oni (993)

1. 1. ọ̑ni, ọ̑na, ọ̑nọ, pron. jener, jene, jenes; — ne ta, ampak oni; oni-le, le-oni, jener dort; ta — oni, dieser — jener, der eine — der andere; oni isti, gerade jener, derselbe, ogr.- C.; — ono, auf jene gewisse Art: ono butasto je pred-se gledal, Ravn.; so: ono velik, C.
2. 2. oní, oná, onọ́, gen. onẹ́ga (onẹgá), onẹ́, pron. der gewisse, der Ding da, den ich im Augenblicke nicht nennen will o. kann, Mur., Cig., Met., Mik., Levst. (Rok.), Dol.; to je ona! das sind faule Fische! V.-Cig.; prazna ona! Larifari! C.; ("onẹgá" se tudi kot nominativ rabi: onega [onga] mi je rekel, Gor., Ig); — prim. ona, one.
3. oníkati, -am, vb. impf. o. koga, nach dem Beispiele des deutschen "Sie" jemanden mit dem unslavischen "oni" anreden.
4. ōniks, m. neka vrsta kremenjaka, der Onyx ( min.), Cig. (T.), C., Erj. (Min.).
5. amōnij, m. das Ammonium ( chem.), Cig. (T.).
6. amōnijak, m. der Ammoniak ( chem.).
7. amōnijakast, adj. ammoniakhältig, Cig.
8. amōnijakov, adj. Ammoniak-, Cig.
9. anahronīzəm, -zma, m. pomota glede na čas (dobo), der Anachronismus, Cig. (T.), nk.
10. barǫ̑nica, f. die Baronin, die Freifrau, Mur., Cig., Jan., nk.
11. baronı̑ja, f., Cig., pogl. baronstvo.
12. barǫ̑ninja, f. = baronica.
13. barǫ́niti, vb. impf. baronisieren, Cig.
14. betōnika, f. die Betonie (betonica), Jan.
15. blagoníca, f., Jan., Cig., pogl. blagovnica.
16. bronína, f. das Bronzemetall, C.
17. ceremǫ́nija, f. die Ceremonie; — prim. obred.
18. debelonítən, -tna, adj. grobfädig, Cig.
19. dogóniti, -gǫ́nim, vb. pf. das Treiben beenden, die Jagd beschließen, Jarn., Cig.
20. dokoniti, -im, vb. pf. festsetzen, beschließen, ogr.- C.
21. dołgonítən, -tna, adj. langfädig, Cig.
22. doníšče, n. der Resonanzboden, Cig., C., Vest.
23. dozvoníti, -ím, vb. pf. das Läuten beendigen.
24. dvonítən, -tna, adj. zweifädig, (dveniten) Cig.
25. dvonìz, -níza, m. die Doppelreihe ( math.), h. t.- Cig. (T.).
26. evfonı̑ja, f. blagoglasje, die Euphonie, Cig.
27. geogonı̑ja, f. teorija o postanku zemeljske skorje, die Geogonie, Cig. (T.).
28. gnomōnika, f. nauk o napravi solnčnih ur, die Gnomonik, Cig. (T.).
29. gonìč, -íča, m. 1) der Treiber auf der Jagd, Tolm.- Erj. (Torb.); — 2) gónič, das Schlagholz der Binder, C., M.; — neka igra, M.
30. goníłən, -łna, adj. treibend: gonilna moč, die Triebkraft, Cig., Jan.; — gonilni list, der Steckbrief, DZ.
31. gonílọ, n. das Triebwerk, Cig., Jan., Cig. (T.), Nov.- C.; g. mehov, LjZv.
32. goniomētər, -tra, m. = kotomer, Jan.
33. goniometrı̑ja, f. nauk o razmerju med koti in pripadajočimi črtami, die Goniometrie.
34. goníšče, n. der Tummelplatz, Cig., C.
35. gonı̑telj, m. der Treiber, Mur.
36. gonı̑təv, -tve, f. das Treiben; — der Viehtrieb, M.; — das Jagen, die Jagd, die Verfolgung, Cig., Jan.
37. góniti, gǫ́nim, vb. impf. 1) wiederholt treiben; živino na pašo g.; zver s psi g., hetzen, jagen, hudoba ga goni, der Teufel reitet ihn, Cig.; g. otroke v šolo, die Kinder fleißig zur Schule halten, Cig.; — g. koga, fordern = terjati, Cig.; — pijača, ki na vodo goni, harntreibendes Getränk, Cig.; goni me, ich habe das Abweichen, Cig.; — kamenje v hišo g., ( pf. zagnati), BlKr.; drva po vodi g., Holz flößen, Jan.; kolo g., ein Rad treiben; vrtavko g., den Kreisel treiben; mehove g., die Bälge treten; rühren (beim Buttern): celo uro uže gonim, pa se neče storiti, Polj.; — vedno svojo g., immer dasselbe wiederholen, sagen, behaupten; "joj, joj!" je zmerom gonil, Ravn.; zmerom svojo goni slavček, immer dieselben Lieder singt die Nachtigall, Preš.; — ljudje gonijo (= pravijo), da bo vojska, Z.; — 2) g. se, a) sich herumtreiben, schäckern; otroci se gonijo po trati; — b) brunften, läufig sein; krava, kobila, psica se goni.
38. 1. gonı̑tva, f. = gonitev, Jarn.
39. 2. gonı̑tva, f. das Räthsel, Meg.- Mik.
40. gonı̑vəc, -vca, m. 1) der Treiber, der Verfolger, Cig., Valj. (Rad); — 2) der Förderer ( mont.), SlN.; — 3) das Treibrad, Cig. (T.).
41. gosponič, m. dem. gospon, Prip.- Mik.
42. harmōnij, m. glasbeno orodje, das Harmonium, Cig. (T.).
43. harmonı̑ja, f. soglasje, die Harmonie.
44. harmōnika, f. glasbeno orodje, die Harmonika; harmoniko vleči, die Harmonika spielen, Zv.; tudi pl. harmonike: na h. delati, die Harmonika spielen.
45. hegemonı̑ja, f. voditeljstvo, prvovanje, die Hegemonie.
46. irōničən, -čna, adj. ironisch, Jan., Cig. (T.), nk.
47. ironı̑ja, f. zasmehljivo skrivanje prave misli pod nasprotnim govorjenjem, die Ironie.
48. ironı̑jski, adj. pod ironijo spadajoč, ironisch, Cig. (T.).
49. izgóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) abhetzen: izgonjena živina, Kr.; — 2) i. se, das Brunften beenden, Z.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, Z.; izgonjen, verbuhlt, ausgemergelt, Cig., C., Gor.; — 4) izgonjen, läufig, Cig.; — geil, Cig.; — ausgelassen, muthwillig, Cig.; izgonjeni otroci, Polj.
50. kanōnik, m. der Domherr, der Canonicus.
51. kanonír, -rja, m. der Kanonier.
52. kloníca, f. die Wagenremise, C.; kedar gredo oblaki na Gorico, deni kola pod klonico, Kras- Erj. (Torb.); na eni strani kozolca je nekoliko strehe podaljšane na nižjih stebrih, da pod njo vozove devajo, to je klonica, Ljub., Ig (Dol.); — die Vorhalle: obokane klonice na stebrih imajo tudi hiše, Nov.- C.; na Notranjskem imajo tudi nekatere cerkve pred vhodom klonice; — iz: kolnica, Mik. (Et.).
53. klonílọ, n. das Inclinatorium ( phys.), h. t.- Cig. (T.).
54. klóniti, klǫ́nim, vb. impf. zukommen lassen: njemu vse kloni, Svet. (Rok.), Gor.; schenken: jaz vam ta svet klonim, Goriš.- Erj. (Torb.); — tudi: kloníti, Polj.
55. kloniti, -nem, vb. pf. sich neigen, sinken, C., SlN.; k tlom mi je vela glavica klonila (o cvetlici), Levst. (Zb. sp.); — prim. hs. klonuti, sinken.
56. kolofōnij, m. das Geigenharz, das Colophonium.
57. kolofonīt, m. kolofoniju podoben granat, der Colophonit, Cig. (T.).
58. kolonijālən, -lna, adj. Colonial-: kolonijalno blago, Jan., Cig. (T.).
59. komónika, f. der Beifuß (artemisia), Valj. (Rad), Mik. (Et.).
60. koníca, f. 1) die Spitze, Cig. (T.), DZ., Erj. (Min.), Gor.- Mik.; die Messerspitze, Bes.; — končni hrustanec med rebri, der Schwertfortsatz, Erj. (Som.); — 2) = končica, končnica, C.
61. koníčast, adj. spitzig, Erj. (Torb.); lisičji ušesi sta koničasti, Vrt.
62. kōničən, adj. conisch, kegelförmig, Cig. (T.).
63. kozmogonı̑ja, f. nauk o nastanku sveta, die Kosmogonie, Cig. (T.).
64. krǫ̑nica, f. dem. krona, 1) kleine Krone; — 2) der Rosenkranz, Jan., C., DZ.; ( hs.).
65. krōnika, f. letopis, die Chronik, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
66. krǫ̑nin, adj. der Krone gehörig, Kron-, Cig., Jan.; kronina pravica, das Regale, Jan.
67. króniti, krǫ̑nem, vb. pf. spritzen, eine geringe Menge gießen: kroni mi vode, C.; — nam. kropniti.
68. lakōničən, -čna, adj. lakonisch, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; (pravilneje bi bilo: lakonski).
69. lakonīzəm, -zma, m. jedrnata kratkobesednost, der Lakonismus, Jan.
70. limonīt, m. das Wiesenerz, das Habronemerz, der Limonit, Cig. (T.).
71. lǫ́nica, f. 1) der Heuhaufe auf Wiesen, Cig., Jan., Hal.- C., Kras- Erj. (Torb.); kup sena naložen na vejevje, da se lahko potegne s planine nizdolu, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); l. slame, ein Strohhaufen, Cig., C.; — 2) die Spannung eines Hügels, vzhŠt.- C.
72. loničíšče, n. raztrošene lonice, die Heuscheibe auf der Wiese, C.
73. lǫ́ničkati, -am, vb. impf. schobern, häuseln, Hal.- C.
74. madronìv, -íva, adj. madronivo je jedilo, ki vzbuja v človeku madron, Vrsno- Erj. (Torb.).
75. metonimı̑ja, f. preimenovanje, die Metonymie.
76. mnemōnika, f. umetnost izboljšati spomin, die Mnemonik, Cig., Jan., Cig. (T.).
77. nàdpionīr, -rja, m. der Oberpionnier, DZ.
78. nagóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) auftreiben: veliko živine n.; psi so veliko zajcev nagonili; — 2) n. se, = gonjenja se naveličati, sich satt brunften; — sich austummeln, Cig.
79. nakloníca, f. 1) die Neigungswage, DZ.; — 2) die Inclinationsnadel, (naklonenica) Sen. (Fiz.).
80. naklonílọ, n. die Fügung, Ravn., Slom.- C.
81. naklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. 1) ein wenig beugen oder neigen, Mur., Cig., Jan.; naklonjen, geneigt, schief, Cig., Jan., Cig. (T.); naklonjena ploskev, eine schiefe Fläche, Cig. (T.); — n. se, sich verbeugen, Mur., Cig., Navr. (Let.), nk.; — sich neigen: dan se je naklonil, Trub.; — naklonjen biti, eine Anlage haben, inclinieren, Cig., Jan.; — 2) n. koga k čemu, jemanden zu etwas bewegen, bestimmen, Cig., Jan.; — n. si koga, jemanden für sich gewinnen, nk.; naklonjen komu, jemandem gewogen, Cig., Jan., nk.; — 3) n. komu kaj, zukommen lassen, verhängen; to mu je naklonilo smrt, das hat seinen Tod bewirkt, Cig.; kakor Bog nakloni, wie es Gott fügt, Cig.; — n. se, sich fügen, geschehen, Cig.; — nakloni se mi = nameri se mi, Fr.- C.
82. nasloníca, f. die Lehne, vzhŠt.- C.
83. naslonílọ, n. die Lehne, Cig., Jan., M.
84. nasloníšče, n. der Anlehnpunkt, der Stützpunkt, Cig., C.
85. naslóniti, -slǫ́nim, vb. pf. anlehnen; n. lestvo na drevo, na zid; n. se, sich anlehnen: n. se na mizo, na koga.
86. nazvoníti se, -ím se, vb. pf. sich satt läuten.
87. nezakonı̑t, adj. ungesetzlich, gesetzwidrig, Jan., nk.
88. nezakonı̑tost, f. die Ungesetzlichkeit, nk.
89. obzvoníti, -ím, vb. pf. mit dem Läuten etwas ankündigen: o. prihod komu, Vrt.
90. odgoniti, -nem, vb. pf. errathen, C.
91. odkloníca, f. die Declinationsnadel, Jan. (H.).
92. odkloníłən, -łna, adj. Ablehnungs-: odklonı̑łni vzroki, Cig., DZkr.
93. odklonı̑təv, -tve, f. die Ablenkung: o. magnetne igle, nk.; — die Ablehnung, nk.
94. odklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. 1) wegbeugen, abneigen, Cig., M.; o. se, abweichen, declinieren, Cig.; — ablehnen; o. predlog, einen Antrag ablehnen, nk.; — 2) o. se, eine Verbeugung machen: kdor gre od cerkve domov, odkloni se na svojih mestih, odkoder se vidi cerkev, rekše, obrne se k cerkvi ter se prikloni, Podkrnci- Erj. (Torb.).
95. odslóniti, -slǫ́nim, vb. pf. weglehnen; o. desko od stene, Cig.; o. zapah ali pokrov, s katerim so mesteje zaslonjene, den Ofendeckel weglehnen, Dol.; vhodišče o. komu, Jurč.; duri se tiho in skrivaj majhno odslonijo, Jurč.
96. odzvoníti, -ím, vb. pf. 1) durch Läuten erwidern; — 2) aufhören zu läuten; abläuten; ali je že odzvonil k maši?
97. oklóniti se, -klǫ́nim se, vb. pf. o. se koga, jemandem ausweichen, ihm aus dem Wege gehen, Cig., BlKr.- M.
98. oslóniti se, -slǫ́nim se, vb. pf. = nasloniti se, Z.; — spisi, oslonjeni na vpise, Actenstücke, welche sich auf Eintragungen beziehen, DZ.
99. osoníti, -ím, vb. pf. "navdati koga s strupom uže od daleč, i ne doteknivši se ga, rekel bi sè samim dahom", Podkrnci- Erj. (Torb.).
100. ozakǫ́niti, -ǫ̑nim, vb. pf. verehelichen, C.

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani