okov (173)

1. okòv, -kóva, m. der Beschlag, das Beschläge, Mur., Cig., Jan.; knjižni okovi, Bücherbeschläge, Cig.; (okọ̑vi f. pl. Beschläge, Met.); — pl. okovi, eiserne Fesseln, Mur., Cig., Jan., nk.
2. okọ̑va, f. = okov, der Beschlag, Cig., C.; durna okova, das Thürband, C.
3. okovȃnje, n. die Handlung des Beschlagens; die Fesselung (mit eisernen Fesseln), Jan.
4. okovȃra, f. die Sicherstellung einer Sache gegen Schaden, die Verwahrung, C.
5. okovárən, -rna, adj. sorgsam, C.; behutsam: okovarno kaj delati, C.
6. okováriti, -ȃrim, vb. pf. verwahren, in Sicherheit bringen, sicherstellen, Cig., Jan., C., Slom., Št.; o. panje, Gol.; jeze utrditi in o., die Böschungen versichern, Levst. (Močv.).
7. okovárjati, -am, vb. impf. ad okovariti; schützen, sichern, Jan., C.; o. se, sich schützen, sich sichern, ZgD.
8. okovárljiv, adj. sorgsam, sparsam: o. človek, ki vse lepo hrani, C.
9. okovȃrnik, m. der Beschützer, C.
10. okovárnost, f. die Sicherheit, C., Gol.
11. okovȃrstvọ, n. der Schutz, C.
12. okováti, -kújem, vb. pf. mit einem metallenen Beschlag versehen, beschlagen; voz, vrata o., Mur., Cig., Jan.; — o. dragi kamen, den Edelstein fassen, Cig. (T.); o. koga, jemanden in Fesseln (Ketten) legen, Mur., Cig.
13. okovávanje, n. das Beschlagen; — das Fesseln (mit eisernen Fesseln).
14. okovávati, -am, vb. impf. ad okovati; beschlagen, Cig.; — fassen: drage kamene o., Cig.; — in eiserne Fesseln schlagen: o. koga, Cig.
15. okȏvək, -vka, m. der Beschlag, C.
16. okọ̑vina, f. 1) železo, na katerem se kosa kleplje, Žabče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — 2) pl. okovine, die Schmiedeabfälle, der Eisenschlag, Jan., C.
17. okǫ̑vnik, m. 1) der Schienennagel, Cig.; — 2) der Mörser, Jan., C.
18. okovrẹ̑, adv. = okore, Jurč.
19. okovrẹ̑j, adv. = okore, um welche Zeit? SKr.
20. bokovı̑t, adj. bauchig, bauschig, C.
21. dokováti, -kújem, vb. pf. mit dem Schmieden fertig werden, fertig schmieden.
22. doprorokováti, -ȗjem, vb. pf. aufhören zu weissagen, Cig.
23. izprerokováti, -ȗjem, vb. pf. = izprorokovati, Dalm.- C.
24. izprorokováti, -ȗjem, vb. pf. mit dem Prophezeien zuende kommen, ausweissagen, Cig., Dalm.
25. lokǫ́višče, n. der Garten, (lokovš, lokovše, lekovše), Meg., Guts., Pohl.; — nejasna beseda.
26. mokováti, -ȗjem, vb. impf. mehlig werden (o zrnju), C.
27. mǫ́kovəc, -vca, m. der Mehlbeerbaum, die Mehlbirne (sorbus aria), Cig., Jan., C., Josch, Robič ( Nkol.).
28. mǫ́kovica, f. = mokovec, C.
29. mokovı̑t, adj. mehlreich, Jan.
30. mǫ́kovje, n. coll. Mehlbeerbäume, Jarn., Cig.
31. mǫ́kovnica, f. 1) neka hruška, Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.); — die Speckbirne, C.; — 2) = mokovec, der Mehlbeerbaum (sorbus aria), Nov.- C.
32. mǫ́kovščina, f. = mokovje, C.
33. narokovati, -ujem, vb. impf. = narekovati 2): n. za mrličem, wehklagen, BlKr.
34. objokovánec, m. der Beweinte, Ravn.- Valj. (Rad).
35. objokovȃnje, n. das Beweinen; objokovanja vreden, beweinenswert, Cig.
36. objokováti, -ȗjem, vb. impf. beweinen, Mur., Cig., Jan., nk.
37. orokováti, -ȗjem, vb. impf. erben, ogr.- Mik.; — dete orokuje vse od roditeljev, ogr.- Valj. (Rad); — prim. orok.
38. otrokováti, -ȗjem, vb. impf. Kindbetterin, Wöchnerin sein, C.
39. pẹnezokòv, -kǫ́va, m. die Münzprägung, Jan. (H.).
40. pẹnezokǫ̑vəc, -vca, m. der Münzer, Jan.
41. pẹnezokǫ́vən, -vna, adj. das Prägen von Münzen betreffend: penezokǫ̑vna naprava, die Münzanstalt, Cig.
42. pẹnezokǫ̑vnica, f. die Münzanstalt, Cig.
43. podrokováti, -ȗjem, vb. impf. p. koga, über jemanden die Oberhand haben, ihn beherrschen, M., C.; jemanden bevormunden, Cig., M.
44. pokováčiti, -ȃčim, vb. pf. p. koga, jemanden zum Schmiede machen, Bes.
45. pokováti, -kújem, vb. pf. 1) durch Schmieden oder Prägen aufbrauchen: vse železo p.; vse srebro v denar p., Cig.; — 2) ein wenig schmieden oder hämmern, Cig.; — der Länge entgegen hämmern, um es kürzer und dicker zu machen, aufstauchen, Cig.; — 3) nachhämmern, Cig.
46. pokovljáti, -ȃm, vb. pf. ein wenig klopfen, anklopfen, Jan.
47. porokováti, -ȗjem, vb. impf. bürgen, haften, Jan., SlN.- C., DZ., Svet. (Rok.).
48. poštokováti, -ȗjem, vb. impf. = postavati, oglariti, KrGora.
49. prejokováti, -ȗjem, vb. impf. fortwährend weinen, Z.; Bolno dete cel dan prejokuje, Npes.-K.
50. preokováriti, -ȃrim, vb. pf. gegen Schaden verwahren, Fr.- C.
51. prorokováłən, -łna, adj. prophetisch, Jan. (H.).
52. prorokovalíšče, n. das Orakel, Cig., C., nk.
53. prorokovȃnje, n. das Weissagen, das Prophezeien; — das Prophezeite, die Prophezeiung.
54. prorokováti, -ȗjem, vb. impf. weissagen, prophezeien, Alas., Cig., Jan., Krelj; ( nav. prer-).
55. prorokovȃvəc, -vca, m. der Weissager.
56. prorokovȃvka, f. die Weissagerin, Cig.
57. prorokovȃvski, adj. weissagerisch, Cig.
58. prorokovȃvstvọ, n. die Prophetenschaft, Cig.
59. prorǫ́kovəc, -vca, m. der Anhänger des Propheten ( z. B. Mohameds), C.
60. prorǫ́kovica, f. = prorokinja, ogr.- Valj. (Rad).
61. rokovȃnje, n. 1) die Handhabung, die Manipulation, DZ.; poslovno r., die Geschäftsmanipulation, DZ.; ( hs.); — 2) das gegenseitige Händereichen, Dol., jvzhŠt.
62. rokovȃt, f. tudi: rokovȃd, Mur., Danj.- Mik., vzhŠt.; pogl. rokovet.
63. rokováti, -ȗjem, vb. impf. 1) r. s čim, etwas handhaben, damit manipulieren, Cig. (T.), C., DZ.; ( hs.); — 2) r. se s kom, sich die Hände reichen, SlN., Dol., jvzhŠt.
64. rokovẹ̑dež, m. der Chiromant, Jan. (H.).
65. rokǫ́vən, -vna, adj. 1) Termin-: rokǫ̑vni račun, die Terminrechnung, Cel. (Ar.); rokovni zapisnik, das Fristenprotokoll, Levst. (Nauk); rokovno = na roke, terminweise, Cig., Jan.; — 2) periodisch, Ravn.- Cig., Jan., C., Levst. (Cest.); rokovna vadba v orožju, DZ.
66. rokovę̑t, f. die Handvoll, Habd.- Mik., BlKr., Cig., Jan.; r. prediva, ein Büschel Flachs, C.; (rokoved, Dalm.; -vad, -vat, Mur., Danj.- Mik.).
67. rokovę̑tca, f. dem. rokovet; eine kleine Handvoll, kajk.- Valj. (Rad).
68. rokovę̑tka, f. dem. rokovet; das Büschel: r. cvetlic, C.
69. rokovnáč, m. = rokovnjač, Levst. (Zb. sp.).
70. rokǫ̑vnica, f. gefährliche Landstreicherin: ni bilo v vsem našem okraju nobene rokovnice in ciganke, LjZv.
71. rokǫ̑vnik, m. 1) der Muff, Vrt.; — 2) = rokovnjač, C., M., Zora, DSv. (III. 52.); o rokovnikih se pravi, da so otrokom roke odsekovali, ki so jim potem v temi svetile kakor luči; od tega morda imajo ime; prim. Levst. (Zb. sp. III. 302.); tudi rokovník, Jurč.
72. rokovnjáč, m. der Landstreicher, der Vagabund; rokovnjači so bili na Gorenjskem v veliko družbo zedinjeni berači, tatje in razbojniki; — prim. rokovnik 2).
73. rokovnjȃčar, -rja, m. = rokovnjač, Cig., Jan.
74. rokovnjȃčarica, f. die Landstreicherin, Cig.
75. rokovnjáščina, f. die Landstreicher-, Bettlersprache, Cig.
76. rokovnjáški, adj. landstreicherisch.
77. rokovnjȃštvọ, n. das Landstreicherthum.
78. rokovǫ́diti, -vǫ̑dim, vb. impf. anleiten, Jan.; — po drugih slov. jezikih.
79. samokòv, -kóva, m. 1) das Hammerwerk, Cig. (T.), Vrt.; — 2) die Prägemaschine, DZ.
80. samokǫ̑vnik, m. = fužinski kovač, der Hammerschmied, Vrt.
81. smǫ́kov, adj. Feigen-, Jan. (H.).
82. 1. smǫ́kovəc, -vca, m. das Feigenholz, C.
83. 2. smọ̑kovəc, -vca, m. = 1. smok 3), der Waldsauerampfer, die Ochsenzunge (rumex obtusifolius), (smuk-) Z., C.
84. smokǫ́vən, -vna, adj. Feigen-: smokovni list, Cig.; (tudi rus.).
85. smokovína, f. das Feigenholz, Jan. (H.).
86. smǫ̑kovje, n. der Feigenwald, C.
87. smokǫ̑vnica, f. = smokva, der Feigenbaum, Cig.; — rus.
88. smokǫ̑vnik, m. der Feigengarten, Cig., Jan.
89. smokovnják, m. der Feigengarten, Jan.
90. sokovı̑t, adj. saftreich, Jan.
91. sokovítən, -tna, adj. = sokovit, Guts.
92. sokovı̑tost, f. die Saftigkeit, Guts., Cig.
93. strokǫ́vən, -vna, adj. Fach-, C, nk.; strokǫ̑vni profesorji, Fachprofessoren, DZ.
94. strokovı̑t, adj. hülsig, Jan. (H.).
95. strǫ́kovje, n. coll. 1) Schoten, Dol.; — 2) Maiskolben, Dol.
96. strokovník, m. = strokovnjak, DZ., Let.
97. strokovnják, m. der Fachmann, C., nk.
98. širokovẹ̀j, -vẹ́ja, adj. breitästig, Bes., Let.
99. širokovẹjàt, -áta, adj. breitästig, Zora.
100. širokovẹ́jən, -jna, adj. breitästig, Jan., Let.

1 101  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani