oko (1626)

1. okọ̑, očę̑sa, n. 1) das Auge; pl. očę̑sa (oka, ogr., kajk.); očı̑, f. pl. das Augenpaar lebender Wesen, die Augen; več vidijo oči od očesa, Jan. (Slovn.); medlo oko, ein müdes Auge, Cig.; debelo o., das Glotzauge, Cig.; bistro o., ein lebhaftes Auge; vdrte oči, hohle Augen; krvavo oko, das Blutauge, Cig., C.; solzne oči, thränenfeuchte Augen; z vprtimi očmi, mit unverwandten Augen, Cig.; z golim očesom, z golimi očmi, mit bloßen, unbewaffneten Augen; = s praznimi očmi, jvzhŠt.; na oči, dem Augenscheine nach, Vrt.; na oči je kakor novo, LjZv.; = na oko, C.; na ọ̑kọ, Valj. (Rad); = po očeh, Cig.; na oko, nach dem Augenmaße: na o. preceniti, DZ.; = na oči, Cig.; = kakor oči kažejo, Cig.; na prve oči, auf den ersten Anblick, C.; na oko vzeti (dejati) koga, einen aufs Korn fassen, Cig.; na očesu imeti, auf dem Korne haben, Cig.; pod oči dobiti koga, jemanden zu Gesichte bekommen, Danj. (Posv. p.); pred očmi biti komu, jemandem vorschweben; izpred oči izginiti, aus den Augen schwinden; oko se je prijelo česa, das Auge haftet an etwas, Cig.; povsod oči imeti, auf alles achtgeben; oko (oči) imeti na kaj, ein Augenmerk auf etwas haben, Cig. (T.), DZ.; oči obračati v koga, jemandem Blicke zuwerfen, Cig.; o. vpreti v koga, jemanden mit den Augen fixieren, Cig. (T.); očesa ne zgeniti, mit unverwandtem Auge hinblicken; oči pasti, die Augen weiden; oči pobesiti, den Blick senken; = oči po sebi vreči, Ravn.; oči kam vreči, einen Blick irgendwohin werfen, jvzhŠt.; A mladenič na devico, Ona meče nanj oči, Levst. (Zb. sp.); z očmi streljati, feurige Blicke werfen, C.; vse se godi pod njegovim očesom (unter seiner Controle), Levst. (Močv.); oči komu obrniti na kaj, jemanden auf etwas aufmerksam machen, DZ.; oko imeti obrnjeno na kaj, einer Sache Aufmerksamkeit schenken, Levst. (Nauk); v oči biti, hervortreten, Cig. (T.); zelene rože preveč v oči mahajo, Jurč.; to je preveč na očeh, das ist zu auffallend, Svet. (Rok.); blisk oči vzame (jemlje), der Blitz blendet, C., Vrt.; svetloba oči jemljoča, Ravn.; iz oči v oči, von Angesicht zu Angesicht, Cig., Jan., C.; niti iz ọ̑či v ọ̑či nikogar ne pogleda, Jurč.; v oči povedati komu kaj, jemandem etwas offen, ins Gesicht sagen, C.; iz oči v oči povedati, offen sagen, V.-Cig., Jan.; iz oči (z oči) v oči psovati koga, Mik.; povedimo si resnico iz oči v oči, Levst. (Zb. sp.); dokoder oči neso, so weit das Auge reicht, LjZv.; za oči se zgrabiti, = zu weinen anfangen, C.; oči tiščati = weinen, Bas.; na oči komu kaj reči = v obraz povedati, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); imeti večje oči kakor želodec = mehr verzehren wollen, als der Magen verträgt, Cig.; dal bi mu oko iz glave = er gäbe ihm das Herz aus dem Leibe, Cig.; ne da mu več lepega očesa, er gönnt ihm keinen freundlichen Blick mehr, Ravn., LjZv.; ne dado jim dobrega očesa, Jap. (Prid.); imeti malo očesa za koga, jemanden ziemlich gerne sehen, Jurč.; — 2) slepa oka, die Schläfe, Mur.; — 3) kurje oko, das Hühnerauge (am Fuße); kurja očesa imeti na nogi; = žabje oko, Mur.; — 4) das Auge (auf der Karte, dem Würfel), Cig.; — 5) der Fingerringstein, C.; — rakova oka, die Krebssteine, C. ( Vest.); — 6) das Auge (an den Reben, Bäumen u. dgl.), die Blatt- o. Blütenknospe; pl. očesa: vinska trta je pognala očesa, Ravn.- Mik.; (tudi: oka, trsova, drevesna oka, C. [ Vest.]); — 7) die Narbe (im Ei), der Hahnentritt, Cig. (T.); — die Narbe (bei Hülsenfrüchten), der schwarze Keim (an den Bohnen), Cig.; — der Spiegel ( zool.), Cig. (T.); — 8) die Masche (in Netzen, im Strickwerk), die Schlinge am Seil, V.-Cig.; oka v mreži, Zv.; — 9) rastline: volovsko o., die weiße Wucherblume o. Orakelblume (chrysanthemum leucanthemum), Cig., Jan., Tuš. (R.); — pasje o., das Flohkraut (pulicaria), Dict.; tudi: das Mückenkraut (inula conyza), C.; — hudičevo o., die Einbeere (paris quadrifolia), Z., C.; — kurje o., das Gauchheil (anagallis), Pjk. (Črt.); — ptičja očesa, die Becherblume (poterium polygamum), Josch; — mačje oči, das Sumpf-Vergissmeinnicht (myosotis palustris), Cig., Jan., Tuš. (R.).
2. okobȃł, adv. = okobalo, C., Kr.
3. okobáliti, -ȃlim, vb. pf. mit den Füßen rittlings umklammern, Cig., M., Kr.; o. konja, das Pferd besteigen, C.; posekano deblo je okobalil, Lašče- Erj. (Torb.); — prim. okobalo.
4. okobaljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad okobaliti, Z.
5. okobálọ, adv. rittlings: o. sedeti, Levst. (Rok.), Mik., Notr.; — prim. it. a cavallo, Mik. (Et.).
6. okodráti, -ȃm, vb. pf. aufkräuseln, Jarn.
7. okoj, m. der Thalabhang (iz furl. occhiaia), C.
8. okòł, -kóla, m. 1) eine Umzäunung (für Schweine, Schafe), der Viehhof, Mur., Jan., Danj.- Mik., C. ( Vest.), Trst. (Let.); — ein umzäunter Weideplatz, vzhŠt.; — der eingefriedete Platz um ein Haus herum, SlGor.; — 2) der Umkreis, Mik.; — tudi: ókoł, izgovarja se nav. ókol (ókolj), vzhŠt.
9. ókoł, okọ̑li, f. der eingefriedete Weideplatz, Luče ( Št.)- Erj. (Torb.).
10. okōlbati, -am, vb. pf. abscheren, stutzen (Haare, Äste), C.; — prim. kolba.
11. okȏłčje, n. die Hüftgegend, Cig. (T.).
12. okọ̑lək, -lka, m. 1) = ovínek, C.; — 2) der Umstand, Mur., Cig., Jan.
13. okọ̑lən, -lna, adj. herum befindlich, Mur.; umliegend, C.; okolne vasi, Cig., Jan., Cig. (T.); okolni gozdi, Levst. (Močv.); okolna zemlja, Levst. ( LjZv.); — okolna pot, der Umweg, Cig.; — okolnocepek, peritom ( min.), Cig. (T.); — Rund-: okolni razpis, das Rundschreiben, das Circulare, Cig.; okolna vožnja, die Rundreise, DZ.
14. okọ̑li, I. adv. = okolo 1) herum, im Umkreise; okoli in okoli, ringsherum; — 2) ungefähr, beiläufig: okoli dvesto goldinarjev; — II. praep. c. gen. 1) um — herum: okoli vrta iti; okoli koga se plaziti; okoli sebe mahati s palico; — okoli božiča, um Weihnachten; — 2) (pri številih) bei: okoli dveh sto goldinarjev.
15. okọ̑lica, f. die Umgegend, die Umgebung; mestna okolica; — die Gegend, der Landstrich, Cig., Jan., C.; der District, der Bezirk, Cig., Jan.
16. okọ̑ličan, m. der Bewohner der Umgebung ( z. B. einer Stadt), der Anwohner; okoličani, die Bewohner eines Territoriums ( z. B. des Triester Territoriums); tudi: okoličàn, -ána.
17. okọ̑ličanski, adj. Territorial-: okoličanski (ali: okoličȃnski) bataljon, Trst.
18. okolíčati, -am, vb. pf. bepfählen, bestecken ( z. B. einen Weinberg), Cig.
19. okọ̑ličən, -čna, adj. zur Umgebung gehörig.
20. okolíčiti, -ı̑čim, vb. pf. bepfählen, bestecken ( z. B. einen Weinberg), Cig., Jan.
21. okǫ̑ličje, n. eine Malvenart (malva nicaeensis), Podgorje (Ist.)- Erj. (Torb.).
22. okọ̑ličnica, f. = lokalizem, Jan.
23. okọ̑ličnost, f. der Umstand, C.; prav nenavadne okoličnosti, Cv.
24. okolı̑ja, f. der Bereich, der Sprengel, das Gebiet, Cig., Jan., C.; colna o., das Zollgebiet, DZ.
25. okolína, f. 1) die Rundung, C.; — 2) die Umgegend, Cig. (T.), C.; v okolini, im Umkreise, Cig.; — das Gebiet, der Bezirk, C., Slom., DZ., Vrt.; kak posel opravljati po svoji okolini (in seinem Sprengel), Levst. (Nauk); — 3) der Umstand, Cig., C.
26. okolíš, m. 1) der Umweg, Cig., Jan., Svet. (Rok.); — okoliši, Umschweife, Jan.; po okoliših pripovedovati, weitschweifig erzählen, LjZv.; začel jo je nekam po okoliših snubiti, Erj. (Izb. sp.); brez okolišev, ohne Umstände, Svet. (Rok.), Str., Jurč.; tudi: brez okoliša, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Umkreis, das Gebiet, Jan., Cig. (T.); močvirski o., das den Moorgrund umschließende Gebiet, Levst. (Močv.); — der Bereich, der District, Cig., Jan.; zdravnik vašega okoliša, Vod. (Bab.); volitveni okoliši, Wahl-Bezirke, Levst. (Nauk); colni o., das Zollgebiet, DZ.; cestni o., der Wegdistrict, Levst. (Cest.); kužni o., der Seuchenbezirk, Levst. (Nauk); šolski o., der Schulsprengel, UčT.; o. okrajnega sodišča, der Bezirksgerichtssprengel, DZ.
27. okolíšanje, n. Umschweife, C.; brez okolišanja, ohne Umstände, Zora.
28. okọ̑lišče, n. die Umgebung, der Umkreis, der Bezirk, das Gebiet, Mur., Cig., Jan., Šol., C., Nov.; der Bereich, DZ.
29. okọ̑liščina, f. 1) die Umgegend, Ravn.- Valj. (Rad); die Umgebung: začel sem ti obrisovati svojo okoliščino, Jurč.; — 2) der Umstand, Mur., V.-Cig., Jan., nk.; okoliščine so nanesle, die Umstände erfordern es, Cig.; po okoliščinah, nach der Lage der Dinge, Cig.; — 3) okoliščine, Umschweife: z okoliščinami povedati, Svet. (Rok.); okoliščin išče, er macht Umstände, Svet. (Rok.).
30. okolı̑ščnice, f. pl. = obod pri mlinskem kamenu, Cig.
31. okolíšək, -ška, m. der Kreis, die Runde: iti v o., im Kreise laufen, Cig.; vse gre v o., alles taumelt herum, C.
32. okolíšən, -šna, adj. Districts-, Jan. (H.).
33. okolíšiti, -ı̑šim, vb. impf. auf Umwegen gehen, mit Umschweifen erzählen, tudi: okolišiv iti, okolišiv pripovedovati, Lašče- Levst. (Rok.).
34. okolı̑šje, n. die Umgebung, der Umkreis, C.
35. okolı̑ški, adj. mit Umschweifen: o. govor, SlN.
36. okọ̑lišnji, adj. in der Umgebung befindlich, umliegend, C.; angrenzend, (okolšen) Jan.
37. okóliti, -kǫ́lim, vb. pf. bepfählen, bestecken, Cig.; o. vinograd, jvzhŠt.
38. okọ̑livrat, adv. rundherum, ogr.- Mik.
39. okọ̑livrč, adv. um und um, BlKr., M., Mik., Navr. (Let.); (okoluvrč, BlKr.- DSv.; okolovrč, BlKr.- Let.).
40. okoljàn, -ána, m. der Bewohner der Umgegend, Nov.
41. okoljȃva, f. 1) der District, Cig.; — 2) der Umfang, C.
42. 1. okọ̑lje, n. die Umgegend, die Umgebung, Cig., Jan.; der Umkreis, der Rayon, DZ., SlN., Nov.
43. 2. okọ̑lje, n. die Palissade, Cig.
44. okọ̑lnica, f. = okrožnica, das Rundschreiben, C.
45. okọ̑lnik, m. = okolnica, das Circulare, DZ.
46. okọ̑lnost, f. der Umstand, Mur., Cig., Jan., DZ., kajk.- Valj. (Rad), nk.; — iz češ. (?)
47. okolo, I. adv. = okoli, herum, Jan., nk.; okolo hoditi, Krelj; — II. praep. c. gen. um — herum, Mik., nk.
48. okolobáriti, -ȃrim, vb. pf. umkreisen: okolobarili smo naposled tudi Južno Ameriko, Cv.
49. okọ̑loma, adv. herum, C.
50. okolováti, -ȗjem, vb. impf. circulieren, C.
51. okolščina, f., Jan., nk., pogl. okoliščina.
52. okolúš, m. = okoliš, der Umweg, Rib.- Mik.
53. ókom, adv. v okom priti čemu, einer Sache (einem Übel) zuvorkommen, steuern, Einhalt thun, Cig., C., M., nk., ob laški meji- Levst. (Rok.), Tolm., Ip.; tudi: okom priti, Tolm.
54. okomatáti, -ȃm, vb. pf. = ohomotati: anschirren: konja o., Cig.; — o. se, = opraviti se za kako pot (šaljivo), BlKr.
55. okomátiti, -ȃtim, vb. pf. = okomatati, Jan.
56. okomìg, -míga, m. der Augenwink, Jan.; — der Augenblick, Cig. (T.), Slom.; — stsl.
57. okomı̑gljaj, m. der Augenblick, Cig., M.
58. okomọ̑ł, adj. gestutzt, C.; — prim. komol.
59. okǫ̑n, m. der Barsch, C.; — prim. okak.
60. okončȃnje, n. die Beendigung.
61. okončáti, -ȃm, vb. pf. beendigen.
62. okončávati, -am, vb. impf. = okončevati, beendigen; — o. se, auslauten, Cig.
63. okȏnčək, -čka, m. der Ausgang (eines Wortes), Cig.
64. okončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad okončati; beendigen, Z.
65. okončína, f. okončine, die Extremitäten, Cig. (T.), Erj. (Som.).
66. okonjáti, -ȃm, vb. pf. betrügen (iz it.: ingannare), Senožeče- Erj. (Torb.).
67. okòp, -kópa, m. 1) die Umgrabung, Cig., C.; — 2) die Schanze, Cig., Jan., DZ.; die Verschanzung, der Wall, Jarn., Cig., Jan., Cig. (T.); okope delati, den Boden bewallen, Cig.
68. 1. okópati, -kǫ́pljem in: okopáti, -pȃm, vb. pf. 1) um etwas herum graben, umgraben, umhauen; o. koruzo, repo; — 2) verschanzen, Cig.; o. se, sich verschanzen, Cig.; — 3) o. roj = ogrebsti roj, Cig.; — 4) durch umständliche Reden für etwas gewinnen, Tržič- Štrek. (LjZv.).
69. 2. okǫ́pati, -pam, -pljem, vb. pf. durch ein Bad abwaschen, abbaden; o. konje, abschwemmen, Cig.; o. se, sich abbaden, Cig., Jan.; o. se v svoji krvi, sich in seinem Blute baden, Jsvkr.; okopan, gebadet, Cig.
70. okopávanje, n. das Umgraben.
71. okopávati, -am, vb. impf. = okopovati; 1) um etwas herum graben, umgraben, Cig., Jan.; — 2) o. roj = ogrebati roj, Cig.; — 3) o. koga, um jemanden beschäftigt sein, ihn pflegen, Jurč.; — 4) o. se, = ogrebati se, zaudern, Bes.- C.
72. okopavína, f. sadeži, ki se skopavajo, die Hackfrucht (repa, zelje i. t. d.), Cig., C., Nov.
73. okópən, -pna, adj. Schanz-: okǫ̑pnọ delo, die Schanzarbeit, Jan.
74. okopẹ́ti, -ím, vb. pf. muchlig werden (o žitu, moki), Cig., Gor.- M., Svet. (Rok.); v kozolec zloženo mokro snopje okopi, rekše, segreje se in potlej oprhne ali splesneje, Lašče- Levst. ( LjZv.); okopel, dumpfig, faulicht, muchlig, V.-Cig., M., C.; okopel kruh, kadar začne nekako mehek biti in se nitke po njem delajo, jvzhŠt.; okopelo dišati, mucheln, V.-Cig.
75. okopnẹ́ti, -ím, vb. pf. aufthauen (o snegu), Jan. (H.).
76. okopník, m. der Schanzengräber, Cig.; der Pionnier, Jan. (H.).
77. okopnı̑ški, adj. Pionnier-, Jan. (H.).
78. okopovȃnje, n. das Umhauen, das Umgraben.
79. okopováti, -ȗjem, vb. impf. ad okopati; umhauen, umgraben; verschanzen.
80. okopúniti, -ȗnim, vb. pf. 1) kapaunen, kappen, Z.; — 2) (durch Verhexung) unbrauchbar machen: o. britvo, koso, Fr.- C.
81. okoráčiti, -ȃčim, vb. pf. umschreiten, begehen: smrt je svet okoračila, ogr.- C.
82. okorẹ̑, adv. = obkorẹ̑, um wie viel Uhr? um welche Stunde?
83. okorẹ̑j, adv. = okore.
84. okorẹ̀ł, -ẹ́la, adj. steif, starr, Jan. (H.); — hs.
85. okorẹ́lost, f. die Steifheit ( stil.), Cig. (T.); — hs.
86. okǫ́rən, -rna, adj. 1) steif, starr, Cig., Jan., Levst. (M.); — 2) stützig, verstockt, halsstarrig, Meg., Cig., M., C.; trdovratni ali okorni grešniki, Krelj; — 3) plump, linkisch, unbehilflich, Mur., Cig., Jan., nk.; — rauh ( stil.), okorna pisava, Cig., Jan., nk.
87. okorenẹ́ti, -ím, vb. pf. Wurzel fassen, C.; pustil si vinograd okoreneti, Trub. (Psal.).
88. okoreníčiti se, -ı̑čim se, vb. pf. = okoreniniti se, nk.
89. okoreníniti se, -ı̑nim se, vb. pf. = okoreniti se, Zv.
90. okoreníti, -ím, vb. pf. 1) ( eig. bewurzeln), stark machen: srce komu o., Trub.- Let. 1891, 150.; — 2) o. se, sich bewurzeln, C., Z.; Wurzeln fassen, C.; ti si pustil, da se je (vinska trta) okorenila, Dalm.; okorenjen, eingewurzelt, C.
91. okorẹ́ti, -ím, vb. pf. starr o. steif werden, Jan., C.; okórẹł, -rẹ́la, verhärtet, steif, starr, Cig., Jan., C.; lice od mnogih viharjev okorelo, Zora; — steif ( stil.), Cig. (T.).
92. okorica, f. = 2. ogrce, C.
93. okorístiti se, -ı̑stim se, vb. pf. o. se česa, aus einer Sache einen Nutzen ziehen, benützen, Cig. (T.), nk.; o. se pravice, von einer Befugnis Gebrauch machen, DZ., C., Vrt.; sich zunutze machen: o. se s čim, Zv., Navr. (Let.); sich behelfen, LjZv.
94. okoríti, -ím, vb. pf. hart oder starr machen: okoril je njih srce, Trub.
95. okǫ̑rnež, m. ein schwerfälliger, plumper Mensch, Cig., Jan., nk.
96. okǫ̑rnik, m. = okornež, C.
97. okǫ́rnost, f. 1) die Steifheit; — 2) die Hartnäckigkeit, Mur., Cig., C.; — 3) die Schwerfälligkeit, die Plumpheit, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
98. okornováti, -ȗjem, vb. impf. 1) linkisch sein, M.; — 2) o. se, störrig oder halsstarrig sein, Trub.
99. okorúziti, -rȗzim, vb. pf. = ogoljufati, Dol.
100. okosèg, -sę́ga, m. die Augenweite, die Sehweite, Cig.

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani