ov="Svet. (Rok.)" (501-600)

501. pritǫ́žiti, -im, vb. pf. 1) p. koga, gegen jemanden Klage erheben, Svet. (Rok.); verklagen: (v šoli) koga p., Goriš.; — 2) p. se, sich beklagen, sich beschweren; p. se o čem, zastran česa; p. se zoper kak odlok, recurrieren; p. se na kazen, na prepoved k deželni oblasti, gegen das Straferkenntnis, gegen das Verbot an die Landesstelle recurrieren, Levst. (Pril., Nauk); p. se k vrhovnemu sodišču, DZ.
502. privŕžən, -žna, adj. 1) anhänglich, Cig.; geneigt, C.; — 2) geschickt, anstellig, Dict.; k vsemu p., Svet. (Rok.).
503. privŕžnost, f. 1) die Zuneigung, C.; — 2) die Anstelligkeit, Svet. (Rok.).
504. prizrȃvənski, adj. p. človek = tak, kateri ne spada h kaki družbi ali skupini, pa se je le tako pridružil, Svet. (Rok.).
505. prodajílọ, n. das Verkaufen, die Feilbietung, Cig., Vrtov. (Vin.), Svet. (Rok.), Gor.
506. prosáriti, -ȃrim, vb. impf. viel bitten, betteln, Svet. (Rok.).
507. pròst, prósta, adj. 1) zwanglos, ungehindert, frei; prosti lasje, proste zastave, fliegende Haare, Fahnen, C.; s prostimi očmi, mit unbewaffneten Augen, ogr.- Valj. (Rad), nk.; pusti proste, katere si po krivici zvezal, Dalm.; p. hudičevih zvez, Trub.; iz prostih rok v zakup dati, freiwillig verpachten, Levst. (Pril.); prosta glava, freier Kopf, C.; prosto ležati, eine freie Lage haben, prosta hoja, freier Gang, Cig.; prosto zemljišče, die Freihufe, Cig.; prosta beseda, ungebundene Rede, Cig., Jan., Cig. (T.); — p. česa, frei von etwas: greha p., C.; plačaj, pa si od mene prost, Svet. (Rok.); poštnine p., Cig., Jan., nk.; — = svoboden, nk.; prosto! herein! Str.; — beziehlos, absolut: prosta težina, absolutes Gewicht, h. t.- Cig. (T.); — 2) = preprost, gewöhnlich, einfach, schlicht, gemein, Cig., Jan., nk.; prosta reja, C.; prosta obleka, Cig.; prosti kmet, der gemeine Landmann, Cig.; prosti govor, die Bauernsprache, Cig.; prostemu ljudstvu umeriti, ubrati, popularisieren, Cig. (T.); — einfältig, Mur.; — aufrichtig, C.; — tudi: prǫ̑st, prǫ́sta.
508. prostíti, -ím, vb. impf. nachsehen, verzeihen, Meg., Alas., Svet. (Rok.); prosti nam grehe! ogr.- C.; smrt nikomur ne prosti (verschont niemanden), ogr.- C.
509. prǫ́žiti, -im, vb. impf. 1) losschnellen, Cig.; p. puščice z loka, LjZv.; p. samostrel, LjZv.; — entgleiten lassen, Z.; hlode p. po drči, po žlebih, Svet. (Rok.), LjZv.; grot zrnje med mlinska kamena proži, Z.; p. se, sich loslösen, Jan.; prst se v jamo proži, vzhŠt.- Vest.; — mittelst Schnellkraft in Bewegung setzen: ne proži ure! vzhŠt.- Vest.; mreže p. pticam, Vögel mit Netzen fangen, Jsvkr.; p. se, sich federn, Cig.; kal se proži v zrnju in razširja, Vrt.; — losdrücken: puške p., Jan., C.; samostrel p., LjZv.; — ( fig.) anregen, in Vorschlag bringen, C.; — 2) hinstrecken, hinrecken, Cig.; p. roko, Cig.; p. priliko, eine Gelegenheit bieten, DZ.; — p. se, sich erstrecken, reichen, Cig., Jan.; ( hs.).
510. pŕsast, adj. mit großen Brüsten (vom Weibe), Dict., C., Svet. (Rok.).
511. pŕvẹšnjica, f. = prvesnica, Svet. (Rok.).
512. pšénast, adj. 1) grießartig, Cig., Jan.; — 2) mit Hirsebrei vermischt: pšenasta repa, Svet. (Rok.).
513. puhlı̑čar, -rja, m. = kdor na puhličastem svetu prebiva, Svet. (Rok.), Erj. (Torb.).
514. puhlíčast, adj. puhlici podoben ali puhlico v sebi imajoč: puhličasta zemlja, Erj. (Torb.), Svet. (Rok.).
515. pustína, f. 1) unangebautes Land, das Heideland, Cig., Jan., Levst. (Rok.); — die Steppe, Jes.; — die Einöde, ogr., kajk.- Valj. (Rad); — 2) panj brez matice, Svet. (Rok.), Levst. (Beč.); — 3) = pust človek: o ti pustina ti! Jurč.
516. pustóta, f. 1) die Verödung, die Öde: vinograd v pustoti leži, Jsvkr.; zemlja mi pústoto (sliši se nav. "pústota") leži, das Feld liegt brach, ist unbebaut, Brdo ( Gor.)- Svet. (Rok.); vinograd pustoto leži, LjZv.; povsod je p., alles ist verheert, Cig.; — 2) ein wüster Acker, ein wüster Ort, Cig., Jan., C.; "pustote so imenovali neobdelana zemljišča, ki neso bila razdeljena med občinarje, nego so po fevdalnem pravu spadala deželnemu knezu", Rut. (Zg. Tolm. 78.); ein verlassenes Bauerngut, Cig.; — ein verlassenes Gebäude, Z.; — ein Nothstall für die Schafe auf Weideplätzen, Cig.; pastirska p., das Hirtenlager, die Nachthütte, Cig.; — das Hauswesen des Auszüglers: na pustoti živim, ich bin ein Auszügler, Svet. (Rok.); — 3) die Schalheit, die Unschmackhaftigkeit, Cig.; — 4) = nadstavek, naklad na panju, Gol.; pustoto narediti = izrojenka, ki je pri plemenjenju matico izgubil, na močnega prvca ali drugca navezniti, Por.
517. púšča, f. 1) ein wüstes, unbebautes Land; ein verlassenes, verödetes Bauerngut, Mur., Cig., C.; samo puščo bo našla nevesta, Gor.; pustiti v puščo, brach liegen lassen, C.; — 2) ein verlassener Bienenstock, Svet. (Rok.); — 3) die Hube, (puša) Glas., vzhŠt.
518. rábən, -bna, adj. brauchbar, verwendbar, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.), DZ.; diensttauglich, DZkr.
519. rábiti, -im, vb. impf. 1) gebrauchen, benützen, anwenden; ne rabi me, er kann mich nicht brauchen, Svet. (Rok.); — behandeln, umgehen: Opomni ga —, Kak z vjetimi Valjhun srditi rabi, Preš.; r. z jezikom, Levst. (Zb. sp.); — 2) verwendet werden, brauchbar sein, dienen; r. komu v kaj, jemandem als etwas dienen, Levst. (Pril.); to mi ne rabi, davon kann ich keinen Gebrauch machen, Jan.; kaj ti to rabi? wozu dient dir dies? Gor.- M.; ta mreža mi rabi uže pet let, Gaziče na Krki- Erj. (Torb.); šiškova obara rabi v barvariji, Erj. (Min.); — taugen, nützlich sein, Cig., Jan.; — 3) = delati, Habd.- Mik.; Kaj rabiš? = kaj delaš? BlKr.
520. rabọ̑ta, f. der Frohndienst (die Robot), Mur., Cig., Jan., Štrek.; na raboto, v raboto iti, hoditi, Notr.; Celi teden je v raboto dan, Npes.-Vraz; menihi so imeli tri vasi podložne za raboto in desetino, Jurč.; staro raboto opraviti = potrebo opraviti, SlGor.- C.; — die Naturalleistungen ( z. B. für die Gemeinde), Svet. (Rok.); — rábota, Mur., vzhŠt.
521. rȃst, -ı̑, f. 1) das Wachsen, das Wachsthum, die Vegetation; — 2) der Wuchs; človek lepe rasti; — 3) živa r., die Thierpflanze, Cig.; — 4) der Jahresring, Z., Svet. (Rok.), Notr.; — 5) ein scheinbarer Bruch im Glase, V.-Cig.; — 6) pl. rasti, männliche Zeugungstheile, Cig.
522. rástən, -tna, adj. 1) üppig wachsend, Cig., Jan., M., Svet. (Rok.), Gor.; — 2) das Wachsthum fördernd: jvzhŠt.
523. rȃšč, rášča, adj. im Wachsen begriffen, C.; — üppig wachsend, Cig., Jan., Svet. (Rok.), Goriš.; ti orehi so rašči, Gor.
524. ravnáti, -ȃm, vb. impf. 1) eben machen, ebnen; grudje v vinogradu r., C.; perilo r., die Wäsche vor dem Plätten flach zusammenlegen, vzhŠt., BlKr.; sukno v pole r., Cig.; — ( pren.) r. se, sich gütlich vergleichen, Svet. (Rok.); — 2) gerade richten: palice r.; — gehen heißen: k maši, h kosilu r. koga, Npes.-K.; r. se kam, sich zu gehen anschicken; r. se na pot; Marija se od nas ravna, Npes.- Jan. (Slovn.); r. se na ples, sich zum Tanze anschicken, Preš.; k dežju se ravna, es ist ein Regen im Anzuge, Met.; r. se k smrti, C.; — lenken: konje, ladjo r.; plug r., Danj. (Posv. p.); leiten; Vse ravna le božja moč, Danj. (Posv. p.); ljudi k Bogu r., Ravn.; počutke od pozemeljskega k nebeškemu življenju r., Kast.; — r. se, sich richten; r. se po kom (čem); mlajši se ravnajo po starejših; po postavah se r.; kazen naj se ravna po pregrehi; — 3) aufziehen, züchten; r. kokoši, krave itd., Goriš.- Erj. (Torb.), Štrek.; koliko živine ravnate? Kras- Štrek. (Let.); r. trto, den Weinbau treiben, Cig.; — r. truplo, für den Leib sorgen, Jsvkr.; — r. se, gedeihen, Gor.; to otroče se ne bo ravnalo = umrlo bo, Goriš.- Erj. (Torb.); — 4) in Ordnung bringen: gredo ženitovansko pismo ravnat, Glas.; — bereiten: gosti r., Jsvkr.; — 5) žito r., t. j. z rešetom čistiti, Cig., Dalm., Kras, Goriš.- Štrek. (Let.); — 6) thun: kaj ravnaš? was machst du? Polj., Tolm.- Štrek. (Let.); handeln; prav, pošteno, krivično r.; — umgehen: grdo, lepo r. s kom.
525. razdáleč, adv. entfernt, Cig. (T.); r. biti, abstehen, Cig. (T.), Svet. (Rok.); dosti sva razdaleč, wir sind voneinander genug entfernt, Levst. (Rok.).
526. razglę́dən, -dna, adj. 1) Recognoscierungs-: razglę̑dnọ poročilo, SlN.; — 2) eine weite Aussicht gewährend: razgledno mesto, Rib.- Svet. (Rok.); — 3) = razločen, augenscheinlich, klar, V.-Cig.
527. razhǫ́dən, -dna, adj. 1) Abschieds-, Cig.; razhǫ̑dni obed, Nov.; — 2) auseinandergehend, divergent ( math.), Cig., Cig. (T.), Žnid.; — 3) ausgedehnt, weitläufig: mesto je razhodno, župa je razhodna, Rihenberk- Erj. (Torb.), Štrek.; — 4) wegsam: razhodni poti, Svet. (Rok.), Dol.; razhodno vreme, t. j. tako, da se o njem lahko hodi, Dol.
528. razhọ̑dnja, f. das Abschiedsfest, das Valet, Jan., Svet. (Rok.); der Abschiedstrunk, Levst. (Zb. sp.), Glas.
529. razjáditi se, -im se, vb. pf. zornig werden, Habd.- Mik., Svet. (Rok.).
530. razję́ti, -jámem, vb. pf. = razvzeti: vse so razjeli, Svet. (Rok.).
531. razkosílọ, n. die Zerstückelung (der Grundstücke), Svet. (Rok.).
532. razkrę́čiti, -im, vb. pf. auseinanderrecken, ausspreizen, Cig., C., Svet. (Rok.), Vrt.; r. telo na križ, ogr.- C.; — r. se, sich aufsperren: udavu se čeljusti grdo razkrečijo, Vrt.; — r. se, die Beine auseinandersperren, grätschen, Cig., Telov.; razkrečeno hoditi, GBrda; — prim. 1. krečiti.
533. razkȗp, m. die Auflösung des Kaufes, das Zurücktreten vom abgeschlossenen Kaufe, Cig., C., Svet. (Rok.).
534. razletẹ́ti se, -ím se, vb. pf. 1) auseinanderfliegen, zerstieben; mladiči so se razleteli; — pleva se z gumna razleti, Dalm.; denar se brž razleti; — sich verlieren: ljudje so se razleteli, Zilj.- Jarn. (Rok.); — in Stücke fliegen, zerspringen, platzen, explodieren; puška se je razletela; — 2) recht ins Laufen kommen: konji so se razleteli, Svet. (Rok.).
535. razlǫ̑čək, -čka, m. der Unterschied; — z razločkom povedati = razločno p., deutlich sagen, Svet. (Rok.).
536. razlǫ́žən, -žna, adj. 1) zerlegbar, Cig. (T.), DZ.; — 2) verständlich, deutlich, Mur., Jan.; razložno govoriti, Burg.; r. pridigati, Polj.; — 3) r. človek = človek, ki zna vsako stvar dobro razložiti, Svet. (Rok.); — 4) rationell, Cig. (T.).
537. razmẹ́tavəc, -vca, m. der Vorschneider bei einem Hochzeitsschmause (šaljivo), Svet. (Rok.).
538. razmóči, -mǫ́rem, vb. pf. 1) hišo r., ein Haus herabbringen, Svet. (Rok.); — 2) r. se, an Kraft zunehmen, überhandnehmen, Cig.
539. raznȃšati, -am, vb. impf. ad raznesti; 1) nach verschiedenen Richtungen tragen, austragen; pisma, časnike r.; — zerstreuen; veter pleve raznaša; — beim Tragen verstreuen; lepo nesi, ne raznašaj! — verschleppen: dekla rada raznaša, Svet. (Rok.); svoje r. (vergeuden), Škrinj.- Valj. (Rad); — 2) herumerzählen, unter die Leute bringen; lažnjive novice r.; — ljudi r., Leute ausrichten, verleumden; — 3) zersprengen.
540. raznȃšljiv, adj. 1) der gerne etwas verschleppt: raznašljiva dekla, Svet. (Rok.); — 2) kdor rad raznaša ljudi, Svet. (Rok.).
541. razpisílọ, n. 1) die Ausschreibung, der Concurs, Nov., DZ.; — po razpisilu podeliti, im Wege des Concurses ertheilen, DZ.; — 2) die Verlassabhandlung, jvzhŠt.- Svet. (Rok.).
542. razpíti se, -píjem se, vb. pf. sich durch den Suff zugrunde richten, Svet. (Rok.).
543. razprostíti, -ím, vb. pf. 1) ausbreiten, Svet. (Rok.); — 2) auflösen, Erj. (Min.); med v (na) vodi r., Svet. (Rok.); — r. se, sich auflösen: sol se na vodi razprosti, Erj. (Min.).
544. razskóčən, -čna, adj. unruhig, lebhaft: mladež je razskočna, Svet. (Rok.), Notr.; muthwillig, Cig.
545. raztę̑ža, f. na razteže, = na stežaj, angelweit: vrata na razteže odprta, Svet. (Rok.).
546. ráztoka, f. ein Zaunpflock mit zwei Zacken, Svet. (Rok.).
547. razȗm, m. 1) der Verstand; — 2) der Sinn, die Bedeutung, ogr.- C., Hal.- Svet. (Rok.); ne znati prvotnega razuma kake besede, Levst. ( LjZv.).
548. razústən, -tna, adj. 1) einen großen Mund habend, Cig., Jan., Lašče- Levst. (Zb. sp.); — 2) breitmäulig, großsprecherisch, C., SlN., Svet. (Rok.); razustne popevke in zdravice, Jurč.; — 3) opravljiv, hudega jezika, Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.).
549. razvẹ̑da, f. ein ausgelassener Mensch, Ip.- Mik.; — die Kokette, Notr.- Svet. (Rok.).
550. razvǫ́ljiti, -vǫ̑ljim, vb. pf. unwillig machen, Svet. (Rok.).
551. 2. rebrnàt, -áta, adj. stark abschüssig: rebrnata zemlja, Svet. (Rok.).
552. rę̑gljica, f. = regljec, Cig., Svet. (Rok.), Frey. (F.).
553. rẹzávati, -am, vb. impf. zu schneiden pflegen; lani je po Gorenjskem svinje rezaval, Svet. (Rok.).
554. 2. rǫ̑b, m. 1) der Saum, das Eingesäumte (bei einem Tuch); — na robe (narobe), äbicht, verkehrt; na robe obrniti suknjo; na robe govoriti; — živ rob, = rob, ki ga tkalec naredi, Senožeče- Erj. (Torb.); — 2) der Rand; na robu globokega prepada; — = 3) die Kante; z robom, na rob pasti, mit der Kante auffallen, Svet. (Rok.); po robu postaviti desko; po robu stoječa opeka, auf den Sturz gestellte Ziegel, Levst. (Cest.); — po robu postaviti se, sich widersetzen; na živ rob, na žive robe obtesan les, Holz mit durchgehends vollen Kanten, vollkantiges Holz, V.-Cig., Gor.; na robe obrezati kamen, einen Stein kanten, Cig.; — 4) der Rücken ( z. B. eines Messers), Cig., Jan., vzhŠt.- C.; — der Bergrücken, C.; — 5) jäh abfallender Fels, Cig., Gor., Tolm.- Štrek. (LjZv.); robi, Felsen, Polj.; kača je rjula v robeh, Npr.-Krek; preskočiti rob in glob, Zv.; — 6) ein Tuch oder Tüchel aus Leinwand, Habd.- Mik., C., BlKr.; — ein grobes Hemd, M.
555. rǫ̑bkati, -am, vb. impf. 1) von der äußern Schale befreien, schälen, M.; orehe r., Cig., C., Pri Fari ( Notr.)- Štrek. (LjZv.), Polj.; lešnike r., Cig., Polj.; — entkörnen (rebeln): turščico r., C., Svet. (Rok.), Tuhinj ( Gor.)- Štrek. (LjZv.); — abkratzen: zid r., C.; — 2) r. se, streiten, raufen, Gor.
556. robovnàt, -áta, adj. felsig, Svet. (Rok.).
557. rọ̑d, rọ̑da (rodȃ), rodȗ, m. 1) die Geburt, die Abstammung; po rodu, der Geburt nach; kraljevega, visokega rodu biti; rodu sem iz Ribnice (gebürtig), Svet. (Rok.); — 2) die Verwandtschaft; r. po krvi (po očetu), die Blutsverwandtschaft, Cig., Jan., Cig. (T.); r. po mleku (po materi), Cig., Jan.; r. po preslici, die Cognaten, Cig. (T.); mrzli r., die entfernte, weite Verwandtschaft, Cig.; — v rodu smo si, wir sind verwandt; biti komu v ravnem, postranskem rodu, in gerader Linie, in der Seitenlinie mit jemandem verwandt sein, DZ.; biti komu rod, mit jemandem verwandt sein, Cig., Navr. (Let.); on je moj rod, er ist mein Verwandter, ogr.- C.; mrzel r. sva si, wir sind weit verwandt, C.; rod ima prednost pred drugimi, die Verwandten gehen andern voran, vzhŠt.; — 3) das Geschlecht; človeški r.; — 4) die Generation, das Menschenalter; dva roda, Jsvkr.; — 5) der Volksstamm: rod je iz mnogo sokrvnih rodbin, Jes.; — 6) die Gattung (genus), Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Z.).
558. rǫ̑dba, f. = rodovina, Vrt.; blagosrčnost je bila delež vse njegove rodbe, Levst. (Zb. sp.); jaz sem iz te rodbe, Svet. (Rok.); — die Verwandtschaft: k rodbi je kam šla, Jurč.
559. rodbína, f. 1) die Verwandschaft, Cig., Svet. (Rok.), ogr.- Valj. (Rad); v rodbini biti s kom, mit jemandem verwandt sein, DZ.; on nam ni nič rodbine, er ist mit uns gar nicht verwandt, Npes.-Vraz; — die Sippschaft (v slabem pomenu): to je grda rodbina, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Familie, Mur., Cig., Jan., nk.
560. rǫ̑glja, f. 1) das Gabelholz, Habd.- Mik.; — 2) obeljena smrekova vejčica, na katero jagode natikajo, Kr.- Valj. (Rad); — = ostrv, die Hüfelstange, Svet. (Rok.); — 3) pl. roglje, eine Leiter, die aus einem Baumstamm mit seinen kurz behackten Ästen besteht, Hal.- C.; — pl. roglje, eine Art Getreideharfe ohne Dach, Gor.- Cig.; — 4) pl. roglje, die Heugabel, Cig., BlKr.; — 5) roglja, das Sprudelholz, der Quirl, Guts., Jarn., KrGora; — 6) goveje in ovčje ime, Tolm., Krn- Erj. (Torb.); eine Kuh oder Ziege mit langen Hörnern, M.
561. 2. rojénje, n. das Gebären; — die Geburt: od Kristuševega rojenjà, ogr.- Valj. (Rad); od kod si rojenjà? — iz Ribnice, Svet. (Rok.); — die Abkunft: bil je rojenja visokega stanu starišev, Rog.; Nisem Nemec rojenja, LjZv.; on ni našega rojenja, er ist nicht von unserer Nation, Z.; on je tacega rojenja, er ist von Geburt aus von solchem Temperamente, Z.
562. rȗšje, n. coll. die Zwergkiefer, das Krummholz (pinus mughus), Cig., Jan., Svet. (Rok.), Nov.
563. sáməc, -mca, m. 1) der Einsame, Cig., Svet. (Rok.); pripovest o samcu-možu, ki je ob morju kočo imel, Jurč.; — 2) der ledige Mann, der Junggeselle; — ein ungepaarter Vogel (Männchen), Cig.; — 3) das Thiermännchen; — 4) der Heftelhaken, Cig.; — 5) stol za enega človeka, Svet. (Rok.), Gor.; Na samcih sedi gospoda, Vod. (Pes., rok.); — 6) ein einspänniger Wagen, der Einspänner, DZ., Cig., Dol.; vozovi samci, Levst. (Nauk); — 7) kozolec z eno vrsto bran (štantov), Svet. (Rok.), Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.), Notr.; — 8) = samski hrib, ein isolierter Berg, Jes.
564. samíca, f. 1) die Einsame, Cig., Jan.; — 2) eine ledige Weibsperson; — 3) das Weibchen von Thieren ( bes. von Vögeln); — 4) die Zahleneinheit, C., Vod. (Izb. sp.); samice, Unionen ( math.), Cig. (T.); — 5) pl. samice = irhaste hlače iz ene same kože storjene, Vrt., Svet. (Rok.).
565. samopàš, adv. ( eig. allein abseits weidend); für sich allein, C.; s. hoditi, nach eigenem Gelüste herumgehen, Z.; s. živeti, nach seinen Gelüsten leben, Skal.- Let.; s. pustiti otroka, das Kind sich selbst überlassen, Svet. (Rok.); — zügellos, Cig.; — eigensinnig, Mik.
566. samorȃstka, f. samorastno drevo: črešnja s. = samorasla črešnja, Svet. (Rok.).
567. samosẹ̑vəc, -vca, m. 1) die selbstgewachsene Pflanze, (die nicht absichtlich gesäet worden ist), Cig., Jan., Svet. (Rok.); pos. o krompirju, ki se sam zaseje, C., Polj., Lašče- Erj. (Torb.); (o ovsu), Cig.; = samoraslo drevo, Blc.-C.; — 2) eine Art Moorhirse (sorghum halepense), Rihenberk- Erj. (Torb.).
568. samoslı̑šəc, -šca, m. der Ohrenzeuge, Cig., Jan., Cig. (T.), Svet. (Rok.).
569. sámošən, -šna, adj. einsam, vereinsamt, vzhŠt.- C.; tako samošni smo, Svet. (Rok.); težko mi je samošnemu biti, Jurč.; starka leze s svojega samošnega selišča, Jurč.; samošno tava po hosti, Jurč.; — (menda pravilneje: samošnji).
570. samoùm, -úma, adj. s. to vem, das weiß ich durch meinen eigenen Verstand, Svet. (Rok.).
571. samovı̑dəc, -dca, m. der Augenzeuge, Jan., Cig. (T.), C., Svet. (Rok.), nk.
572. saník, m. = sanenec, die Schlittenbahn, Svet. (Rok.); (senjík, BlKr.); — prim. sanjenik.
573. sápa, f. 1) der Athem; nima sape, er hat keinen Athem; sapo mi je vzelo, es hat mir den Athem benommen; tak veter je, da človeku sapo jemlje; sapo zapreti, zapirati, den Athem hemmen; ( fig.) sapo zapreti komu, jemanden mundtodt machen, ihn zum Schweigen bringen, Cig. (T.), nk.; sapa mu pojema, zastaja, der Athem fängt ihm an auszubleiben, Cig.; sape mi zmanjkuje, es geht mir der Athem aus; sapa me žene, ich habe starken Athem, Svet. (Rok.); sapo k sebi držati, den Athem zurückhalten, LjZv.; ob eni sapi, in einem Athem, Cig.; v eni sapi, hastig, C.; — 2) die bewegte Luft, der Wind; s. piha, vleče, es zieht ein Wind; na sapi biti, der Zugluft, dem Winde ausgesetzt sein; sape se bati, luftscheu sein, Jan.; mlin na sapo, die Windmühle, Cig., Nov.- C.; dušilna s., die Stickluft, Jan.; treskava s., schlagende Wetter, Erj. (Min.); sušeča s., fixe oder mephitische Luft, Erj. (Min.).
574. sapíti, -ím, vb. impf. 1) keuchen, vzhŠt.- Mik.; — 2) sapi me, ich habe Athembeschwerden, Z., Svet. (Rok.).
575. sčı̑stoma, adv. ganz, C.; vse s., Svet. (Rok.).
576. sę́biti, -im, vb. impf. absondern, isolieren, Jan., Nov., Notr.- Levst. (M.); s. se, sich absondern, Z., Svet. (Rok.), Notr.- Levst. (Rok.).
577. sẹčȃn, -čnà, m. der Monat Februar, Meg., Dict., Kast., Svet. (Rok.), Dol.
578. selíšče, n. 1) die Baustätte, die Area eines Gebäudes, Cig., Jan., Kr.; — 2) der Ort einer Ansiedelung, die Ansiedelei, Cig., Jan.; tako je bila kmalu iz enega selišča vsa vas, Jurč.; — der Weiler, Jan.; die Ortschaft, DZ.; po vaseh in seliščih, Levst. (Nauk); — der Wohnplatz, Svet. (Rok.); njih s. je segalo do Sephara, Jap. (Sv. p.); — 3) das Lager eines wilden Thieres, C.; — das Bilchlager: polhi radi na staro selišče nazaj zahajajo, Slc.
579. 1. sẹníca, f. die Heuscheuer, der Heuboden, Mur., Cig., Jan., Ravn. (Abc.), Levst. (Pril.), Nov., Svet. (Rok.), Kr.; vrabci so na senici izpod slame čivkali, Jurč.
580. 1. sìp, sípa, m. 1) der Schutt, Mur., Cig.; cestni s., der Schotter, Levst. (Nauk); — das Trümmergestein, Jan.; prodovje in sip, die Geschiebeablagerungen, Levst. (Močv.); — die Abrutschung, Svet. (Rok.); — 2) = nasip, der Aufwurf, Cig.
581. sipína, f. 1) der Schutt, Jan.; zidovne sipine, Ruinen, C.; — 2) die Sandbank, die Düne, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Jes., Erj. (Min.), Svet. (Rok.); na sipino naleteti, auf den Strand gerathen, Šol.
582. 2. sirovína, f. 1) eine rohe Sache, Rohes, Mur., Cig.; po sirovini diši, jvzhŠt.; — das Rohfutter, das Grünfutter, C.; pos. repa, korenje, krompir, Nov.- C., Gor.; — frisches Holz, Svet. (Rok.); — der Rohstoff, Jan., Cig. (T.), C.; — 2) ein roher Mensch, Jarn.- Cig., Notr., Gor.
583. sirovı̑nəc, -nca, m. ein roher Mensch, Svet. (Rok.).
584. 2. sı̑tnica, f. 1) der Beutel in den Mühlen, Cig., Jan., M.; — 2) der Fliegenschrank, V.-Cig., C.; = s sitastimi mrežami pokrita shramba za meso, Svet. (Rok.); — 3) = sitka, das Siebbein, Cig.
585. skalovítən, -tna, adj. = skalovit, Svet. (Rok.).
586. 1. skápati, -kȃpam, -pljem, vb. pf. tröpfelnd abrinnen; voda je skapala s strehe, Z., M.; abfallen: listje je skapalo z drevja, Cig., Svet. (Rok.); hruške so že vse skapale, die Birnen sind schon alle nach und nach vom Baume herabgefallen, Mur.; poslopje je skapalo (ist allmählich zugrunde gegangen), Svet. (Rok.).
587. sklópniti, -klǫ̑pnem, vb. pf. zusammenthun: s. marelo, Svet. (Rok.).
588. skočník, m. 1) das Gefälle: voda ima dober skočnik, Svet. (Rok.); — 2) der Bachwasserfall, Cig.; — der Wasserfall über dem Mühlrade, Z.; — 3) = majhni žleb nad mlinskim kolesom, Poh.; — 4) die Heuschrecke, C.
589. skomljáti, -am, vb. impf. 1) wimmern, Notr.- Cig., Jan.; in Sorgen sein, sich grämen, Jarn., Cig.; s. za koga, C.; — ta-le moj palec na nogi, ki iz črevlja gleda, je časih skomljal in tožil, Jurč.; — 2) lüstern sein: s. za čim, nach etwas lüstern sein, Svet. (Rok.); po blagu s., Trub.
590. skrȃjema, adv. 1) an den Seiten, am Rande, C.; s. skledo obrisati, Mur.; — von der Seite, auf indirectem Wege: s. poizvedeti kaj, Svet. (Rok.); — 2) anfangs, Bes.; ( prim. skraja = s kraja, anfangs, C.).
591. skȓha, f. die Scharte: ( fig.) skrho napraviti, eine Sache verderben, Svet. (Rok.).
592. skrìv, adv. = skrivši, Svet. (Rok.).
593. skrnóba, f. 1) der Schmutz, der Unflat, Dict., Cig., C.; — 2) der Ansteckungsstoff, das Miasma, Cig., Jan.; — die Fäulnis, das Verderbnis, M.; — 3) der Grimm, die Wuth, Z., Burg. (Rok.); der Jähzorn, Svet. (Rok.); — psovka jezavemu človeku, KrGora; — 4) die Strenge, C.; die Morosität, Z.; — die Heimtücke, V.-Cig.; — 5) coll. = divja zverina, zapŠt.
594. skrnóbən, -bna, adj. 1) unflätig, Cig.; — 2) zornmüthig, grimmig, Burg. (Rok.), Svet. (Rok.); skrnobno se maščevati, Nov.; njegovo oko ni še tako skrnobno, vedno je še krotko, Glas.; — 3) heimtückisch, V.-Cig.; skrnobna žival, C.
595. skupovína, f. das Miteigentum, Svet. (Rok.).
596. slúti, -slóvem, -slújem, vb. impf. 1) berühmt sein, Mur., Cig., Str.; Rogačka voda (slatina) na daleč sluje, C.; to vino jako sluje, Svet. (Rok.); slul je za prvega lovca, LjZv.; dobro slovem, ich bin in gutem Rufe, V.-Cig.; močno s., viel Aufsehen machen, Cig.; — 2) lauten, Cig. (T.), Levst. (Pril.), nk.; slove v našem jeziku, Krelj; očenaš slove, Trub.- C.; takova pridiga drugači slove, Trub. (Post.); pravilno slove tako-le, Žnid.; obligacije slovoče na prinesitelja, DZ.; — 3) sluje se = pravi se, govori se, Cig., C.
597. smrẹ́čina, f. = smrekova veja, Svet. (Rok.); — coll. = smrekovo vejevje, C.; tudi: smrẹčína.
598. sníti se, snídem se, vb. pf. 1) zusammenkommen, sich versammeln; sešli smo se; s. se (s kom), sich treffen, zusammentreffen; na cesti sva se sešla; — 2) ausfallen: na dobro s. se, Cig.; snidi se volja tvoja, es geschehe dein Wille! Mik.; dobro se je za mene sášlọ, Svet. (Rok.); — ne s. se, sich nicht vereinigen lassen, Cig.
599. sǫ́mrak, m. 1) das Zwielicht, das Halblicht, die Dämmerung, Cig., Jan., Cig. (T.), Svet. (Rok.); (somrak je, ko še nekaj manjka, da bi bil pravi mrak, Cv.); — 2) der Spuk, das Gespenst, der Poltergeist, C.; — 3) der Andorn (marrubium), C.; (sum-) Hip. (Orb.), Medv. (Rok.).
600. sopòt, -óta, m. 1) = sopihanje, ogr.- Valj. (Rad); — 2) der Dampf vom kochenden Wasser, der Dunst, C., ogr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; — 3) der Wasserfall, Vrsno ( Tolm.)- Erj. (Torb.); zastonj se oziraš po sopotih in slapovih, Zv.; tudi: sópot, gen. sópota a. sopóta, Svet. (Rok.).

   1 101 201 301 401 501 601 701 801  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani