ausbreiten (o ptičih n. pr. kadar se v pesku kopljejo), C.; — sich hoffärtig kleiden, Z.; — wichtig thun, den Herrn spielen, Kras- Erj. (Torb.); — prim. ščepiriti se.
čę̑pica, f. die Kappe, V.-Cig., Jan., Mik.; čepico sneti, Zora; — die Haube, Cig., Jan., C., nk.; — prim. srlat. capa, Mik. (Et.).
čepíriti se, -ı̑rim se, vb. impf. = čeperiti se, Jan., C.
čépovka, f. die Zapfenbirne, C.
čepȗn, m. = čepon, C.
čę̑r, -ı̑, f. die Steinspitze, Met.; — zerklüfteter, spitziger, hervorragender Fels, C., Gor., Kor.; die Felsenklippe, Cig., Jan.; — (čer, m. Ravn.).
čerǫ̑vje, n. coll. Steinspitzen, C.; — = skalovje, Valj. (Rad).
česȃłnik, m. der Kamm, Jarn., Cig., Jan., C.; — der Striegel, C.
česálọ, n. der Kamm, Cig.; — der Striegel, Cig.; — = mikalnik, die Hechel, C.
čésanje, n. 1) das Reißen, Z.; das Federschleißen, C.; — 2) das Kämmen; — das Striegeln.
česə̀k, -skà, m. dem. čes; das Spanscheitchen, C.
čésəlj, -slja, m. der Kamm, Habd.; — der Striegel, C.; — prim. češelj.
čésən, -sna, m. der Knoblauch (allium sativum); v nebesih lupijo debel česen (debel sneg gre), Dol.- LjZv.; hostni č., das Knoblauchkraut (erysimum alliaria), C.
česníkovica, f. die Narcisse, C.
česráti, -ȃm, vb. impf. hecheln, krämpeln, kämmen: volno č., Habd.- Mik., Jan., C.
čestı̑tək, -tka, m. die Gratulation, C.
češȃrək, * -rka, m. der Fruchtzapfen ( bes. am Nadelholz, strobilus), Cig., Jan., C., Tuš. (B.), Lašče- Erj. (Torb.); — entkernter Maiskolben, Tolm.- Erj. (Torb.).
čéšəlj, -šlja, m. 1) der Kamm, Dol.- Cig., Jan.; — der Striegel, C.; der Hechelkamm, vzhŠt., C.; — 2) = češulja, Tolm.- Štrek. (Let.).

901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA