ov="Navr. (Let.)" (199-298)

199. pogrezováti, -ȗjem, vb. impf. ad pogrezniti, = pogrezati; kola se do pesta pogrezujejo, Navr. (Let.).
200. pohiševáti, -ȗjem, vb. impf. in die Häuser herumgehen, hausieren, Mur., Guts.- Cig., Jan., M., Navr. (Let.).
201. pojȃčati, -am, vb. pf. verstärken, Navr. (Let.).
202. pojàv, -jáva, m. die Erscheinung, Cig. (T.), nk.; prirodni p., die Naturerscheinung, Cig. (T.), Navr. (Let.); svetlobni p., die Lichterscheinung, Žnid.
203. pokrájinski, adj. Provinzial-, Cig. (T.); tudi: pokrajı̑nski: pokrajinsko slikarstvo, die Landschaftsmalerei, Navr. (Let.).
204. 1. półtən, -tna, adj. 1) Haut-, Fleisch-: pȏłtna barva, Cig., Žnid.; — 2) sinnlich, fleischlich: poltni razuzdanci, Navr. (Let.); — tudi: połtȃn, półtna, C., Z.
205. pomȃljati, -am, vb. impf. ad pomoliti; 1) hervorrecken, hervorstrecken; jezik p., C.; roke p. komu, jemandem die Hände entgegenstrecken, Jan., C.; — p. se, zum Vorschein kommen, auftauchen, hervorgucken, Cig. (T.); zeleni vrti se izmed hiš pomaljajo, Navr. (Let.); — 2) ragen: jezik pomalja v ustno duplino, Erj. (Som.).
206. pomladíłən, -łna, adj. verjüngend: pomladı̑łna moč, Navr. (Let.).
207. pomǫ̑žnjak, m. = močni kruh, das Weihnachtsbrot, Konjice ( Št.)- Navr. (Let.).
208. ponı̑čnica, f. der Binnenfluss, ein verschwindender Fluss, Cig. (T.), Navr. (Let.).
209. ponı̑čnik, m. ein verschwindender Bach, Navr. (Let.).
210. poníglav, adj. duckmäuserisch, tückisch, heuchlerisch, schalkhaft, Cig., Jan., C.; pisano so ga gledali poniglavi Turki, Navr. (Let.); — prim. ponikati in poniglogleden.
211. poníkniti, -nı̑knem, vb. pf. 1) sich beugen, sich neigen, Svet. (Rok.); = p. se, sich bücken, sich ducken, C., BlKr.; — poniknjena glava, SlN.; — 2) versinken, Jan.; vsejano žitno zrnce v zemljo ponikne, Vrt.; — sich in den Erdboden verlieren: potok, reka ponikne, C., Mik., Navr. (Let.); — p. se, sich senken, C.; tla so se poniknila, Rut. (Zg. Tolm.).
212. popołdánski, adj. nachmittägig, Nachmittags-; popoldanska služba božja; popoldanski čas, Navr. (Let.).
213. poročník, m. 1) der Bote, C., Ravn.- Valj. (Rad); — der Berichterstatter, Navr. (Let.); — der Botschafter, der Gesandte, Cig., Jan., nk.; papežev p., der päpstliche Legat, Cig.; — der Consul, Cig., Jan.; — 2) der trauende Priester, der Copulator, Cig.; — 3) porǫ̑čnik, der Lieutenant, Cig., C., nk.; (po drugih slov. jez.).
214. porožíčiti, -ı̑čim, vb. pf. mit Hörnchen versehen: porožičen pravopis, Navr. (Let.).
215. posẹ̑dba, f. die Besitzergreifung, die Besetzung, die Occupation, Cig., Jan., Navr. (Let.).
216. posẹ̑ja, f. 1) die Ansaat, C.; — 2) pl. posẹ́je, die Kleien, Habd.- Mik., Vas Krn- Erj. (Torb.), Navr. (Let.), Valj. (Rad); pósẹje, BlKr.- Let.
217. poséstriti, -im, vb. pf. zur Wahlschwester machen, Navr. (Let.).
218. poslẹ̑, I. adv. hernach, Cig.; posle pridi! komm später! C.; na tihem se je vadil posle svoje umetnosti, Navr. (Let.); najposle, zuallerletzt, C.; — II. pósle, praep. c. gen., p. škole, Prip.- Mik.; posle smrti, C.; ( prim. hs. poslije).
219. poslı̑kati, -am, vb. pf. bemalen: z vodenimi barvami p., Navr. (Let.).
220. poslovániti, -ȃnim, vb. pf. slavisieren, Cig., Jan.; — p. se, die slavische Nationalität annehmen, Navr. (Let.).
221. poslúhniti, -slȗhnem, vb. pf. Gehör geben, erhören, Folge leisten, Mur., Cig., Jan., vzhŠt.; hlapec posluhne, dasi ne prerad, Navr. (Let.); p. koga, molitev, glas, tožbo, ogr., kajk.- Valj. (Rad).
222. posŕbiti, -sȓbim, vb. pf. 1) serbisieren; — 2) ins Serbische übersetzen, Navr. (Let.).
223. poturčenják, m. = poturčenec, Navr. (Let.).
224. povsè, adv. durchaus gänzlich, C.; p. si biti navzkriž, Navr. (Let.); p. nepotreben, LjZv.
225. poznȃnstvọ, n. die Bekanntschaft, Navr. (Let.).
226. pozòv, -zóva, m. = poziv, die Aufforderung, Cig., Jan., Levst. (Močv.), Navr. (Let.), DZ.
227. pozvȃvəc, -vca, m. der Aufforderer, (pozvalec) Navr. (Let.).
228. prebolẹ́vanje, n. das Genesen, die Reconvalescenz, M. Navr. (Let.).
229. prę̑denọ, n. das gesponnene Garn, die Garnsträhne, Cig., C.; (predénọ), Motnik ( Št.)- Navr. (Let.).
230. pregı̑b, f. = pregib m. 4), der Kniebug: segati do pregibi, Navr. (Let.).
231. preíti, preídem, ali: préjti, préjdem, vb. pf. 1) durchgehen, durchwandeln, durchwandern; veliko dežel p.; kako pot p., einen Weg zurücklegen, Cig.; človek v enem dnevu veliko prejde, jvzhŠt.; Nocoj bode prešel tri črne gore, Npes.- Mik.; prešla sva vrtec, Zora; — anwandeln, ergreifen, Jan. (H.); otožnost me preide, Z.; — 2) hinüber gehen; p. na ono stran, Cig.; ne morem p. črez blato, Cig., jvzhŠt.; kadar so bili že vsi prešli, so jih rekli s šibami tepsti, Kast.; — p. komu v roke, in jemandes Hände übergehen, DZ.; bolezen preide na koga (versetzt sich), Cig., (vererbt sich), Jan.; — 3) die Form ändern, übergehen: v hribce p., sich hügeln, Cig.; p. v kaj, sich in etwas auflösen, Cig.; — 4) vorübergehen; ni več videti vojakov, so že prešli, jvzhŠt.; — fortgehen, verschwinden; nekam je prešel, da nihče ne ve, kam = er ist verschollen, Cig., jvzhŠt.; prejde tako, kakor je prišel, Navr. (Let.); moje reči so mi nekam prešle, meine Sachen sind mir abhanden gekommen; — verloren gehen, zugrunde gehen, ogr.- C.; vergehen; dan za dnevom prejde; leto je prešlo, ein Jahr ist vorüber; čas mi je prešel, da sam nisem vedel, kako; (čas življenja) preide, kakor senca, Škrinj.- Valj. (Rad); veličanstvo hudobnih prejde enako jutranjemu oblaku, Ravn.- Valj. (Rad); to samo od sebe preide, kakor je prišlo, das heilt von selbst, Cig., jvzhŠt.; — še prejde, es lässt sich noch halten, Cig.; es geht noch an, jvzhŠt.; — 5) im Gehen zuvorkommen, Cig., C.; p. koga: prešel ga je, er ließ ihn hinter sich, Cig.; tebe lahko prejdem, jvzhŠt.
232. prenevẹ́danje, n. das Anstandnehmen: brez prenevedanja, ohne Anstand, Cig.; ranjenci ne nagajajo ranarju z nikakvim javkanjem niti prenevedanjem, Navr. (Let.).
233. preotę́ti, -otmèm, (-ótmem), vb. pf. wegnehmen: sovražniku mesto p., Navr. (Let.).
234. presę́ljenəc, -nca, m. der Übersiedler, Navr. (Let.).
235. presenę́titi, -ę̑tim, vb. pf. erstaunen machen, bezaubern, Mik.; aus der Fassung bringen, Jan.; — überraschen, C., nk.; — p. se, erstaunen, betroffen werden, Jan., C., BlKr.- Navr. (Let.).
236. presenetljìv, -íva, adj. überraschend: presenetljiva lega visokega mesta, Navr. (Let.).
237. preskakováti, -ȗjem, vb. impf. ad preskočiti, preskakati II.; 1) überspringen; skače po gorah in hribe preskakuje, Škrinj.- Valj. (Rad); mladina kres preskakuje, LjZv.; — 2) anderswohin springen, umspringen, hin und her springen; — 3) im Springen übertreffen; — p. se, sich im Springen zu übertreffen suchen; preskakovali so se odrasli mladeniči, Navr. (Let.).
238. prẹ̑sməc, -məca, (-səmca), m. 1) das gugelhupfartige, mit Zibeben u. dgl. gefüllte Osterbrot, Mur., vzhŠt., Poh.- Navr. (Let.); — 2) der Palmbusch, Mur., Jan., SlGor.; — pokvarjeno iz: presnec, Mik. (V. Gr. II. 309.).
239. presǫ̑dba, f. die Beurtheilung, die Recension, die Kritik, Cig., Jan., Cig. (T.), Navr. (Let.), nk.
240. prestǫ̑łnica, f. die Residenz, die Residenzstadt, C., Navr. (Let.), nk.
241. prestrẹ́zati, -am, vb. impf. ad prestreči = prestregati; auffangen; spuščajo po vodi vence, ki jih prestrezajo mladeniči, Navr. (Let.); jarki, kateri bi vodo s hribov prestrezali, Levst. (Močv.).
242. pretéči, -téčem, vb. pf. 1) durchlaufen; vso pot p.; mesto, polje p.; — pot komu p., jemandem quer in den Weg rennen: če preteče komu zajec pot, znači to nesrečo, Navr. (Let.); pretekla mu je stara baba pot, LjZv.; — durchfließen; — 2) eine bestimmte Zeit hindurch laufen: celo uro p., Cig.; — 3) vorbeifließen, verströmen; preteklo bode še mnogo vode, da se ta reč izdela; — vergehen, verstreichen (o času); kadar leto preteče; pretekel, vergangen; pretekli čas; preteklo nedeljo, am verflossenen Sonntag; (manj pravilno: pretečen); — 4) im Laufen zuvorkommen, den Vorsprung abgewinnen: p. koga.
243. pretę̑rati, -am, vb. pf. = pretirati 1), Navr. (Let.).
244. 1. pretę́žən, -žna, adj. überwiegend, vorherrschend, Jan., Cig. (T.), Levst. (Cest.), nk.; pretežni nagon k umetnosti, Navr. (Spom.); pretežna večina, Navr. (Let.).
245. pretołmáčiti, -ȃčim, vb. pf. verdolmetschen, übersetzen, Cig., Jan., C., Navr. (Let.).
246. pretrkováti, -ȗjem, vb. impf. ad pretrkati; percutieren (o zdravniku), Navr. (Let.).
247. prevaževáti, -ȗjem, vb. impf. = prevažati, Navr. (Let.), Nov.
248. prgı̑šč, f. = prgišča, BlKr.- Navr. (Let.).
249. pričẹ̑njati, -am, vb. impf. ad pričeti; beginnen: ob petkih nikdo ne pričenja rad važnih ali težavnih opravil, Navr. (Let.); — krava pričenja, die Kuh beginnt zu eutern (= wird bald kalben), Jan., M., Z., Strp.
250. pridȓkati, -am, vb. pf. glitschend herankommen, Z.; — angerannt kommen, M.; konjiki pridrkajo, Navr. (Let.).
251. pridrȗžnica, f. 1) die Gefährtin, Cig.; — das Kebsweib, C.; — 2) = podružnica, die Filialkirche, C.; die Filiale, Škrinj., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); gornji Vakuf je p. okrajni oblasti, Navr. (Let.).
252. pripomọ̑č, f. die Beihilfe, die Aushilfe, die Unterstützung, Mur., Cig., Jan., C.; užival je dvorsko p., Navr. (Let.); p. dati, Assistenz leisten, DZ.
253. pripotováti, -ȗjem, vb. pf. 1) hergereist kommen, auf der Reise gelangen, anwandern, Cig., C., Navr. (Let.); — 2) durch Reisen erwerben oder erreichen, erwandern: p. si kaj, Cig.
254. prirę́piti, -rę̑pim, vb. pf. (als Anhängsel) hinzufügen: okrožje to je bilo novi deželi prirepljeno, Navr. (Let.).
255. prirǫ̑dən, -dna, adj. Natur-, natürlich, Cig., Jan., Cig. (T.), C., nk.; prirodni sistem, das Natursystem, prirodno telo, der Naturkörper, Cig. (T.); prirodna moč, die Naturkraft, Jan., Navr. (Let.); prirodni glasovi, C.; prirodne barve, natürliche Farben, Žnid.; — naturgemäß, Cig. (T.); prirodni stan, der Naturzustand; prirodno pravo, das Naturrecht, prirodno pesništvo, die Naturpoesie, Cig. (T.).
256. prisẹkováti, -ȗjem, vb. impf. ad prisekati; abstutzen, Cig., Jan.; p. psu rep po malem, Navr. (Let.); p. uhala, "mäuseln", Strp.
257. priskȃkci, m. pl. na priskakcih, gelegentlich, mit Unterbrechungen: te svitke je vse na priskakcih napravil, BlKr.; pisma na priskakcih pisana, Navr. (Let.).
258. prislȗžək, -žka, m. das durch Dienen Erworbene, der Verdienst; imel je s svojo umetnostjo obilo prislužka, Navr. (Let.).
259. pristríči, -strížem, vb. pf. mit der Schere ein wenig beschneiden, stutzen; lase, živo mejo p.; ( fig.) slobodi perotnice p., Navr. (Let.); p. komu perotnice, jemandem den Muth dämpfen, Cig.
260. prisvȃjati, -am, vb. impf. ad prisvojiti; zueignen: p. si kaj, Mur., ogr.- C.; in Anspruch nehmen: modrost si p., Jurč.; prisvajane pravice, die beanspruchten Rechte, DZ.; — zuschreiben: veliko moč komu, čemu p., Navr. (Let.), LjZv.
261. prǫ́cajna, f. ein geflochtener, runder Korb ohne Henkel, C., BlKr.; v procajnah (procanjah) nosijo blagoslov v cerkev o veliki noči, BlKr.- Navr. (Let.); — ein bauchiger Korb mit Henkeln, Cig., Lašče- Levst. (Rok.); — (tudi: prǫ̑caj, prǫ̑cək, Dol.); — prim. cajna.
262. prǫ́canja, f., Navr. (Let.), pogl. procajna.
263. pȗškarica, f. die Schießscharte, Cig., Navr. (Let.).
264. rȃnar, -rja, m. = ranocelnik, Cig., Navr. (Let.), Cv.
265. rȃnarstvọ, n. = ranocelstvo, Navr. (Let.).
266. rávən, -vna, adj. 1) eben; raven svet, ravno polje; — ravna geometrija, die ebene Geometrie, Cig. (T.); — 2) gerade; raven kakor sveča; ravna pot; ravno po jamljiču! kliče ratar volu pred plug vpreženemu, Lašče- Levst. (Rok.); — ravnih 35.000 gold., rund 35.000 fl., Levst. (Pril.); — ravno, neravno število, gerade, ungerade Zahl, Cig., Navr. (Let.); ( prim. sodev in lih); — geradsinnig, aufrichtig: ravno srce, Cig., ogr.- C.; — 3) ravno, adv. eben, gerade (po nem.); r. ob desetih; r. prav; ni r. dolgo (časa); r. kar, soeben; r. zdaj; r. tačas; r. smo prišli; — r. ta, r. tisti, eben dieser, eben derselbe; r. tak, tolik; r. tam, r. tukaj; r. tako; — r. ko, eben als; — gleich: r. kakor, gleich als; če r., ako r., dasi r. ( nav. čeravno, akoravno, dasiravno), wenngleich.
267. raznolíčən, -čna, adj. verschiedenartig, Cig. (T.), LjZv., nk.; raznolične pokrajine, Navr. (Let.); ungleichartig: raznolična hribina, Erj. (Min.).
268. razpolovíčiti, -ı̑čim, vb. pf. halbieren, Jan., Navr. (Let.).
269. razstíljati, -am, vb. impf. ad razstlati; auseinanderstreuen: lonice r., Notr.; razstiljajo na božični večer slame ali sena v sobi, Navr. (Let.).
270. razsvẹtljenják, m. der Aufgeklärte, Navr. (Let.).
271. réči, réčem, vb. pf. 1) sagen; ne bodi grdo reči, mit Verlaub zu sagen, Str.; = ne bodi grdo rečeno, jvzhŠt.; pa ne bom rekel, doch ich will nicht sagen; recimo, sagen wir, nehmen wir an; — heißen (befehlen): rekel mi je vode prinesti; kdo ti je rekel to storiti? kako se temu reče? wie heißt dies? — rečeni, der genannte, der erwähnte; po rečenega strokovnjaka oceni, Navr. (Let.); — rekǫ́č, sagend: indem er (sie) sagte(n), mit folgenden Worten; zahvalil se jim je rekoč: —; to je rekoč, das ist, als wollte er sagen, Krelj; kratko rekoč, kurz gesagt, Krelj; tako rekoč, so zu sagen, gleichsam; — rekši, in der Meinung, Mik.; — rekše, das ist, nämlich, nk.; — 2) einen Schall von sich geben: kako je reklo v oblakih? Z.; "resk" je reklo, in hlače so bile raztrgane, jvzhŠt.
272. regȃvka, f. die Ratsche, (regalka) Navr. (Let.).
273. regetúlja, f. 1) die Knarre, die Ratsche, Cig., Navr. (Let.); — 2) die Cicade, Notr.
274. rẹ́šiti, -im, vb. pf. 1) lösen, losmachen; vozel r., Cv.; zamotano štreno r., volu roge rešiti, kadar jih kam zaplete, Levst. (Rok.); — auflösen; uganko r.; ( math., phil.), Cig. (T.); — 2) erledigen, Mur., Cig., Jan., nk.; — 3) auslösen: zastavljeno reč r.; — loskaufen: otroci, kadar tepežkajo, pravijo temu, katerega s korobačem tepejo: reši se, reši se! ali: rešite se, rešite se! Navr. (Let.); — 4) erlösen, befreien; reši nas hudega! (tudi: reši nas od hudega, Met.- Mik.); reši me tega sitneža! nisem se ga mogel rešiti, ich konnte ihn nicht los werden; — 5) retten; živino sem rešil, drugo je vse zgorelo; r. dušo večnega pogubljenja; r. se, sich retten; pet se jih je rešilo, drugi so vsi utonili.
275. réžənj, -žnja, m. die Schnitte, V.-Cig.; r. kruha, jvzhŠt.; trdo jajce po dolgem na režnje razrezati, Navr. (Let.); die Klötze, das Spaltel, Cig., C.; — Adamov r., der Adamsapfel, Št.; — prim. rẹžȃnj, LjZv.
276. robjè, n. 1) die Leibwäsche, Jan., C., Prip.- Mik., DZ., Navr. (Let.); (rubjè), kajk.- Valj. (Rad); — 2) = gore, skale, (rǫ̑bje) Rez.- Baud.
277. rọ̑d, rọ̑da (rodȃ), rodȗ, m. 1) die Geburt, die Abstammung; po rodu, der Geburt nach; kraljevega, visokega rodu biti; rodu sem iz Ribnice (gebürtig), Svet. (Rok.); — 2) die Verwandtschaft; r. po krvi (po očetu), die Blutsverwandtschaft, Cig., Jan., Cig. (T.); r. po mleku (po materi), Cig., Jan.; r. po preslici, die Cognaten, Cig. (T.); mrzli r., die entfernte, weite Verwandtschaft, Cig.; — v rodu smo si, wir sind verwandt; biti komu v ravnem, postranskem rodu, in gerader Linie, in der Seitenlinie mit jemandem verwandt sein, DZ.; biti komu rod, mit jemandem verwandt sein, Cig., Navr. (Let.); on je moj rod, er ist mein Verwandter, ogr.- C.; mrzel r. sva si, wir sind weit verwandt, C.; rod ima prednost pred drugimi, die Verwandten gehen andern voran, vzhŠt.; — 3) das Geschlecht; človeški r.; — 4) die Generation, das Menschenalter; dva roda, Jsvkr.; — 5) der Volksstamm: rod je iz mnogo sokrvnih rodbin, Jes.; — 6) die Gattung (genus), Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Z.).
278. rogǫ̑znica, f. 1) rogoznice, die Rohrkolben (typhaceae), Tuš. (R.); — 2) eine Rohrkolbenmatte: za sedež in posteljo rabijo preproste rogoznice po tleh razprostrte, Navr. (Let.); rogoznico plesti, Cv.
279. rǫ̑ža, f. 1) die Blume; rož nabrati, Heilkräuter sammeln; rože blagosloviti; — die Rose; — pasja r. = šipek, Cig., Vrt.; — solnčna r., die Sonnenrose (helianthus annuus), Josch; tudi: der Wiesenbocksbart (tragopogon pratensis), Josch; — r. sv. Antona, das Bergwohlverleih (arnica montana), Cig., Tuš. (R.); — r. sv. Janeza, durchbohrtes Johanniskraut, gemeines Hartheu (hypericum perforatum), Cig., Jan., Josch, Tuš. (R.); = Šentjanževa r., Ivanjska r., BlKr.- Navr. (Let.); — Ivanjska r. tudi = rumena lakota (galium verum), BlKr.- Navr. (Let.); — r. sv. Florijana, die Kaiserkrone (frittilaria imperialis), C.; — r. sv. Jurija, der Frühlingsenzian (gentiana verna), C.; tudi: die Schmalzblume (caltha palustris), Josch; — 2) govedje ime, Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) der Hühnerkamm; — 4) der Zwickel an Strümpfen, Guts., Mur.- Cig.; — 5) der Risttheil des Frauenschuhes (ker je nav. z nekako rožo okičen), Gor., Ig (Dol.).
280. rȗdnica, f. 1) das Mineralwasser, die Mineralquelle, Jan., Cig. (T.), DZ., Jes., Navr. (Let.), Erj. (Min.); — 2) = rudnik, die Erzgrube, Jan., M.; — 3) das Erzhaus (bei den Schmelzhütten), Cig.
281. sȃm, sáma, adj. ( pron.) 1) allein; sam sem doma; vselej se sam sprehaja; pridi sam, ni treba nikogar s seboj jemati; človeku ni dobro samemu biti, es ist nicht gut, dass der Mensch allein sei; na samem, ohne Zeugen, Jan. (H.); po samem, besonders, einzeln; — ni sama, sie ist in andern Umständen, Cig.; sama biti, weder schwanger noch Mutter sein, C., — einsam: sam, kakor volk v lozi (hosti), BlKr.- Kres; moja hiša na samem stoji, das Haus steht in der Einsamkeit, einsam; (= na sami, ogr.- Mik.); — 2) nichts als, lauter, rein; sama kost in koža ga je; iz samega čistega zlata, aus massivem Golde, Cig.; sama nedolžnost jo je bila, sie war die lautere Unschuld, Cig.; — 3) selbst, selber; sam ne vem; sam Bog ne more vsem ustreči; sam sem bil pri njem; sam sem vse videl; sam pridi, ni treba drugih pošiljati; sam drugi, sam tretji itd., selbander, selbdritt u. s. w., Cig., Jan.; na samem mestu, an Ort und Stelle selbst, Cig.; zrela hruška sama z drevesa pade (von selbst); vrata so se sama odprla; v samo sredo, recht in die Mitte, Cig.; na samo novo leto, gerade am Neujahrstage, Zora; na samo veliko noč, gerade zu Ostern, Levst. (M.); — s povratnim zaimenom: sam sebi kvaro dela, er schadet sich selbst; sam si pomozi! hilf dir selbst! sam sebe za nos primi! zupfe dich selbst bei der Nase! ljubi bližnjega, kakor sam sebe (ali: samega sebe)! sam za-se (za sebe) skrbi; sam za-se živi, er lebt zurückgezogen; rekla sem sama pri sebi, ich sprach zu mir selber; mislila sem si sama pri sebi, ich dachte bei mir selbst; sami v sebi so govorili, Krelj; sama s seboj ("sebo") je dejala, Trub.; sam s seboj govoriti, ein Selbstgespräch führen; sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von freien Stücken, von selbst; sami od sebe niso hoteli pomagati; ura se ne bo sama od sebe sprožila, die Uhr wird nicht von selbst zu gehen anfangen; to samo od sebe pride, es kommt von selbst, ohne äußere Veranlassung; (ne more od sama sebe, ne morejo od sami sebe, Trub.- C.); sam ob sebi, an und für sich; auf sich selbst angewiesen; to se samo ob sebi (samo po sebi, Cig.) (raz)umeje, das versteht sich von selbst; razumeva se samo sabo (= s sabo), Navr. (Let.); to ni samo ob sebi, das geht nicht mit natürlichen Dingen zu; = to ni samo na sebi, Cig., Šol.; vino je samo na sebi, der Wein ist echt, C.; stvar samo na sebi premisliti, die Sache objectiv betrachten, Levst. (Pril.); sam iz sebe biti, in Exaltation gerathen sein, Levst. (Pril.); tako se je čudil, da ni bil sam pri sebi (außer sich), Jsvkr.; — sam svoj biti, eigener, freier Herr oder unabhängig sein; ni sam svoj, er ist nicht freier Herr; — sam svoj je, er ist eigensinnig, Lašče- Levst. (Rok.), jvzhŠt.
282. samorǫ́čən, -čna, adj. mit der freien Hand gemacht, Hand-: samoročno risanje, samoročni zriski, Handzeichnungen, Navr. (Let.).
283. sẹ̑čnja, f. 1) das Holzfällen, C.; o sečnji, zur Holzschlagszeit, Cig.; s. drevja, Navr. (Let.); — 2) der Schlag (del gozda, odločen v sekanje), Goriš., Idrija- Erj. (Torb.), Ip.; — 3) sečnja (mesa), die Ausschrotung (des Fleisches), C.
284. sənjmáriti, -ȃrim, vb. impf. an Märkten als Käufer oder Verkäufer theilnehmen, Navr. (Let.).
285. sənjmárski, adj. Markt-; senjmarska koliba, die Marktbude, Navr. (Let.).
286. səznáti, -znȃm, vb. pf. 1) erfahren, Jan.; rade bi seznale deklice, je li jim namenjen za novo leto ženih, Navr. (Let.); — 2) s. koga, jemanden kennen lernen, Cig. (T.); — s. se = seznaniti se, Bekanntschaft machen, Cig. (T.), C.
287. síniti, sı̑nem, vb. pf. erstrahlen, zu scheinen anfangen, Burg. (Rok.), BlKr.- Navr. (Let.); kadar po dežju solnce sine, prilezejo modrasi na dan, Koboridski Kot- Erj. (Torb.); die Strahlen werfen: solnce sine na kako reč, jvzhŠt.
288. skrbník, m. derjenige, dem die Obsorge über jemanden o. etwas anvertraut ist: der Pfleger, der Curator, Dict., Mur., Cig., Jan., DZ.; kurator, akademije skrbnik, Navr. (Let.); potrebovalo je vinstvo nebeškega skrbnika in varuha, LjZv.; — = varuh, der Vormund, Jan., V.-Cig.
289. slaník, m. 1) der Pökelhäring, Cig., Jan., nk.; der Häring (clupea harengus), Erj. (Ž.); — 2) das Salzbergwerk, die Salzgrube, Cig. (T.); — 3) die Salzquelle, Navr. (Let.).
290. slẹdník, m. 1) der Spürhund, der Leithund, Meg., Habd., Dict., Cig., C., Hip. (Orb.), Krelj, Jsvkr., nk.; — 2) der Anhänger, Cig., Krelj, M.; njegovi sledniki, sein Anhang, Cig., Navr. (Let.).
291. slikovı̑tost, f. das Malerische: s. slovenskih pokrajin, Navr. (Let.).
292. smǫ̑lje, n. coll. 1) das Wacholdergesträuch, Meg., Guts.- Cig., Jan., Mariborska ok.- C., Rož. ( Kor.)- Navr. (Let.); — 2) das Pechholz, das Kienholz, Jan., vzhŠt.- C.
293. smrtǫ̑vnica, f. = osmrtnica, der Nekrolog, Navr. (Let.).
294. snováč, m. 1) der Schweifhaspel, C.; — 2) der Anzettler, Cig.; hudič, snovač in pomagač pri vseh čarah, Navr. (Let.); — 3) die Weberspinne (tetragnatha extensa), Erj. (Z.).
295. sǫ́diti, -im, vb. impf. 1) urtheilen; kakor jaz sodim, nach meinem Ermessen; po obrazu bi človek sodil, da še ni 50 let star; jaz sodim tako, ich raisonniere, urtheile also; s. o kom (čem), s. koga (kaj), über jemanden (etwas) urtheilen, jemanden (etwas) beurtheilen; ostro, pristransko, neusmiljeno, dobrohotno s.; s. po videzu, nach dem Augenscheine urtheilen; — vsi so mu smrt sodili, alle vermeinten, er werde sterben, Cig., BlKr.; sodili so jo, da je ukradla, man beschuldigte sie des Diebstahles; — Gericht halten, richten; s. koga; tudi: s. komu, Cig.; da sirotam in ubogim prav sodiš, Dalm.- Jan. (Slovn.); po nagli sodbi s., Standrecht abhalten, Cig.; — sojeno mu je, es ist ihm bestimmt, Navr. (Let.); — 2) herrichten: posteljo, mizo s., Rez.- C.; — 3) mit der Reiter reinigen, reitern: žito s., Guts., Jarn., Radeče ( Gor.); — 4) passen, taugen, C., Št.; ta človek v ječo sodi; deska sem sodi, C.; to nikamor ne sodi, das taugt zu nichts, Z., jvzhŠt.; ne sodi mi, da bi šel v mesto, es ist für mich nicht angezeigt in die Stadt zu gehen, C., jvzhŠt.; trsje sodi letos (verspricht eine gute Ernte), C.
296. sodóbən, -bna, adj. gleichzeitig, nk.; sodobna poročila, Navr. (Let.); — synchronistisch, Cig. (T.).
297. sọ̑prnik, m. = zoprnik, Mur., Cig., Navr. (Let.), Kras, pod Nanosom- Erj. (Torb.).
298. sọ̑seb, adv. abgesondert, M.; besonders, insbesondere, Cig., Jan., C., Trub.- Mik., BlKr.- Navr. (Let.).

   1 99 199 299  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani